Jedro

Jamčevalni zahtevek iz tretjega odstavka 639. člena OZ in odškodninski zahtevek iz petega odstavka 639. člena OZ nista alternativna, pač pa kumulativna.

Tudi lastninska pravica je premoženjska pravica, katere vsebina je (spet premoženjska) pravica uporabe (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), ki ji je mogoče objektivno določiti vrednost. Lastnik lahko uporabo stvari odstopi drugemu in prejme plačilo (587., 602. člen OZ). Uporaba lastne stvari ima prav tako premoženjsko vrednost. Lastnik svojo stvar lahko (trajno!) uporablja, in če mu je uporaba za določen čas onemogočena, utrpi (pravno priznano) škodo. Čeprav mu je kasneje vrnjena možnost uporabe, ni mogoče zagovarjati stališča, da je vzpostavljeno prejšnje stanje in da materialne škode ni utrpel. Naročnik, ki odpravlja napake na podjemnikov račun, ni upravičen čakati na plačilo. Za zamudo s plačilom stroškov dolguje podjemnik po prvem odstavku 378. člena OZ zamudne obresti.

Tožnik ni uveljavljal nečiste denarne terjatve, saj je zahteval plačilo po vrednosti najemnin v posameznih mesecih, kot je škoda nastajala.

Zapadlost odškodninskega zahtevka ob nastanku škode (165. člen OZ) še ni zamuda dolžnika (prvi odstavek 299. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, v ostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem in stroškovnem delu spremeni tako, da glasi:

