Jedro

Pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča je potrebno upoštevati namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Tudi če so parcele, ki so predmet razlastitve, v trenutku izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka že bile nezazidana stavbna zemljišča, to še ne pomeni, da je potrebno tudi odškodnino zanje določiti kot za stavbna zemljišča. Zemljišče se namreč v stavbno spremeni le zato, ker je lahko predmet razlastitve samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture - ceste.

Izrek

Pritožbe nasprotnih udeležencev zoper sklep o odvzemu lastninske pravice in zoper sklep o izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Predlagateljica Republika Slovenija je dolžna povrniti nasprotnima udeležencema njune pritožbene stroške in sicer F. K. v znesku 90.000,00 SIT, B. K. pa v znesku 101.745,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem razlastitvenem postopku izdalo dva izpodbijana sklepa. S prvim sklepom je odločilo, da so nasprotni udeleženci predlagateljici dolžni izročiti v posest nepremičnine, podrobno navedene v izpodbijanem sklepu. To so po tem sklepu dolžni storiti v roku 15 dni po prejemu plačila akontacije odškodnine, ki jo je predlagateljica dolžna plačati nasprotnim udeležencem v roku 15 dni in sicer F. K. v višini 1.325.217,00 SIT, B. K. v višini 626.357,00 SIT in M. K. v višini 626.357,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Z drugim sklepom pa je odločilo, da se nasprotnim udeležencem odvzame lastninska pravica v korist Republike Slovenije na nepremičninah, navedenih v tem sklepu, predlagateljica pa je dolžna nasprotnim udeležencem v roku 15 dni po izdaji tega sklepa plačati še preostanek odškodnine in sicer F. K. še 440.739,00 SIT odškodnine, B. K. in M. K. pa še 207.785,00 SIT odškodnine, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa do plačila. Odločilo je tudi, da je Republika Slovenija dolžna F. in M. K. nerazdelno povrniti njune stroške tega postopka v višini 157.320,00 SIT, v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Zoper oba sklepa sodišča prve stopnje so se pritožili vsi trije nasprotni udeleženci. F. K. v svoji pritožbi zoper sklep o predhodni izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici navaja, da odločitev sodišča o predhodni izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici še pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni razlagi določbe 37. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97; v nadaljevanju ZSZ). Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na domnevno priznanje nasprotnih udeležencev, da je na mestu ceste, kjer se nahajajo njihove nepremičnine, nastalo "ozko grlo". Takšen povzetek izjave ni točen, saj so nasprotni udeleženci v zvezi s tem le izjavili, da je bilo v časopisu objavljeno, da bo promet v kratkem stekel tudi po zadevnem delu ceste, prišlo pa bo le do manjšega ozkega grla. Tudi sicer je netočna ugotovitev sodišča, ki naj bi izhajala iz neposrednega opažanja sodeče sodnice, da naj bi na zadevnem odseku ceste prihajalo do zastojev. Res se sicer hitrost na njem zmanjša, to pa še ne pripelje do zastojev. Takšne okoliščine (kot tudi zatrjevane neurejenosti ostale cestne infrastrukture) tudi sicer ni mogoče subsumirati pod določbo 37. člena ZSZ, ki za uporabo instituta predčasne izročitve zahteva, da je to "neizogibno potrebno zaradi koristi večjega števila prebivalcev na določenem območju". Sodišče se tudi sicer sklicuje na to, da "nedvomno zaradi tega, ker predlagateljica še ni pridobila vseh zemljišč, le tej nastaja večja materialna škoda", ker naj bi naknadna dokončna ureditev ceste terjala večje stroške kot enotna gradnja. Tu gre po mnenju pritožnika za povsem pavšalno in na nikakršnih strokovnih ugotovitvah temelječo presojo sodišča, ki vsekakor tudi ne more biti podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. M. K. v pritožbi navaja, da z bratom stanujeta v hiši Š... 66. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje glede roka za predčasno izročitev v posest navaja, da je 30 dnevni rok predolg in da je 15 dnevni rok pravšnji zato, da bi se preprečila škoda. Tega pa pritožnik ne razume, saj predlagatelj ne bo mogel nadaljevati gradnje, dokler stoji objekt Š... 66, za katerega pa sodišče ugotavlja, da ni predmet razlastitve. Če bi hoteli, da bi imela predčasna izročitev svoj pravi pomen (to je, da se gradnja nadaljuje) bi moralo sodišče odločiti tudi o odškodnini za hišo, v kateri pritožnik stanuje. Zastojev na cesti ni, akontacija odškodnine pa ni pravična in poštena. B. K. pa v svoji pritožbi navaja, da sta si oba sklepa, ki ju je sodišče hkrati izdalo, nasprotna oziroma nedosledna. V sklepu, s katerim je sodišče naložilo pritožniku izročitev nepremičnin v posest, ni obsežena tudi posest na objektu Š... 66. Po 37. členu Zakona o stavbnih zemljiščih je namreč takšno odločitev mogoče sprejeti le za nepremičnine, ki so predmet odvzema ali omejitve lastninske pravice. Glede na vsebino sklepa o odvzemu lastninske pravice pa je razvidno, da objekt Š... 66 ni predmet razlastitvenega postopka. Sodišče ni upoštevalo, da izdaja sklepa po 37. členu ZSZ ni dopustna v primerih iz 25. člena. V konkretnem primeru pa gre dejansko za situacijo, v kateri prihaja do veljave prav določba 25. člena ZSZ, zato je izpodbijani sklep o izročitvi v posest nezakonit. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče začasno zadrži izvršitev sklepa o izročitvi v posest najmanj v delu, ki se tiče zemljišča parc. številka 749/2 k.o. Č.... Nasprotni udeleženci pa se pritožujejo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje o odvzemu lastninske pravice. F. K. vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da bi morala biti predmet razlastitve tudi hiša, stoječa na parc. št. 749 k.o. Č... oziroma bi zanjo morala biti dana nadomestna nepremičnina (B. in M. K. v njej živita in sta na naslovu Š... 66 tudi stalno prijavljena) ali plačana odškodnina. Pritožnik meni, da gradbeno dovoljenje z dne 16.9.1981 ne more biti temelj za obveznost investitorja odstraniti stanovanjsko hišo na parc. št. 749, saj bi ta s tem posegel tudi v solastna upravičenja nasprotnih udeležencev na njej. Tudi iz drugih razlogov se ni mogoče strinjati, da bi takšna obveznost postala izvršljiva, saj za nadomestno hišo še ni bilo izdano uporabno dovoljenje. Iz C lista vl. št. 109 k.o. Č... pa izhaja le obveznost odstranitve stare hiše v roku treh mesecev po izdaji uporabnega dovoljenja za novo hišo. Sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava B..., z dne 10.6.1998 še ni dokončen (zoper njega je bila vložena pritožba), zato iz njega ni mogoče izvajati kakršnihkoli pravnih posledic, ne glede na to, da pritožba zoper njega ne zadrži izvršitve. Glede na takšno dejansko in pravno stanje tudi ni utemeljeno sklicevanje sodišča na to, da 23. člen Uredbe o lokacijskem načrtu predvideva nadomestitev objekta na parc. št. 749 z ustrezno nadomestno nepremičnino le v skladu s predpisi. Vsekakor uredba, ki je dokončna, pri sklicevanju na predpise ne more meriti na nič drugega kot na predpise o razlastitvi. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za razlastitev parcele št. 748/1 k.o. Č... v skladu z določbo 24. člena ZSZ neutemeljen. Izvedenec gradbene stroke J. je po mnenju pritožnika nekvalificiran dajati mnenja o vplivu imisij zaradi novozgrajene ceste, to je hrupa, smradu ipd. na položaj F. K. kot stanovalca hiše, stoječe na parceli št. 748/1. Postavitev izvedenca, ki bi ocenil hrup in onesnaženost tal bi bila potrebna tudi v zvezi z zahtevo nasprotnih udeležencev, da se jim zagotovi vsaj odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti njihovih ostalih nepremičnin zaradi imisij povezanih s cesto. Cesta je na spornem odseku že praktično izgotovljena, po drugi strani pa bi moralo sodišče po določbi 29. člena ZSZ odločiti tudi o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca, med katere sodi po pritožnikovem mnenju tudi plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin. Isto velja za zahtevo nasprotnih udeležencev po upoštevanju škode zaradi onemogočenega dostopa na nekatere od njihovih preostalih kmetijskih zemljišč, direktnega dostopa na in s Š... ceste, ločenosti naselja in izgube dohodka od reklamnih panojev. Netočna je ugotovitev sodišča, da nasprotni udeleženci niso predlagali zagotovitve nadomestnih nepremičnin. Iz zapisnika o zadnjem naroku je jasno razvidno, da so nasprotni udeleženci tedaj postavili zahtevo po nadomestnih zemljiščih, saj so ugotovili, da te možnosti obstajajo in pri takšni zahtevi še vedno vztrajajo. Nasprotni udeleženci pa v primeru, da bi se ugotovilo, da nadomestnih nepremičnin ni, še vedno izražajo nestrinjanje z višino odškodnine, kot izhaja iz izvedeniških mnenj izvedencev G. in J.. Glede tega se v celoti sklicujejo na vse pripombe, ki so jih podali v postopku na prvi stopnji. F. K. tako predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. F. K. pa je po svojem pooblaščencu že po izteku pritožbenega roka (dne 1.6.2000) vložil tudi dopolnitev pritožbe. Pritožbeno sodišče sicer v skladu z določbo 3. odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86; ZNP) lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka. Vendar pa to lahko stori le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Pritožbeno sodišče navedene dopolnitve pritožbe ni obravnavalo, saj bi s tem nedvomno lahko prizadelo pravice predlagatelja, ki se opirajo na ta sklep. Zoper sklep o odvzemu lastninske pravice se laično pritožuje tudi M. K.. V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo, da se razlastitvi ne upira. To pa še ne pomeni, da se strinja. Že od samega začetka namreč gradnji ceste nasprotuje. Nadalje pritožnik obširno opisuje dogajanja