Jedro

Temeljni princip ZDen je, da se odškodnina odmerja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da se upravičenki do denacionalizacije A.A., umrli ..., nazadnje stanujoči v ..., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v skupni vrednosti 165.300,83 DEM za podržavljene nepremičnine v k.o. ..., takratni ZKV 26 in 235 in sicer za del parcele št. 368 – njiva v izmeri 10 m2, del parcele 369 – njiva v izmeri 150 m2, del parcele 401 – travnik v izmeri 136 m2, parcelo 456/1 – njiva v izmeri 3694 m2 in parcelo 457 – njiva v izmeri 5089 m2. Zavezanec za plačilo odškodnine je SOD. Iz obrazložitve izhaja, da so bile A.A. na podlagi odločbe SO Maribor – Tezno, št. 462-22/63-3/4 z dne 25.5.1964, izdane na podlagi Zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59), podržavljene naslednje nepremičnine: parc. št. 457, 368 in 369, pripisane pri vložku št. 26 k.o. ... in parceli št. 401 in 456/1, pripisani pri vložku št. 325, k.o. ... Upravičenka izpolnjuje pogoje o državljanstvu iz 9. člena ZDen. Navedene podržavljene parcele so se delile, vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pa je zahteval odškodnino. Vrednost podržavljenega premoženja je določena po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS/I, št. 27/1991 s spremembami). Prvostopni organ ugotavlja, da med strankami ni sporno, da so bile parcele št. 386, 369 in 401 k.o. ... podržavljene kot kmetijsko zemljišče, sprememba namembnosti zemljišča iz kmetijskega oziroma gozdnega v stavbno po podržavljenju pa na določanje odškodnine v denacionalizacijskem postopku ne vpliva. Kmetijska oziroma gozdna zemljišča namreč niso bila komunalno urejena in denacionalizacijski upravičenci k njihovi povečani vrednosti niso ničesar prispevali. Zato se tudi zemljišča, ki so bila po podržavljenju namenjena za gradnjo, vrednotijo kot kmetijska oziroma gozdna zemljišča, kot so bila ob podržavljenju. Kot stavbna pa se vrednotijo tista zemljišča, ki so bila stavbna že ob podržavljenju. To so tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam predpis o podržavljenju. Glede parcel št. 456/1 in 457 k.o. ... ni sporno, da sta navedeni parceli ob podržavljenju ležali izven gradbenega okoliša. To je potrdila tudi izvedenka. Po določbi 12. člena Odloka o gradbenih okoliših v občini Maribor – Tezno (Uradni list LRS, št. 9/57) se kot zazidljive štejejo tudi parcele, ki so ležale izven gradbenega okoliša, pod pogojem, da gre za stavbe, ki so namenjene zgolj kmetijstvu, šolam, učiteljskim in miličniškim stanovanjem, ter pod pogojem, da za vsako takšno pozidavo izda dovoljenje Uprava za gradnjo in regulacijo občine Maribor – Tezno. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo dokazila, da bi bilo za navedeno območje dovoljenje za pozidavo za tovrstne stavbe izdano, nimajo. Prvostopni organ pa je zaključil, da bi parceli št. 456/1 in 457 k.o. ... lahko bili zazidljivi, če bi upravičenka zaprosila pri tedanji Upravi za gradnjo in regulacijo za izdajo dovoljenja o lokaciji in zato za sporni parceli določil odškodnino v obliki obveznic SOD za stavbno zemljišče v višini 164.719,93 DEM.