1. Prva toženka S., d.o.o., Prekmurske čete, Č. je dolžna plačati tožniku D.C., K. pri C., C., 17.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 6.000,00 EUR od 8. 1. 2011 do 26. 6. 2012, - od zneska 10.500,00 EUR od 26. 6. 2012 do 29. 10. 2012 in - od zneska 17.220,00 EUR od 29. 10. 2012 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. V presežku, glede dodatne glavnice 80.988,12 EUR in zamudnih obresti od višjih zneskov ter z začetkom pred 8. 1. 2011, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik je dolžan plačati prvi toženki 4.390,75 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožnik je dolžan plačati prvi toženki 2.992,28 EUR stroškov pritožbe, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je zoper toženo stranko (v nadaljevanju 1. toženko, 2. toženca) vložila tožbo za plačilo stroškov odprave napak na sistemu ogrevanja stanovanjske hiše K. pri C. in nadomestila za neuporabo stanovanjske hiše za čas odpravljanja napak. O tožbenem zahtevku je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 8/2011 z dne 7. 3. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 550/2013 z dne 20. 11. 2013, in sicer glede celotne zavrnitve tožbenega zahtevka zoper toženca in glede delne ugoditve zahtevku zoper toženko - za plačilo 17.147,99 EUR stroškov odprave napak z zamudnimi obrestmi. Po izdaji sodbe I Cp 550/2013 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 42/2014 z dne 5. 11. 2015 ter sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1400/2015 z dne 2. 2. 2016 je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju znova odločalo o tožnikovem zahtevku zoper toženko za plačilo nadomestila za neuporabo stanovanjske hiše za čas od vključno februarja 2010 do vključno marca 2013. S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz naslova glavnice v celoti ugodilo in je toženki naložilo plačati tožniku 98.208,12 EUR nadomestila za neuporabo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov v višini vsakokratnih mesečnih najemnin, od zadnjega dne v mesecu do prenehanja obveznosti. V presežku je tožbeni zahtevek zoper toženko zavrnilo (to je glede zamudnih obresti od mesečnih zneskov, ki bi zapadali po 31. 3. 2012). Toženki je naložilo povrniti tožniku 10.685,13 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka, ki jo izpodbija v obsodilnem delu, s sklicevanjem na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je začela z navajanji, da gre za sodbo presenečenja, ki je ni mogla pričakovati. Tožnik naj ne bi pravočasno navedel dejanske in pravne podlage za tožbeni zahtevek, s kasnejšimi, da uveljavlja škodo, ker objekta ni mogel uporabljati, pa naj bi bil preskromen in prekludiran. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca, svojo sodbo pa je samo pavšalno obrazložilo. Postavljeni izvedenec gradbene stroke ni ugotovil pravilne višine najemnine za tožnikovo hišo in jo je le teoretično izračunal v višini štirikratnika tožnikove prvotne ocene, čemur je tožnik sledil z zvišanjem zahtevka, kar mu sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti. Za podeželsko okolje C. za hišo nihče ne bi plačal najemnine 4.000,00 EUR. Tožnikova škoda ne more biti enaka mesečnim najemninam, saj hiše ni oddajal in je ni zgradil s tem namenom. Škoda je ena in edina, zato bi odškodnina morala biti določena v enem končnem znesku, ne pa v mesečnih zneskih z nerazumljivimi obrestmi. Tožnik je zavajal sodišče, da je z vklopljenim sistemom ogrevanja zaradi napak trošil preveč elektrike - za 1.700,00 EUR, saj ni predložil nobenega računa za elektriko, kot tudi ne uporabnega dovoljenja za hišo, ki ga po svojih trditvah prvotno ni mogel dobiti zaradi napak na sistemu ogrevanja. Tožnik prav tako ni storil vsega, da bi zmanjšal škodo, saj je napake na sistemu ogrevanja odpravljal kar dve leti. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V dopolnitvi pritožbe je toženka opozorila, da je o tožbenem zahtevku zoper toženca že pravnomočno odločeno, vendar ga je sodišče prve stopnje vseeno vabilo na obravnavo ter ga navedlo v uvodu sodbe. Tudi glede njega bi moralo odločiti o pravdnih stroških, ki so bili pravilno priglašeni.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za ugotavljanje obstoja temelja tožbenega zahtevka in višine škode, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o upoštevnem času nastajanja škode, utemeljeni višini ter o zamudnih obrestih. V pritožbi očitane procesne kršitve niso podane, niti kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi toženka po pogodbi morala za 56.294,63 EUR izdelati moderen sistem ogrevanja zemlja - sonce za tožnikovo novozgrajeno hišo, v katero bi se tožnik vselil konec januarja 2010, če bi sistem deloval. Vendar je imelo delo, ki bi naj zagotavljalo poceni ogrevanje prostorov stanovanjske hiše, sanitarne vode, bazena in tlakovane okolice, napake, zaradi česar je izkoriščalo le alternativni vir energije - elektriko, posledica česar je bil visok račun za elektriko, približno 1.700,00 EUR v preizkusnem mesecu decembru 2009. Tožnik se zato ni vselil in je od toženke zahteval odpravo napake, ki je toženka po nezadostnem poskusu ni opravila. Po zadnjem opominu pred tožbo 22. decembra 2010 je tožnik 8. 1. 2011 vložil tožbo, iz katere je vidno, da je zahteval plačilo 34.640,34 EUR za odpravo napak in 11.000,00 EUR za škodo zaradi nemožnosti uporabe stanovanjske hiše (za čas od vključno februarja 2010 do decembra 2010). Tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine je 26. 6. 2012 zvišal še za 1.000,00 EUR za posamezne mesece od (vključno) januarja 2011 do marca 2012, nato pa je 29. 10. 2012 za isto obdobje postavil zahtevek z višjimi mesečnimi zneski (od višine 3.537,70 EUR do 4.274,72 EUR).

7. Pritožba nima prav, da tožnik ni navajal dejanske in pravne podlage za svojo tožbo, ali da je bil z navajanji prekludiran. Že v tožbi je zatrjeval gornja dejstva, ki jih je kasneje kot resnična ugotovilo sodišče prve stopnje, in zahteval plačilo za odpravo napak ter odškodnino. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Potem, ko toženka ni odpravila napak v primernem roku, je tožnik upravičeno izbral enega od jamčevalnih zahtevkov iz tretjega odstavka 639. člena OZ - plačilo 34.640,34 EUR za stroške sanacije, poleg tega pa ima po določbi petega odstavka 639. člena OZ tudi pravico do povračila škode. Ta mu je nastala, ker zaradi napake dela ni mogel uporabljati stanovanjske hiše. Takšne navedbe, ki jih mora oškodovanec še dokazati, zadoščajo za pogodbeni odškodninski zahtevek. Jamčevalni zahtevek iz tretjega odstavka 639. člena OZ in odškodninski zahtevek iz petega odstavka 639. člena OZ nista alternativna, pač pa kumulativna. Drži, da brez uspešnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka tožnik ne bi mogel uveljavljati odškodninskega, vendar zato, ker bi propad z jamčevalnim zahtevkom pomenil, da podjemnikovo delo nima napak, kar bi izključevalo pogodbeno škodo. Tožnik je z jamčevalnim zahtevkom zoper toženko po temelju v celoti, po višini pa delno (17.147,99 EUR) uspel, o čemer je že pravnomočno odločeno.

