Jedro

Zapovedana večja skrbnost odvetnika pri opravljanju poklicne dejavnosti je merilo za določitev potrebnega ravnanja odvetnika in obenem merilo za presojo, ali je ravnal tako, da mu ni mogoče očitati, da je kršil pogodbo oz. merilo za določitev krivde. Ker je skrbnost ravnanja odvisna od okoliščin primera, je v vsakem primeru posebej treba napolniti pravni standard te, tako imenovane večje skrbnosti.

Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje je obligacija prizadevanja. Pravna narava razmerja torej pove, da se posel odvija (opravlja) na nevarnost naročnika. Tveganje glede uspeha posla bremeni naročnika. Uspeh posla torej ni merilo mandatarjeve (ne)pravilne izpolnitve. Neuspeh posla zato sam po sebi še nima značilnosti kršitve madnatarjeve (izpolnitvene) obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 45.584,00 EUR z obrestmi in 9.760,82 EUR z obrestmi. Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 30,00 EUR, intervenientoma pa v višini 2.269,20 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Pritrjuje ugotovitvi, da je mandatno razmerje med odvetnikom in stranko obligacija prizadevanja. To pa ne pomeni, da je odvetnikova obveznost izčrpana že z vložitvijo tožbe. Trdi, da intervenienta nista poskrbela niti za sklepčnost tožbe, kar utemeljuje s citatoma iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 416/2008 z dne 7.9.2009: – iz 11. točke: „ .... ni niti izrecno zatrjeval in niti dokazal, da je tožena stranka v taki obliki (v obliki delnic; op.p.) udeležbo na dobičku tudi dejansko izplačevala.“ – iz 12. točke: „ … tožnik ni dokazal, da bi nakazano možnost take oblike izplačila (v obliki delnic, op.p.) tožena stranka zagotovila drugim delavcem s posebnimi pooblastili in da bi bil v primerjavi z njimi v tem smislu neenakopravno obravnavan.“ Meni, da je s tem Vrhovno sodišče pojasnilo, kakšna bi morala biti trditvena podlaga, da bi bilo zahtevku mogoče ugoditi. Ker tožnikov odvetnik takšnih trditev in z njimi ujemajočih dokazov ni ponudil, sodišče o tem ni moglo odločati. Navaja, da je kot laik uveljavljanje svojih pravic zaupal odvetnici, kateri je pojasnil, kakšna je njegova življenjska situacija in zakaj meni, da je upravičen do tega, kar je s tožbo želel uveljaviti. Trdi, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v tožbi niso zatrjevana nekatera dejstva in da tožbeni zahtevek zato ni utemeljen, skratka ugotovilo je nesklepčnost. Na sklepčnost mora paziti odvetnik. Raven spretnega ali nespretnega pravdanja je zaradi natančnih in prekluzivnih pravil pravdnega postopka pogosto odločilna za izid postopka in usodo zahtevka. Graja ugotovitev, da je bil tožnik „dominus celotnega postopka“. Bil pa je zainteresiran za ugoden izid in si je tudi prizadeval, da bi bilo zahtevku ugodeno. Kot nepravnik in popoln laik, kar se tiče pravil pravdnega postopka, predvsem pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, pravila o istovetnosti tožbenega zahtevka s tožbeno podlago ter pravil o sklepčnosti tožbe, ni mogel vedeti, kaj je potrebno napisati. To bi moral vedeti pooblaščenec. Opozarja, da je odvetnik P. ob zaslišanju pojasnil, da mu je tožnik na skupnih sestankih pojasnil vse okoliščine v zvezi s tem, da je bil v prehodnih letih udeležen na dobičku v obliki delnic in da so bili na tak način na dobičku udeleženi tudi drugi delavci s posebnimi pooblastili. Ta dejstva bi moral zapisati tudi v tožbo ali v vlogah. Opozarja na izpoved odvetnika P., da tega ni storil, ker se banka o tem ni nič izrekla. Skrben odvetnik bi zatrjeval vse potrebno. Pooblaščenca, ki tega nista storila, sta ravnala nestrokovno in sta namenoma izpustila navedbe o tem, da je izplačilo dobička v obliki delnic tožnik prejemal tudi v prejšnjih letih in da so izplačilo dobička v obliki delnic prejemali tudi drugi delavci s posebnimi pooblastili. Odvetnika bi morala odločitev, kakršna je bila sprejeta, pričakovati že ob sojenju na prvi stopnji in v izogib presenečenju ponuditi ustrezno trditveno in dokazno podlago za zahtevek že v tožbi oz. najkasneje na prvem naroku. Da tega nista storila je toliko bolj nenavadno, ker je odvetnik P. ob zaslišanju izjavil, da je pričakoval, da bo v postopku vse sporno. Trdi, da bi sodišče zahtevku ugodilo, če bi intervenienta podala trditve o tem, da je tožnik v preteklih letih že prejemal izplačilo dobička v obliki delnic in da so na tak način izplačilo dobička prejemali tudi ostali delavci s posebnimi pooblastili ter da je banka imela delnice, ki jih je v ta namen prenašala na tožnika oz. druge delavce. Če bi za te trditve ponudila tudi dokaze, bi sodišče zahtevku na vseh stopnjah ugodilo. Zaključuje, da je ravnanje intervenientov pomenilo grobo strokovno napako, zaradi katere je bil zahtevek zavrnjen. Z zahtevkom za izplačilo nagrade v denarju je tožnik uspel. Uspel bi tudi z zahtevkom za izplačilo dobička v obliki delnic, če bi intervenienta poskrbela za to, da bi bila navedena vsa odločilna dejstva. Opozarja, da so tudi odvetniški stroški nastali izključno zaradi nestrokovnega pravdanja. Nastala škoda je v neposredni zvezi z nedopustnim ravnanjem intervenientov. Sestavni del pritožbe je tudi laična pritožba, podpisana po tožniku osebno. V njej tožnik analizira trditve in izvedene dokaze in jih komentira.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Razmerje med odvetnikom in stranko je mandatno razmerje (766. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri izpolnjevanju naročila mora odvetnik, ker dejavnost opravlja poklicno, ravnati z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka; po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. čl. OZ). Zapovedana večja skrbnost je merilo za določitev potrebnega ravnanja odvetnika in obenem merilo za presojo, ali je ravnal tako, da mu ni mogoče očitati, da je kršil pogodbo oz. merilo za določitev krivde. Ker je skrbnost ravnanja odvisna od okoliščin primera, je v vsakem primeru posebej treba napolniti pravni standard te, tako imenovane večje skrbnosti. Po določbi drugega odstavka 11. čl. Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike. Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) pa v 41. čl. določa, da je odvetnik dolžan vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati stranko tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva. S 44. čl. Kodeksa je določeno, da je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, v teku postopka pa jo obveščati, ji vsak čas omogočiti vpogled v stanje zadeve, jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji sporočiti podatke, ki jih je pridobil. Razmerje temelji na zaupanju stranke do odvetnika (43. čl. Kodeksa).

