Jedro

Pravico do odškodnine po 26. členu URS ima vsakdo, komur je nastala škoda pri nastopanju državnih organov v funkciji izvrševanja oblasti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 9.201,19 EUR z zahtevanimi obrestmi in mu naložilo v plačilo 2.439,12 EUR pravdnih stroškov toženke. Ob tem je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 149.738,01 EUR z zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. Poleg tega je presodilo, da med ravnanjem toženke in tožnikovo škodo (delno izgubo zaslužka) ni vzročne zveze, saj je bil odlok Državnega zbora Republike Slovenije z dne 11. 3. 1999, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije člana Računskega sodišča Republike Slovenije, ugotovljen za neskladnega z Ustavo samo iz razloga, ker je razrešitev predlagala nepristojna oseba, in sicer Državni zbor, ne pa Predsednik republike.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je zavrnilna sodba prvostopenjskega sodišča materialno- pravno pravilna, da pa je poleg razlogov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, utemeljen tudi ugovor zastaranja, ki ga je pravočasno uveljavljala toženka in ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma razveljavi samo sodbo sodišča druge stopnje, ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje. Sodišči naj v morebitnem ponovnem sojenju odločita tudi o pritožbenih in revizijskih stroških postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), ko je zaključilo, da je začel rok za zastaranje teči najkasneje z dnem, ko je tožeča stranka zvedela za sporni odlok Državnega zbora z dne 11. 3. 1999. Takšno stališče višjega sodišča je zmotno, saj škoda tega dne tožeči stranki še ni nastala. Nastala ji je, ko je bilo ravnanje tožene stranke opredeljeno kot protipravno, t.j. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-600/04-26 z dne 23. 3. 2006, saj je bila škoda posledica protipravnega ravnanja. K nastanku negativne posledice (škode) vodi zgolj protipravno ravnanje in ne vsako ravnanje nasploh. Do trenutka, ko ravnanje ni opredeljeno kot protipravno, tožniku negativna posledica (škoda) sploh ni mogla nastati. Nujni pogoj za nastanek pravno priznane škode v konkretnem primeru je bila torej (pravnomočna) opredelitev ravnanja tožene stranke kot protipravnega ravnanja, kar izhaja šele iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 3. 2006. Zato je bila tožba vložena pravočasno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval odškodnino za premoženjsko škodo (delno izgubo zaslužka), ki mu je nastala zaradi po njegovem prepričanju protipravne razrešitve z mesta člana Računskega sodišča. Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravico do povračila škode na podlagi navedene določbe Ustave ima vsakdo, komur je nastala škoda pri nastopanju državnih organov v funkciji izvrševanja oblasti. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da presoja v tovrstnih odškodninskih primerih temelji na splošnih načelih odškodninskega prava. To pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja (pravno relevantna) vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

7. Tožnikov zahtevek je po presoji sodišča druge stopnje neutemeljen iz dveh razlogov. Prvi je v odsotnosti vzročne zveze med protipravno razrešitvijo in nastalo škodo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti v celoti pritrdilo stališčem prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 3. 2006 izhaja, da je bilo ravnanje Državnega zbora nepravilno zaradi procesne kršitve: odločal je nezakonit organ. Vendar ta ugotovitev za obstoj odškodninske odgovornosti ne zadošča. Tožeča stranka bi izkazala vzročno zvezo le, če bi trdila in dokazala, da je Državni zbor ravnal nezakonito, ker tožnik ni povzročil kršitev iz 5. točke prvega odstavka 13. člena takrat veljavnega Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju ZracS), na podlagi katerega je Državni zbor izglasoval Odlok o razrešitvi tožnika z mesta člana Računskega sodišča. Drugi razlog za zavrnitev zahtevka pa je v presoji sodišča o zastaranju terjatve.

8. Presoja odsotnosti vzročne zveze med tožnikovo škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke v reviziji ni bila izpodbijana, revizijsko sodišče pa v zvezi z njo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji revizijskega sodišča je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o odsotnosti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo pravilno. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da do razrešitve ne bi prišlo, če bi jo predlagal pristojen organ. Ker je vzročna zveza eden od elementov civilnega delikta, ti pa morajo biti podani kumulativno (154. člen ZOR), tožnik z revizijo ne bi uspel, četudi bi se njegovo stališče o pričetku teka zastaranja izkazalo kot pravilno. Iz pravkar pojasnjenih razlogov pa se Vrhovnemu sodišču z vprašanjem, ali je presoja, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarala, ni bilo treba ukvarjati.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in z njo zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).