Jedro

Izvajalec javne službe obdeluje določene osebne podatke uporabnikov, ki jih za ta namen pridobi iz javnih knjig in evidenc na temelju 1. odstavka 10. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. členom ZVOP-1, kar pa posamezniku ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) odločila o zahtevi tožnika za prenehanje obdelave njegovih osebnih podatkov v zvezi z najavo namere opravljanja storitev dimnikarske službe, zoper A.A. d.o.o. iz K. tako, da jo je z izrekom pod točko 1 zavrgla, hkrati pa je z izrekom pod točko 2 ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe ugovora tožnika po 3. odstavku 32. člena ZVOP-1, v nadaljevanju pa obširno povzema navedbe A.A. d.o.o. (v nadaljevanju: upravljavca), ki meni, da je tožnikov ugovor neutemeljen in da njegovih osebnih podatkov sploh ne obdeluje, pač pa kot koncesionar opravlja dimnikarsko službo, med drugim tudi na območju Mestne občine K. na podlagi veljavno sklenjene koncesijske pogodbe z dne 18. 12. 2004; četudi Vlada Republike Slovenije ni izdala nove odločbe o podelitvi koncesije, se koncesijska služba še vedno opravlja na podlagi koncesijske pogodbe v skladu z določil Zakona o varstvu okolja (ZVO, člen 187 in naslednji), četudi je temu oporekala takratna tožeča stranka C. d.o.o., vendar je sodba I Pg 48/2006-33 z dne 4. 4. 2006 postala pravnomočna dne 21. 2. 2007, revizijo zoper citirano sodbo pa je Vrhovno sodišče RS dne 25. 2. 2008 zavrnilo. Navedeno pomeni, da je upravljavec A.A. d.o.o. še zmeraj koncesionar in ga kot takšnega obravnava tudi Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje) oziroma Vlada Republike Slovenije. Dimnikarska služba je namenjena izvajanju meritev, pregledovanju in čiščenju kurilnih naprav, dimnih vodov in prezračevalnih naprav zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom. Dolžnost upravljavca pa je izvrševanje navedenega, izvajanje koncesijske pogodbe ter zagotavljanje storitev uporabnikom, ki jim je upravljavec v okviru svojih obveznosti poslal najavo opravljanja storitev dimnikarske službe, med njimi večkrat tudi tožniku, vendar neuspešno, saj je tožnik na upravljavca, kot tudi na inšpekcijske organe, naslovil več dopisov, v katerih na različne načine odklanja opravo storitev obvezne gospodarske javne službe, češ da jih ni nikdar naročil. Vendar upravljavec poudarja, da gre za opravljanje obvezne gospodarske javne službe, v zvezi s katero velja kontrahirna dolžnost na obeh straneh, poleg tega pa je določena v javnem interesu. Zagotavlja, da upravljavec nima nikakršnega interesa po „preiskovanju“ prostorov tožnika, kar mu je skušal večkrat z dopisi pojasniti tožniku, ki je vsekakor uporabnik storitev dimnikarske službe ob upoštevanju 6. člena Uredbe, po katerem je uporabnik storitev dimnikarske službe oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik ter malo kurilno napravo, ki je rezervni vir toplote in rezervni dimnik. Dimnikarska služba pa ne obsega zgolj pregledovanja in čiščenja malih kurilnih naprav, temveč tudi pregledovanje z malimi kurilnimi napravami povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav ter pregledovanje in čiščenje zračnikov in posredovanje podatkov o malih kurilnih napravah za vpis v evidenco kurilnih naprav. To nenazadnje določa Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (v nadaljevanju: Pravilnik), zlasti z določili 15., 20. in 21. člena ter v povezavi z določili 34. in 38. člena Uredbe, ki jih posebej izpostavlja, kot tudi v povezavi z določili 3. odstavka 10. člena in 32. člena ZVOP-1. Poudarja, da si upravljavec in posameznik, sedaj tožnik, dejansko zgolj izmenjujeta stališča glede oprave storitev dimnikarske službe, zato upravljavec njegovih osebnih podatkov ne obdeluje in jih tudi ne vodi v nikakršnih evidencah. Uporablja zgolj njegov naslov, sprva zaradi najave storitev, pozneje pa zaradi medsebojne korespondence, ki ga je, vključno s podatkom o lastništvu stavb, upravljavec pridobil iz javnih evidenc za potrebe obveščanja. Zato, ker osebnih podatkov posameznika ne obdeluje, tudi ni aktivnosti, s katerimi bi upravljavec lahko prenehal v primeru utemeljenega ugovora. Po prepričanju upravljavca iz ugovora posameznika – sedaj tožnika, tudi ne izhaja njegova utemeljenost, to je, da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo po 3. odstavku 10. člena ZVOP-1. Upravljavec poudarja, da potrebuje podatek o lastništvu stavb z napravami, ki so predmet dimnikarske službe, zaradi izpolnjevanja svojih pogodbenih dolžnosti. Dodatno še pojasnjuje, da upravljavec kot koncesionar opravlja dimnikarsko službo, med drugim tudi na območju K., na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe med Republiko Slovenijo in upravljavcem z dne 3. 