8. Tožnik je v tožbi navedel tudi, da odškodnino zaradi nemožnosti uporabe stanovanjske hiše uveljavlja v zneskih po 1.000,00 EUR mesečno, kar da ustreza tržni najemnini, ki pa jo naj za njegovo hišo ugotovi izvedenec. Sodišče prve stopnje je prvo zvišanje odškodninskega zahtevka (za dobo dodatnih petnajstih mesecev) utemeljeno dovolilo, saj je bilo podano pred zastaranjem in je bilo smotrno za dokončno rešitev razmerja med strankama, saj bi tožnik sicer moral vložiti posebno tožbo. Po pridobitvi izvedenskega mnenja je tožnik lahko zvišal tožbeni zahtevek, kar mu je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP utemeljeno dovolilo. Pravilna je obrazložitev, da je tožnik ves čas zahteval plačilo odškodnine, ne da bi spreminjal dejansko in pravno podlago. Ob takšnih pogojih, ko tožeča stranka sledi mnenju izvedenca, sodišča redno dopuščajo zvišanje tožbenega zahtevka, čeprav tožena stranka zvišanju nasprotuje.

9. Sodišče prve stopnje je tudi v novem sojenju ugotovilo, da tožnik zaradi napak na sistemu ogrevanja hiše ni uporabljal od vključno februarja 2010 do decembra 2012, ko je odpravil napake z drugim izvajalcem. Hišo bi v tem času lahko uporabljal le tako, da bi celotno hišo in okolico ter sanitarno vodo in bazen ogreval z električnimi grelci, kot rezervnim sistemom ogrevanja, ki se vključi, v kolikor ne deluje glavni vir ogrevanja zemlja - sonce, kar pa bi povzročilo mesečno približno 1.700,00 EUR stroškov za elektriko. Ker se ni bil dolžan vseliti v mrzlo hišo ali pa plačevati tako visokih stroškov za ogrevanje, je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za škodo zaradi nemožnosti uporabe, v višini najemnine, izračunane po izvedencu gradbene stroke, ki bi jo lahko dosegel z oddajanjem hiše. 10. Toženka nasprotuje ugotovitvam, da bi tožnik na trgu dosegel najemnine, ki jih je prvo sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca: za čas od vključno januarja 2010 do maja 2010 po 3.685,10 EUR mesečno, za čas od junija 2010 do novembra 2010 po 4.274,72 EUR, za čas od decembra 2010 do februarja 2011 po 3.943,10 EUR in za čas od marca 2011 do marca 2012 po 3.537,70 EUR mesečno. Res gre za visoke najemnine, vendar je sodišče prve stopnje z dodatnim zaslišanjem izvedenca višino prepričljivo ugotovilo, saj gre za luksuzno stanovanjsko hišo neto površine 337,10 m2, vredno 603.409,00 EUR. Izvedenec je dodatno predložil podatke aplikacije Trgoskop, ki vsebuje podatke o realiziranih poslih (prodaje, najemnine), ki jih posredujejo Davčna uprava RS, prodajalci nepremičnin, najemodajalci in upravniki. Aritmetična sredina najemnin je preko 13,00 EUR za m2 na mesec, medtem ko je izvedenec uporabil izhodišče 10,50 EUR. Splošno znano je, da je K. pri C. naselje le nekaj kilometrov iz C.. Kljub ugotovljeni najemnini, ki bi jo tožnik hipotetično dosegel, pa pritožbeno sodišče meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe v višini enaki najemnini, kot bo še obrazloženo.

