Jedro

Ker po določbah ZD pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (dedič prvega dednega reda) upravičene le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka.

Institut dedne nevrednosti je institut, ki ne more varovati javnega interesa, o čemer se je izreklo že tudi Ustavno sodišče v odločbi, na katero se drugostopni organ sklicuje. Zato se tožnica na določbo 5. točke 131. člena ZD/55, ki sankcionira dediča iz razloga, ki ne izhaja iz razmerja med njim in zapustnikom, tudi po mnenju sodišča ne more z uspehom sklicevati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja parc. št. 473, št. 474 in št. 481 vse k.o. ... do 15/72 vlagateljice A.A. – tožnice zavrne.

Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije upravnemu organu odstopilo v delno reševanje zahtevo za denacionalizacijo med drugim tudi za parcele št. 473, št. 474 in št. 481 vse k.o. ... . Parcele so bile podržavljene A.A., roj. 1. 4. 1870, umrli dne 20. 12. 1965, do 15/72-tin, z odločbo ..., št. ... z dne 11. 9. 1945, ki je bila izdana na podlagi Zakona o zaplembah premoženja in o izvrševanju zaplembe. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. ... z dne 15. 2. 2002, je bilo ugotovljeno, da se B.B., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od dne 28. 8. 1945 do smrti dne 20. 12. 1965 ni štela za državljanko Federativne ljudske republike Jugoslavije in ni štela za državljansko Ljudske Republike Slovenije. Tožnica je pri upravnem organu uveljavljala, da je nadomestna upravičenka za vrnitev predmetnega premoženja po svoji stari mami A.A., na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Upravni organ je tako glede na postavljen zahtevek ugotavljal, ali ima tožnica kot vnukinja po A.A., status upravičenke. Iz 12. člena ZDen izhaja, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. 12. člen pa določa vstopno pravico vnukom in pravnukom pri dedovanju po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka. Po navedenih določilih ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, če pa je kateri od otrok mrtev, pa namesto njega tudi njegovi otroci, to so zapustnikovi vnuki, če pa tudi teh ni, pa pravnuki. B.B., tožničina stara mama, je umrla 20. 12. 1965, C.C. - tožničina mama pa je umrla 12. 4. 1968. Upravni organ zato zaključuje, da tožnica ne more vstopiti v postopek kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen, saj je hči C.C. umrla tri leta kasneje kot mama B.B. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor, št. ... z dne 25. 2. 2009. Ministrstvo sprejema odločitev prvostopnega organa kor pravilno. Hkrati dopolnjuje ugotovitve prvostopnega organa v zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da je bila njena mati C.C. dedno nevredna, zaradi česar naj bi tožnica vstopila v njen položaj kot dedinja prvega dednega reda po B.B. Po presoji drugostopnega organa tožnica s temi navedbami ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane delne odločbe. Ker se prvostopni organ do teh tožničinih navedb ni opredelil, to pomanjkljivost odpravlja obrazložitev drugostopnega organa. Iz pritožbenih navedb tožnice izhaja, da tožnica dedno nevrednost svoje matere opira na dejstvo, da jo je takratna oblast štela za sovražnika države in ji je kot taki odvzela premoženje, mati pa je tudi zapustila državo in se vanjo ni več vrnila. Toda institut dedne nevrednosti je vzpostavljen v razmerju med zapustnikom in dedičem, dedna nevrednost namreč ni namenjena sankcioniranju dedičev iz razlogov, ki ne izhajajo iz razmerja med njimi in zapustniki. V kolikor pa je takratni Zakon o dedovanju kot razlog dedne nevrednosti določal tudi morebitno sovražnost državi, zapustitev države ipd., pa se po mnenju drugostopnega organa tožnica na tak razlog v tem postopku ne more sklicevati. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-3/93 z dne 16. 6. 1994, razveljavilo smiselno enako določbo 5. točke 126. člena veljavnega ZD, po kateri je bil dedno nevreden državljan SFRJ, ki je pobegnil iz države, da bi se izognil obsodbi za hujše kaznivo dejanje, da bi se izognil vojaški službi ali da bi sovražno deloval proti SFRJ. Ustavno sodišče je presodilo, da citirane določbe ne morejo varovati javnega interesa in so zato kot neprimeren poseg v lastnino nedopustne. Po prepričanju drugostopnega organa v denacionalizacijskih postopkih kot podlago odločitve ni mogoče uporabiti tistih določb nekdaj veljavnih predpisov, ki bi bile, v kolikor bi bile v času odločanja veljavno pravo, v nasprotju z Ustavo RS. Ker gre za uporabo in interpretacijo določbe, ki ni del veljavnega prava in o njeni morebitni protiustavnosti Ustavno sodišče niti ne more odločati, mora take določbe na ustavno skladen način razlagati sam upravni organ, ki o zadevi odloča. Drugostopni organ zato meni, da tožnica (niti) s sklicevanjem na domnevno dedno nevrednost svoje matere ni uspela izkazati svojega upravičenja do denacionalizacije po 12. členu ZDen.

Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje in zoper odločbo upravnega organa druge stopnje. V tožbi navaja, da je prvostopni organ pri odločanju o tožničinem zahtevku kot nadomestne upravičenke (po 12. členu ZDen) napačno ugotovil, da naj tožnica kot vnukinja pokojne stare matere ne bi bila dedič prvega dednega reda in v tem smislu tudi ne nadomestna upravičenka. Prvostopni organ je svojo odločitev utemeljil z obrazložitvijo, da je hči B.B. (mati upravičenke), umrla kasneje kot njena mati. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2009 prvostopni organ izrecno opozorila na dedno nevrednost tožničine matere, ki so jo izrecno določali predpisi, veljavni v času smrti tožničine stare matere, vendar se do vprašanja dedne nevrednosti upravni organ prve stopnje ni opredelil. Šele upravni organ druge stopnje se je prvič opredelil do zatrjevanje dedne nevrednosti tožničine matere, s čimer naj bi odpravil pomanjkljivost odločbe prvostopnega organa in s čimer je posegel v tožničin pravni položaj. Navedeno pa je razlog, zaradi katerega tožnica meni, da je v konkretnem primeru dopustna tožba tudi zoper odločbo drugostopnega organa. Upravni organ druge stopnje je sicer pravilno ugotovil, da prvostopni organ dedne nevrednosti tožničine matere ni ugotavljal in se do tega dejstva ni opredelil, vendar je brez ugotovitvenega postopka, v katerem bi tožnica imela možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, odločil in tožničino pritožbo zavrnil. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki jih je (sicer napačno) ugotavljal šele pritožbeni organ, je bilo očitno kršeno načelo zaslišanja stranke. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je potrebno obe izpodbijani odločbi odpraviti. Razlog za napačno odločitev upravnega organa je v napačni interpretaciji določbe 12. člena ZDen in napačni ugotovitvi, da naj tožnica kot vnukinja ne bi bila dedinja prvega dednega reda v smislu določbe 12. člena ZDen. Napačna je tudi interpretacija upravnega organa, da instituta dedne nevrednosti, ki je bil uzakonjen, in je veljal v času smrti B.B., ni mogoče uporabiti in da se tožnica nanj ne more sklicevati, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-3/93 razveljavilo določbo 5. točke 126. člena veljavnega ZD. Tožnica se pri tem sklicuje na to, da v času smrti B.B. ni veljal sedaj veljavni ZD; da Ustavno sodišče RS ni razveljavilo zakona, ki je urejal dedno nevrednost v času smrti B.B.; da Ustavno sodišče lahko v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo, vendar začne razveljavitev učinkovati šele naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi; da delna razveljavitev zakona učinkuje ex nunc (za naprej), zaradi česar razveljavitev nekega drugega zakona, ki ureja dedovanje trideset let po smrti zapustnice, seveda ne more vplivati na dedno nevrednost dedinje, ki je umrla leta 1968. Upoštevajoč navedeno je jasno, da sta upravna organa napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Tožnica tudi opozarja, da si drugostopni organ samovoljno jemlje pooblastila zakonodajalca in Ustavnega sodišča RS in je zgrožena nad obrazložitvijo drugostopnega organa, ki navaja: „ …Ker gre za uporabo in interpretacijo določbe, ki ni del veljavnega prava in o njeni morebitni protiustavnosti Ustavno sodišče niti ne more odločati, mora take določbe na ustavno skladen način razlagati sam upravni organ, ki o zadevi odloča ...