12. 2007. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje svoje pristojnosti in pravne podlage odločitve v zvezi s pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora po določilih 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) in 6., 8., 9., 10. in 32. člena ZVOP-1, ki jih tudi podrobno povzema v svoji obrazložitvi. Sklepno ugotavlja, da je tožnik od upravljavca zahteval, da preneha z obdelavo njegovih osebnih podatkov, ker naj bi bili le-ti izbrani oziroma obdelani v nasprotju z zakonom. V tej zvezi je tožena stranka presojala, ali upravljavec osebne podatke tožnika (ime, priimek in naslov) obdeluje na podlagi 3. odstavka 10. člena ZVOP-1, in sicer, ker bi bilo to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja (upravljavca), in bi ti interesi očitno prevladali nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (ime, priimek in naslov). Njegovo zahtevo pa je tožena stranka zavrgla, ker z vidika pristojnosti, ki jih ima na podlagi 2. člena ZInfP in 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 ugotavlja, da ni pristojna za odločanje o ugotavljanju in izpolnjevanju pogojev ter načinu opravljanja javne gospodarske službe s strani upravljavca in v razmerju do posameznika, zato se v svoji obrazložitvi tudi ne opredeljuje do navedb posameznika – sedaj tožnika, in upravljavca v zvezi s tem. Za ugotovitev, ali je upravljavec res nosilec koncesije in s tem izvajalec gospodarske javne službe je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 33. člena ZUP na ministrstvo, pristojno za izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja opravljanja obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, glede na s strani tožnika citirano sodbo (U 2354/2007-13 z dne 5. 11. 2008, s katero je bila opravljena odločba Vlade Republike Slovenije št. 35404-31/2007/4 z dne 8. 11. 2007 in zadeva vrnjena Vladi v ponovno odločanje v zvezi s podelitvijo koncesije za dimnikarsko območje Mestne občine K.) zaprosila za pojasnilo, ali ima upravljavec temelj za opravljanje obvezne gospodarske javne službe, to je, ali zakonito opravlja obvezno gospodarsko javno službo in ga je iz tega razloga mogoče šteti za upravljavca – torej subjekt, ki zakonito pridobiva in nadalje obdeluje osebne podatke posameznikov, ki vstopajo z njim v pogodbena razmerja po kontrahirni dolžnosti. Na to zaprosilo je pristojno ministrstvo pojasnilo, da je bila navedena odločba res odpravljena, vendar je še vedno v veljavi koncesijska pogodba št. 353-02-57/2004 z dne 3. 12. 2007. Glede na določila Uredbe ter same pogodbe pa trenutno ne obstajajo okoliščine za razvezo pogodbe, saj Uredba taksativno določa razloge, zaradi katerih se koncesijo lahko odvzame, vendar obravnavana situacija ni med temi razlogi, enako pa velja za Zakon o gospodarskih javnih službah in za koncesijsko pogodbo; navedeno pomeni, da bi bila šele v primeru, če bo v ponovnem postopku na podlagi citirane sodbe izbran drug koncesionar, podana podlaga za prenehanje koncesijskega razmerja po citirani pogodbi. Tožena stranka glede na navedena pojasnila Ministrstva za okolje in prostor zaključuje, da upravljavec, kljub citirani sodbi, očitno veljavno izvaja dimnikarsko javno službo kot obvezno gospodarsko službo za namen uresničevanja javnega interesa, to je varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom. Zato je v konkretnem primeru obdelava osebnih podatkov uporabnikov dimnikarskih storitev v skladu z določili 5. člena ZGJS, 6. in 29. člena Uredbe ter 3. odstavka 10. člena ZVOP-1 obdelava določenih osebnih podatkov uporabnika (osebnega imena in