Jedro

Ker tožnik nima pravniškega državnega izpita (tega ob vložitvi revizije ni niti navajal niti izkazal), je njegova revizija nedovoljena.

Revizija, ki jo vloži stranka sama, ni nepopolna, ampak nedovoljena. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa, s katerim je tožniku naložilo, naj revizijo vloži po odvetniku.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od 10. 7. 1998 dalje in za odmero ter izplačilo zapadlih zneskov invalidske pokojnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Ps 1404/2000 z dne 19. 3. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem fizično lahkem delu z omejitvami, s polnim delovnim časom od 10. 7. 1998 dalje. Zato izpolnjevanja pogojev za priznanje druge vrste pravice ne more uspešno uveljavljati v novem postopku.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje in dodalo, da tožnik na dan 10. 7. 1998 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dobil možnost zahtevati pravico do invalidske pokojnine po predpisih, veljavnih na dan 10. 7. 1998 šele po pravnomočnosti sodbe v zadevi Pd 1404/2000, s katero je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) je v 55. in 56. členu tudi invalidom III. kategorije ob določenih pogojih, ki jih je tožnik tedaj izpolnjeval, priznaval tudi pravico do invalidske pokojnine. Zato predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje ter ugoditev zahtevku.

4. Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena, revizija, vložena po odvetnici pa je prepozna.

5. V skladu s prvim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki jo lahko stranke vložijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe.

6. Sodba, zoper katero je vložena revizija, je bila tožniku po pooblaščenki vročena 3. 3. 2009. Tožnik je pri sodišču prve stopnje dne 1. 4. 2009 vložil laično revizijo.

7. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik nima pravniškega državnega izpita (tega ob vložitvi revizije ni niti navajal niti izkazal), je njegova revizija nedovoljena, zaradi česar bi jo v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP moralo zavreči že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo revizijsko sodišče. 8. Tožnik je dne 20. 5. 2009 s priporočeno poštno pošiljko vložil revizijo še po odvetnici. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje s tožnikovo revizijo - kot z nepopolno vlogo, smiselno po določbi 108. člena ZPP in 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), nepravilno. Revizija, ki jo vloži stranka sama, ni nepopolna, ampak nedovoljena. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa, s katerim je tožniku naložilo, naj revizijo vloži po odvetniku (1).

9. Rok za vložitev revizije je prekluzivni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Ker sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za to, da je vlogo tožnika (revizijo) štelo za nepopolno in ker ni zakonske podlage za podaljšanje roka za vložitev revizije, je revizija, vložena po odvetnici, prepozna, saj je vložena po izteku 30 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tudi to revizijo zavrglo.

Op. št. (1): Primerjaj sklepe VS RS VIII Ips 149/2008 z dne 23. 2. 2010, VIII Ips 257/2008 z dne 7. 9. 2010, VIII Ips 295/2008 z dne 11. 10. 2010 idr.