Jedro

Glede na trditve tožnika je njegova škoda nastala z dnem izdaje sporne odločbe Državnega zbora RS, s katero je bil razrešen kot član Računskega sodišča RS, zanjo pa je tožnik izvedel s trenutkom, ko se je s to odločitvijo seznanil. Ni podlage za sklep, da bi zastaranje začelo teči šele z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je to odločbo razveljavila, niti ni podlage za sklep, da bi za škodo ali za njenega povzročitelja tožnik šele tedaj izvedel. Že sami postopki, ki jih je sprožil tožnik v smeri izpodbijanja sporne odločbe, nedvoumno kažejo na to, da je vedel tako za svojo škodo kot tudi za njenega povzročitelja. Ustavno sodišče RS je leta 2006 z razveljavitvijo sporne odločbe Državnega zbora iz leta 1999 delno rešilo le predhodno vprašanje protipravnosti, ni pa ne povzročilo škode ne razkrilo njenega povzročitelja.

Upravni postopek in ustavna pritožba, ki so bili pred vložitvijo tožnikove tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe Državnega zbora in v zvezi z njo za tožnika neugodne sodbe Vrhovnega sodišča RS, niso dejanja v smislu 388. čl. ZOR, ki jih upnik sproži proti dolžniku, da bi se ugotovila ali zavarovala oziroma izterjala njegova (odškodninska) terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 9.201,19 EUR z zahtevanimi obrestmi in mu naložilo v plačilo 2.439,12 EUR pravdnih stroškov toženke. Ob tem je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 149.738,01 EUR, s pripadajočimi obrestmi. Tako je razsodilo, ker je ocenilo, da med ravnanjem toženke in tožnikovo škodo (delno izgubo zaslužka) ni potrebne vzročne zveze, saj je bil odlok Državnega zbora RS (DZ RS) z dne 11. 3. 1999, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije člana Računskega sodišča RS, ugotovljen za neskladnega z ustavo samo iz razloga, ker je razrešitev predlagala nepristojna oseba, in sicer Državni zbor RS, ne pa Predsednik republike. Prvo sodišče je ocenilo, da že ravnanje toženke ni bilo protipravno.

(2) Proti sodbi je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v njej pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. V pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča, češ da ne gre za protipravno ravnanje, ker so le procesne kršitve privedle do razveljavitve odločbe DZ RS in Vrhovnega sodišča RS. DZ RS se je v postopku sprejemanja protiustavne odločitve oprl na svoj Poslovnik, zato ni mogoč zaključek, da ni odstopil od potrebne skrbnosti. Vztraja na stališču, da v takem primeru ni potrebne posebne krivde kot elementa civilnega delikta, pač pa je dovolj protipravno ravnanje, pri čemer bi morala toženka dokazati, da je ravnanje njenih organov ustrezalo potrebni skrbnosti glede na vrsto poslov in ravnanja. Ustavno sodišče RS je v konkretnem primeru izrecno izreklo, da je bila tožniku kršena ustavna pravica po 22. čl. Ustave RS, in sicer s postopkovno kršitvijo, ko bi moral njegovo razrešitev Državnemu zboru RS predlagati Predsednik republike. Po mnenju pritožnika je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in njegovo škodo podana, poleg tega pa je izpodbijana sodba po njegovem prepričanju obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti glede razlogov in ugovorov, na podlagi katerih je prvo sodišče zaključilo, da ni krivde toženke.

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus.

(6) Prvostopenjsko sodišče je tudi materialno pravo sicer v delu izpodbijanega pravnega sklepanja pravilno uporabilo, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, vendar je treba je v prvi vrsti poudariti, da je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je pravočasno uveljavljala toženka in ki ga prvo sodišče ni štelo za utemeljenega.

(7) V skladu s 1. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; ZOR), ki ga treba uporabiti v obravnavanem primeru na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami), odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. (8) Glede na trditve tožnika je njegova škoda nastala z dnem izdaje sporne odločbe Državnega zbora RS (11. 3. 1999), s katero je bil razrešen kot član Računskega sodišča RS, zanjo pa je tožnik izvedel s trenutkom, ko se je s to odločitvijo seznanil. Ni pravilen sklep, da bi zastaranje začelo teči šele z odločbo Ustavnega sodišča RS 23. 3. 2006 (Up - 600/04-26), ki je to odločbo razveljavila, niti ni podlage za sklep, da bi za škodo ali za njenega povzročitelja tožnik šele tedaj izvedel. Že sami postopki, ki jih je sprožil tožnik v smeri izpodbijanja sporne odločbe, nedvoumno kažejo na to, da je vedel tako za svojo škodo kot tudi za njenega povzročitelja. Ustavno sodišče RS je leta 2006 z razveljavitvijo sporne odločbe Državnega zbora iz leta 1999 delno rešilo le vprašanje protipravnosti, ni pa ne povzročilo škode ne razkrilo njenega povzročitelja. Zastaranje tožnikove celotne terjatve je začelo teči najkasneje dnem, ko je izvedel za sporni odlok, ne glede na to, da bi se se mu mandat iztekel 31. 1. 2004 in bi do tedaj sicer prejemal plačo člana Računskega sodišča. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan določen znesek, pač pa morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino (1). Uveljavljanje odškodninske terjatve (razlike med plačo, ki jo je prejemal na novem delovnem mestu, in plačo, ki bi jo sicer prejemal do konca mandata 31. 1. 2004 kot član Računskega sodišča RS) s tožbo, vloženo 16. 2. 2007, je torej prepozno, zato je utemeljen ugovor zastaranja in je zavrnitev tožnikovega zahtevka pravilna in zakonita.

(9) Tudi pretrganja zastaranja, kot implicite izhaja iz razlogov prve sodbe, ni bilo, češ da je tožnik proti spornemu odloku takoj vložil tožbo, s katero je skušal doseči vrnitev v stanje pred njim (3. odst. str. 5. obrazložitve prve sodbe). Terjatev, ki jo uveljavlja tožnik v obravnavanem postopku, je odškodninska terjatev. Upravni postopek in ustavna pritožba, ki so bili pred vložitvijo tožnikove tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe Državnega zbora in v zvezi z njo za tožnika neugodne sodbe Vrhovnega sodišča RS, niso dejanja v smislu 388. čl. ZOR, ki jih upnik sproži proti dolžniku, da bi se ugotovila ali zavarovala oziroma izterjala njegova (odškodninska) terjatev.

(10) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.

(11) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in je vsebovana v odločitvi o pritožbi.

(1) Prim odločbo VS RS VIII Ips 286/2007 in podobne.