naslova). V tem primeru je zgolj posledica zakonsko vzpostavljenega prisilnega razmerja med uporabnikom (lastnikom nepremičnine) in koncesionarjem, prisilno pravno razmerje pa je vzpostavljeno za namen uresničevanja javnega interesa, kot ga je prepoznal in uzakonil veljavni zakon (ZVO). Za ta namen sme izvajalec javne službe na podlagi 1. odstavka 10. člena ZVOP-1 obdelovati določene osebne podatke uporabnikov, ki jih prav tako za ta namen pridobi iz javnih knjig in evidenc. Po ugotovitvi, da v konkretnem primeru obdelava osebnih podatkov s strani upravljavca ne temelji na 3. odstavku 10. člena ZVOP-1, ampak na 1. odstavku 10. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. členom ZVOP-1, zato posamezniku ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave svojih osebnih podatkov. Pritožbo je iz navedenih razlogov po ugotovitvi tožene stranke potrebno v konkretnem primeru zavreči. 4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je na naslov svojega stalnega prebivališča ... v K. prejel štiri dopise upravljavca, s katerimi mu je upravljavec najavil storitev gospodarske javne službe – čiščenje kurilne naprave na trda in tekoča goriva na naslovih ... v K. ter se v „najavah storitev“ predstavljal kot koncesionar državne gospodarske javne službe. Tožnik je lastnik nepremičnin na naslovu ... in ... v K., vendar pri upravljavcu osebnih podatkov storitev dimnikarske službe ni naročil niti ni nikoli prej imel kakršnegakoli stika z njim, niti mu ni posebej posredoval podatkov o lastništvu navedenih nepremičnin ter o svojem stalnem prebivališču. Od upravljavca je tožnik zahteval, da dokaže, da je pooblaščeni koncesionar za izvajanje storitev dimnikarske službe ter da z izpisom iz evidence kurilnih naprav dokaže, da se na naslovih ... in … nahaja kurilna naprava, vendar brezuspešno, ker mu tovrstnih dokazil upravljavec osebnih podatkov ni posredoval, sočasno pa je vztrajal, da je tožnik uporabnik dimnikarskih storitev in da je od njega dolžan pridobiti potrebne podatke. Navaja še, da je naknadno ugotovil, da je Upravno sodišče RS s pravnomočno sodbo U 2354/2007-13 z dne 5. 11. 2008 odpravilo odločbo Vlade RS, s katero je bila upravljavcu podeljena koncesija za opravljanje dimnikarske službe na zadevnem dimnikarskem območju, nova odločba pa v času, na katerega se nanaša obravnavana sporna zadeva, ni bila izdana. Iz dejstev, ki jih navaja tožnik, po njegovem mnenju izhajajo naslednje ugotovitve: da upravljavec nima koncesije na dimnikarskem območju, na katerem se nahajata tožnikovi nepremičnini in da nima izkazanega obstoja naprav na naslovih ... in …, ki so predmet obveznih storitev dimnikarske službe, ter da za pošiljanje „najav storitev“, s katerimi poskuša izsiliti vstop v tožnikovi nepremičnini zaradi odkritja morebitnih naprav, ki so predmet obveznih storitev dimnikarske javne službe, kljub temu obdeluje tožnikove osebne podatke ter da samo pošiljanje „najav storitev“ brez izkazane dejanske in pravne podlage za izvajanje dimnikarskih storitev na naslovih … in ... ne pomenijo uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja. Zato tožnik meni, da za obdelavo osebnih podatkov niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 10. člena ZVOP-1, česar pa tožena stranka ni upoštevala, saj v izpodbijani odločbi trdi, da v konkretnem primeru obdelava osebnih podatkov s strani upravljavca ne temelji na 3. odstavku 10. člena, ampak na 1. odstavku 10. člena ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo določa zakon. Pri tem je prezrla citirano sodbo Upravnega sodišča in zmotno štela, da upravljavec še vedno zakonito opravlja dimnikarsko službo, kot je pojasnilo Ministrstvo za okolje in prostor v obliki dopisa toženi stranki, ki je dano pojasnilo brez vsebinske presoje vzela za podlago svoje odločitve. To je po mnenju tožnika brez podlage v določilih ZUP, posledica te procesne kršitve pa je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba zakona, ker je po njegovem mnenju pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor pravno zgrešeno. Ker tožena stranke vprašanje zakonitosti opravljanja dimnikarske službe obravnava kot predhodno