v zvezi z gradnjo ceste in razlastitvenim postopkom. Nikoli ni bilo govora, da je treba hišo porušiti. Po sklepu, ki so ga dobili, pa bi moral hišo porušiti, čeprav je v njej živela stara mama P. M., sedaj pa v njej stanujeta z bratom. Na sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava B..., ki jim ga niti poslali niso, so se pritožili. V sklepu jih niti ne omenjajo kot solastnike legalno podedovane hiše. Sodišče bi moralo odločiti tudi o odškodnini za to hišo. S strani cenilca J. ocenjena vrednost nepremičnin je približno enaka vrednosti, ki jo ocenjuje cenilec G. s strani predlagatelja, kljub temu, da je sodni izvedenec ocenil tudi objekt Š... 66. To daje slutiti, da je J. cenitev pristranska in prirejena. Pritožnik se čudi, zakaj je sodišče določilo odškodnino za odvzeta zemljišča po cenitvi cenilca G., čeprav so se temu protivili. Sodni cenilec je ocenil zemljišča kot kmetijska (čeprav je cenilec gradbene stroke), ko pa je povsem jasno, da so bila zemljišča v času izdaje sklepa o razlastitvenem postopku nezazidana stavbna zemljišča. Za objekt Š... 62 so zahtevali, da se zaradi manjvrednosti in poslabšanja položaja zaradi negativnih vplivov ceste dodeli nadomestna nepremičnina in se v zvezi s tem opravijo meritve onesnaženja. Tudi podhod za pešce, ki so ga zahtevali, je odpadel zaradi podtalne vode, kar je nerazumljivo. Semaforizirana križišča so nevarna in prehod za pešce ni varen. Zato si ne upajo živeti ob tej cesti. Predlaga, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. B. K. v svoji pritožbi zoper sklep o odvzemu lastninske pravice navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma vsaj preuranjeno naredilo sklep, da hiša Š... 66, ki stoji na parc. št. 749/2, ni predmet razlastitvenega postopka. Sodišče bi moralo kot predhodno vprašanje presojati, ali na spornem objektu Š... 66 obstoji lastninska ali kakšna druga (npr. posestna) pravica v korist nasprotnega udeleženca. Lahko bi to vprašanje sodišče rešilo samo, ali pa bi ta postopek prekinilo in nasprotnega udeleženca napotilo na pravdo. Sodišče je sicer kot nesporno ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec na objektu Š... 66 neposredno posest, hkrati pa je iz stanja v zemljiški knjigi ugotovilo tudi to, da je udeleženec dejanski in pravni lastnik. Sodišče bi moralo upoštevati način in čas pridobitve lastninske pravice in kakšen vpliv ima na to že omenjeno gradbeno dovoljenje. Dejstvo je, da je nasprotni udeleženec svojo lastninsko pravico pridobil na način, ki potrjuje njegovo dobrovernost in je hkrati v celoti zakonit, to je na podlagi dedovanja. Pritožnik ni imel v času, ko je nastopil trenutek dedovanja nobenega razloga, da bi kakorkoli dvomil v to, da bi podedoval nekaj, kar pravno ne bi obstajalo. Sporno je tudi to, ali lahko vpisana zaznamba oziroma določba iz gradbenega dovoljenja prepreči prehod lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet dedovanja oziroma kakšne pravne posledice iz tega izhajajo in koga zavezujejo. Pritožnik meni, da se lahko nanašajo izključno na investitorja gradnje, to je P. R., kakor je to navedeno v gradbenem dovoljenju. Le on ni upravičen do odškodnine za predmetni objekt, ne pa tudi ostali lastniki. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog po pribavi ustrezne upravne dokumentacije v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, saj bi iz slednje lahko ugotovilo, na kakšni podlagi je bil izveden vpis zaznambe v vsebini, kakršna je razvidna. Pritožnik vztraja, da mu predlagatelj postopka izplača odškodnino za objekt Š... 66 oziroma mu priskrbi drugo nadomestno nepremičnino. Višina določene odškodnine za razlaščena zemljišča je napačno določena tako po temelju kot po višini. Na kakšni pravni osnovi je cenilec ocenjeval predmetna zemljišča kot kmetijska in ne kot stavbna, ni navedeno. Tudi sodišče se v to kvalifikacijo ni spuščalo, čeprav bi se moralo. Po 2. členu Zakona o stavbnih zemljiščih so namreč zemljiške parcele na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za gradnjo objektov, opredeljene kot nezazidano stavbno zemljišče. Ker so vse razlaščene parcele v območju, ki jih zajema Uredba o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G1-10 na odseku Depala vas Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana, ki je vezan na PUP za plansko celoto B1 Bežigrad zahod in je predlagatelj na tej podlagi v ta namen že pridobil lokacijsko dovoljenje, gre v danem primeru nesporno za stavbna in ne kmetijska zemljišča. Sodišče bi glede na pripombe, ki so bile dane na izvedeniško mnenje ing. J. in pa dvom pritožnika v objektivnost mnenja, moralo postaviti še dodatnega izvedenca. V skladu z določbo 24. in 26. člena ZSZ je pritožnik upravičen zahtevati od predlagatelja, da mu le ta za odvzete nepremičnine plača odškodnino, ki je enakovredna nepremičnini oziroma ki obsega vrednost te nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo. Na