Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved tožnici podala prepozno, po poteku subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kot skrajni datum, s katerim je najkasneje pričel teči subjektivni rok, štelo 18. 3. 2016, ko se je tožena stranka seznanila z obtožnico. Po stališču pritožbenega sodišča bi ta rok lahko pričel teči še prej. Od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela v maju 2016. Tožena stranka je zaradi prejema obsodilnih sodb na podlagi priznanj s tožnico soobtoženih, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela denar v zameno za prilagoditev postopka javnega naročila in izbiro želenega ponudnika, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico kot delavko. Tožnica je namreč denar sprejela v zvezi z opravljanjem svojega dela pri toženki, s svojim dejanjem pa je delovala v nasprotju s koristmi tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo zahtevku na reintegracijo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 4. 5. 2016, temveč traja do 28. 2. 2017, razen v času od 5. 5. 2016 do 4. 6. 2016, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu (II. točka izreka), višji zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 4. 5. 2016 do 28. 2. 2017, razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu od 5. 5. 2016 do 4. 6. 2016 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji obračunati bruto plače in regrese za letni dopust, ki bi jih tožnica prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač in regresov, ter ji izplačati pripadajoče neto zneske, vendar neto nadomestila plač zmanjšana za višino prejetega nadomestila za brezposelnost v obdobju od 5. 6. 2016 do 4. 12. 2016 v neto višini 673,95 EUR na mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (IV. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 11.181,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek, v 8 dneh, medtem ko je višji zahtevani znesek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.193,32 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe v II., III., IV. in V. točki izreka vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se zavrne njen zahtevek za reintegracijo, podredno pa se pritožuje tudi zoper prisojeno višino denarnega povračila v višini petih bruto plač. Navaja, da sodba, ki jo kazensko sodišče izda na podlagi priznanja v okviru pogajanj med tožilstvom in obrambo, ne more biti dokaz zoper drugega obdolženega. Obdolženi ni dolžan govoriti resnice, prizna pa lahko le besedilo obtožnice, pogaja pa se lahko le o kazenski sankciji. Trdi, da ji ni bil dan denarni znesek, zato ga tudi ni mogoče ugotoviti. Meni, da je odločitev sodišča, da je taka sodna odločba porušila zaupanje do nje, sporna. Navaja, da je bila tožena stranka vseh pet let in pol pasivna in ni podlegla medijskim objavam ter je gojila veliko mero zaupanja vanjo, pri čemer je tožnica ves čas opravljala dela na drugem delovnem mestu in v tem času zoper njo pri toženi stranki ni bil sprožen niti disciplinski postopek. Zatrjuje, da je sodišče napačno presodilo standard delodajalčeve izgube zaupanja v delavca in da je odmerjeno prenizko denarno povračilo. Trdi, da so njene zaposlitvene možnosti glede na starost 53 let ter slabo ponudbo delovnih mest v okolju kjer živi, slabe in da sodišče pri odmeri denarnega povračila ne bi smelo upoštevati, da je storila kaznivo dejanje, če ji ni bila izrečena pravnomočna kazenska obsodilna sodba oziroma, če ni bil izveden celovit dokazni postopek glede očitkov iz odpovedi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče v svoji odločitvi navedlo več judikatov, med katerimi nekateri niso relevantni za ta spor ali pa govorijo v prid toženi stranki, zato so razlogi sodbe na več mestih v medsebojnem nasprotju. Meni, da sta odprti ostali dve vprašanji - kdaj je potekel subjektivni rok za podajo izredne odpovedi in kakšna aktivnost se je lahko razumno pričakovala od tožene stranke. Sodišče bi moralo pojasniti, kdaj in kako bi tožena stranka razloge za izredno odpoved lahko ugotovila oziroma, kdaj so bili objektivno ugotovljivi. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga drugi odstavek 109. člena ZDR-1 tako, da je pomembno, kdaj bi se delodajalec lahko seznanil z razlogi za izredno odpoved. Meni, da lahko rok za podajo izredne odpovedi teče le od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Trdi, da sodišče ni ugotovilo, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila z razlogi za izredno odpoved, in je pavšalno zaključilo, da ni bila dovolj aktivna in bi lahko razloge ugotovila že prej. Ob tem pa je navedlo, da je pomembno, kdaj se je z razlogom in storilcem seznanilo poslovodstvo tožene stranke. Navaja, da mora biti delodajalec prepričan o obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe in storilcu, kot je to pojasnilo pritožbeno sodišče v zadevi, opr. št. Pdp 289/2010, in da pred prejemom pravnomočnih kazenskih sodb ni mogla s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je predstavljalo znake kaznivega dejanja. Od poslovodstva gospodarske družbe pa se po njenem mnenju ne more pričakovati, da bo lahko naredilo zaključke o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja. Trdi, da ni imela dokumentacije, ker jo je zasegel NPU, dejansko stanje pa je bilo kompleksno, zato so se z njim ukvarjali strokovnjaki NPU in SDT. Navaja, da delodajalec ni dolžan čakati na ugotovitev kazenske odgovornosti, lahko pa počaka s podajo odpovedi, dokler dejstva in okoliščine ne potrjujejo prepričanja o obstoju razlogov za odpoved. Meni, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica v letu 2011 premeščena na drugo delovno mesto proti svoji volji. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako naj bi pričanje A.A. vplivalo na ugotovljene razloge za izredno odpoved, saj je predsednik uprave le odgovarjal na vprašanja, in ni pojasnilo, kako je morebitna revizija javnih naročil vplivala na ugotovitev razlogov za izredno odpoved. Trdi, da je sodišče protispisno zaključilo, da je predsednik uprave pristojnost za ukrepanje prenesel na vodjo pravnega področja, tudi sicer pa ni navedlo, kdaj naj bi se B.B. seznanila z razlogi za odpoved. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila z obtožnico, bi po njenem mnenju moralo ugotoviti, kdaj se je z obtožnico seznanil predsednik uprave in ne B.B., ki ni imela pooblastila za odločanje v imenu delodajalca. Navaja, da ni jasno, kako bi tožena stranka lahko ugotovila elemente kaznivega dejanja, če bi pregledala celoten spis, in ali bi morala za to angažirati delovnopravne strokovnjake. Trdi, da je ravnala v korist tožnice, saj je spoštovala višji standard seznanjenosti z razlogi za odpoved kot bi bil podan, če bi pogodbo odpovedala že prej. Meni, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko denarno povračilo, zlasti ob dejstvu, da je sodišče upoštevalo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zaposlitvene možnosti tožnice pa je napačno presodilo. Nadalje še navaja, da izrek v IV. točki sodbe ne vsebuje konkretnega bruto zneska plače in regresov, ki tožnici pripadajo za čas od 4. 5. 2016 do 28. 2. 2017, zato je v tem delu neizvršljiv, sodbe pa se v tem delu ne da preizkusiti.