“ . Po mnenju tožnice predstavlja takšno ravnanje kršitev tožničine ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zato bi bilo po mnenju tožnice primerno, da sodišče zavzame jasno stališče do opisane samovolje upravnih organov. V zvezi z vprašanjem prvega dednega reda se tožnica sklicuje na ZD, ki določa, da po zapustniku dedujejo v prvem dednem redu zapustnikovi potomci. Nesporno bi moralo biti, da je vnukinja zapustnika njegov potomec in da je v tem smislu tudi dedič prvega dednega reda. Za odločitev o zadevi je bistveno, da ZDen ne določa, da bi bilo potrebno, da pride pred denacionalizacijo do smrti bivšega lastnika podržavljenega premoženja in v tem smislu do dedovanja in dedičev prvega dednega reda. Dejstvo, da je tožničina mati preživela svojo mater, ne vpliva na položaj tožnice kot upravičenke, ki je kot potomka svoje stare matere vsekakor dedič prvega dednega reda, in v tem smislu tudi denacionalizacijska upravičenka za premoženje, ki je bilo podržavljeno lastnici podržavljenega premoženja. Tožnica poudarja, da namen ZDen zagotovo ni v tem, da bi brez razumnega razloga razlikoval med vnuki, katerih starši morda niso preživeli svojih staršev, in med vnuki, katerih starši so za nekaj let preživeli svoje starše, oziroma med vnuki, katerih stari starši in starši so v času denacionalizacije še živi, in med vnuki, katerih starši in stari starši so umrli pred odločitvijo upravnega organa. Vnuki so potomci svojih starih staršev ter v tem smislu dediči prvega dednega reda in upravičenci po določbi 12. člena ZDen. Tožnica se sklicuje tudi na Ustavno odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, iz katere izhaja, da je zakon v 12. členu ZDen omejil določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženje, to pa so vsekakor zakonec in potomci lastnika nacionaliziranega premoženja. Prvostopni organ se sklicuje na ureditev dedovanja po ZD, pri čemer spregleda, da je potrebno upoštevati ureditev dedovanja po ZDen, saj slednji dedovanje ureja drugače kot ZD. Glede na to, da odločba o dedovanju po pokojni B.B., ni bila nikoli izdana, je potrebno njene dediče upoštevati glede na stanje v času odločanja. Ker je C.C., rojena 1895, tudi že umrla, je jasno, da je edini dedič prvega dednega reda po pokojni B.B., roj. 1870, lahko le tožnica kot njena vnukinja in neposredna potomka. Upravni organ je nepravilno upošteval ureditev dedovanja po ZD, namesto po ZDen, pri čemer se do navedb tožnice glede ureditve dedovanja po ZDen ni nikjer opredelil, s čimer je upravni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, napačno pa je uporabil tudi materialne predpise. Tožnica opozarja, da je država očitno štela njeno mati za sovražnika države (premoženje ji je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino), tožničina mati se je po vojni umaknila iz države in se ni nikoli vrnila v državo. V tem smislu je potrebno upoštevati, da je bila tožničina mati, v skladu z izrecno določbo 5. točke 131. člena Zakona o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55) dedno nevredna. Iz navedenega razloga je tožnica kot potomka dedno nevredne B.B., v skladu z določbo 1. odstavka 132. člena ZD/55 dedinja po svoji stari materi. Čeprav je tožnica prepričana, da je mogoče že na podlagi pravilne interpretacije določbe 12. člena ZDen pravilno odločiti o zahtevku, tožnica ocenjuje, da bi bila morebitna ureditev, ki bi predvidela zavrnitev zahtevka za vračilo premoženja, podržavljenega njeni stari materi, neustavna. Pri tem se tožnica sklicuje na splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), ki zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako in na pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS). Glede na jasno stališče Ustavnega sodišča, da so bili potomci zapustnika, kadarkoli že so bili rojeni, neposredno prizadeti zaradi odvzetega