Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali je uprava poročala nadzornemu svetu o vsem, kar je bilo bistveno in zahtevano, kot tudi za ugotavljanje drugih dejstev, ki so bistvena za odločitev, predlagani dokaz z zaslišanjem člana uprave in namestnika predsednika uprave ni primeren, primernejši dokaz je bilo zaslišanje člana nadzornega sveta. Ta dokaz je sodišče izvedlo, saj je zaslišalo namestnico predsednika nadzornega sveta tožene stranke. Njeni izpovedi je verjelo, saj ni neverodostojna zgolj zato, ker je bila članica nadzornega sveta tožene stranke (in ker naj bi morala opravičiti odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave).

Tožnik – predsednik uprave – je s tem, ko ni predložil zahtevanih poročil in ko ni pridobil predhodnega soglasja nadzornega sveta za financiranje posameznih poslov, kršil naloge poslovodenja, določbe zakona in pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev je hujša in zadošča za zaključek, da je tožena stranka dokazala obstoj razlogov za odpoklic, ki so v sferi tožnika, tako da tožnik do vtoževane odpravnine (za primer odpoklica brez upravičenih razlogov) ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 247.708,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.053,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v sklepu, s katerim je zavrnilo dokazne predloge, ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 12. 2010 je navedlo le, da se dokazni predlogi zavrnejo. Sodišče prve stopnje sicer ni bilo dolžno izvesti vseh dokazov, vendar bi moralo svojo odločitev obrazložiti. Dokazni predlog bi lahko zavrnilo le, če ne bi bil potreben oziroma relevanten, torej če bi bil namenjen dokazovanju dejstev, ki ne spremenijo odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ali če bi šlo za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana oziroma ki se štejejo za resnična. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi, opr. št. II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Zgolj pavšalna navedba, da je dejansko stanje razjasnjeno, ne zadošča. Ker izvajanje dokazov sodi v sfero dokazne presoje sodišča, nepopolna ali pavšalna obrazložitev stranki ne omogoči vsebinskega dialoga s sodiščem in ogroža pravico do pritožbe. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, opr. št. Up-77/01 z dne 13. 5. 2003 nadalje navedlo, da je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, element pravice do izjave. Sodišče mora dokazne predloge pretehtati, predlagane dokaze, ki se nanašajo na v sporu relevantna dejstva, mora izvesti. V kolikor dokazne predloge zavrne, mora to obrazložiti, v kolikor zavrnitve ne obrazloži v dokaznem sklepu, mora obrazložitev podati v končni odločbi. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo na opisan način, saj niti v dokaznem sklepu niti v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj s strani tožnika predlaganih dokazov ni izvedlo. S tem je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ravnanje je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega sojenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z očitkom, da tožnik nadzornemu svetu ni predložil poročil, torej da ni izvršil sklepa o predložitvi poročil, je upoštevalo izpovedbo priče O.F., da so zahtevana poročila priloga zapisnika – pregled nerealiziranih sklepov nadzornega sveta do 33. seje. Izpovedba ni resnična. Tožnik je bil s funkcije predsednika uprave odpoklican na 32. seji nadzornega sveta, ki se je pričela 16. 4. 2009 in zaključila 15. 6. 2009, iz zapisnika s te, 32. seje ne izhaja, da bi bila zapisniku priložena priloga. Pregled nerealiziranih sklepov do 33. seje, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je bil pripravljen šele za naslednjo, 34. sejo. Iz tega je razvidno, da ni mogel biti priložen k zapisniku 32. seje, na kateri se je odločalo o odpoklicu tožnika, ampak je bil sestavljen šele kasneje, da se utemelji tožnikov odpoklic. V tem delu je sodišče prve stopnje navedlo razloge, ki so v nasprotju z listinami v spisu, s tem je zagrešilo nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je zagrešilo tudi, ker je zaslišalo le pričo O.F., namestnico predsednika nadzornega sveta, ni pa ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje predsednika nadzornega sveta B.P.. Glede na to, da bi predlagana priča lahko izpovedala, ali je tožnik očitane kršitve zagrešil in ali so očitane kršitve take narave, da predstavljajo utemeljen razlog za odpoklic, bi bilo zaslišanje potrebno. Sodišče prve stopnje priče ni zaslišalo, ampak je verjelo izpovedbi priče O.F., ki je kot namestnica predsednika nadzornega sveta morala opravičiti odpoklic tožnika. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se za obdobje od januarja 2009 do odpoklica nepravilnosti nanašajo na dokapitalizacijo v družbah R.A. in T.R., ker uprava tožene stranke ni dobila predhodnega ali naknadnega soglasja nadzornega sveta. Ta ugotovitev je v nasprotju s podatki v listinah. Iz izpiska sklepov z 21. seje z dne 6. 11. 2007, ki ga je predložil tožnik, je razvidno, da je nadzorni svet soglašal s kapitalskim vložkom v logistični terminal A., kar bo predstavljalo tretjinski delež v kapitalu družbe R.A. in ustrezen vložek v razvoj družbe, ki se bo ukvarjala z distribucijo železovih proizvodov. Poleg tega je sodišče prve stopnje spregledalo zapisnik 22. seje z dne 19. 12. 2007, iz katerega izhaja, da se je nadzorni svet seznanil s poslovnim načrtom za leto 2008 in da soglaša, da se financirajo v načrtu navedene investicije brez dodatnega soglasja. Članom nadzornega sveta je uprava redno poročala tako pisno kot ustno na sejah, posamezne člane je kontaktirala tudi ločeno. O tem pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M.B. in A.B., ki ga je tožnik predlagal, zaradi tega je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Ne nazadnje je zmotno uporabilo materialno pravo, tožena stranka je tožniku po prenehanju funkcije predsednika uprave ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, zaradi tega ni prosta obveznosti izplačila odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje pritožba.

Neutemeljen je smiselni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki.

Pritožba nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da dokaznega sklepa ni obrazložilo. Zgolj zaradi tega, ker ni navedlo razlogov za zavrnitev nadaljnjih dokaznih predlogov, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana, ker dejstvo, zaradi katerega so bili dokazni predlogi zavrnjeni, ni odločilno dejstvo. Tudi relativna bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 287. člena ZPP, ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil, ni podana, ker ravnanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem ravnanjem se ni poseglo v ustavne pravice tožnika (v ustavni pravici do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije – URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji – in do pritožbe iz 25. člena URS), v ustavne pravice se ni poseglo niti z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov. O tem, kateri dokazi se izvedejo, je sodišče prve stopnje odločalo po 2. odstavku 213. člena ZPP, ker je (po oceni pritožbenega sodišča pravilno) presodilo, da je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 1. 12. 2010 preostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo.

Priča Boris Popovič je bila, kot je razvidno iz pripravljalne vloge z dne 31. 8. 2010, predlagana, da bi pojasnila namen oziroma smisel vsebine aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007, ki spreminja 6. odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker vsebina tega aneksa in omenjene določbe pogodbe o zaposlitvi za odločitev o tožbenem zahtevku nista bistveni (kot je pojasnjeno v nadaljevanju), je odločitev sodišča prve stopnje, da tega predlaganega dokaza ne izvede, pravilna. Da bi se z izpovedbo te priče dokazovalo o kršitvah, ki so se očitale v sklepu o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave, je tožnik prvič navedel šele v pritožbi, kar glede na 1. odstavek 337. člena ZPP ni dopustno. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M.B. (ki je bil v času tožnikovega opravljanja funkcije predsednika uprave član uprave tožene stranke) in A.B. (ki je bil v istem času namestnik predsednika uprave), ki naj bi, kot je razvidno z zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 9. 2010, izpovedala o tem, kako je tožena stranka v tem času poslovala, glede očitanih kršitev tožniku, glede krivdne razrešitve in glede njunega odnosa do zatrjevane krivdne razrešitve. V pritožbi sta ti dve priči omenjeni le v zvezi s poročanjem uprave nadzornemu svetu. Za ugotavljanje tega dejstva (za odgovor na vprašanje, ali je uprava poročala nadzornemu svetu o vsem, kar je bilo bistveno in zahtevano) kot tudi za ugotavljanje drugih dejstev, ki so bistvena za odločitev, predlagani dokaz z zaslišanjem člana uprave in namestnika predsednika uprave ni primeren, primernejši dokaz je bilo zaslišanje člana nadzornega sveta, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje izvedlo, saj je zaslišalo pričo O.F.. Njeni izpovedi je utemeljeno verjelo, saj je bila pred zaslišanjem skladno z 2. odstavkom 238. člena ZPP opomnjena na dolžnost govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, in opozorjena na posledice krive izpovedbe. Pritožbene navedbe, da njena izpovedba ni verodostojna, ker je bila namestnica predsednika nadzornega sveta tožene stranke in ker je morala opravičiti odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave, niso utemeljene. Zgolj na podlagi slednjega namreč ni mogoče šteti, da njeni izpovedbi ni mogoče verjeti.