ta način se premoženje razlaščenca pred samo razlastitvijo in po njej ne sme zmanjšati. Pritožnik je v postopku opozarjal, da se bo vrednost njegove nepremičnine na parceli št. 748/1 po izvedeni rekonstrukciji nesporno zmanjšala. Obseg parcele se bo zmanjšal, cesta se bo še bolj približala objektu, prometnost vozišča se bo povečala, vizualno se bo zmanjšal obseg dvorišča zaradi protihrupne zaščite, kar vse bo v končni posledici vplivalo na dejansko vrednost obstoječega objekta na tej parceli v primerjavi na njegovo sedanjo tržno vrednost. Sodišče bi moralo naložiti izvedencu, da tudi to pričakovano razliko v zmanjšanju vrednosti premoženja oceni. Vsekakor pa bi sodišče moralo izvedencu naložiti, da poda trenutno tržno vrednost hiše Š... 62, saj bi le na ta način lahko pritožnik v nadaljevanju zahteval od predlagatelja povrnitev domnevno nastale razlike v vrednosti pred in po izvedbi del. Sodišče bi bilo dolžno upoštevati tudi subjektiven odnos pritožnika do situacije, v kateri se je znašel in na potek katere nima nikakršnega vpliva in mu priznati tudi denarno odškodnino kot delno nadomestilo za povzročeno nematerialno škodo. Ker pritožnik objekt Š... 66 uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, bi sodišče moralo predlagatelju naložiti, da zagotovi pritožniku enakovredno nadomestno stanovanje oziroma da mu za to izplača ustrezno odškodnino. Sklep sodišča prve stopnje je tako pomanjkljiv in nezakonit. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v nov postopek. Na pritožbe nasprotnih udeležencev F. in B. K. je odgovorila predlagateljica Republika Slovenija in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne tako pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnin v posest kot tudi pritožbi zoper sklep o odvzemu lastninske pravice. Pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o odvzemu lastninske pravice niso utemeljene, prav tako pa tudi pritožbe zoper sklep o predhodni izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici. O pritožbah nasprotnih udeležencev zoper sklep sodišča prve stopnje o odvzemu lastninske pravice: 18. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) določa, da se lahko lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji po določbah tega zakona (1. odstavek 18. člena) in sicer proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (2. odstavek 18. člena). Javna korist pa je izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture ali objektov za potrebe obrambe, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt. Sodišče prve stopnje je zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je javna korist izkazana z Uredbo o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G 10 (M10) na odseku Depala vas - Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana (Ur. l. RS, št. 89/98). Ker je javna korist izkazana s to Uredbo, se nasprotni udeleženec M. K. razlastitvi ne more uspešno upirati, zato so njegove pritožbene navedbe, v katerih izraža svoje nestrinjanje z razlastitvijo, neutemeljene. Vsi trije nasprotni udeleženci v svoji pritožbah menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o odškodnini za objekt z naslovom Š... 66, ki stoji na parceli 749/2 k.o. Č... oziroma nasprotnim udeležencem dodeliti nadomestno nepremičnino. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno odločilo, da nasprotni udeleženci do odškodnine oziroma nadomestne nepremičnine niso upravičeni. Ugotovilo je namreč, da je iz gradbenega dovoljenja Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene zadeve, komunalno in stanovanjsko gospodarstvo občine Ljubljana B... z dne 16.9.1981 razvidno, da je investitor nove hiše dolžan obstoječo stanovanjsko hišo (Š... 66), na tedanji parceli št. 749 k.o. Č..., odstraniti najkasneje v roku 3 mesecev po izdaji uporabnega dovoljenja za novo stanovanjsko hišo oziroma po vselitvi v novo stanovanjsko hišo, in sicer brez pravice do odškodnine in nadomestnega prostora ter na lastne stroške. Nadalje je ugotovilo, da je nova hiša vseljena s strani večinskega solastnika in da je upravni organ dne 10.6.1998 ugotovil, da je odločba (gradbeno dovoljenje) postala izvršljiva in izdal dovoljenje za odstranitev hiše. Zaključilo je, da gre za objekt, ki ga je potrebno na podlagi navedenih odločb porušiti, brez pravice do nadomestnega prostora in odškodnine. Gradbeno dovoljenje, ki je pravnomočno, je konkreten upravni akt. S tem upravnim aktom je bila določena obveznost odstranitve stanovanjske hiše na zemljišču 749 k.o. Č..., ta obveznost pa je nastopila v roku 3 mesecev po vselitvi v novo hišo. V danem primeru ni bistveno, komu je bila ta obveznost naložena, relevantno je namreč le dejstvo, da je bila s tem gradbenim dovoljenjem določena obveznost odstranitve te hiše. Ta upravni akt, ki je bil sicer izdan investitorju R. P., pa ima pravni učinek proti vsem