5. Tožnik je v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani III Pd – 1243/2003 uspel uveljaviti udeležbo na dobičku, ki jo je zahteval v gotovini (1/3 pripadajočega zneska udeležbe na dobičku), ne pa tudi tistega dela, ki ga je uveljavljal v delnicah banke (2/3 pripadajočega zneska udeležbe na dobičku). Prvostopenjsko sodišče mu je prisodilo celotno terjatev (tudi del, ki ga je uveljavljal v delnicah banke), višje in vrhovno sodišče pa sta izplačilo tistega dela, ki ga je tožnik uveljavljal v delnicah banke, zavrnila. Iz določila, da je naročitelj (mandant) dolžan povrniti prevzemniku naročila (mandatarju) stroške in potrebne izdatke tudi v primeru, če je njegov trud izjalovil (prvi odstavek 776. čl. OZ), je razvidno, da je mandatarjevo izpolnitveno ravnanje obligacija prizadevanja. Pravna narava razmerja torej pove, da se posel odvija (opravlja) na nevarnost naročnika. Tveganje glede uspeha posla bremeni naročnika. Uspeh posla torej ni merilo mandatarjeve (ne)pravilne izpolnitve. Neuspeh posla zato sam po sebi še nima značilnosti kršitve madnatarjeve (izpolnitvene) obveznosti.

6. V pritožbeni fazi je sporno, ali je v delovnem sporu odvetnica – zavarovanka tožene stranke (prevzemnica naročila, mandatar) – pri izpolnitvi naročila – zastopanju tožnika (naročitelja, mandanta) – ravnala skladno z zgoraj (v četrti točki te sodbe) opredeljeno zahtevano skrbnostjo. Očitek, ki ga na odvetnico naslavlja tožeča stranka je, da v sodnem postopku ni podala trditev in dokazov, da je banka, od katere je tožnik uveljavljal udeležbo na dobičku za poslovni leti 2001 in 2002, udeležbo na dobičku izplačevala tudi v delnicah banke. Tožnik v pritožbi, enako kot pred sodiščem prve stopnje, očitek neskrbnosti ravnanja odvetnice gradi na ugotovitvi iz sodbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Ips 416/2008 z dne 7.9.2009 o nezatrjevanosti oz. neizkazanosti okoliščin v zvezi z izplačevanjem udeležbe na dobičku. Del obrazložitve Vrhovnega sodišča je tožnik vnesel tudi v pritožbo in je kot del pritožbe povzet v 3. točki te sodbe.