vprašanje, za katerega rešitev je pristojen drug organ, Ministrstvo za okolje in prostor, na katerega odgovor se tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno opira in se zaradi tega do argumentov tožnika v tej zvezi izrecno ni opredelila, takšno njeno postopanje po mnenju tožnika ni skladno z določili 147. člena ZUP. Ob tem je tožnik prepričan, da navedeni upravljavec osebnih podatkov dimnikarske službe ni opravljal skladno s predpisom glede na citirano sodbo Upravnega sodišča RS, oziroma jo je opravljal nezakonito. Pri tem kot zmotno označuje stališče Ministrstva za okolje in prostor, da ima navedeni upravljavec še vedno koncesijo glede na sklenjeno koncesijsko pogodbo z dne 3. 12. 2007, ki je še vedno v veljavi, saj meni, da koncesija ni bila podeljena s pogodbo, temveč z odločbo Vlade. Navaja še, da je tožena stranka tekom postopka odstopila od svojega prvotnega pravnega naziranja, ki je po mnenju tožnika pravilno, izraženega v dopisu z dne 14. 4. 2010, ki ga v tožbi povzema in vsebinsko analizira. Kot zmotno označuje utemeljitev tožene stranke glede uporabe 1. odstavka 10. člena ZVOP-1, ki po mnenju tožnika sloni na nepravilni razlagi določil 6. člena Uredbe ter izpostavlja, da je razlaga Uredbe, po kateri bi bil lastnik nepremičnine dolžan uporabljati storitve obvezne dimnikarske službe, četudi v nepremičnini sploh ni naprav, na katerih bi se te storitve lahko opravile, kot protislovno, ker je uporaba dimnikarskih storitev v takšnem primeru objektivno nemogoča. Po mnenju tožnika se je v postopku pred Informacijskim pooblaščencem – sedaj toženo stranko, izkazalo, da upravljavec osebnih podatkov nima dokazov, da bi v tožnikovih nepremičninah obstajala naprava, ki je predmet obvezne storitve dimnikarske službe in je zato neutemeljeno pravno naziranje tožene stranke, da je potrebno obdelavo osebnih podatkov v predmetni zadevi presojati po 1. odstavku 10. člena ZVOP-1, saj ni podana niti privolitev tožnika za obdelavo osebnih podatkov, kar po njegovem mnenju pomeni, da 1. odstavek 10. člena ZVOP-1 ne daje pravne podlage za obdelavo njegovih osebnih podatkov. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dodatno predlaga združitev upravnega spora v predmetni zadevi z upravnim sporom proti odločbi tožene stranke št. 0711-2/2010/24 z dne 6. 7. 2011, ki jo je vložil tožnik T., ..., K., ker v obeh zadevah nastopa ista tožena stranka, obe zadevi pa imata tudi bistveno enako dejansko in pravno stanje, zato bi po mnenju tožnika združitev obeh postopkov pospešila obravnavanje zadeve.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter prereka vse navedbe tožeče stranke in dodatno še navaja, da v pravnem redu Republike Slovenije nima tožena stranka določene pristojnosti za odločanje o ugotavljanju in izpolnjevanju pogojev ter načinu opravljanja javne gospodarske službe s strani A.A. d.o.o. iz K. in v razmerju do tožnika, pač pa je njena pristojnost sistemsko določena v 2. členu Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) ter področni zakonodaji, kot je na primer Zakon o pacientovih pravicah in Zakon o elektronskih komunikacijah ter drugi. Glede na ugovor tožnika pojasnjuje, da je v konkretni zadevi z vidika svojih pristojnosti po 4. odstavku 32. člena ZVOP-1 odločala o tem, ali upravljavec obdeluje osebne podatke tožnika, ne da bi bila njihova obdelava v zvezi z uresničevanjem zakonitih interesov upravljavca (3. odstavek 32. člena ZVOP-1) in ima zato posameznik pravico zahtevati prenehanje njihove obdelave. Izpostavlja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je upravljavca Vlada Republike Slovenije z odločbo z dne 8. 11. 2007 izbrala za koncesionarja navedene gospodarske javne službe za dobo 8 let, naknadno pa je Upravno sodišče RS s sodbo U 2354/2007 z dne 5. 11. 