Jedro

Seznanitev z obtožnico lahko predstavlja relevantno točko, od katere prične teči subjektivni rok za podajo odpovedi, vendar ne v vsakem primeru. Če gre za kompleksne obtožbe, če so podlaga za obtožnico indični dokazi, obtoženi pa očitke v obtožnici zanika, je mogoče, da delodajalec zgolj s seznanitvijo z obtožnico še ne ugotovi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 nezakonita; da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi dne 4. 5. 2016, temveč je trajalo do 28. 2. 2017 (dneva odločitve sodišča prve stopnje), razen od 5. 5. 2016 do 4. 6. 2016, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu (višji zahtevek, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in še traja, je zavrnilo). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati bruto plače ter regrese za letni dopust, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, in ji izplačati neto plače, zmanjšane za prejeta nadomestila za brezposelnost v obdobju od 5. 6. 2016 do 4. 12. 2016 ter da je toženka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 11.181,40 EUR bruto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanizalo več časovnih dogodkov, pri čemer ni jasno, kaj predstavlja pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je sodišče apliciralo materialno pravo. Iz sodb nižjih sodišč tudi ni jasno, ali sodišče meni, da se je toženka seznanila z razlogi za odpoved, ali da bi se z razlogi lahko seznanila ob ustrezni aktivnosti. Pritožbeno sodišče je dalo prednost hitrosti postopanja delodajalca, ne da bi tehtalo, kako hitrost postopanja v konkretnem primeru vpliva na utemeljenost odpovednega razloga. Delodajalec mora dokazati, da je kršitev delavca dejansko obstajala ter da za kršitev obstaja neka oblika krivde. Delodajalcu ni mogoče šteti v škodo, če ob nezanesljivem zavedanju o obstoju zakonskega razloga za odpoved počaka na sodbo kazenskega sodišča, da se v popolnosti seznani z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja, namesto da bi s podajo preuranjene in dvomljivo utemeljene izredne odpovedi tvegal njeno razveljavitev na sodišču. Meni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, teče od prejema kazenske sodbe na prvi stopnji zoper delavca, če delodajalcu do takrat znana dejstva in okoliščine ne potrjujejo prepričanja o obstoju utemeljenih razlogov za odpoved. Toženka do izdaje kazenske sodbe na prvi stopnji zaradi obsežnosti in zapletenosti zadeve ni mogla opredeliti vseh znakov kaznivega dejanja delavca in ni mogla izreči izredne odpovedi, ki bi ustrezala zakonskim zahtevam. Pritožbeno sodišče bi si moralo zastaviti vprašanje, kdaj je bil predsednik uprave B. S. kot zastopnik toženke seznanjen s konkretnimi in utemeljenimi razlogi za odpoved tožnici. Sodišče si tega vprašanja ni zastavilo oz. je nanj nejasno odgovorilo. Pomembno je, kdaj je delodajalec ugotovil in ne, kdaj bi lahko ugotovil obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, da obstojijo znaki kaznivega dejanja. Delodajalec mora pri izredni odpovedi postopati hitro, vendar se ta hitrost nanaša na čas, ko se zadostno seznani z dejanskim stanjem, da je prepričan o delavčevi kršitvi delovnih obveznosti in elementih kaznivega dejanja.

4. Tožnica je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato so vsi nasprotni očitki tožnice v reviziji neutemeljeni.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje med drugim izhaja, da: − je NPU v letu 2011 sprožil predkazenski postopek zoper štiri pri toženki zaposlene, tudi zoper tožnico, zaposleno na delovnem mestu referentke za javna naročila, ter takratnega predsednika uprave toženke A. K. V letu 2011 je bila pri toženki opravljena hišna preiskava in zasežena dokumentacija glede javnega naročila. Konkretnih informacij in dokazil o vpletenosti zaposlenih toženka ni imela, saj je NPU o poteku preiskave ni seznanjal. Istega leta je poskušala pridobiti podatke o poteku kazenskega postopka, vendar ji to takrat ni bilo dopuščeno, − nov predsednik uprave toženke B. S. je bil ob primopredaji funkcije v letu 2012 seznanjen s hišno preiskavo v letu 2011 v zvezi s spornim javnim naročilom ter da je v teku predkazenski postopek ter bil v zvezi s postopki javnega naročanja pri toženki v februarju 2013 zaslišan v kazensko preiskovalni zadevi, − odvetnica S. O., ki je toženko zastopala v gospodarskem sporu (ki je bil s strani enega od ponudnikov zoper toženko sprožen zaradi nesklenitve pogodbe v okviru postopka spornega javnega naročila) je 20. 3. 2013 za potrebe gospodarskega spora vpogledala v kazenski spis, − toženka je v letu 2016 pridobila možnost sodelovanja v kazenskem postopku; dne 15. 3. 2016 je bila odvetnica toženke prisotna na naroku, na katerem je prvi od pri toženki zaposlenih delavcev (I. P.) priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja; toženka je posledično zoper P. takoj pričela postopek izredne odpovedi, − zaradi priprave odpovedi zoper I. P. sta vodja pravnega področja toženke T. B. in odvetnica toženke dne 18. 3. 2016 vpogledali v kazenski spis ter se seznanili z obtožnico; menili sta, da obtožnica ne daje zadostne podlage za ukrepanje in bodo zato počakali na morebitne obsodilne sodbe v tej zadevi; − dne 4. 4. 2016 je odvetnica toženke prejela obsodilno sodbo zoper M. K., ki je prav tako priznal krivdo; toženka je to sodbo prejela 14. 4. 2016; − predsednik uprave B. S. je pristojnost za ukrepanje na posameznih področjih prenesel na pristojne službe; pristojnost za ukrepanje na pravnem področju je bila prenesena na vodjo pravne službe T. B., ki je bila zadolžena tudi za spremljanje kazenskega postopka, pri čemer je bila njena pristojnost in odgovornost, da oceni, kdaj so nastopile okoliščine za ukrepanje; končno odločitev je na podlagi predlogov pristojnih služb sprejel predsednik uprave.

10. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči najkasneje 18. 3. 2016, ko sta se odvetnica toženke in vodja pravne službe seznanili z obtožnico v kazenskem spisu; hkrati je navedlo, da bi ta rok lahko pričel teči že prej, sklicujoč se na dve okoliščini – odstop od javnega naročila v letu 2012 ter vpogled odvetnice toženke v kazenski spis v letu 2013. 11. V skladu z drugim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-11) mora delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ter ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 (enako določa 18. člen ZDR) nastopa v imenu delodajalca v primeru, če je delodajalec pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

12. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je zakoniti zastopnik toženke (predsednik uprave B. S.) pristojnost za ukrepanje na pravnem področju prenesel na vodjo pravnega področja T. B. (ki je bila zadolžena za ugotavljanje oz. oceno, kdaj nastopijo okoliščine za ukrepanje). Slednja se zato šteje za pooblaščeno osebo skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1, zato je pravilno stališče sodišča, da je pomembno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ugotovila ona. Posledično bi 18. 3. 2016 (seznanitev vodje pravnega področja z obtožnico) lahko bil relevanten datum seznanitve z odpovednim razlogom, vendar le, če je obtožnica objektivno gledano za to nudila zadostno podlago.

13. Neutemeljeno oz. vsaj preuranjeno je stališče sodišča, da že seznanitev z obtožnico pomeni seznanitev toženke z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Seznanitev z obtožnico lahko predstavlja relevantno točko, od katere prične teči subjektivni rok za podajo odpovedi, vendar ne v vsakem primeru. Če gre za kompleksne obtožbe, če so podlaga za obtožnico indični dokazi, obtoženi pa očitke v obtožnici zanika, je mogoče, da delodajalec zgolj s seznanitvijo z obtožnico še ne ugotovi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu. Pri izredni odpovedi je sicer pomembna hitrost postopanja, vendar ne za vsako ceno. Bistvo očitkov v sporni izredni odpovedi je, da je tožnica v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela prejela obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. Zato je pomembno, ali je toženka oziroma zanjo pooblaščena oseba že na podlagi vpogleda v obtožnico lahko utemeljeno sklepala, da je tožnica kršitev storila. Pri tem je odločilnega pomena vprašanje, ali je bila glede na zapletenost in specifičnost zadeve obtožnica (zlasti glede na pisno izjavo priče S. O.2) zadostna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na to vprašanje sodišče ni odgovorilo, zato se bo moralo v nadaljevanju vsebinsko opredeliti do ugovorov toženke, da zaradi obsežnosti, zapletenosti zadeve do izdaje kazenske sodbe ni mogla opredeliti vseh znakov kaznivega dejanja delavca.

14. Poleg tega je vsaj preuranjeno tudi stališče sodišča druge stopnje, da je 30 dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pričel teči celo že v maju 2012, ko je toženka odstopila od javnega naročila. Slednje je sodišče druge stopnje zaključilo zgolj na podlagi izjave zakonitega zastopnika toženke v kazenskem postopku dne 22. 2. 2013, da so nadzornemu svetu predlagali odstop od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi vsebina pogodbe lahko bila posledica storjenega kaznivega dejanja.

15. V zvezi z navedenim toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje v tem delu samo ugotavljalo dejansko stanje. Sodba sodišča prve stopnje namreč ne vsebuje nobenih ugotovitev v zvezi z odstopom toženke od javnega naročila. Poleg tega je sodišče druge stopnje v 22. točki obrazložitve napačno povzelo izpoved predsednika uprave toženke, da je bil razlog za odstop utemeljen sum, da je bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja (izpovedal je, kot navaja sodišče druge stopnje samo v 20. točki obrazložitve, da je bil predlog za odstop posledica utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja).