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožnik po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil s strani nadzornega sveta imenovan za predsednika uprave tožene stranke na 6. redni seji dne 24. 10. 2005, za opravljanje funkcije je sklenil pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 4. 2. 2006 in z dne 22. 3. 2007. Druga omenjena pogodba o zaposlitvi ureja odpoklic predsednika uprave v 20. členu. Določeno je, da lahko nadzorni svet kadarkoli z obrazloženim sklepom odpokliče predsednika uprave, do odpoklica lahko pride iz razlogov v sferi družbe ali iz razlogov v sferi predsednika uprave (za kar se šteje med drugim, če predsednik uprave huje krši svoje naloge poslovodenja v skladu z načeli profesionalne skrbnosti, če huje krši določila zakona, statuta, poslovnika o delu uprave ali drugega notranjega akta družbe in če huje krši določila te pogodbe).

S funkcije je tožena stranka tožnika odpoklicala na 32. seji dne 15. 6. 2009. Kot izhaja iz zapisnika s seje z istega dne, je prišlo do odpoklica, ker je tožnik huje kršil obveznosti, ki so razvidne iz zapisnika, zlasti ko je kot odgovorna oseba za poslovanje in razvoj družbe nezadovoljivo vodil posle družbe (ker nadzornemu svetu ni predložil zahtevanih poročil, ni upošteval sklepa nadzornega sveta z dne 30. 1. 2009, da se smejo posli financiranja za odobrene investicije sklepati le po predhodnem soglasju nadzornega sveta na korespondenčnih sejah, ni zagotovil, da se izvršijo drugi sklepi nadzornega sveta in ker je glede posameznih poslov ravnal negospodarno). Nadalje je v zapisniku navedeno še, da se, ker nadzorni svet ni prejel zahtevanih poročil (zlasti poročil o investicijah), tako da ni mogel ugotoviti pravilnosti ravnanja uprave glede dejstev, na katera bi se morala poročila nanašati, tudi kršitve, ki bodo naknadno ugotovljene, štejejo za hujše kršitve obveznosti in razlog za odpoklic. Iz predhodnih navedb v tem zapisniku je razvidno, da je nadzorni svet na tej, 32. seji, ki je potekala od 16. 4. 2009 do 15. 6. 2009, zahteval od uprave odgovore na vprašanja, ki so priloga k zapisniku. Drugačna pritožbena navedba, da zapisnik s te seje ne vsebuje prilog, je protispisna. V prilogi zapisnika, dopisu z dne 12. 6. 2009, je vsebovano tudi opozorilo na možnost razrešitve iz krivdnih razlogov. Naslov tega dopisa se glasi „34. seja NS – pregled nerealiziranih sklepov NS so 33. redne seje NS“, vendar gre pri tem za očitno napako, glede na to, da predstavlja prilogo k zapisniku z 32. seje in da je bil glede na vsebino zapisnika s te seje priložen 12. 6. 2010 ter ne nazadnje ker vsebuje neizvršene sklepe nadzornega sveta in nedostavljena poročila glede posamičnih zahtev članov nadzornega sveta do 15. 6. 2009. Dopis je bil sestavljen pred odločanjem o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave. Le tako je treba razumeti tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se do zmote v naslovu dopisa ni opredelilo, je pa pravilno navedlo, da gre za zahtevana poročila o (ne)izvršitvi sklepov nadzornega sveta z dne 19. 12. 2007, 9. 4. 2008, 17. 12. 2008, 11. 2. 2009 in 12. 3. 2009 ter da je bila uprava tožene stranke dne 12. 6. 2009 (pred sejo, na kateri je bil tožnik odpoklican – pravilno bi bilo pred nadaljevanjem seje) na te sklepe še posebej opozorjena.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi ravnanji, ki so predstavljala podlago za odpoklic, po vsebini presojalo kršitvi povezani z nepredložitvijo zahtevanih poročil in z izostankom predhodnega soglasja nadzornega sveta za financiranje posameznih poslov. Dejstvo, da je tožnik s temi ravnanji kršil naloge poslovodenja, določbe zakona in pogodbe o zaposlitvi ter da je kršitev hujša, zadošča za zaključek, da je tožena stranka dokazala obstoj razlogov za odpoklic, ki so v sferi tožnika, tako da tožnik do vtoževane odpravnine ni upravičen. Tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine je tožnik utemeljil na že omenjenem 20. členu pogodbe o zaposlitvi, ki v 5. odstavku določa, da se, če ni podan razlog za odpoklic iz sfere predsednika uprave, šteje, da je predsednik uprave odpoklican s funkcije iz razloga v sferi družbe. V tem primeru ima pravico do odpravnine v višini dvanajstih povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije.