7. Ker je pravna situacija v primeru prostovoljne izročitve delnic povsem drugačna od situacije, v kateri se od pravne osebe izročitev delnic zahteva, zavarovanka tožene stranke s tem, da v delovnem sporu ni razčiščevala načina izplačevanja dobička v preteklosti, ni ravnala neskrbno (1). Kako je banka pri izplačevanju dobička ravnala v preteklosti, je zgolj posredno pomembno. Način izplačevanja dobička v preteklosti namreč ne dokazuje, da bi do takega izplačevanja prišlo tudi v času izvršitve odločbe, zaradi izdaje katere se je vodil delovni spor. S tem dokazom bi bilo lahko pojasnjeno, ali je banka z lastnimi delnicami razpolagala v preteklosti, ne pa, ali bo razpolagala v času, ko bo odločitev zrela za izvršitev. Ker ni nujno, da lastne delnice banka poseduje, je vprašanje, ali je od banke izplačilo dobička mogoče zahtevati v delnicah, zapleteno strokovno vprašanje.

8. Temeljni argument, s katerim je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 416/2008 potrdilo zavrnitev zahtevka za izplačilo dela dobička v delnicah banke je, da je bil ta način izplačila dobička predviden le kot možnost in ne kot dolžnost banke. V individualni pogodbi o zaposlitvi predvidena delitev dobička v delnicah banke je bila določena le kot ena od možnosti izplačila udeležbe na dobičku; pogojena z odločitvijo pristojnega organa, da táko udeležbo na dobičku (z njegovo ustrezno delitvijo) sploh omogoči. To določilo je bilo razlagano kot diskrecijska pravica banke, omejena z načelom enakopravnega obravnavanja delavcev s posebnimi pooblastili pri udeležbi na dobičku (na podlagi v naprej znanih oz. dalj časa enakopravno uporabljenih kriterijev) (2). Vse to je zapisno v 10. točki odločbe Vrhovnega sodišča, zato izseka, ki ju iz te sodbe v pritožbi povzema pritožnik, ne dokazujeta nesklepčnosti tožbe. Dejstvo, ali je v času trajanja delovnega spora banka posedovala lastne delnice, se tako pokaže kot pomembno samo v primeru, če bi bil tožnik pri izplačilu dobička obravnavan drugače kot ostali delavci s posebnimi pooblastili.

9. Vrhovno sodišče je na pomembnost dejstva, kako se je dobiček izplačeval v preteklosti, opozorilo zaradi izključitve eventualnega tožnikovega neenakopravnega obravnavanja v primerjavi z drugimi delavci s posebnimi pooblastili. Dejstvo, kako se je dobiček izplačeval, je zato v določenih okoliščinah lahko pravno pomembno dejstvo. Ker pa je bistveno, da individualna pogodba izplačila dobička v obveznicah ne predvideva kot obveznosti banke, ampak kot enega od dveh možnih načinov izplačila dobička, se način izplačila drugim delavcem, ki imajo sklenjene svoje (lahko drugačne) individualne pogodbe, pokaže za okoliščino podrednega pomena. Zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati, da ga je spregledala oz. v tej smeri dejanskega stanja ni razčiščevala. Pri presoji obligacijskega razmerja je namreč v prvi vrsti pomembna vsebina pravnega posla, sklenjenega med strankama – medsebojno dogovorjene pravice in obveznosti – in ne njuno ravnanje v razmerju z drugimi osebami oz. drugi posli, ki jih ena od strank sklepa v podobnih situacijah. Razen tega je pri presoji odvetničinega ravnanja treba upoštevati, da so po sojenju na treh stopnjah problemi in pravna stališča izkristalizirani, v času sojenja pa ni bilo tako. Prvostopenjsko delovno in socialno sodišče, ki je tožniku zahtevek prisodilo v celoti, npr. problema z izplačilom v delnicah sploh ni zaznalo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu, da zavarovanka tožene stranke, ki ni pomislila na pomembnost dejstva, kako je izplačevalec dobiček izplačeval drugim delavcem s posebnimi pooblastili, ni bila niti nestrokovna niti neskrbna. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati kršitve mandatne pogodbe, ki je pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti. Velja pa še opozoriti, da je skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (dokaz B 30) zavarovana odgovornost za škodo zaradi grobih napak pri opravljanju odvetniške dejavnosti.

10. Ker tudi škodo, ki naj bi mu nastala s plačilom odvetniških stroškov tožnik utemeljuje z istim argumentom – neskrbnostjo zastopanja, ki ni izkazano – je tudi ta del zahtevka utemeljeno zavrnjen.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da groba strokovna napaka s strani toženkine zavarovanke ni bila storjena. Skrbnosti, kakršna je za njeno delo predpisana, toženkina zavarovanka ni kršila. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) V naslednji točki je obrazloženo, da bi bilo to dejstvo pomembno v primeru tožnikovega neenakopravnega obravnavanja.

(2) Iz tega razloga je sodišče opozorilo na pomen dejstva, v kakšni obliki je bilo izplačilo dobička zagotovljeno drugim delavcem s posebnimi pooblastili.