Zoper takšno odločbo so se pritožili tožniki in zavezanka SOD. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 490-21/2010/5 z dne 24.3.2010 pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi SOD pa ugodilo in 1. točko izreka prvostopne odločbe nadomestilo z novo 1. točko tako, da se upravičenki določi odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni vrednosti 12.239,95 € za del parcele št. št. 368 – njiva v izmeri 10 m2, za del parcele 369 – njiva v izmeri 150 m2, del parcele 401 – travnik v izmeri 136 m2, za parcelo 456/1 – njiva v izmeri 3694 m2 in parcelo 457 – njiva v izmeri 5089 m2. Obe pritožbi sta se nanašali na status in komunalno opremljenost parcel št. 456/1 in 457 k.o. ... Drugostopni organ ugotavlja, da je iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja razvidno, da so bile vse parcele po katastrski kulturi kmetijska zemljišča. Zakon, ki je bil podlaga podržavljenju, torej Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ni predpis, s katerim bi bila namembnost zemljišč spremenjena iz kmetijskih v stavbna. Iz mnenja izvedenke, sodne cenilke za arhitekturo in urbanizem, izhaja, da so po Odloku o gradbenih okoliših v občini Maribor – Tezno predmetne parcele ležale izven gradbenih okolišev in torej niso bile v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje v času podržavljenja, to je leta 1964, predvidene za gradnjo in torej tudi po tedanjih planskih aktih v času podržavljenja niso bile stavbna zemljišča. Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo kljub pozivu dokazov za njune trditve o statusu stavbnega zemljišča nista predložila, sta pa zatrjevala, da je denacionalizacijska upravičenka predvidevala gradnjo kmetije. Parceli št. 456/1 in parcela 457 k.o. ... po ugotovitvi drugostopnega organa po tedanjih planskih aktih nista bili zazidljivi, ampak bi lahko bili stavbni zemljišči po določbi 12. člena zgoraj navedenega odloka. Po tej določbi pa so postala stavbna zemljišče le tista zemljišča, za katera je Uprava za gradnjo in regulacijo občine Maribor – Tezno izdala dovoljenje za zazidavo, da bi bilo takšno dovoljenje izdano pa v ugotovitvenem postopku ni bilo ugotovljeno, niti se to ni zatrjevalo. Ministrstvo je po ugotovitvi, da sta predmetni zemljišči s parcelnima št. 456/1 in 457 k.o. ... kmetijski zemljišči izračunalo njuno vrednost na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo (Uradni list RS, št. 16/92 s spremembami) v višini 11.942,95 €. Upoštevajoč še vrednost podržavljenih parcel št. 386, 369 in 401 k.o. ... znesek skupne odškodnine znaša 12.239,95 €. Ker so navedene podržavljene parcele kmetijska zemljišča, je v predmetni zadevi na drugi stopnji podana pristojnost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Tožniki v tožbi zahtevajo, da se jim parcele št. 368, 369 in 401 k.o. ... vrnejo v naravi in zatrjujejo, da so pogoji za vrnitev v naravi izpolnjeni. Glede odškodnine za podržavljeni zemljišči 456/1 in 457 k.o. ... pa zahtevajo odškodnino v višini, kot jo je ugotovil prvostopni organ z upoštevanjem oskrbe z vodo z možnostjo individualnega vodnjaka ali priključitve na lokalni vodovod. Pri tem so tožbi in tudi kasneje tekom tega upravnega spora predložili več listin, zlasti historične izpiske iz zemljiške knjige in druge listine, s katerimi skušajo dokazati utemeljenost takšne svoje zahteve. V tem smislu predlagajo, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in odloči v skladu s predlogom tožnikov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je vložila tudi SOD, ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Vztraja pri svojih tekom postopka postavljenih stališčih, da je odškodnino za predmetna zemljišča treba izračunati glede na ugotovljen status kmetijskih zemljišč in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Pri svojih stališčih sta tožeča in prizadeta stranka vztrajali tudi v pripravljalnih vlogah.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka je odločitev upravnih organov o zahtevi za denacionalizacijo zemljišč in sicer za del parcele št. 368 – njiva v izmeri 10 m2, del parcele 369 – njiva v izmeri 150 m2, del parcele 401 – travnik v izmeri 136 m2, parcelo 456/1 – njiva v izmeri 3694 m2 in parcelo 457 – njiva v izmeri 5089 m2, vse k.o. ... Po dokončni odločitvi ministrstva kot organa druge stopnje, je upravičenka upravičena do odškodnine za navedena kmetijska zemljišča v višini 12.239,95 €.

Tožniki s tožbo zahtevajo, da se del parcele 368, del parcele 369 in del parcele 401 vse k.o. ..., za katere je bila upravičenki priznana odškodnina, vrne v naravi. Kot izhaja iz vloge, ki jo je pri organu prve stopnje vložil pooblaščenec pravnih naslednikov upravičenke, sedanjih tožnikov, dne 6.5.2009, tožniki odstopajo od zahteve po vračilu v naravi in se torej strinjajo s tem, da se jim za navedena zemljišča odmeri odškodnina. Tudi v pritožbi tožniki prvostopni odločbi ne očitajo nepravilnosti, ker navedena zemljišča niso bila vrnjena v naravi, saj vlagajo pritožbo zaradi razlike med odškodnino, priznano s prvostopno odločbo (165.300,83 DEM) in odškodnino, ki so jo ocenili cenilci (243.244,57 €). Ker torej tožniki tovrstne nepravilnosti prvostopne odločbe v pritožbi zoper njo niso uveljavljali, je takšen očitek v tožbi nedovoljena tožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Razen tega mora biti oblika, v kateri se zahteva vrnitev nacionaliziranega premoženja, navedena v zahtevi za denacionalizacijo (prvi odstavek 62. člena ZDen). Upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki torej postavijo zahtevo glede oblike, v kateri naj se jim nacionalizirano premoženje vrne, odločitev o tem pa je seveda odvisna od izpolnjevanja zakonskih pogojev za eno ali drugo obliko vrnitve nacionaliziranega premoženja. Glede na jasno zahtevo tožnikov, postavljeno dne 6.5.2009, da odstopajo od zahteve, da se jim premoženje vrne v naravi, je odločitev, da se predmetni upravičenki za podržavljeno premoženje določi odškodnina, pravilna.

Kar pa zadeva tožbene ugovore zoper drugostopno odločbo, s katero je ministrstvo prvostopno odločbo spremenilo in tožnikom za podržavljeni zemljišči s parcelnima št. 456/1 in 457 k.o. ... določilo odškodnino za kmetijsko zemljišče, sodišče takšne očitke zavrača in pritrjuje drugostopni odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot izhaja iz prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj (tretji odstavek 44. člena ZDen). Kot pojasnjuje Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994 je torej temeljni princip zakona, da se odškodnina odmerja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Kmetijska in gozdna zemljišča so bila ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje, ni bila spremenjena. Po izvedenem ugotovitvenem postopku, ki je trajal več let, je bilo ugotovljeno, da parceli št. 456/1 in 457 k.o. ... po tedanjih planskih aktih nista bili zazidljvi, torej stavbni zemljišči. Tudi sklicevanje na določbo 12. člena Odloka o gradbenih okoliših v občini Maribor – Tezno (Uradni list FLRJ, št. 43/95) ne pripelje do drugačne odločitve. Po tej določbi ostali deli, ki jih gradbeni okoliši ne zajemajo, niso zazidljivi, razen s stavbami, ki so namenjene zgolj kmetijstvu, šolam, učiteljskim in miličniškim stanovanjem, če izda za tako zazidavo Uprava za gradnjo in regulacijo občine Maribor – Tezno ustrezno dovoljenje. Da bi bilo takšno dovoljenje izdano v postopku ni bilo ugotovljeno, vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa tudi po pozivu, takšnega dokaza niso predložili.

Po presoji sodišča je tako izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.