Jedro

Zaradi posebne korporacijsko pravne narave zahtevka na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD, zaradi namena instituta (ohranitev kapitala družbe in preživetje družbe) ter zaradi posebne narave vrnitvenih zahtevkov (vračilo delnic izbrisane družbe ni več mogoče) se izkaže, da četudi tožeča stranka zatrjuje, da je univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe, je pravica družbe na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD z izbrisom družbe, ugasnila. Institut vračila prepovedanih plačil je namenjen zgolj obstoječim družbam in ne delničarjem izbrisane družbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati - znesek 11.753,48 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 07. 2003 dalje do plačila, - znesek 5.147,44 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 09. 2004 dalje do plačila in - znesek 235,72 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2004 dalje do plačila.“ (1. točka izreka sodbe).

Obenem je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni od prejema sodbe in sicer drugotoženi in tretjetoženi stranki (kot solidarnima upnikoma) skupne stroške v znesku 1.112,40 €, četrtotoženi in petotoženi stranki v znesku 1.476,17 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v plačilo naloži vse stroške postopka. Priglasila je stroške pritožbe.

Četrto in peto tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim zaključkom ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nasprotuje materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevek na podlagi 230. člena ZGD. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je terjatev na vračilo prepovedanih plačil prenehala z izbrisom družbe iz sodnega registra. Pritožnik sicer ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila družba M. d.d. izbrisana 26. 03. 2007, nasprotuje pa zaključku sodišča, da so zahtevki tožeče stranke zoper bivše delničarje iz naslova prepovedanih plačil prenehali z izbrisom družbe, kot s smrtjo fizične osebe prenehajo določeni zahtevki, ki so vezani na določeno osebo.

Tožnik bi kot delničar družbe lahko zahteval vračilo prepovedanih plačil le, če bi izkazal kvalificirano večino po 230. členu ZGD (skupni delež v višini najmanj desetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 100 milijonov tolarjev). Tožnik v tej pravdi pa svojega zahtevka ni uveljavljal kot delničar ali upnik družbe, temveč je svojo aktivno legitimacijo utemeljeval z univerzalnim pravnim nasledstvom izbrisane družbe (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 09. 10. 2002). Bistveno pravno vprašanje v tem sporu pa je, ali je terjatev po 230. členu ZGD prenosljiva oziroma ali taka terjatev „preživi“ izbris družbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ni aktivno legitimiran za vračilo prepovedanih plačil izbrisane družbe. Tožeča stranka, ki zahtevek po 230. členu ZGD uveljavlja kot „družba“ (univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe), pravice, ki ne obstaja več, ne more uveljavljati. Družba M. je bila izbrisana dne 26. 03. 2007 (objava v Ur. l. št. 30/2007 z dne 03. 04. 2007), tožeča stranka pa je tožbo vložila 03. 04. 2008. Zahtevek za vrnitev prepovedanih plačil je poseben, samostojen korporacijsko pravni zahtevek (1). Posebno pravno naravo tega korporacijsko pravnega zahtevka nakazuje tudi del teorije (2) tako, da zanika subsidiarno uporabo določb Obligacijskega zakonika (oziroma prej Zakona o obligacijskih razmerjih) za primere zahtevkov vračil prepovedanih plačil, ZGD pa za te primere predstavlja lex specialis. Nadalje se takšen zahtevek lahko primerja s temeljnim zahtevkom družbe za izpolnitev glavne obveznosti delničarja – dolžnost vplačila vložka. V teoriji delniškega prava se zato poimenuje tudi kot „zahtevek za ponovno vplačilo vložka“ in se tudi obravnava enako kot zahtevek za vplačilo vložka – družba se takšnemu zahtevku ne more odpovedati ali ga pobotati z drugimi zahtevki delničarja proti družbi (3). Čeprav je Vrhovno sodišče RS priznalo subsidiarno uporabo določb ZOR/OZ tudi za primere ničnosti pravnih poslov, ki nasprotujejo določbi 230. člena ZGD, zahtevku ni odreklo posebne pravne narave korporacijskega prava (4).

Posebno korporacijsko pravno naravo zahtevkov na vračilo prepovedanih plačil izkazuje tudi namen instituta po 230. členu ZGD. Institut vrnitve prepovedanih plačil skupaj s prepovedjo vračila vložkov tvori jedro sistema ohranitve kapitala (5). Namen določbe 230. člena ZGD je zagotoviti spoštovanje načela ohranitve kapitala družbe (6). Subjekt varstva pa so poleg upnikov tudi delničarji, predvsem manjšinski, ki bi bili v primeru dopustnosti vračila vložkov delničarjem lahko oškodovani zaradi neenakopravnega obravnavanja (7). Temeljni načeli instituta sta načeli (1) ohranitve kapitala in (2) enakega obravnavanja delničarjev. Določba o prepovedi vrnitve vložkov ne služi zgolj varstvu upnikov, ampak varuje tudi delničarje, ki pri vračilu vložkov niso bili udeleženi, predvsem pred prikritim izplačilom dobička, s čimer se ohranja zakonska pristojnost skupščine, da odloča o uporabi dobička. To načelo je v ZGD izpeljano predvsem z določbo, ki z namenom varstva manjšinskih delničarjev le-tem daje posebno manjšinsko pravico zahtevati vračilo prepovedanih plačil (8). Vendar gre primarno za institut, ki zagotavlja ohranjanje materialnega substrata družbe (9), to je „preživetje“ družbe.

Posledica ugotovitve zakonskega dejanskega stanja po 230. členu ZGD je ničnost izpodbijanega pravnega posla in na njeni podlagi vrnitveni zahtevki. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da vračilo prepovedanih plačil in vzajemno vračilo delnic že izbrisane družbe ni (več) mogoče (111. člen OZ), saj delnice izbrisane družbe ne obstojijo (več). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da so bili pravni posli med izbrisano družbo in toženimi strankami v nasprotju s kogentnimi določbami ZGD o pridobivanju lastnih delnic. Vsaka nedopustna pridobitev lastnih delnic, torej vsaka pridobitev, ki ni skladna z 240. členom ZGD, pomeni prepovedano vračilo vložka, zato imajo v takem primeru manjšinski delničarji enak zahtevek na vrnitev plačil kot pri katerem koli drugem prepovedanem vračilu vložka (10). Ne samo da v konkretnem primeru ni več družbe, v korist katere bi se izvedlo vračilo prepovedanih plačil, prav tako vračilo lastnih delnic ni več mogoče. Še več, tožbeni zahtevek, ki je naperjen le na delno vrnitev prepovedanih plačil (tožeča stranka je postavljala trditve o „višini“ zahtevka) je nesklepčen, saj bi morala tožeča stranka (ob predpostavki, da ni zadržkov glede aktivne legitimacije) zahtevati celotno vrednost prepovedanih plačil (11)! Na način, ko tožnik zahteva le določen delež, ki bi mu šel ob fiktivni likvidaciji, pa želi tožnik zase nekaj, kar bi mu sicer pripadlo le po naknadno izvedenem likvidacijskem oziroma stečajnem postopku (v katerem bi sodelovali vsi upniki in delničarji izbrisane družbe). Tega pa tožeča stranka v tem postopku ne more doseči. Zaradi posebne korporacijsko pravne narave zahtevka na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD, zaradi namena instituta (ohranitev kapitala družbe in preživetje družbe) ter zaradi posebne narave vrnitvenih zahtevkov (vračilo delnic izbrisane družbe ni več mogoče) se izkaže, da četudi tožeča stranka zatrjuje, da je univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe, je pravica družbe na vračilo prepovedanih plačil 230. členu ZGD z izbrisom družbe, ugasnila. Institut vračila prepovedanih plačil je namenjen zgolj obstoječim družbam in ne delničarjem izbrisane družbe.

Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb o znesku, prisojenem po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 1130/2004 z dne 16. 12. 2004, saj je presojalo aktivno legitimacijo tožeče stranke za celoten primer na isti podlagi, ostale pritožbene navedbe (o tem, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo tožbeni zahtevek) pa so brezpredmetne za rešitev tega spora (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja opravilo pravilno materialno pravno presojo narave zahtevka po 230. členu ZGD. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Četrto in peto tožena stranka sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo, ki niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) M. Kocbek: VELIKI KOMENTAR ZAKONA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD-1); GV Založba, Ljubljana (2007), 2. knjiga; komentar k 227. členu ZGD-1, str. 198; A. Drev : Vrnitev prepovedanih plačil, PID št. 5/2008, para. 2; A. Kobal: Pravna narava zahtevka delniške družbe za vračilo prepovedanega vračila vložka, PID št. 2/2008, para. 3.1. (2) A. Drev (citirano prej), para. 2 (pri tem se opira na številne nemške teoretike (Henze, Lutter, Hűffer), opomba 10); podobno A. Kobal (citirano prej), para. 1. (3) A. Kobal (citirano prej), para. 3.1. (4) VS RS v zadevi III Ips 112/2006, z dne 16. 10. 2007. (5) A. Drev (citirano prej), para. 1. (6) M. Kocbek: ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2002), 1. knjiga, str. 670. (7) B. Rajgelj: Prepovedana plačila delničarjem in zahtevki za njihovo vrnitev; PID št. 5/2002, para. 1.1.; podobno A. Drev (citirano prej), para. 1. (8) B. Rajgelj (citirano prej), para. 1.3. (9) B. Rajgelj (citirano prej), para. 5. (10) B. Rajgelj (citirano prej), opomba 23; podobno A. Drev (citirano prej), para. 3.4. (11) A. Kobal (citirano prej), para. 3.3.1. (o vsebini zahtevka pri odkritih vračilih vložka).