5. Tožena stranka je podala odgovor na tožničino pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke.

8. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da se je tožena stranka najkasneje 18. 3. 2016 seznanila z obtožnico in s tem z vsemi razlogi za odpoved tožnici, ustrezno obrazložilo. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kakšne aktivnosti bi tožena stranka morala izvesti. Aktivnosti v postopku izredne odpovedi in roke za podajo le-te nenazadnje določa vsakokrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (v spornem času je veljal Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila tožena stranka povsem pasivna, saj ni pristopila k ugotavljanju razlogov za odpoved, in je čakala na izsledke kazenskega postopka. Svoj zaključek o pasivnosti tožene stranke je sodišče prve stopnje oblikovalo tudi na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka po vsakokratnem predsedniku uprave z uvedbo (pred)kazenskega postopka zoper nekatere njene zaposlene (ki so bili poimensko določeni) v zvezi z nepravilnostmi v postopku javnega naročanja seznanjena na podlagi opravljenih hišnih preiskav prostorov in pisarn v letu 2011, in da je imela v letu 2013 po zaslišanju takratnega (in sedanjega) predsednika uprave možnost vpogleda v spis navedene kazenske zadeve. Kljub temu pa je kot skrajni rok, ko se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi za odpoved tožnici, štelo datum 18. 3. 2016, kar je tudi podrobneje obrazložilo. Tožena stranka z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v bistvu uveljavljata svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

9. Pritožbeno sodišče zaradi pavšalnosti ni moglo preizkusiti pritožbenih navedb tožene stranke, da nekateri judikati, ki jih je v svoji odločitvi navedlo sodišče prve stopnje, niso relevantni za ta spor in so zato razlogi na več mestih v medsebojnem nasprotju, saj tožena stranka ni navedla, kateri judikat nasprotuje posameznim zaključkom sodišča prve stopnje.

10. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnica v letu 2011 premeščena na drugo delovno mesto, čeprav to ni bila njena želja, saj sta B.B. in tožnica pojasnili, da je bila premestitev tožnice na področje marketinga odločitev takratnega predsednika uprave. Protispisen ni niti zaključek sodišča prve stopnje, da je predsednik uprave pristojnost za ukrepanje na pravnem področju prenesel na vodjo pravnega področja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno oblikovalo na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B..

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, s katero se pritožbeno sodišče strinja.

12. Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

13. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 je tožnici, ki je bila v spornem času zaposlena na delovnem mestu Referent za javna naročila, očitala, da ji je bil dne 12. 4. 2011 na njenem domu izročen neugotovljeni znesek denarja v zameno za to, da je ponudniku za oddajo javnega naročila dajala navodila za nezakonito spremembo ponudbe, jo nato vložila med dokumentacijo ponudnikov javnega naročila in s tem zanemarila interese svojega delodajalca, da na zakonit in gospodaren način odda javno naročilo najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za najnižjo ceno, hkrati pa zlorabila pooblastila in odgovornosti, ki ji jih je na njenem delovnem mestu podelil delodajalec. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da je tožnica s svojim ravnanjem, storjenem v obdobju med aprilom in majem 2011, kršila obveznosti, določene v pogodbi o zaposlitvi, v Podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke in v 33., 34. in 37. členu ZDR-1, hkrati pa je zagrešila kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 14. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožnice, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, utemeljeno najprej preverilo pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Ugotovilo je, da se je tožena stranka najkasneje 18. 3. 2016 seznanila z obtožnico, saj je takrat vodja pravnega področja B.B. skupaj s pooblaščeno odvetnico C.C. vpogledala v kazenski spis, opr. št. X K 10172/2016. Štelo je, da se je tožena stranka najkasneje tega dne seznanila z vsemi razlogi za odpoved tožnici, zato je subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči (najkasneje) tega dne. Zaključilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016, ki je bila tožnici vročena 4. 5. 2016, zato podana prepozno in jo je potrebno razveljaviti.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja: - da so bile odredbe o hišni preiskavi pisarn in poslovnih prostorov tožene stranke z dne 3. 6. 2011 in 8. 6. 2011 vročene D.D., ki ga je za to pooblastil takratni predsednik uprave E.E., iz teh odredb pa je bilo razvidno, zoper koga je uveden predkazenski postopek in zaradi suma katerih kaznivih dejanj; - da je bil predsednik uprave E.E. skupaj s tožnico in še dvema sodelavcema prav tako obdolžen v istem kazenskem postopku zaradi suma nepravilnosti pri postopku javnega naročanja in suma storitve kaznivih dejanj; - da je vodja pravne službe B.B. pojasnila, da so pri toženki vsi vedeli, zoper koga so sprožene hišne preiskave, saj so bile pisarne teh oseb, tudi tožničina, zapečatene; - da je E.E. v novembru 2011, kot začasnega predsednika uprave, zamenjal F.F., ki z odredbami o hišnih preiskavah ni bil seznanjen; - da je F.F. na mestu začasnega predsednika uprave v mesecu marcu 2012 nasledil (sedanji) predsednik uprave A.A.; - da je bil predsednik uprave A.A. ob prevzemu funkcije v marcu 2012 seznanjen s hišnimi preiskavami prostorov in pisarn v letu 2011 in razlogi zanje, v okviru zaslišanja v kazenskem postopku zoper tožnico in nekatere druge zaposlene pri toženi stranki dne 22. 2. 2013 pa je pojasnil, da je uprava nadzornemu svetu že v maju 2012 predlagala odstop od sklenitve pogodbe v okviru javnega naročila, ker je bil pri toženi stranki kot naročniku vzbujen utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja.