2008 navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Vladi Republike Slovenije v ponoven postopek, v katerem pa nova odločba, kolikor je toženi stranki znano, še ni bila izdana, pač pa ugotavlja, da je na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor objavljen Seznam dimnikarskih območij s sklenjeno koncesijsko pogodbo z Republiko Slovenijo za izvajanje dimnikarske službe – 2010, na katerem je pod zap. št. … za dimnikarsko območje K. naveden tudi upravljavec. Kot ključno za toženo stranko pri odločanju o ugovoru tožnika izpostavlja dejansko, ne pa pravno vprašanje, kot uveljavlja tožnik, in sicer, ali upravljavec zakonito opravlja obvezno državno gospodarsko javno službo in ga je šteti za upravljavca – torej subjekt, ki zakonito pridobiva in nadalje obdeluje osebne podatke posameznikov, ki so dolžni uporabiti storitve obvezne gospodarske javne službe, ki torej vstopajo z njim v pogodbeno razmerje po kontrahirni dolžnosti (obvezna javna gospodarska služba). Zakon o varstvu okolja (ZVO) je področje dimnikarske službe opredelil in določil kot področje, ki sodi v pristojnost države (148. člen) ter pooblastil Vlado, da podrobneje predpiše dejavnosti iz 1. odstavka 148. člena ZVO (tudi dimnikarsko službo) in določi način opravljanja obvezne gospodarske javne službe skladno z zakonom, Vlada pa je na tej podlagi izdala Uredbo, ki določa, da se dimnikarska služba opravlja s podelitvijo koncesije, resorni minister pa je izdal Pravilnik, v katerem so predpisani oskrbovalni standardi ter tehnični, vzdrževalni in drugi ukrepi ter normativi za njeno opravljanje. ZVO je tako določil, da se dimnikarska služba na malih kurilnih napravah izvaja v javnem interesu – zaradi varstva okolja, učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, Slovenija pa je razdeljena na 194 dimnikarskih območij, kjer ima vsak izvajalec dimnikarske službe svoje (izključno) dimnikarsko območje. Za toženo stranko je bilo pri odločitvi ključno vprašanje, ali upravljavec obdeluje podatke tožeče stranke zakonito – za namene opravljanja obvezne gospodarske javne službe v javnem interesu. V kolikor v konkretni zadevi upravljavec, ki je bil kot edini v skladu s 3. členom Uredbe določen za izvajalca dimnikarske službe na območju Kranja, glede na citirano sodbo ne bi več zagotavljal dimnikarske službe na konkretnem območju, država ne bi mogla več kontinuirano zagotavljati dimnikarske službe na tem območju, s tem pa posledično ne bi mogla zagotavljati uresničevanja javnega interesa, zaradi česar je na spletnih straneh Ministrstvo za okolje in prostor na seznamu pod zap. št. … še vedno objavljen tudi upravljavec. Ker določila ZVO in Uredbe določajo izvajanje dimnikarske službe kot obvezne gospodarske javne službe, ki se izvaja v javnem interesu, je po presoji tožene stranke temelj za obdelavo osebnih podatkov tožnika podan v 1. odstavku 10. člena ZVOP-1 v povezavi s 148. členom ZVO, saj gre za izvajanje javne službe v javnem interesu, kljub temu, da določila ZVO (148. člen) ne določajo natančno ne obdelave osebnih podatkov in tudi ne nabora osebnih podatkov za namen opravljanja dimnikarske službe. Zaradi zagotavljanja javnega interesa pa mora upravljavec obdelovati osebne podatke tožeče stranke najmanj v obsegu osebno ime in naslov ter mu posredovati najavo storitev, kajti šele na podlagi preverjanja, ali tožeča stranka dejansko ima kurilno napravo ali ne, bo lahko upravljavec ugotovil, ali je pri njem treba opraviti dimnikarsko storitev, ki sodi v obvezno gospodarsko javno službo, vse z namenom uresničevanja javnega interesa. Za zagotovitev tega namena lahko upravljavec poseže v zasebnost tožeče stranke v skladu z načelom sorazmernosti, torej samo toliko, kolikor je treba, da se doseže zakoniti namen. Ta se doseže s predpisanimi ukrepi v ZVO in Uredbi, s katerimi se zagotavlja opravljanje dimnikarske službe (najava storitev in pregled male kurilne naprave), ki se izvaja v javnem interesu (148. člen ZVO). Izvajanje določbe 148. člena ZVO je predpogoj pravne varnosti in je zato v javnem interesu. Kot je tožena stranka že zapisala v obrazložitvi izpodbijane odločbe sam ZVO tudi predvideva ukrepe za zagotovitev javnega interesa (inšpekcijski nadzor), zato bi bilo v sporu med upravljavcem in tožnikom o tem, ali je slednji zavezan k uporabi te storitve obvezne javne gospodarske službe primerneje uporabiti nadzorne mehanizme s področja varstva okolja.

6. Stranki sta si v nadaljevanju postopka izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih odgovarjata na stališča nasprotne stranke.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja v celoti in se na njih, da jih ne ponavlja, v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede tožbenih navedb pa še dodaja: ZVOP-1 v 10. členu določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika (1. odstavek). Po 3. odstavku 10. člena ZVOP-1 pa se lahko, ne glede na 1. odstavek tega člena v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Po določbi 3. odstavka 32. člena ZVOP-1 ima posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo v skladu s 4. odstavkom 9. člena ali 3. odstavkom 10. člena tega zakona pravico kadarkoli z ugovorom zahtevati prenehanje njihove obdelave, upravljavec pa ugovoru ugodi, če posameznik dokaže, da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo po 4. odstavku 9. člena oziroma po 3. odstavku 10. člena ZVOP-1. V tem primeru se njegovih osebnih podatkov ne sme več obdelovati; če pa upravljavec ugovoru ne ugodi v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZVOP-1 pa lahko posameznik, ki je vložil ugovor, zahteva od Državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov – v konkretnem primeru tožene stranke, da odloči o obdelavi v skladu s 4. odstavkom 9. člena oziroma 3. odstavkom 10. člena ZVOP-1. Na to določbo se je po presoji sodišča pravilno oprla tožena stranka pri svoji odločitvi v zvezi s tožnikovo zahtevo, ki jo je izrecno utemeljeval na tej pravni podlagi, kot izhaja iz njegove vloge z dne 4. 10. 2010, za prenehanje obdelave njegovih osebnih podatkov s strani koncesionarja A.A. v svojstvu upravljavca navedenih osebnih podatkov. Čeprav tožnik kot sporno navaja pravno vprašanje o statusu imetnika koncesije, to je koncesionarja za opravljanje dimnikarskih storitev s strani A.A. za koncesijsko območje Mestne občine K. pa se sodišče v tem pogledu strinja s toženo stranko, da pri tem ne gre za pravno, pač pa dejansko vprašanje, glede katerega je tožena stranka, preden je sprejela svojo odločitev in izdala izpodbijano odločbo, v zadostni meri ugotovila vse pravno relevantne okoliščine na podlagi podatkov pristojnega resornega Ministrstva za okolje in prostor o koncesionarju, ki na zadevnem dimnikarskem območju K. opravlja na podlagi pravno veljavno sklenjene koncesijske pogodbe št. 353-02-57/2004 z dne 3. 12. 2007 (skladno z 39. členom ZGJS) gospodarsko javno službo izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, navedeni podatki pa so tudi javno dostopni tudi na svetovnem spletu, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, in sicer na spletnem naslovu www.mop.gov.si, na katerem je bil dne 31. 8. 2011 objavljen Seznam dimnikarskih območij s sklenjeno koncesijsko pogodbo z Republiko Slovenijo za izvajanje dimnikarske službe – 2010, ki pod zap. št. … navaja za dimnikarsko območje K. tudi A.A. d.o.o. oziroma upravljavec. Tožnik pa ni med trajanjem upravnega postopka v predmetni sporni zadevi, niti v tožbi, uveljavljal, da bi na zadevnem dimnikarskem območju K. prišlo do prenehanja navedenega koncesijskega razmerja (med upravljavcem in Republiko Slovenijo) v skladu z 41. členom ZGJS, po katerem razmerje med koncendentom in koncesionarjem preneha: s prenehanjem koncesijske pogodbe (1. alinea), odkupom koncesije (2. alinea), odvzemom koncesije (3. alinea) ali s prevzemom koncesionirane gospodarske javne službe v režijo (4. alinea). V obravnavanem primeru sodišče ni našlo kršitev procesnega prava, ki jih tožnik v tožbi tudi sicer le posplošeno in posredno uveljavlja. Prav tako po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za kršitev določb materialnega prava, kar zmotno očita tožnik v tožbi. Tožena stranka je tožniku že v svojem pozivu za dopolnitev vloge z dne 30. 9. 2010 pojasnila obseg svojih pristojnosti oziroma pooblastil po določilih 2. člena ZInfP v povezavi s 4. odstavkom 32. člena ZVOP-1 v skladu z v upravno-sodni praksi ustaljenimi stališči na podlagi 4. odstavka 32. člena ZVOP-1. 9. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče predlogu tožnika za združitev postopka z zadevo, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 1417/2011 ni ugodilo, ker gre za različni (tožeči) stranki.