Jedro

Po izbrisu družbe iz sodnega registra tožnik kot družbin upnik ne more več uspešno uveljaviti zahtevka za plačilo terjatve. Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, ima izključno družba. V njenem imenu ga sicer ob izpolnitvi določenih pogojev lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, (manjšinski) delničarji in stečajni upravitelj (drugi odstavek 230. člena ZGD), vendar pa to ne pomeni, da tak zahtevek v primeru prenehanja družbe nanje tudi preide. V vseh teh primerih aktivno legitimirani upniki, delničarji oziroma stečajni upravitelj v lastnem imenu uveljavljajo tujo (družbino) pravico. Imajo le procesno legitimacijo oziroma pravdno upravičenje za uveljavljanje materialne pravice družbe in ne pravico do neposrednega plačila na podlagi uspeha v pravdi. Razlog za takšno ureditev je v tem, da lahko tudi v primeru, ko družba ni zainteresirana za uveljavitev takšnega zahtevka, upnik oziroma delničarji družbe, ki menijo, da so z izplačilom prepovedani plačil prikrajšani, zahtevajo od delničarjev, ki so plačila nezakoniti pridobili, njihovo vrnitev delniški družbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.136,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 60/2011-8 z dne 5. 10. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali terjatev na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) preneha z izbrisom družbe iz sodnega registra in ali je predmet univerzalnega pravnega nasledstva družbenikov izbrisane družbe, ki je posledica izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, tudi pravica zahtevati vrnitev prepovedanih plačil po 230. členu ZGD.

3. Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da z vmesno sodbo po temelju ugodi tožbenemu zahtevku, glede odločanja o višini zahtevka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje, oziroma da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnika, saj glede tega vprašanja revizija ni bila dopuščena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so bile pravdne stranke delničarji družbe M. d. d., ki je bila 26. 3. 2007 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije.

8. Tožnik od ostalih nekdanjih delničarjev družbe M. d. d. zahteva vrnitev prepovedanih plačil na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva izbrisane družbe. Prepovedana plačila naj bi predstavljala prodajo preko 40 % delnic družbi, s čimer naj bi družba pridobila več kot (dovoljenih) 10 % lastnih delnic. Tožnik zahteva (le) vrnitev 5,29 % zneska vseh prepovedanih plačil, kolikor znaša njegov delež v družbinem premoženju. Poleg navedenega zahteva tudi plačilo terjatve v višini 5.147,44 EUR, ki mu je bila prisojena s pravnomočno sodno odločbo, ter stroške v višini 235,72 EUR, povezane z nastankom te terjatve. Terjatev iz pravnomočne sodbe uveljavlja kot upnik družbe.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je zahtevek, na podlagi katerega zahteva tožnik plačilo, lahko le zahtevek, ki se uveljavlja v korist družbe. Ker družba več ne obstaja, je po mnenju sodišč prve in druge stopnje prenehalo tožnikovo materialnopravno upravičenje, zaradi česar sta tožbeni zahtevek zavrnili.

10. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD)(1) določa, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z določbami tega zakona (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD). Terjatev družbe lahko uveljavlja tudi manjšina delničarjev (tretji stavek prvega odstavka 230. člena ZGD) ter upniki družbe, če jih družba ne more plačati. Če se nad družbo začne stečaj, uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem stečajni upravitelj (drugi odstavek 230. člena ZGD).

11. Glavni namen določbe 230. člena ZGD je ohranitev kapitala družbe. Plačila, ki imajo podobno posledico kot vračilo vložka delničarjem, je treba družbi vrniti. Posredni namen te določbe je tudi varstvo upnikov družbe ter enako obravnavanje družbenikov. Slednje varuje delničarje, ki pri vračilu vložkov oziroma pri izplačilu prepovedanih plačil niso bili udeleženi. Vendar pa so delničarji in upniki varovani le indirektno, preko varstva družbinega kapitala.

12. Po izbrisu družbe iz sodnega registra tožnik kot družbin upnik ne more več uspešno uveljaviti zahtevka za plačilo terjatve. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da ima zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, izključno družba. V njenem imenu ga sicer ob izpolnitvi določenih pogojev lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, (manjšinski) delničarji in stečajni upravitelj (drugi odstavek 230. člena ZGD), vendar pa to ne pomeni, da tak zahtevek v primeru prenehanja družbe nanje tudi preide. V vseh teh primerih aktivno legitimirani upniki, delničarji oziroma stečajni upravitelj v lastnem imenu uveljavljajo tujo (družbino) pravico. Imajo le procesno legitimacijo oziroma pravdno upravičenje za uveljavljanje materialne pravice družbe in ne pravico do neposrednega plačila na podlagi uspeha v pravdi. Razlog za takšno ureditev je v tem, da lahko tudi v primeru, ko družba ni zainteresirana za uveljavitev takšnega zahtevka, upnik oziroma delničarji družbe, ki menijo, da so z izplačilom prepovedani plačil prikrajšani, zahtevajo od delničarjev, ki so plačila nezakoniti pridobili, njihovo vrnitev delniški družbi.

13. Del zahtevka tožnik uveljavlja kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Univerzalno pravno nasledstvo izpeljuje iz Ustavne odločbe U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Zahtevek za vračilo prepovedanih plačil (družbe) po ZGD je bil poseben vrnitveni zahtevek na korporacijskopravnem področju; šlo je za posebno obliko kondikcijskega zahtevka, za uresničitev katerega je ZGD določal posebne pogoje.(2) Da ima takšen zahtevek posebno naravo, je razvidno tudi iz namena zakonodajalca, ki je v sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) z novelo ZGD-1B vnesel novi četrti odstavek 233. člena, ki določa, da se za zahtevek družbe iz tega člena uporabljajo določbe tega zakona o zagotovitvi in ohranitvi osnovnega kapitala in vezanih rezerv, ne glede na pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja, da delničar ne more biti oproščen vrnitve prepovedanega plačila ter da svojega morebitnega nasprotnega obligacijskopravnega zahtevka delničar ne more pobotati s tem zahtevkom družbe. Iz novega četrtega odstavka 233. člena ZGD-1 pa tudi izhaja, da je zakonodajalec (glede na dileme o pravni naravi vrnitvenega zahtevka) izrecno določil, da je zahtevek za vračilo prepovedanih plačil (družbe) korporacijskopravni vrnitveni zahtevek.

14. Že po ureditvi iz ZGD, ki se uporablja v tej zadevi, pa je bil zahtevek za vrnitev prepovedanih plačil vezan na obstoj družbe in ga je delničar lahko uveljavljal le v njeno korist. Družba je bila edina upnica terjatve iz naslova vrnitve prepovedanih vračil. Bistvo vrnitve prepovedanih plačil je namreč urediti razmerje med družbo in upniki oziroma med družbo in delničarji. To pa je mogoče le, če družba še obstaja. V primeru, ko družba preneha (zaradi izbrisa iz sodnega registra) ureditev teh razmerij ni več mogoča na način, kot ga uveljavlja tožnik. 230. člena ZGD ne daje podlage za zahtevek nekdanjih delničarjev nasproti tistim delničarjem, ki so od družbe dobili prepovedana plačila. Družbeniki niti na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva družbenikov izbrisane družbe (po predpisih, ki ne veljajo več), ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, tako niso imeli pravice do povrnitve prepovedanih plačil po 230. členu ZGD.

15. Tožnik bi lahko, če meni, da je bil prikrajšan za višje izplačilo ob likvidaciji družbe, katere delničar je bil, morebitno nadomestilo škode, ki mu je nastala zaradi prepovedanih plačil, uveljavljal kvečjemu z odškodninskim zahtevkom. Na odškodninski podlagi tožnik plačila ni zahteval. Z zahtevkom, kakršnega uveljavlja v tej zadevi, ne more uspeti ne v delu, v katerem ga uveljavlja na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva družbe (na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002), in tudi ne v delu, v katerem plačilo zahteva kot družbin upnik.

16. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je tako pritrdilen, odgovor na drugo pa negativen. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): ZGD se v tej zadevi uporablja na podlagi 705. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Op. št. (2): Glej 23. točko obrazložitve sklepa in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 109/2011 z dne 28. 2. 2012.