Jedro

V obravnavani zadevi se tožniku očita kršitev 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri minister za pravosodje razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Navedeno določbo tudi sodišče razume tako kot tožena stranka, in sicer kot dolžnost ravnanja sodnega cenilca skladno s pravili znanosti in stroke na način, da poda verodostojno in pregledno ter nepristransko cenitveno poročilo oziroma izvid. Po 2. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je namreč izvedenec oziroma cenilec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakona in svoje delo opraviti redno, vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje oziroma cenitev podati v roku, ki ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožnik kot sodni cenilec za strokovno področje za gradbeništvo, področje visoke gradnje, razrešen z dnem dokončnosti odločbe (točka 1 izreka). Razrešeni sodni cenilec mora v treh dneh od prejema odločbe toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico (točka 2 izreka). Razrešitev sodnega izvedenca se vpiše v imenik sodnih cenilcev in objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (točka 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka na podlagi 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) ter 15. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) z odločbama 165-04-251/02 z dne 24. 3. 2004 tožnika imenovala za sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva – gradbeništvo splošno in za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo visoke gradnje. Tožena stranka je 8. 1. 2013 prejela pritožbo A.A. zoper cenitveno poročilo tožnika. Tožnik je v postopku zavrnil očitek, da cenitveno poročilo ni ustrezalo nalogi, ki mu jo je naložilo sodišče, strinjal pa se je s Komisijo za presojo strokovnih mnenj, da v obravnavanem primeru ni uporabil najustreznejše metode. Pojasnil je, da je najpomembnejši rezultat, ki je v skladu s primerljivimi tržnimi podatki. Zmotno je sklicevanje na Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti 2011 (v nadaljevanju MSOV), ker je cenitev izdelal septembra 2010. Tožnik je v odgovoru na dopis tožene stranke 29. 5. 2013, kjer je bil seznanjen, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, med drugim navedel, da Združenje SICGRAS zoper njega ni začelo nobenega disciplinskega postopka in da gre za pristranske očitke s strani pritožnice.

Strokovna člana komisije za ugotavljanje razloga za razrešitev sodnega cenilca iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS sta podala mnenji, iz katerih izhaja med drugim slaba preglednost elaborata, uporaba nenavadnih standardov, uporaba neveljavnih predpisov, nedosledno in nepopolna uporaba metode ocenjevanja, napačen zapis namena ocenjevanja vrednosti, ki ni skladen s pravili stroke, zapisana uporaba poštene tržne vrednosti, je v nasprotju z MSOV, izračun ocene zemljišča ni izdelan po metodi reziduala zemljišča, nepopolna in nedosledna uporaba metode ocenjevanja vrednosti in nerazkritje virov pomembnih podatkov. Iz obeh strokovnih mnenj članov komisije izhaja, da tožnik pri izdelavi cenitve ni ravnal vestno ter skladno s pravili stroke, s čimer se je strinjala tudi strokovna komisija. Tožnik je v odgovoru na zapisnik komisije ugovarjal tem ugotovitvam in med drugim navajal, da nihče ni opravil ogleda nepremičnine niti preveril ustreznosti cenitve glede vrednosti in možnosti njene delitve. Po presoji tožene stranke tožnik svoje dolžnosti sodnega cenilca v obravnavanem primeru ni opravil vestno, to pomeni skladno s pravili znanosti in stroke, kar izhaja tudi mnenja strokovne komisije, ki ga povzema in se nanj sklicuje. Trditev tožnika, da je v cenitvenem poročilu najpomembnejši rezultat, je zmotna in v nasprotju z vestnim opravljanjem sodnega cenilstva. Tožnik bi moral uporabiti MSOV, ki so bili v veljavi v času opravljanja cenitve. Naloga strokovnih članov komisije ni bila ponovna izdelava cenitvenega poročila, ampak preučitev zadevne cenitve. Ravnanje tožene stranke v postopku razrešitve tudi ni odvisno od morebitne uvedbe disciplinskega postopka pri strokovnem združenju. Nedosledna in nepravilna uporaba metod za vrednotenje nepremičnin kot tudi MSOV izkazuje, da je tožnik cenitveno poročilo izdelal v nasprotju s pravili stroke.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev tožene stranke iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V svoji tožbi opiše postopek razrešitve. Po prepričanju tožnika ugotovljene nepravilnosti v postopku razrešitve, ki jih tožnik povzema in navaja v točki 2 tožbe, ne predstavljajo nevestnega dela sodnega cenilca iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Navaja, da sta bili mnenji članov strokovne komisije tožene stranke izdelani malomarno in površno. Določene ugotovitve v teh mnenjih so zavajajoče in neresnične, na kar je opozarjal že v postopku. V zvezi z izbiro najustreznejše metode ocenjevanja vrednosti poudarja, da sodni cenilec odločitev o tem sprejme glede na okoliščine konkretnega primera in da v izrednih primerih lahko uporabi tudi svojo oziroma posebno metodo ocenjevanja, ki ni ena od ustaljenih metod, kar mora obrazložiti. Glede dejstva, da je dopustil možnost, da morda resnično ni izbral najustreznejše metode, tožnik pojasni, da je pri izboru ravnal v skladu s predpisi in da je izbral metodo, ki se mu je zdela najprimernejša, kar je vedno tudi subjektivno pogojeno.

