Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker se v obravnavani zadevi akt tožene stranke glasi na revidentovo razrešitev, vrnitev štampiljke in izkaznice ter vpis razrešitve v imenik in ne na pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revident pomembnega pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpostavil na zahtevani način, saj je postavil zgolj splošna in nekonkretizirana vprašanja ter pri tem ni navedel, zakaj so ta pomembna za presojo v obravnavani zadevi.

Revident, kljub temu da sta mu upadla promet in dohodek, ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegove družine.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasila je tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 705-105/2013/36 z dne 10. 6. 2014, s katero je bilo odločeno, da se revident, sodni cenilec za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje visoke gradnje, razreši z dnem dokončnosti te odločbe (1. točka izreka), da mora revident v treh dneh od prejema te odločbe toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka) in da se razrešitev revidenta vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh tožene stranke (3. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

6. Glede na navedbo vrednosti spornega predmeta na prvi strani revizije (vsp. 42.000,00 EUR) revident dovoljenost revizije utemeljuje na podlagi citirane določbe ZUS-1. Ker pa se v obravnavani zadevi akt tožene stranke glasi na revidentovo razrešitev, vrnitev štampiljke in izkaznice ter vpis razrešitve v imenik in ne na pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in določbo 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa mora opisati natančno in konkretno.

9. Revident je kot pomembna pravna vprašanja izpostavil naslednja štiri vprašanja: 1) „Ali je mogoče ob uporabi Ustave RS, Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in splošnih načel pravnega reda v RS sodnega cenilca, ki je pravilno ocenil vrednost nepremičnine, razrešiti zaradi pavšalnih in nekonkretiziranih navedb o nepravilni oziroma nedosledni uporabi metod vrednotenja nepremičnin (pravil stroke)?“; 2) „Vprašanje vsebinske napolnitve in opredelitve pomensko votlega pravnega standarda vestnega opravljanja dela sodnih cenilcev iz 89. člena ZS.“; 3) „Ali je ureditev sankcioniranja sodnih cenilcev na način, ki ne upošteva načela sorazmernosti in ne dopušča možnosti individualizacije sankcije v skladu z 2. in 22. členom Ustave RS?“; 4) „Ali bi moralo sodišče v konkretnem primeru pri sprejemu odločitve, glede na težo edine predvidene sankcije (razrešitev), upoštevati tudi splošna načel pravnega reda v RS (načelo sorazmernosti, načelo individualizacije sankcije, načelo pravičnosti) in zaradi neobstoja posledic očitanih kršitev tožeči stranki ne izreči sankcije?“.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi, ni izpostavil na način, kot je pojasnjen v 9. točki obrazložitve tega sklepa. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, bi moral natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti tudi okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Revident je nasprotno postavil zgolj splošna in nekonkretizirana vprašanja ter pri tem ni navedel, zakaj so ta pomembna za presojo v obravnavani zadevi. V zvezi s prvim vprašanjem ni navedel, katere navedbe o nepravilni oziroma nedosledni uporabi metod vrednotenja nepremičnin (pravil stroke) naj bi bile pavšalne in nekonkretizirane ter zakaj; v zvezi z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem pa ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bila razrešitev v obravnavanem primeru v nasprotju z 89. členom ZS, 2. in 22. členom Ustave RS oziroma načelom sorazmernosti, individualizacije sankcije in pravičnosti.

11. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s priloženimi listinami (tabelami in dokumenti) in navedbami, da izpodbijana odločba zanj predstavlja ukinitev opravljanja njegove glavne dejavnosti, zaradi česar je resno ogrožen obstoj njegovega podjetja ter posledično njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal. Vrhovno sodišče sicer verjame, da je zaradi izpodbijane odločbe revidentu v veliki meri upadel promet in s tem dohodek, a to samo po sebi še ne predstavlja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 115/2011 z dne 12. 10. 2011). Revident, kljub temu da sta mu sicer upadla promet in dohodek, namreč ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegove družine. Revident ni navedel in izkazal, kakšno je njegovo siceršnje premoženjsko stanje, kdo so njegovi družinski člani ter kakšno je njihovo dohodkovno in premoženjsko stanje. Poleg tega se mu ne prepoveduje opravljanje vseh dejavnosti v okviru pridobljene izobrazbe, temveč le določene (glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 158/2010 z dne 26. 5. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 231/2008 z dne 17. 6. 2010), za sodnega cenilca pa je po določenem času ob izpolnjevanju pogojev lahko tudi ponovno imenovan (87. v zvezi z 92. členom ZS). Tudi glede navedb o okrnitvi ugleda zaradi izpodbijane odločitve Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident ni z ničemer pojasnil, kako in v čem se zatrjevane posledice dejansko odražajo, da bi jih bilo mogoče preizkusiti (glej tudi sklep Vrhovnega sodišče X Ips 780/2008 z dne 27. 8. 2009).

14. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega ostavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.