Jedro

Organ za BPP je pravilno ocenil, da tožba tožnika v zadevi odmere dohodnine za leti 2007 in 2008, ob upoštevanju razlogov prvostopne odločbe davčnega organa, nima verjetnega izgleda za uspeh, ker tožnik s svojimi navedbami in priloženimi dokazi ni izkazal, da prejeti znesek 60.000,00 EUR predstavlja kupnino za opremo za hišo, ne pa denarne odmene, ki je bila namenjena za izselitev iz hiše, zlasti ob upoštevanju vsebine sklenjene poravnave z dne 9. 11. 2007.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem 1. stopnje za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-204572010-24-0803-58 z dne 30. 8. 2012, v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, št. DT 499-02-30-2011-2 z dne 28. 9. 2012, v zadevi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od drugih dohodkov in odmere dohodnine za leti 2007 in 2008. V obrazložitvi je uvodoma povzel določbe 10., 11. in 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), navedel, da je iz pridobljenih podatkov razvidno, da tožnik in njegova žena prejemata denarno socialno pomoč, zaradi česar ni treba ugotavljati njegovega finančnega položaja. Glede na 24. člen ZBPP pa je v nadaljevanju presojal, ali tožnik izpolnjuje še vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Organ je ugotovil, da je bila tožniku z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina za leti 2007 in 2008, ko je davčni organ v postopku inšpekcijskega pregleda pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od drugih dohodkov ugotovil, da je zavezanec – tožnik v spornem obdobju prejel 60.000,00 EUR, ki ga ni prijavil davčnemu organu. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je zavezanec vložil pripombe in iz njih je bilo razvidno, da je zavezanec na podlagi poravnave, sklenjene z A.A., za izselitev iz stanovanjske hiše v ... prejel dohodek, ki ga je davčni organ štel na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 kot drug dohodek, ki je obdavčen z dohodnino. V tej zadevi je bilo torej sporno, ali je znesek, prejet iz naslova poravnave, davčni organ pravilno štel za denarno odmeno, namenjeno izselitvi iz hiše, ki se jo obdavči kot drug dohodek, ali pa je bila s spornim zneskom plačana oprema v hiši, torej, da je šlo za kupnino. Iz sklenjene poravnave izhaja, da je šlo za nadomestilo za izselitev iz hiše, tožnik pa v postopku ni predložil nobene listine, ki bi dokazovala nasprotno. Organ je tako glede na materialno pravne določbe ZDoh-2, ki jih je tudi povzel, in Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovil, da je bilo materialno in procesno pravo pravilno uporabljeno, da izpodbijani odločbi temeljita na pravilni pravni podlagi in glede na podatke iz obrazložitve ocenil, da vložitev tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnik je v tožbi povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je moral tožnik prejeti znesek vrniti kreditodajalcu, torej osebi, ki mu je posodila celo višji znesek za nakup opreme, za katero je bila dana odškodnina. Menil je tudi, da je odločba, ki jo izpodbija v postopku pred naslovnim sodiščem pod I U 1698/2012, nezakonita. Tožniku so bile s pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja odpuščene. DURS zato tožniku ne more odmeriti dohodnine – tako tudi stališče Vrhovnega sodišča, I Ips 40385/2010. Iz listin, ki jih je tožnik predložil k tožbi v I U 1698/2012, je razvidno, da tožnik ni prejel spornega zneska zaradi izselitve, temveč kot nadomestilo za odkup opreme. K tej tožbi pa je tožnik priložil tudi zapisnik obravnave I P 648/2008 z dne 4. 5. 2009, iz katerega izhaja, da je šlo za znesek za opremo. Ker davčni organ teh dejstev ni upošteval, je odločba nezakonita. Tožnik je imel v objektu, na katerega se je nanašala poravnava in sporni znesek, opremo, katere vrednost je bila še bistveno višja, vendar je moral pristati na ponujen znesek, saj bi z odstranitvijo opreme nastala na sami opremi nenadomestljiva škoda, oprema pa je predstavljala korist samo za novega lastnika počitniške hiše. Davčni organ je tožniku nezakonito odmeril dohodnino na podlagi izpovedbe zaslišanega A.A., ki je v davčnem postopku izpovedal popolnoma nasprotno od tistega, kar je izpovedal v pravdnem postopku. Zoper njega teče tudi kazenski postopek zaradi krive izpovedbe. V sodnem postopku bo tožnik predlagal izvedbo dodatnih dokazov z zaslišanjem prič, tudi tistih, ki jih DURS ni zaslišal, kljub njegovemu predlogu. Dejstvo, da je tožnik prejel sporni znesek za opremo, potrjuje že sama vsebina prodajne pogodbe, na podlagi katere je nepremičnino kupil A.A. V pogodbi je namreč izrecno navedeno, da so premične stvari v hiši last tožnika. Zapis takšnega dejstva v pogodbo ni ravno običajen, kar pomeni, da mora za to obstajati tehten razlog. To pa je v veliki vrednosti teh stvari, kar je bilo A. kot prodajalcu dobro znano. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki izdati odločbo, s katero bo organ ugodil njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za odpravo davčne odločbe o odmeri dohodnine za leto 2007/2008, toženki pa naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka. Prosil je tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Toženka je v danem roku poslala upravne spise, na tožbo na vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa za BPP pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 24. člena ZBPP. Na uporabo tega člena napotuje ZBPP v tretjem odstavku 11. člena, ki določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo poleg finančnega položaja prosilca tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči; po prvi alineji tega odstavka mora biti izpolnjen pogoj, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku tega člena ZBPP opredeljuje, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče se strinja, da tožnik ni izkazal, da bi bil objektivni pogoj po 24. členu ZBPP glede na opisane dejanske okoliščine ter materialno pravno podlago, ki velja za obravnavani primer, izpolnjen. Organ je namreč pravilno ocenil, da tožba tožnika v zadevi odmere dohodnine za leti 2007 in 2008, ob upoštevanju razlogov prvostopne odločbe davčnega organa (potrjene tudi z odločbo drugostopnega organa), nima verjetnega izgleda za uspeh, ker tožnik s svojimi navedbami in priloženimi dokazi ni izkazal, da prejeti znesek 60.000,00 EUR predstavlja kupnino za opremo za hišo, ne pa denarne odmene, ki je bila namenjena za izselitev iz hiše, zlasti ob upoštevanju vsebine sklenjene poravnave z dne 9. 11. 2007. Zatrjevane nepravilnosti sprejete ocene organa za BPP tako ne more omajati niti zapisnik o naroku za glavno obravnavo, I P 648/2008 z dne 4. 5. 2009 (iz zaslišanja priče A.A. med drugim tudi izhaja, da je plačal sporni znesek zato, ''da je prišel v hišo''), niti vsebina prodajne pogodbe, sklenjene med A. in A.A. z dne 12. 10. 2007 (iz katere je zgolj razvidno, da premičnine niso predmet te pogodbe), ter vložena kazenska ovadba zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Na drugačno odločitev pa zato tudi ne more vplivati ugovor tožnika, da je prejeti znesek moral vrniti osebi, ki ji je sam bil dolžan, kakor tudi, da je sodišče v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom – tožnikom izdalo sklep o odpustu obveznosti (ki ga je tožnik k tožbi tudi priložil – sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 1896/2008), zaradi česar DURS tožniku ne bi smel odmeriti dohodnine, kot naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča v sklepu, I Ips 40385/2010. Sodišče ugotavlja, da iz sklepa Vrhovnega sodišča, I Ips 40385/2010 z dne 22. 12. 2011 (ki ga sicer tožnik ni priložil v celoti, temveč je priložil le nekatere strani akta), tako stališče ne izhaja, temveč izhaja le, da upnik plačilo terjatve, za katero učinkuje odpust obveznosti (pri čemer se sodišče v vprašanje, ali je odmera dohodnine tovrstna terjatev ali ne, sploh ne spušča), ne more sodno uveljavljati.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno voden, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.