pravnim naslednikom, ki so nepremičnino (parcelo 749 k.o. Č...) pridobili po tem trenutku, tako tudi proti nasprotnim udeležencem. Ti na sporni hiši torej niso mogli pridobiti več pravic, kot so jih imeli njihovi predniki. Nasprotni udeleženci v času izdaje tega gradbenega dovoljenja še niso bili solastniki parcele 749 k.o. Č.... Ko so to parcelo podedovali (po K. A.), pa niso mogli podedovati več pravic, kot jih je imel prednik v zvezi s to nepremičnino. S tem je odgovorjeno na pritožbene navedbe F. K., ki v pritožbi navaja, da gradbeno dovoljenje ne more biti temelj za obveznost investitorja odstraniti sporno stanovanjsko hišo, saj naj bi ta s tem posegel v solastna upravičenja nasprotnih udeležencev na njej. Iz zgoraj navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe B. K. o tem, da je pridobil lastninsko pravico na način, ki potrjuje njegovo dobrovernost in je hkrati zakonit, to je na podlagi dedovanja ter da le investitor gradnje R. P. ni upravičen do odškodnine za sporni objekt. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe M. K., ki se nanašajo na sporni objekt Š... 66. Ni odločilnega pomena dejstvo, ki ga navaja pritožnik F. K., da iz C lista vložne številke 109 k.o. Č... izhaja le obveznost odstranitve stare hiše v roku treh mesecev po izdaji uporabnega dovoljenja za novo hišo. Relevantna je v zvezi s tem le že prej omenjena določba gradbenega dovoljenja, ki alternativno določa nastop trenutka, ko je potrebno objekt odstraniti. Res je, da Sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava B... (ki je dejansko sklep o izvršbi), z dne 10.6.1998, s katerim se dovoljuje odstranitev stanovanjske hiše, še ni dokončen, kot to navaja pritožnik F. K.. Je pa ta sklep izvršljiv, saj pritožba ne zadrži izvršitve in bi tako navedeno hišo že bilo moč porušiti. Od trenutka izdaje tega sklepa je tako zemljišče parc. št. 749/2 šteti za nezazidano, v posledici tega pa navedeni objekt Š... 66 tudi ni predmet razlastitvenega postopka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in udeležencem zato zanj ne pripada odškodnina. Zato tudi ni potrebno kot predhodno vprašanje obravnavati vprašanja, ali na spornem objektu obstoji lastninska ali kakšna druga pravica, kot to meni pritožnik B. K.. Zato tudi ni potrebno prekinjati tega postopka. Prav tako ni potrebno, da bi se pribavila upravna dokumentacija, na podlagi katere naj bi se ugotovilo, na kakšni podlagi je bil izveden vpis zaznambe. Relevantno je v zvezi s tem le gradbeno dovoljenje, na katerega vsebino je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo določitev. Tudi sklicevanje pritožnika F. K. na določila 23. člena Uredbe o lokacijskem načrtu je neutemeljeno. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje pravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, ki opozarja, da se nadomestne nepremičnine dodelijo v skladu s predpisi. V danem primeru pa je z omenjenim gradbenim dovoljenjem pravica do nadomestne nepremičnine izrecno izključena. Tudi navedeno gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi veljavnih predpisov, zato s to določbo Uredbe niso mišljeni le predpisi o razlastitvi, kot to zmotno meni pritožnik F. K.. Ker sporni objekt ni predmet razlastitvenega postopka, tudi ne gre za dejanski stan iz 2. odstavka 25. člena ZSZ, po katerem bi udeležencema, ki v spornem objektu živita, pripadlo nadomestno stanovanje. Poleg že omenjenih razlogov za to, da nasprotnim udeležencem ne pripada odškodnina za objekt Š... 66, pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 27. člena ZSZ. Tudi v primerih, ko je objekt, ki je bil zgrajen brez dovoljenja (in postopek za njegovo legalizacijo ob izdaji sklepa o začetku razlastitvenega postopka ni uveden), predmet razlastitve, lastniku zaradi razlastitve objekta ne pripada odškodnina. Nasprotni udeleženec F. K. v svoji pritožbi opozarja tudi na to, da so nasprotni udeleženci v postopku na prvi stopnji predlagali, da se jim za odvzeta zemljišča zagotovijo nadomestne nepremičnine in se pri tem sklicuje na zapisnik o zadnjem naroku. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi navedbami strinja, saj v zvezi s tem ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženci zagotovitve nadomestnih nepremičnin na sodišču niso predlagali, temveč naj bi to predlagali le pri poskusu poravnave. Pri tem pa je treba ugotoviti, da so nasprotni udeleženci tako na zadnjem naroku, kot sedaj tudi v pritožbi F. K., navajali le, da obstajajo možnosti zagotovitve nadomestnih nepremičnin, pri čemer pa teh svojih trditev niso konkretizirali v tej smeri, da bi navedli, kje se dejansko ta zemljišča nahajajo. Predlagateljica je namreč na zadnjem naroku izjavila, da teh zemljišč na tem območju ni. Tudi iz pritožbe F. K. pa je še vedno razviden tudi pritožnikov dvom v to, ali so takšna zemljišča dejansko na razpolago. Zato pritožbeno sodišče pritožbi F. K. v tem delu ni ugodilo. Glede na to, da je bila za odvzeta zemljišča nasprotnim udeležencem prisojena odškodnina, so tako izpolnjeni pogoji za odvzem lastninske pravice. 