16. Kot izhaja iz 80. člena v letu 2012 veljavnega Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 128/2006 in naslednji, ZJN), lahko naročnik odstopi od sklenitve pogodbe o izvedbi javnega naročila pod določenimi pogoji, med drugim tudi v primeru, če se pri naročniku pojavi utemeljen sum, da je bila ali bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Naročnik mora torej odstopiti od javnega naročila še pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer je dokazni standard za odstop od javnega naročila nižji kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero se zahteva večja stopnja vedenja o tem, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Takšna odločitev zato sama po sebi ne dokazuje, da je bila stopnja vedenja (seznanjenosti) zakonitega zastopnika o tožničini kršitvi takrat že takšna, da je pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tožnici. Posebej ob upoštevanju, da je predsednik uprave toženke v izjavi, na katero se sodišče druge stopnje sklicuje, govoril zgolj v pogojniku (da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja).

17. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj tudi ne izhaja, da je bil B. S., ki je postal zakoniti zastopnik toženke v marcu 2012, v maju 2012, ko je toženka odstopila od javnega naročila, seznanjen s kakršnimikoli dodatnimi informacijami ali dokazi v zvezi s spornim javnim naročilom - razen z dejstvom, da je bila v letu 2011 v zvezi s tem pri toženki izvedena hišna preiskava in da je v teku predkazenski postopek. Kot opozarja toženka v reviziji, gre v konkretnem primeru za specifičen primer, ko suma storitve kaznivega dejanja ni zaznala oz. ugotovila toženka sama in ni sama sprožila kazenskega postopka zoper tožnico in ostale osumljene. Zadeve ni preiskovala sama, temveč organi pregona, niti ni bila stranka v kazenskem postopku. Upoštevati je tudi treba, da je bila toženki ob hišni preiskavi v letu 2011 zasežena dokumentacija v zvezi s spornim javnim naročilom in do leta 2013 niti ni vpogledala v kazenski spis, saj ji to sprva niti ni bilo dopuščeno (da bi npr. pregledala dokumentacijo oz. se seznanila z dokazi, s katerimi so razpolagali organi pregona in na podlagi njih presodila, da je tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), A. K., ki je bil predsednik uprave toženke v času izvršitve spornih ravnanj v zvezi z javnim naročilom P., pa je bil tudi sam eden od osumljenih. Prav tako ni nepomembno, da je šlo za obsežno in zapleteno zadevo, da je bilo vpletenih več oseb, vse pa je temeljilo na obljubi nagrade, ki jo je oz. naj bi jo zaposlenim pri toženki dala tretja oseba.

18. Glede na navedeno povsem splošna izpoved B. S., da je toženka v letu 2012 odstopila od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja, ne zadošča za zaključek, da je bil zakoniti zastopnik že tedaj seznanjen s tem, da je tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljene obljube nagrade po 241. členu KZ-1. Seznanjenost z dejstvom, da je zoper nekatere zaposlene sprožen kazenski postopek v zvezi s spornim javnim naročilom lahko zadostuje za odstop od javnega naročila na podlagi 80. člena ZJN (utemeljen sum, da bi vsebina pogodbe lahko bila posledica storjenega kaznivega dejanja), ne pa že samo po sebi tudi za zaključek o zamudi 30 dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi tožnici.

19. Za takšen zaključek prav tako ne zadošča ugotovitev sodišča druge stopnje, da je odvetnica toženke v letu 2013 vpogledala v kazenski spis za potrebe gospodarskega spora, ki se je vodil zoper toženko v zvezi s spornim javnim naročilom. Sodišče ne pojasni, zakaj je relevanten njen vpogled v spis, saj iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi bila odvetnica pooblaščena za vodenje delovnopravnih postopkov zoper obtožene (da bi jo sodišče zato lahko štelo za pooblaščeno osebo v smislu prvega odstavka 20. člena ZDR-1). Prav tako ni bilo ugotovljeno, da je odvetnica v okviru vpogleda v kazenski spis ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi obtoženim oz. da bi o tem kakorkoli obvestila pooblaščeno osebo pri toženki.

20. Posledično je zmotno oz. preuranjeno stališče sodišča, da je potekel 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tožnici, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče bo moralo po potrebi dopolniti dokazni postopek ter temeljiteje pojasniti, kdaj in na podlagi katerih dejstev je bil z odpovednim razlogom seznanjen zakoniti zastopnik toženke oziroma od njega pooblaščena oseba ter nato presoditi, ali to zadostuje za seznanjenost toženke, da je tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

21. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Enako določbo je vseboval drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, ZDR). 2 Ki je podala pisno izjavo, da sta z vodjo pravne službe menili, da obtožnica ne daje zadostne podlage za podajo izredne odpovedi in da bodo zato počakali na morebitne kazenske obsodilne sodbe.