Jedro

Ker določba četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastilo Informacijskemu pooblaščencu (toženi stranki) za nadzor nad varstvom osebnih podatkov samo za primere iz četrtega odstavka 9. člena in v primeru tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, v obravnavanem primeru pa obdelava osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, ne temelji na tretjem odstavku, ampak na prvem odstavku 10. člena ZVOP-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 revidentu ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov za namene, ki so vsebovani v tej zadevi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

2. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 071 (pravilno: 0711)-2/2010/24 z dne 6. 7. 2011. Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) zavrgla tožnikovo zahtevo za prenehanje obdelave njegovih osebnih podatkov v zvezi z najavo namere opravljanja storitev dimnikarske službe B., d. o. o..

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08, Up-1186/08 in Up-1808/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. V skladu z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali z razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

8. V obravnavanem upravnem sporu revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „Ali so podlaga za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju v smislu prvega odstavka 10. člena ZVOP-1 lahko tudi zakonski predpisi, ki sicer ne določajo obdelave osebnih podatkov in tudi ne osebnih podatkov, ki se obdelujejo, temveč zgolj urejajo izvrševanje določene dejavnosti, ki je v javnem interesu, in ali izvajalec takšne dejavnosti lahko obdeluje osebne podatke posameznika, četudi nima konkretno izkazanih predpostavk, ki jih predpis določa za nastanek obveznosti posameznika v razmerju do izvajalca dejavnosti?“

9. Vrhovno sodišče je o prvem delu vprašanja, ki ga kot pomembno pravno vprašanje zastavlja revident, že odločilo s sodbo X Ips 429/2012 z dne 23. 10. 2013. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ne glede na to, da ZVOP-1 izrecno ne določa, da se lahko za potrebe dimnikarske službe obdelujejo osebni podatki uporabnika njenih storitev, opravljanje teh storitev že samo po sebi vključuje tudi uporabo najnujnejših osebnih podatkov, ki omogočajo pristop k izvajanju teh storitev. Dimnikarska služba, kot obvezna javna služba varstva okolja, opravlja z zakonom določene naloge v javnem interesu, uporaba njenih storitev pa je obvezna za vse, ki imajo kurilne naprave, dimne vode, zračnike (v času odločanja tožene stranke veljavna določba 5. točke prvega odstavka 148. člena ZVO-1). Ker določba četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastilo Informacijskemu pooblaščencu (toženi stranki) za nadzor nad varstvom osebnih podatkov samo za primere iz četrtega odstavka 9. člena in v primeru tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, v obravnavanem primeru pa obdelava osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, ne temelji na tretjem odstavku, ampak na prvem odstavku 10. člena ZVOP-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 revidentu ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov za namene, ki so vsebovani v tej zadevi. Po prvem odstavku 10. člena ZVOP-1 se namreč osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

10. Drugi del vprašanja, ki ga kot pomembnega zastavlja revident (ali izvajalec dimnikarske dejavnosti lahko obdeluje osebne podatke posameznika, četudi nima konkretno izkazanih predpostavk, ki jih predpis določa za nastanek obveznosti posameznika v razmerju do izvajalca dejavnosti), pa se nanaša na presojo, ali konkretni koncesionar izpolnjuje pogoje za izvajanje koncesije (če ima veljavno pogodbo o izvajanju koncesionirane dejavnosti, odločba o njegovi izbiri za koncesionarja pa je bila odpravljena oziroma razveljavljena), kar pa ni predmet tega upravnega spora. Predmet presoje v tem upravnem sporu je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve za prenehanje obdelave njegovih osebnih podatkov v zvezi z najavo namere opravljanja storitev dimnikarske službe upravljavca. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa ni zakonitost opravljanja dimnikarske službe upravljavca, saj v pristojnosti tožene stranke ni ugotavljanje zakonitosti opravljanja dimnikarske službe in s tem povezane veljavnosti koncesijske pogodbe pri konkretnem koncesionarju kot upravljavcu osebnih podatkov. Konkretne izkazane predpostavke za nastanek posameznikove obveznosti pa so stvar v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, ko vsebinsko presoja revizijske razloge, če revizijo dovoli.

11. Ker gre torej pri obravnavani reviziji za enako vprašanje, o katerem je bilo vsebinsko že odločeno, pa čeprav šele po vložitvi obravnavane revizije, Vrhovno sodišče - ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 - ocenjuje, da vsebinsko odločanje o povsem enakem vprašanju ni več potrebno. Ponovno odločanje o že rešenem vprašanju namreč ne bi pomenilo odločanja o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Ker odločitev o postavljenem vprašanju ni več objektivno pomembna z vidika pravnega reda kot celote, in ker je s seznanitvijo z odločitvijo v identični zadevi (zadeva X Ips 429/2012 je objavljena v bazi judikatov Vrhovnega sodišča RS) odpadel tudi individualni interes revidenta za ponovno vsebinsko odločanje, Vrhovno sodišče zaključuje, da vprašanje, ki ga v obravnavani reviziji zastavlja revident, ni več pomembno pravno vprašanje. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

12. Na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne napake, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Za izdajo popravnega sklepa je pristojno sodišče prve stopnje, ki je izpodbijano sodbo izdalo. Ker gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi pri zapisu naslova v obrazložitvi izpodbijane sodbe Kranj (na katerem ima revident prijavljeno stalno bivališče) namesto naslova, Golnik, ki ga tožena stranka pravilno navaja v svoji odločbi (za katero je sodišče prve stopnje presodilo, da je pravilna in zakonita), za očitno pisno pomoto, jo bo moralo sodišče prve stopnje popraviti z ustreznim sklepom. Ker je bilo navedeno pravno vprašanje zastavljeno na načelni ravni, navedena pomota pri pisanju pisnega odpravka sodbe, na odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ni vplivala.

13. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi tudi ni vplivala sprememba prvega odstavka 148. člena ZVO-1 (72. člen v zvezi z 92. členom ZVO-1F, Ur. l. RS, št. 92/2013), saj se dovoljenost revizije presoja po pravnem stanju zadeve v času odločanja tožene stranke in sodišča prve stopnje.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.