Utemeljenost prvega razloga za odpoklic – očitka, da tožnik kot predsednik uprave nadzornemu svetu ni predložil poročil v zvezi z realizacijo sklepov, ki so bila zahtevana – je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v pregled nerealiziranih sklepov, ki je bil pripravljen za 32. sejo nadzornega sveta, na kateri je bil tožnik odpoklican in na kateri se je o tem razpravljalo. Dopis z nerealiziranimi sklepi tvori prilogo k zapisniku s seje, četudi je napačno označen (kot da gre za dopis za 34. sejo nadzornega sveta), to ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da so bili tožniku nerealizirani sklepi predočeni in da so ostali nerealizirani, kar je ne nazadnje potrdila priča O.F.. Za katere sklepe gre, je navedeno zgoraj, kjer je tudi pojasnjena napačna označba dopisa. Glede drugega razloga za odpoklic, ki ga je sodišče prve stopnje presojalo – očitka, da tožnik ni pridobil predhodnega soglasja nadzornega sveta za financiranje posameznih poslov, konkretno za dokapitalizacijo v družbi R.A. in T.R. – niso bistvene pritožbene navedbe o obstoju predhodnih soglasij. Iz zapisnikov sej nadzornega sveta, ki jih je predložil tožnik in na katere se sklicuje v pritožbi (zapisnika z 21. seje z dne 6. 11. 2007 in z 22. seje z dne 19. 12. 2007), je namreč razvidno le, da je bilo dano soglasje k začetnemu vložku v družbo R.A. ne pa da bi bilo dano soglasje tudi k dokapitalizaciji. Prav tako nadzorni svet ni odobril dokapitalizacije v družbo T.R., kot je na podlagi konsolidiranega poročila pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi ugotovitev, da sta bila očitka, da tožnik kot predsednik uprave nadzornemu svetu ni poročal o neizvršenih sklepih in da ni predhodno pridobil zahtevanega soglasja za financiranje, utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili podani razlogi za odpoklic v sferi tožnika. Že na podlagi te presoje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen, tako da ni bistveno, kar je navedlo sodišče prve stopnje o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 6. 11. 2007 je bil spremenjen 6. odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi, ki na splošno ureja prenehanje funkcije predsednika uprave in ki je v prvotnem zapisu določal, da predsednik uprave ob prenehanju funkcije nima pravice do odpravnine niti pravice zahtevati zaposlitve v družbi na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem, razen v kolikor je s pogodbo o zaposlitvi drugače določeno. Spremenjena določba določa pravico predsednika uprave oziroma določa dolžnost tožene stranke, da ponudi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza izobrazbi in strokovnim znanjem odpoklicanega predsednika uprave, ter določa, da v primeru realizacije te pravice predsednik uprave nima pravic, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi zaradi prekinitve ali prenehanja le-te. Ker tožnik pravice do odpravnine ni imel, ker je bil odpoklican iz razlogov v njegovi sferi, pravice do odpravnine ni mogel izgubiti po določbah omenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Iz tega razloga je nebistveno, ali mu je tožena stranka ponudila nadaljnjo zaposlitev ali ne.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi.