Jedro

Tožnik, ki je na dan nastanka invalidnosti dopolnil 50 let, nima pravice do invalidske pokojnine, saj ne gre za invalida I. kategorije, ampak za invalida III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem fizično lažjem delu, za katero ni potrebna poprejšnja poklicna rehabilitacija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu od 10. 7. 1998 prizna pravica do invalidske pokojnine in da mu je toženka dolžna invalidsko pokojnino odmeriti in izplačati za čas od 10. 8. 1998 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih zneskov invalidske pokojnine od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje, do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe in mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Meni, da je šele na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Ps 1404/2000 z dne 19. 3. 2004 dobil možnost zahtevati, da se ga upokoji na podlagi določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v času od 10. 7. 1998, to je na dan, ko je s sodno odločbo pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti. V času nastanka invalidnosti se je uporabljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki je v 55. členu v povezavi s 56. členom določal, da pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec - invalid III. kategorije invalidnosti, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Ker je tožnik do nastanka invalidnosti dopolnil 24 let in 8 mesecev pokojninske dobe ter je na dan invalidnosti imel dopolnjenih 50 let starosti, je ob izpolnjenem pogoju gostote delovne dobe po 56. členu ZPIZ/92 pridobil pravico do invalidske pokojnine, ki pa mu ni bila priznana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo ter pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v zadevi pod opr. št. Ps 1404/2000 z dne 19. 3. 2004 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbe toženke ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem, fizično lahkem delu, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg in brez prisilne drže telesa, s polnim delovnim časom od 10. 7. 1998 dalje. Odločilo je, da o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo odloči toženka s posebno odločbo v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe. V predmetni zadevi je tožnik prepričan, da je šele na podlagi citirane sodbe dobil možnost zahtevati, da se ga upokoji na podlagi določil ZPIZ/92 in sicer na podlagi 55. člena citiranega zakona v povezavi s 56. členom.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

ZPIZ/92 je glede pogojev za pridobitev invalidske pokojnine v 55. členu določal, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec: invalid I. kategorije invalidnosti; invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) oz. 45 let (ženska); invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki je brez poprejšnje poklicne rehabilitacije zmožen za drugo ustrezno delo, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil starost iz 1. ali 2. odstavka 39. člena tega zakona. V 56. členu je določeno, da pridobi zavarovanec iz prej citiranega člena pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ne glede na pokojninsko dobo, če pa je invalidnost posledica poškodb izven dela ali bolezni pa pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. V predmetni zadevi, ob upoštevanju, da je tožnik do nastanka invalidnosti dopolnil 24 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da je pri njemu na dan 10. 7. 1998 ugotovljena invalidnost III. kategorije in da je takrat dopolnil 50 let starosti, tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku namreč ne gre za invalida I. kategorije invalidnosti, pa tudi ne gre za invalida III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, saj je iz v uvodu citirane sodbe opr. št. Ps 1404/2000 z dne 19. 3. 2004 ugotovljeno, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem fizično lažjem delu, pri katerem pa ni potrebna poprejšnja poklicna rehabilitacija. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev iz 3. alineje 1. odstavka 55. člena ZPIZ/92, saj ne izpolnjuje pogoja starosti iz 1. ali 2. odstavka 39. člena tega zakona, saj je na dan invalidnosti dopolnil le 50 let starosti, moral pa bi dopolnit starost 63 let. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.