Jedro

Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija (praviloma) vrnitev premoženja v naravi, zato načelno ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka sicer navaja vrednost premoženja, katerega vrnitev zahteva. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje samega upravičenja do denacionalizacije v zvezi z 12. členom ZDen, torej priznanje položaja upravičenca do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti.

Ker je revidentka pravno vprašanje opredelila le na splošni ravni, brez navedbe, katero konkretno pravno pravilo naj bi bilo prekršeno, ni opisala njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, tudi ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju: revidentka) po pooblaščencih vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 12. 1. 2009, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo tam navedenega podržavljenega premoženja.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka v reviziji navaja, da je vrednost izpodbijane dokončne in pravnomočne delne odločbe z dne 12. 1. 2009 vsaj 49.708,83 DEM oziroma 25.416,12 EUR, kar je bilo primerno pojasnjeno v 1. točki tožbe z dne 16. 4. 2009. Iz tožbe pa izhaja, da je revidentka zatrjevano vrednost spora povzela iz delne odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 31. 1. 2009, s katero je za delež na istih nepremičninah, kot so predmet spora v obravnavanem upravnem sporu in so bile podržavljene revidentkini materi, revidetka kot nadomestna upravičenka dobila odškodnino v višini 16.569,61 DEM (za 5/72 tam navedenega premoženja).

6. V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo, pri čemer je sporno, ali so za revidentko izpolnjeni pogoji iz 12. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, ki določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija (praviloma) vrnitev premoženja v naravi, zato načelno ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka sicer navaja vrednost premoženja, katerega vrnitev zahteva. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje samega upravičenja do denacionalizacije v zvezi z 12. členom ZDen, torej priznanje položaja upravičenca do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti. Za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je namreč pogoj, da je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, revizija pa ne zatrjuje, da bi šlo za zadevo, v kateri je bila predmet spora denacionalizacija v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen. Prav tako niti v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu niti v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

9. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, „da gre v konkretnem primeru za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer o tem: ali so potomci zapustnika dediči prvega dednega reda, o pravilni uporabi določbe 12. člena ZDen, o pravilni uporabi določbe 5. točke 131. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. FLJR, št. 20/55), o pravilni uporabi ustavne odločbe U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997.“

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega vprašanja ni izpostavila v smislu, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve tega sklepa. Opredelila ga je le na splošni ravni, brez navedbe, katero konkretno pravno pravilo naj bi bilo prekršeno, ni opisala njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da je tako zastavljeno pravno vprašanje opredeljeno le na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Čeprav pravno vprašanje ni jasno postavljeno oziroma opredeljeno glede na zgoraj navedene zahteve, pa Vrhovno sodišče glede uporabe 12. člen ZDen oziroma razlage te določbe, pojasnjuje, da je ta določba jasna in je v zvezi z njo že tudi sprejeta sodna praksa. Določba ne določa dedovanja, ampak širi krog upravičencev do denacionalizacije ob določenih pogojih še na zakonca in dediče prvega dednega reda (zakonca in otroke), torej tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom podržavljenega premoženja ter ne posega v ustavno pravico do dedovanja. Tako stališče oziroma razlaga izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-23/93 in sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005). Zato po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka s sklicevanjem na zatrjevano vrednost nepremičnine ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju tega pogoja za dovoljenost revizije. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato bi morala revidentka navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Tega pogoja pa revidentka z navedbo, da bi v primeru, če bi izpodbijana odločitev sodišča obstala, bila prikrajšana za znesek 25.416,12 EUR oziroma vsaj 50.000 EUR, kar predstavlja večdesetkratnik povprečne plače v RS, pri čemer je revidentka upokojenka s skromnimi prihodki, ni izkazala. Glede na navedeno tudi niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker torej revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.