premoženja ter da zato zanje ni mogoče zahtevati, da bi morali biti rojeni že v času odvzema premoženja, je jasno, da je bila tožnica, ki je bila rojena dosti pred podržavljenjem premoženja, vsekakor neposredno prizadeta zaradi odvzetega premoženja in v tem smislu upravičena do denacionalizacije odvzetega premoženja. Tožnica predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi s sodbo odpravi obe izpodbijani odločbi in vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba v odgovoru na tožbo navaja, da A.A. ne more biti nadomestna upravičenka po 12. členu ZDen po svoji pravni prednici C.C., ker za prvo imenovano ni izpolnjen pogoj dedinje prvega dednega reda po drugo imenovani, ki ga predpisuje ZDen.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so bile nepremičnine, ki so predmet navedenega postopka, podržavljene pokojni B.B., roj. dne 1. 4. 1870, umrli dne 20. 12. 1965, za katero je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da se ni štela za jugoslovansko državljanko. Prav tako ni sporno, da je omenjena prejšnja lastnica imela hčer C.C., roj. 29. 7. 1895, ki je umrla 12. 4. 1968 (torej po smrti svoje matere) in za katero je bilo prav tako ugotovljeno, da se ni štela za jugoslovansko državljanko. Sporno pa je, ali je mogoče ob uporabi 12. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 – odl. US) kot upravičenko do denacionalizacije predmetnega premoženja šteti tožnico, ki je vnukinja bivše lastnice B.B., oziroma hčerka njene hčerke C.C., in izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva. Pri tem je sporna uporaba 12. člena ZDen.

Iz 12. člena ZDen izhaja, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. ZD (Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. V 12. členu pa določa vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka, to je starša zapustnikovih vnukov. Po navedenih določbah ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, če pa je kateri od otrok mrtev, pa namesto njega tudi njegovi otroci, to so zapustnikovi vnuki, če pa tudi teh ni, pa pravnuki. Ker po določbah ZD pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (dedič prvega dednega reda) upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka. Ker iz konkretne denacionalizacijske zadeve izhaja, da je C.C., kot mati tožnice umrla za svojo materjo B.B., v zadevi pogoji glede vstopne pravice tožnice kot nadomestne upravičenke na podlagi 12. člena ZDen niso podani. Tožnica nasprotno meni, da kot vnukinja B.B., lahko nastopi kot nadomestna upravičenka, in da se določba 12. člena ZDen, s tem ko upravičenost priznava vsem dedičem prvega dednega reda, ne omejuje le na otroke in ne izključeje vnukov. Po presoji sodišča tako tožničino stališče ni pravilno in je pravilno stališče upravnega organa, da je vnuk nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen le v primeru, ko po ZD po vstopni pravici vstopi v dedovaje vnuk (torej če otrok prejšnjega lastnika ni preživel ter po vstopni pravici v dedovanje po prejšnjem lastniku vstopi vnuk), ne velja pa za obravnavani primer, ko je tožničina mati umrla za prejšnjo lastnico ter tako tožnica kot vnukinja na podlagi vstopne pravice ne bi bila dedinja prvega dednega reda po prejšnji lastnici. Sodišče se zato pridružuje stališču upravnega organa, ki ga je zavzelo v obravnavani zadevi glede vnukov kot nadomestnih upravičencev in s tem sledi praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba, opr. št. I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005). Sicer pa tako stališče tudi ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnica. V primeru namreč, da je treba po zakonu