Pojem poštene tržne vrednosti res ni definiran v standardih MSOV, pač pa sta definirana le pojma poštena vrednost in tržna vrednost. Tožnik je imel v mislih pri tem, ko je zapisal, da je namen ocenjevanja določitev poštene tržne (menjalne) vrednosti, določitev tržne vrednosti, pri čemer je pridevnik poštene dodal zgolj v pomenu, ki ga ima ta pridevnik in ne v smislu poštene cene, kot je definirana v standardih MSOV. Vztraja, da je v elaboratu opravil cenitev po metodi reziduala, kar je natančno opisano. Tudi opis metode in izračun sta med seboj vsebinsko skladna (strani 18 in 19 cenitve). Metodo je uporabil v skladu in na podlagi razpoložljivih informacij. Člana strokovne komisije sta zgolj ugotovila, da metoda, ki jo je tožnik uporabil kot metodo reziduala, ni metoda reziduala. Pri tem svoje ugotovitve nista utemeljila, temveč sta zgolj pavšalno navedla, da je ta metoda primerljiva izračunu po PEM, kar pa ne drži. Do takšnih pavšalnih navedb se tožnik ne more opredeliti, kakor tudi ne do ugotovitev, da so opisi posameznih metod ocenjevanja pomanjkljivi in nedosledni. V zvezi z metodo tržnih primerjav (prodaj) navaja, da je primerjavo naredil na podlagi dveh nepremičnin, ki ju je osebno pregledal in ocenil ter ima povratne informacije, kar potrjujejo tudi terenske skice o izmerah. V zvezi z dohodkovno metodo je pomotoma navedel, da ni uporabna, za kar priznava napako.