16. Rok za podajo izredne odpovedi prične teči z dnem, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pomembno, da se z razlogi za odpoved in storilcu seznani poslovodstvo (predsednik uprave). Prvostopenjsko sodišče je v tem sporu glede na popolno pasivnost tožene stranke vse do izdaje obsodilnih sodb v kazenskem postopku zoper nekatere izmed soobdolženih s tožnico, kot bistveno utemeljeno štelo trenutek, ko bi tožena stranka lahko ugotovila razloge, saj je delodajalec po prejemu prvih informacij o domnevnih kršitvah delavca, ki imajo znake kaznivega dejanja, dolžan reagirati hitro in aktivno.

17. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožnici, vpleten tudi nekdanji oziroma takratni predsednik uprave E.E., in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da od predsednika uprave v letu 2011 ni bilo mogoče pričakovati ukrepanja v smislu podaje izredne odpovedi. Dovolj podatkov v zvezi z domnevnimi kršitvami ni imel niti začasni predsednik uprave F.F., ki je v novembru 2011 na tem mestu začasno (za obdobje 5 mesecev) nasledil razrešenega E.E., in je pojasnil, da z odredbami o preiskavah pisarn ni bil seznanjen, vedel je le imena zaposlenih pri toženi stranki, v zvezi s katerimi se vodi postopek, hkrati pa od Okrožnega sodišča v Mariboru tožena stranka ni pridobila možnosti vpogleda v kazenski spis.

18. Tožnici so bile vse od uvedbe predkazenskega postopka v juniju 2011 očitane konkretne kršitve v zvezi s postopkom javnega naročanja, v katerem je tožnica sodelovala v okviru svojih delovnih obveznosti, in storitev kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1 v zameno za prilagajanje javnega razpisa in pomoč pri usklajevanju, sestavljanju in spreminjanju ponudb ter sodelovanje s konkretnimi osebami v tej smeri še po odpiranju ponudb, kot je to možno razbrati iz odredb o preiskavi pisarn in poslovnih prostorov toženke z dne 3.6. 2011 in 8.6. 2011 (A7 in A8) ter zapisnika o preiskavi z dne 8.6.2011 (A9).

19. Tožena stranka je (preko pooblaščene odvetniške družbe) dne 20. 3. 2013 vpogledala v kazenski spis, v zvezi s čimer je vodja pravne službe B.B. pojasnila, da zgolj z namenom priprave obrambe zoper zahteven gospodarski spor, sprožen zoper toženo stranko zaradi odstopa od pogodbe v okviru postopka javnega naročila. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče sprejeti stališča, da je toženka, ki je v letu 2013 pripravljala obrambo v gospodarskem sporu, sproženem zoper njo, v zvezi s postopkom istega javnega naročila, svoje aktivnosti usmerila le v to smer in vpogled v (isto) kazensko zadevo omejila le za potrebe gospodarskega spora.

20. A.A., ki je funkcijo predsednika uprave nastopil v marcu 2012, je bil o opravljenih hišnih preiskavah in razlogih zanje seznanjen ob primopredaji. Na zaslišanju v kazenskem postopku dne 22. 2. 2013, ki se je vodil zoper tožnico in ostale soobdolžene, je med drugim pojasnil, da so nadzornemu svetu v maju 2012 predlagali, da se od javnega naročila G. vrata odstopi, ker je bil pri toženi stranki kot naročniku vzbujen utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Nadzorni svet je takšen sklep tudi sprejel, tožena stranka je od sklenitve pogodbe odstopila in s tem je bilo javno naročilo zaključeno (B14).

21. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved tožnici podala prepozno, po poteku subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je kot skrajni datum, s katerim je najkasneje pričel teči subjektivni rok, štelo 18. 3. 2016, ko se je tožena stranka seznanila z obtožnico. Po stališču pritožbenega sodišča bi ta rok lahko pričel teči še prej. Rok za izredno odpoved, začne teči, ko se s kršitvijo seznanijo osebe, ki so pristojne za ukrepanje v primeru kršitve. V obravnavani zadevi se je predsednik uprave A.A. ob prevzemu funkcije seznanil z opravljenimi hišnimi preiskavami in razlogi zanje, v mesecu maju 2012 pa je v imenu uprave predlagal nadzornemu svetu odstop od javnega naročila, prav iz razloga, ker je bil pri toženki kot naročniku vzbujen utemeljen sum, da je bila vsebina pogodbe posledica kaznivega dejanja oseb, zoper katere so bile opravljene hišne preiskave (pri čemer gre za iste historične dogodke oziroma kazniva dejanja, ki so bili podlaga za odpoved tožnici). Nadzorni svet je tak predlog uprave sprejel. 22. Glede na izpoved predsednika uprave je bil ta že v mesecu maju 2012 seznanjen tako z osebami, zoper katere so bile opravljene hišne preiskave (in med katerimi je bila tudi tožnica) kot tudi s tem, da konkretno ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Prav to ravnanje tožnice in drugih soobdolženih je bil namreč razlog za odstop od sklenitve pogodbe v okviru javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da je bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja, kot je izpovedal predsednik uprave.

23. Ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da kazenskega spisa, ki je bil poln dokaznih listin obeh strank, sama ni bila sposobna evaluirati v smislu, ali so v ravnanjih njenih zaposlenih podani znaki kaznivih dejanj, in da poslovodstvo oziroma predsednik uprave A.A. pa ne razpolaga s takšnim specialističnim znanjem iz kazenskega prava. Delodajalec v postopku izredne odpovedi ne izvaja formalnega postopka, kot ga izvaja kazensko sodišče, temveč ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, postopek pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja. Tožena stranka pa si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja1, obsežnost kazenskega spisa ter sklicevanjem na višji dokazni standard podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja zaradi storjene kršitve ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka (sodba VSRS VIII Ips 149/2010 z dne 17. 10. 2011). V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejela v maju 2016. 24. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku na njeno razveljavitev. Pravilno je tudi odločilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, saj je tožena stranka izgubila zaupanje do tožnice, kot je pojasnil zakoniti zastopnik tožene stranke. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka zaradi prejema obsodilnih sodb na podlagi priznanj s tožnico soobtoženih, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela denar v zameno za prilagoditev postopka javnega naročila in izbiro želenega ponudnika, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico kot delavko. Tožnica je namreč denar sprejela v zvezi z opravljanjem svojega dela pri toženki, s svojim dejanjem pa je delovala v nasprotju s koristmi tožene stranke. Glede na navedeno so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu zahtevku na reintegracijo. Sodišče prve stopnje je tožničino pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z dnem odločitve 28. 2. 2017 in ji priznalo delovno razmerje od podaje nezakonite odpovedi do 28. 2. 2017, razen za vmesni čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (od 5. 5. 2016 do 4. 6. 2016) in ji za navedeno obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, zmanjšanem za prejeto nadomestilo za brezposelnost. 25. Predmet pritožbenega preizkusa je nadalje tudi višina dosojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj se zoper prisojeni znesek pritožujeta obe stranki. V zvezi s prisojenim povračilom v višini petih bruto tožničinih plač v skupnem znesku 11.181,40 EUR, pritožbeno sodišče glede na podani pritožbi obeh strank ugotavlja, da v konkretnem primeru denarno povračilo ne odstopa od primerljive sodne prakse - ne navzgor in ne navzdol. Ob upoštevanju drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 10 let, da je stara 53 let in da aktivno išče zaposlitev, a neuspešno, pri odmeri pa je utemeljeno upoštevalo, da je odpoved nezakonita iz procesnega razloga (ker je bila podana prepozno). Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožnici prisodilo primerno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 (v višini petih plač tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja) v znesku 11.181,40 EUR.

26. Tožena stranka se nadalje neutemeljeno pritožuje, da naj bi bil izrek v IV. točki izreka, ki ne vsebuje konkretnega zneska bruto plače in regresov, neizvršljiv. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da višina regresa sicer ni določena, ker tožnica ni podala podatkov, a je določljiva. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, saj tožena stranka razpolaga s podatki o višini regresa za leti 2016 in 2017, zato je možen tudi izračun sorazmernega dela regresa za navedeni leti in izpolnitev tega dela izreka prvostopenjske sodbe. Sicer pa ima pravni interes za pritožbo zoper (ne)izvršljivost sodbe le tožnica in ne tožena stranka.

27. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene trditve obeh strank ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, zato sodišče o njih ni odločalo.

1 Da pred prejemom pravnomočnih sodb ni mogla s stopnjo prepričanja ugotovitvi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.