1. odstavek 24. člena namreč določa, da mora za odvzeto nepremičnino razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino. Ta obveznost je določena alternativno, saj samo iz dejstva, da je zagotovitev drugih enakovrednih nepremičnin navedena na prvem mestu, ni mogoče sklepati, da je to primarna obveznost razlastitvenega upravičenca. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je pri vsem tem pomembno predvsem, da se položaj razlaščenca ne sme spremeniti. Kakršnegakoli poslabšanja položaja nasprotnega udeleženca pa F. K. v pritožbi tudi ne zatrjuje. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da razlaščencem pripada odškodnina. V tem delu je tako pritožba F. K. neutemeljena. V zvezi z določitvijo odškodnine za odvzeta zemljišča pritožnika M. in B. K. navajata, da bi le ta morala biti določena kot za stavbna zemljišča, ne pa kot za kmetijska zemljišča. Pritožnik B. K. zaključek, da gre za stavbna in ne za kmetijska zemljišča, izvaja iz tega, da so vse razlaščene parcele v območju, ki jih zajema Uredba o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G-10 na odseku Depala vas Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana, ki je vezan na PUP za plansko celoto B1 Bežigrad - zahod in je predlagatelj v ta namen že pridobil lokacijsko dovoljenje. Iz teh pritožbenih navedb po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je odškodnino za odvzeta zemljišča na podlagi mnenja izvedenca določilo kot za kmetijska zemljišča. Pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča je namreč potrebno upoštevati namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Tudi če so parcele, ki so predmet razlastitve, v trenutku izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka že bile nezazidana stavbna zemljišča, to še ne pomeni, da je potrebno tudi odškodnino zanje določiti kot za stavbna zemljišča. Zemljišče se namreč v stavbno spremeni le zato, ker je lahko predmet razlastitve samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture - ceste (v zvezi s tem glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 589/99 z dne 8.6.2000). Ker pritožbi ne navajata, da bi bila katera od parcel že pred tem, ko je bila njihova namembnost spremenjena zaradi gradnje ceste, s planskim aktom namenjena za gradnjo (npr. stanovanjske hiše), se pokaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno, pritožbi pa sta v tem delu neutemeljeni. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa kažejo tudi tiste določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki urejajo položaj kmetijskih zemljišč, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma nekmetijske namene (6. člen) in odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča (11. člen). Pritožbi F. in M. K. izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je neutemeljen predlog nasprotnih udeležencev za odvzem tudi ostalih nepremičnin, to je tudi parcele št. 748/1 k.o. Č.... Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre za situacijo, ko bi bil zaradi odvzema dela nepremičnin (104 m2 od skupno 593 m2) položaj razlaščenca bistveno poslabšan. Pritožba F. K. ne pove, zakaj naj bi bil izvedenec gradbene stroke J. nekvalificiran dajati mnenja o vplivu imisij zaradi novozgrajene ceste (hrupa in smradu) na položaj nasprotnega udeleženca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se je zato sodišče pri svoji odločitvi pravilno oprlo na njegovo izvedeniško mnenje, kjer je izvedenec navedel, da je od ceste do hiše razdalja več kot 10 metrov in da bo hrup enak ali manjši po končani gradnji, oziroma vsekakor manjši po tem, ko bo postavljena protihrupna ograja, enako velja za druge imisije. Obe pritožbi sta tako v tem delu neutemeljeni. Pritožnika F. in B. K. nadalje menita, da bi bila postavitev izvedenca, ki bi ocenil hrup in onesnaženost tal, potrebna tudi v zvezi z zahtevo nasprotnih udeležencev, da se jim zagotovi vsaj odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti njihovih ostalih nepremičnin zaradi imisij povezanih s cesto. Pritožnik B. K. pa navaja tudi, da bi bilo potrebno naložiti izvedencu, da oceni pričakovano razliko v zmanjšanju vrednosti premoženja, oziroma da poda vsaj trenutno vrednost hiše Š... 62. Sodišče prve stopnje je glede na predhodne ugotovitve o tem, da bodo imisije po izgradnji ceste celo manjše, pravilno ugotovilo, da razlaščencem odškodnina iz tega naslova ne pripada. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi izvedenec moral oceniti pričakovano razliko v zmanjšanju vrednosti premoženja, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je izvedenec J. že podal svoje mnenje o tem, saj je navedel, da se bo vrednost nepremičnin tedaj, ko bo izgrajena avtocesta od obvoznice mimo Domžal proti Štajerski, celo povečala. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so tako neutemeljene. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da rekonstrukcija ceste še ni dokončana in da bodo udeleženci v primeru, da bodo dokazali obstoj imisij, ki presegajo normalne meje, lahko ustrezne zahtevke uveljavljali naknadno (v zvezi s tem glej tudi 156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pritožnik F. K. se nadalje ne strinja z višino odškodnine, kot izhaja iz izvedeniških mnenj izvedencev G. in J. in navaja, da se glede tega nasprotni udeleženci sklicujejo na vse pripombe, ki so jih podali v postopku na prvi stopnji. Pritožba je ena od vlog, ki jih stranke vlagajo v postopku. Tudi pritožba mora tako vsebovati vse sestavine, kot jih mora vsebovati vsaka vloga. Tako mora stranka (udeleženec) v pritožbi navesti vsa dejstva, na katera opira svojo pritožbo in s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje mora namreč v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku presoditi le navedbe v pritožbi. Ker glede višine odškodnine pritožba F. K. konkretnih navedb nima, pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti. M. K. se ne strinja s cenitvijo izvedenca J., saj naj bi cenitev bila pristranska in prirejena, čudi pa se tudi, zakaj je sodišče določilo odškodnino za odvzeta zemljišča po cenitvi cenilca G., čeprav so temu nasprotovali. Sodišče prve stopnje je na podlagi privolitve predlagateljice za izračun višine odškodnine vzelo kot osnovo cenitev izvedenca G., ki je bila nekoliko višja od cenitve izvedenca J., ker je to v korist nasprotnih udeležencev. Pritožnik v pritožbi ne pove, zakaj se ne strinja s cenitvijo izvedenca G., prav tako pa ne pove, zakaj naj bi bila cenitev izvedenca J. pristranska in prirejena. Samo zaradi določene razlike v oceni vrednosti nepremičnin po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče reči, da obstaja dvom v pravilnost mnenja izvedenca J., kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča postavitev še tretjega izvedenca ni potrebna. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe B. K., ki prav tako predlaga postavitev še tretjega izvedenca, pri tem pa ne pove konkretno, s katerimi ugotovitvami izvedenca J. se ne strinja. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine določilo po cenitvi izvedenca G., ki jo pritožnik razen glede cenitve zemljišč kot kmetijska, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko nasprotnim udeležencem ni priznalo odškodnine iz naslova onemogočenega dostopa na nekatere od preostalih kmetijskih zemljišč nasprotnih udeležencev, direktnega dostopa na in s Š... ceste, ločenosti naselja in izgube dohodka od reklamnih panojev (zaradi česar se pritožuje F. K.) in se pri tem oprlo na dopolnitev mnenja izvedenca J. z dne 24.9.1999, ki je navedel, da dostop na in s Š... ceste ne bo onemogočen, ker bo zgrajeno semaforizirano križišče, na katerem bo stranka lahko zapeljala na Š... cesto. Naselje ne bo ločeno, saj je na križišču možen prehod Š... ceste. Glede onemogočenega dostopa na nekatere od preostalih kmetijskih zemljišč je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta dolžnost investitorja (Ministrstva za promet in zveze, Direkcije RS za ceste) izhaja že iz 25. člena Uredbe o lokacijskem načrtu, kjer je določeno, da je investitor dolžan ohraniti oziroma nadomestiti dostopne poti na kmetijska in gozdna zemljišča v času izgradnje in po izgradnji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni stvar predmetnega nepravdnega postopka, ker lahko to dolžnost nasprotni udeleženci izposlujejo pri predlagatelju. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v 37. členu Uredbe navedeno, da nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor. Glede reklamnih panojev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je te panoje možno prestaviti, ker imajo nasprotni udeleženci še vedno zemljišča ob cesti. Te ugotovitve pa pritožba F. K. ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da Uredba o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste ne predvideva podhoda za pešce, pač pa semaforizirano križišče v naselju, s prehodi za pešce, kot jih določa 9. člen Uredbe. To vprašanje torej že ureja Uredba, ustreznost te rešitve pa ni stvar odločanja v tem postopku. S tem je odgovorjeno na pritožbene navedbe M. K. o tem, da jim je bil obljubljen podhod za pešce in da semaforizirana križišča niso varna. Neutemeljene so pritožbene navedbe B. K., da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi subjektiven odnos pritožnika in mu priznati tudi denarno odškodnino kot delno nadomestilo za povzročeno nematerialno škodo. V razlastitvenem postopku se namreč določa odškodnina za odvzeto nepremičnino, ki obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo (1. odstavek 26. člen ZSZ). Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi lahko nasprotni udeleženec zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi subjektivnega občutenja pritožnika v zvezi s postopkom razlastitve. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi s strani nasprotnih udeležencev niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe nasprotnih udeležencev zoper sklep o odvzemu lastninske pravice zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). O pritožbah nasprotnih udeležencev zoper sklep sodišča prve stopnje o predhodni izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 37. člena ZSZ. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da na spornem odseku ceste nastajajo zastoji. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi lastnega opažanja, zato pritožbene navedbe F. in M. K. o tem, da na tem delu ceste prihaja le do zmanjšanja hitrosti, ne pa do zastojev, pritožbenega sodišča ne prepričajo. Zato niti ni pomembno, kaj so nasprotni udeleženci izjavili na naroku. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je na tem odseku ostala neurejena tudi kolesarska steza, kakor tudi pešpot in rob cestišča, česar pritožbe ne izpodbijajo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je predhodna izročitev nepremičnin v posest predlagateljici neizogibno potrebna zaradi koristi večjega števila prebivalcev na določenem območju. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbo 37. člena ZSZ. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je izpolnjen tudi drugi od sicer alternativno določenih pogojev, to je možnost nastanka večje materialne škode. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da s tem, ko se cesta ne gradi enotno, nedvomno predlagatelju nastaja večja materialna škoda. Za takšno ugotovitev po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno kakšno posebno strokovno znanje, kot to meni pritožnik F. K.. M. K. se v svoji pritožbi sprašuje, zakaj je sodišče določilo 15 dnevni rok za predhodno izročitev v posest, ko pa predlagatelj ne bo mogel nadaljevati gradnje, dokler stoji objekt Š... 66, za katerega sodišča ugotavlja, da ni predmet razlastitve, v njem pa z bratom tudi stanujeta. Da bi imela predčasna izročitev pravi pomen, bi po mnenju pritožnika sodišče moralo odločiti tudi o odškodnini za hišo. Pritožbeno sodišče je že pri obravnavi pritožb zoper sklep o odvzemu lastninske pravice navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da objekt Š... 66 ni predmet tega razlastitvenega postopka, saj je bila zanj že izdana odločba o odstranitvi. Odstranitev spornega objekta je tako stvar upravnega postopka. Vseeno pa je potrebno predlagateljici omogočiti, da začne z deli na spornem odseku takoj, ko bo sporni objekt porušen na podlagi vodenega upravnega postopka, kar se lahko zgodi že danes, glede na to, da pritožba zoper sklep o odstranitvi objekta (sklep o izvršbi) ne zadrži izvršitve. Določena akontacija odškodnine je v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena ZSZ, zato ni mogoče pritrditi pritožbi M. K., ki se ne strinja z njeno višino. Glede na navedeno si izpodbijana sklepa tudi nista v nasprotju, kot to navaja pritožba B. K.. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo pri obravnavi pritožbe zoper sklep o odvzemu lastninske pravice, v obravnavanem primeru ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 25. člena ZSZ, ker sporni objekt ni predmet razlastitve. Zato za predhodno izročitev samega zemljišča (brez posesti na stavbi) predlagateljici v posest ni ovir. Zato je neutemeljen tudi predlog B. K., da pritožbeno sodišče začasno zadrži izvršitev sklepa o izročitvi v posest najmanj v delu, ki se tiče zemljišča parc. št. 749/2. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi s strani nasprotnih udeležencev niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe nasprotnih udeležencev zoper sklep sodišča prve stopnje o predhodni izročitvi v posest zavrnilo kot neutemeljene in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predlagateljica je na podlagi določbe 104. člena ZNP dolžna nasprotnima udeležencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka. F. K. je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 90.000,00 SIT, ki predstavljajo stroške za sestavo obeh pritožb (2X 500 točk po tar. št. 17 točka 3.a OT= 1000 točk X 90,00 SIT = 90.000,00 SIT). B. K. je predlagateljica dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 101.745,00 SIT. Ti stroški predstavljajo stroške sestave obeh pritožb (2X 375 točk po tar. št. 17 točka 3.a OT= 750 točk X 90,00 SIT = 67.500,00 SIT), stroške za pregled spisa v višini 200 točk, kar predstavlja znesek 18.000,00 SIT in stroške davka na dodano vrednost v znesku 16.245,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa nasprotnemu udeležencu ni priznalo stroškov za konferenco s stranko, saj je to opravilo zajeto že v sestavi pritožbe (tar. št. 33 OT).