V zvezi z očitkom, da elaborata ni izdelal natančno in strokovno, ter da ni obrazložil kako je prišel do rezultata, pojasni, da je pri ocenjevanju vrednosti pomemben rezultat, pri čemer je izbira metode vrednotenja sekundarnega pomena. Rezultat pa je popolnoma primerljiv z dejanskimi transakcijami na trgu v času izdelave elaborata in podatkih iz arhiva tožnika. Kot sodni izvedenec in cenilec je tožnik izdelal že več 100 izvedenskih mnenj. V elaboratu je natančno in strokovno opisal kako je do rezultata prišel. V vztraja, da je izdelan relativno jasno in pregledno. Navedel je, da je za določitev poštene tržne vrednosti nepremičnine uporabil metodo riziduala, metodo neposrednih tržnih primerjav, stroškovno metodo in dohodkovno metodo. Standardi MSOV cenilcu prepuščajo odločitev o tem, ali bo izdelal cenitev na podlagi ene, dveh, treh ali vseh. Tožnik je v točki 12.04 cenitve, ki nosi naslov „Zaključek in korelacija ocenjevanja nepremičnine“ izračunal ponderirano vrednost nepremičnine in prišel do rezultata, ki je primerljiv z dejanskimi transakcijami na trgu. Iz navedenega jasno izhaja, katere metode je tožnik uporabil in kako je prišel do ocenjene vrednosti nepremičnine. V zvezi z očitkom, da ocena vrednosti v elaboratu naročniku oziroma bralcu ni razumljiva, ter da ni razvidno, kje je tožnik pridobil podatke navaja, da so v izračunih uporabljeni podatki o dveh nepremičninah, ki ju je tožnik pregledal osebno. V zvezi z očitkom, da bi lahko elaborat zapisal na jasnejši način, navaja, da do obravnavanega primera nikoli ni bil deležen očitka, da so njegova mnenja nejasna, in nestrokovna, nasprotno, večkrat je bil pohvaljen, za kar predlaga vpogled v sodne spise pri Okrajnemu sodišču v Trbovljah in v Domžalah. V zvezi z očitkom, da ni upošteval standardov MSOV, ki so bili v uporabi v času izdelave poudarja, da je elaborat izdelan v skladu z MSOV/2007, 8. izdaja, ki je takrat veljal. Sklepno zaključuje, da je bil pri izdelavi elaborata površen in na nekaterih mestih nekoliko nedosleden, sicer pa, da je elaborat izdelan v skladu s pravili stroke in odraža resnično vrednost ocenjenih nepremičnin. Izdelan v skladu s pooblastili in nalogami, ki mu jih je dalo Okrajno sodišče v Domžalah. Tožnik je sodni cenilec že vrsto let in se v skladu s 84. členom ZS stalno izobražuje, za kar ima tudi potrdila. Elaborat je izdelal po svojem najboljšem vedenju in poznavanju pravil stroke, zato se ne more načuditi dejstvu, da se mu kljub temu, da je svoje celotno življenje posvetil cenitveni stroki, očita nestrokovnost in nerazumevanje osnovnih principov cenilstva, česar še ni bil nikoli deležen. Prav tako je mnenja, da je v konkretnem primeru razrešitev prestroga in nesorazmerna sankcija, ki bo ogrozila njegovo eksistenco. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter da sodišče samo odloči o zadevi oziroma podredno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika. Nevestno opravljanje dela sodnega cenilca pomeni, da le-ta svojega dela ni opravil skladno s pravili znanosti in stroke. Oba strokovnjaka v strokovni komisiji sta podala po vsebini skladni mnenji v zvezi s presojo cenitve, ki jo je izdelal tožnik. Tožba temelji skoraj izključno na ugovorih zoper ugotovitve strokovnih članov komisije, na kar je tožena stranka odgovorila že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka navaja, da tožnik prihaja sam s seboj v nasprotje, saj hkrati zatrjuje, da je elaborat izdelal jasno in pregledno, nadalje pa pove, da je bil pri izdelavi površen in nedosleden. Že strokovna komisija je ugotovila površnost ter nedoslednost. Ne gre za ugotavljanje, ali je bila vrednost nepremičnine izračunana pravilno, temveč za preučitev, ali je sodni cenilec v konkretnem primeru ravnal vestno in skladno s pravili stroke. Zato ne more pritrditi navedbam tožnika, da je važen zgolj rezultat in ne izbira metode vrednotenja. Jasnost, preglednost in razumljivost so prvotnega in ne sekundarnega pomena. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Minister za pravosodje razreši sodnega izvedenca, če med drugim svojih dolžnosti ne opravlja vestno (4. točka prvega odstavka 89. člena ZS), za kar gre v obravnavani zadevi. Zato očitek tožnika, da je ukrep prestrog, ker mu glede na dolgoletno prakso še ni bilo nikoli česa takega očitano, na drugačno odločitev glede vrste ukrepa ne more vplivati. Za milejši ukrep ni pravne podlage, kolikor se v postopku ugotovi, da je šlo za kršitev, ki je tam navedena. Po 17. členu Pravilnika minister razreši izvedenca oz. cenilca med drugim iz razlogov, določenih v 89. členu ZS. Postopek za razrešitev izvedenca oziroma cenilca začne minister na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti (drugi odstavek 17. člena Pravilnika). Po 18. členu Pravilnika se predlog predsednika sodišča oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti z navedbo razlogov pošlje v odgovor izvedencu oziroma cenilcu, zoper katerega je začet postopek razrešitve. Za odgovor se določi rok, ki ne sme biti krajši od 8 in ne daljši od 30 dni in teče od dneva, ko izvedenec oziroma cenilec prejme obvestilo oziroma predlog za začetek postopka.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik z dopisom tožene stranke 28. 3. 2013 seznanjen z vlogo pritožnice A.A. zoper tožnikovo delo, ki ga je izdelal v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah v zadevi z opravilno številko N 44/2007, v katerem mu je očitala nevestno opravljanje cenilskega dela. Tožnik je v odgovoru 16. 4. 2013 te očitke zavrnil. Tožnik je bil nato z dopisom 29. 5. 2013 tudi seznanjen, da je minister za pravosodje ocenil, da so podani razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da cenitev v zadevi, ki jo je navedla pritožnica, ni opravil vestno in da je zoper njega začel teči postopek za razrešitev po uradni dolžnosti.