nadomestne upravičence določiti izmed kroga dedičev prvega dednega reda, je za osebo, ki se jo kot nadomestnega upravičenca uveljavlja, potrebno po pravilih ZD ugotoviti, ali bi med (možne) dediče prvega dednega reda sodila (in v takem obsegu se uporabi ZD pri uporabi 12. člena ZDen). Ureditev 12. člena ZDen, s katerim je zakonodajalec dejansko razširil krog upravičencev do denacionalizacije na določene primere (ko osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe prvega odstavka 9. člena ZDen ne bi bile upravičenci do denacionalizacije), pomeni izjemo glede na določbe 9. člena ZDen, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Zato je po presoji sodišča neutemeljeno sklicevanje tožnice, da je ureditev dedovanja po ZDen drugačna kot ureditev dedovanja po ZD, saj v obravnavani zadevi ne gre za dedovanje po 78. členu ZDen, ampak zgolj za vprašanje določitve upravičenca do denacionalizacije po 12. členu ZDen.

Tožnica na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti z zatrjevanjem dedne nevrednosti njene matere C.C., niti s sklicevanjem na kršitev pravil postopka, ki naj bi jih v postopku zagrešila upravna organa - upravni organ prve stopnje s tem, ko se do tožničinih navedb o dedni nevrednosti ni niti opredelil, organ druge stopnje pa s tem, ko tožnici ni dal možnosti izjave pred odločitvijo v zadevi. Sodišče se strinja z razlogovanjem organa druge stopnje, da je institut dedne nevrednosti institut, ki ne more varovati javnega interesa, o čemer se je izreklo že tudi ustavno sodišče v odločbi, na katero se drugostopni organ sklicuje; zato se tožnica na določbo 5. točke 131. člena ZD/55, ki sankcionira dediča iz razloga, ki ne izhaja iz razmerja med njim in zapustnikom, tudi po mnenju sodišča ne more z uspehom sklicevati. Sodišče se sicer strinja, da bi se že prvostopni organ moral opredeliti do navedb tožnice o dedni nevrednosti matere, vendar pa je kršitev le-tega saniral organ druge stopnje, ki je navedbe tožnice presodil. Ta organ je na podlagi 2. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se v navedeni zadevi uporablja glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ob presoji, da se na dedno nevrednost po ZD/55 tožnica ne more sklicevati, tudi lahko presodil, da pomanjkljivost na prvi stopnji ni bila taka, da bi mogla vplivati na odločitev v zadevi. Ker drugostopni organ ni dopolnjeval dejanskega stanja, ampak je odločitev oprl na pravno stališče o tem, da se na določbe ZD/55 kot na pravno nerelevantne za obravnavano zadevo tožnica ne more sklicevati, drugostopni organ tudi ni kršil načela zaslišanja strank.

Neutemeljeno je prav tako sklicevanje tožnice, da bi bila ureditev, po kateri bi bil predmetni denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, neustavna, pri čemer se tožnica sklicuje na 14. člen Ustave RS (enakost pred zakonom) in 33. člen Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Ni namreč mogoče pritrditi tožničinemu stališču, da takšna ureditev posega v ustavno pravico do dedovanja, določeno v 33. členu Ustave RS. Po določbi drugega odstavka 67. člena Ustave RS zakon določa način in pogoje dedovanja. Predmetna ureditev (12. člen ZDen) pa se ne nanaša neposredno na samo ureditev dedovanja. Navedena ureditev ureja širitev kroga upravičencev, vendar z omejitvami, zaradi česar takšna ureditev, po kateri je omejen prenos položaja upravičenca, ni v neskladju s 14. členom Ustave RS. V zadevi pa tudi ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), na kar se tudi sklicuje tožnica.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter da v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.