Glede na možnost, ki jo ima po drugem odstavku 89. člena ZS, je minister za pravosodje z odločbo 17. 9. 2013 in 18. 11. 2013 v skladu s prvim odstavkom 20. člena Pravilnika ustanovil strokovno komisijo za ugotavljanje razloga za razrešitev tožnika. Po navedeni določbi ZS lahko za ugotavljanje razlogov za razrešitev iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister imenuje strokovno komisijo, katere sedež je na ministrstvu. Strokovno komisijo sestavljajo strokovnjaki strokovnega področja in podpodročja, za katerega je izvedenec oziroma cenilec imenovan in so praviloma imenovani izmed sodnih izvedencev oziroma cenilcev, ki imajo ta status najmanj pet let, po potrebi pa tudi drugi strokovnjaki ter uslužbenec ministrstva, ki je v Republiki Sloveniji pridobil najmanj izobrazbo študijskega programa II. stopnje pravne smeri oziroma raven izobrazbe, ki je v skladu z zakonom ustreza izobrazbi II. stopnje pravne smeri (drugi odstavek 20. člena Pravilnika). Strokovna komisija ima predsednika, najmanj dva člana ter zapisnikarja. Predsednik je uslužbenec ministrstva (tretji odstavek 20. člena Pravilnika). V skladu z navedeno pravno podlago je bila imenovana strokovna komisija, katere dva člana sta bila sodni izvedenec in sodni cenilec za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje visoke gradnje in sodni izvedenec in sodni cenilec za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje visoke gradnje, podpodročje zaključna dela ter podpodročje nepremičnine (cenilec), ki sta preučila dokumentacijo.

Po 22. členu Pravilnika strokovna komisija, ki opravlja svoje delo na seji, pripravi pisno poročilo na podlagi zbrane dokumentacije in podatkov, ki so bili pridobljeni v postopku razrešitve. Poročilo strokovne komisije vsebuje ugotovitve in ocene ter mnenje glede razrešitvenega razloga. Iz upravnih spisov je razvidno, da sta strokovna člana podala strokovni mnenji, ki jih tožena stranka povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz njunih mnenj izhaja temeljna ugotovitev, ki je razvidna tudi iz zapisniku 20. 11. 2013 o opravljeni seji strokovne komisije, glede razrešitvenega razloga, in sicer, da tožnik kot sodni cenilec v konkretnem primeru ni opravljal svojega dela vestno ter skladno s pravili stroke. B.B. je ugotovil slabo preglednost elaborata, nenavadne standarde, uporabo neveljavnih predpisov (za izračun stanovanjskih površin JUS C2 100 in Pravilnik PEM), nedosledno in nepopolno uporabo metod ocenjevanja, še posebej izračun vrednosti zemljišča. Iz mnenja C.C. izhaja, da je v elaboratu napačno zapisan namen ocenjevanja vrednosti, da ni skladen s pravili stroke ter temelji ocenjevanja vrednosti, da je zapisana uporaba poštene tržne vrednosti kot namen v nasprotju z MSOV, pomanjkljivo so podani podatki in opisi (glede podlage ocenjevanja vrednosti, identifikacije pravic na nepremičnini, datuma ocenjevanja, datuma poročila, obsega raziskav, glede grafične predstavitve parcel in objekta), izračun ocene zemljišča ni izdelan po metodi reziduala zemljišča, temveč je primerljiv z metodo, ki jo je pred več kot desetimi leti odpravil Zakon o nepremičninskem posredovanju, nepopolna in nedosledna uporaba metode ocenjevanja vrednosti (nepravilno poimenovanje metode neposrednih tržnih primerjav kot tudi stroškovne in dohodkovne metode), nerazkritje virov pomembnih podatkov. Strokovna komisija se je soglasno strinjala, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal vestno, da je kršil pravila stroke, pri svojem delu pa je bil tudi površen ter da ni razkril virov podatkov, s katerimi bi zagotovil transparentnost in preverljivost cenitve. Iz navedenega izhaja, da poročilo strokovne komisije vsebuje ugotovitve in ocene ter mnenje glede razrešitvenega razloga, kar je skladno s tretjim odstavkom 22. člena Pravilnika. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik 10. 1. 2014 seznanjen z zapisnikom ter tudi z mnenji strokovnih članov, do katerih se je pisno opredelil in navedel svoje razloge, ki jih tožena stranka povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih zavrača. V obravnavani zadevi se tožniku očita kršitev 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri minister za pravosodje razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Navedeno določbo tudi sodišče razume tako kot tožena stranka, in sicer kot dolžnost ravnanja sodnega cenilca skladno s pravili znanosti in stroke na način, da poda verodostojno in pregledno ter nepristransko cenitveno poročilo oziroma izvid. Po 2. členu Pravilnika je namreč izvedenec oziroma cenilec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakona in svoje delo opraviti redno, vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje oziroma cenitev podati v roku, ki ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve.

Tožena stranka je pravilno pojasnila temeljno nalogo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, ki v skladu z ZS nastopajo kot neodvisni strokovnjaki in so v pomoč sodišču glede razjasnitev oziroma ugotovitev kakšnega dejstva, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato se sodišče strinja tudi s stališčem tožene stranke, da morajo navedene osebe pri opravljanju svojega dela izpolnjevati strožje kriterije glede skrbnosti in vestnosti kot se pričakujejo od povprečno skrbnega človeka.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in vsebinsko obrazložena na način, ki omogoča preizkus glede utemeljitve razrešitvenega razloga oz. glede očitka, da je tožnik kršil svojo dolžnost kot sodni cenilec in da dela ni opravil vestno, kar pomeni skladno s pravili stroke. Ugotovitveni postopek je bil izpeljan pravilno in v skladu z določbami Pravilnika in ZS, zato sodišče zavrača tožnikove očitke glede kršitev pravil postopka. Ugotovljeno je, da je tožnik kršil pravila stroke, kot so navedena in da je bil pri svojem delu površen, s čimer se strinja tudi sodišče. Tožnik je v cenitvenem poročilu navedel metodo riziduala zemljišča, metodo neposrednih tržnih primerjav, stroškovno metodo in dohodkovno metodo. Pri slednji je npr. zapisal, da ni uporabna, čeprav jo je uporabil. Izračun ni bil izdelan po metodi reziduala zemljišča, temveč po Pravilniku enotne metodologije za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Pravilnik PEN), ki ni več strokovno ustrezen. Pri metodi neposrednih tržnih primerjav tožnik vrednosti nepremičnin ni ocenil skladno s primerljivimi tržnimi podatki ob upoštevanju podobnih nepremičnin v ocenjevalnem obdobju. Za primerjavo je vzel podatke dveh prodaj iz leta 2004 in 2007, kar tudi po mnenju sodišča ne more predstavljati zadostne dejanske podlage za cenitev. Sodišče tudi ne vidi razlogov, da bi podvomilo v strokovnost članov strokovne komisije za ugotavljanje razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, saj so komisijo sestavljali strokovnjaki s strokovnega področja, za katerega je bil tožnik imenovan kot cenilec, sestava strokovne komisije pa je skladna s Pravilnikom.

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je v cenitvenem poročilu najpomembnejši rezultat. Zgolj rezultat ne more opravičiti pravilnosti postopka, ki je do njega pripeljal. Postopek mora biti jasno razviden iz cenitvenega poročila, tako da je mogoče preizkusiti kakšne so bile metode in kakšna dokumentacija je uporabljena. Zato sam rezultat v obravnavanem primeru ne more opravičiti neuporabo pravil stroke, kot se tožniku očita. Sklicevanje tožnika na dolgoletne izkušnje, ki jih ima tožnik, morda res lahko pripeljejo do pravilnega rezultata, ne morejo pa nadomestiti pravil stroke, na katere je tožnik ves čas vezan. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali je bila vrednost nepremičnine ocenjena pravilno ali ne, temveč za vprašanje ali je tožnik pri svojem delu uporabljal pravila stroke vestno in skladno. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, kot ga je navedla.

Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče po povedanem tudi ni imelo podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.