11. Škoda, ki jo utrpi naročnik dela, ker ima podjemnikovo delo napake, predstavlja poslovno škodo zaradi zaupanja, vendar mora biti tudi ta škoda izražena v eni od pojavnih oblik iz 132. člena OZ. Tožnik uveljavlja odškodnino za materialno škodo. Po določbi 132. člena OZ je materialna škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Tožnik ni imel namena svoje hiše oddajati in za to prejemati najemnine, pač pa v njej živeti, kar pomeni, da ne uveljavlja odškodnine zaradi izgubljenega dobička, pač pa odškodnino za navadno škodo. To je poseg v premoženjsko pravico oškodovanca, ki ima objektivno določljivo vrednost (glej: N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GVZ 2003, stran 758). Tudi lastninska pravica je premoženjska pravica, katere vsebina je (spet premoženjska) pravica uporabe (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), ki ji je mogoče objektivno določiti vrednost. Lastnik lahko uporabo stvari odstopi drugemu in prejme plačilo (587., 602. člen OZ). Uporaba lastne stvari ima prav tako premoženjsko vrednost. Lastnik svojo stvar lahko (trajno!) uporablja, in če mu je uporaba za določen čas onemogočena, utrpi (pravno priznano) škodo. Čeprav mu je kasneje vrnjena možnost uporabe, ni mogoče zagovarjati stališča, da je vzpostavljeno prejšnje stanje in da materialne škode ni utrpel. Ljudje premoženja nimamo zato, da ga imamo, pač pa da ga izkoriščamo. Še posebej nepremičnine, kot so stanovanjske hiše. Če bi tožnik za časa nemožnosti uporabe najel drugo hišo, bi stroški najema predstavljali škodo, ki bi jo lahko nedvomno uveljavljal od toženke. Sedaj, ko hiše ni najel in ni imel teh stroškov, je utrpel nemožnost koriščenja, in bi bilo nepošteno, če bi bila toženka prosta odškodninske odgovornosti, čeprav je vse povzročila. Pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, da je prav, da tožnik za neuporabo hiše dobi neko odškodnino za materialno škodo, ki jo je treba razumeti s široko razlago 132. člena OZ. Toženka za tožnikovo škodo iz petega odstavka 639. člena OZ odgovarja v obsegu iz prvega in drugega odstavka 243. člena OZ. Za tožnikovo hišo je izdelala poddimenzioniran sistem ogrevanja zemlja - sonce, ki zaradi poddimenzioniranosti ni deloval, kar je hudo malomarno. Logično je bilo pričakovati, da hiše v hladnih mesecih ne bo mogoče uporabljati.

12. Pri odločanju o pritožbi toženke zoper odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine, je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine od razlike med stroški za porabljeno električno energijo, ko je (bi) sistem deloval le z električnimi grelci, in stroški za električno energijo, ko bi deloval brez napak, s pomočjo vseh dogovorjenih energetskih virov. Ogrevanje „na elektriko“ je delovalo. Šele, ko je tožnik dobil račun za elektriko, porabljeno v decembru 2009, je ugotovil, da drugi viri ogrevanja ne delujejo, ker so poddimenzionirani. Tožnik stanovanjske hiše ni oddajal in ni imel takšnega namena, niti ni najel nadomestne hiše. Izračunana najemnina je hipotetična vrednost, za katero bi lahko hišo oddal v najem, ali za katero bi sam najel enakovredno hišo. Tudi, če bi najel drugo, primerno hišo, bi bil njegov zahtevek za povrnitev stroškov najemnine vedno omejen s povečanimi stroški, ki bi jih imel, če bi živel v lastni hiši. Okoliščine, da se ni bil dolžan vseliti v hišo brez dogovorjenega ogrevanja in plačevati približno 1.700,00 EUR mesečno za ogrevanje na elektriko, so razlog, da je sploh upravičen do odškodnine za nemožnost uporabe hiše. Višina odškodnine pa ne more biti višja od škode, ki bi jo imel, če bi v njej živel in hišo ogreval na elektriko. Tudi pri določanju višine utemeljene odškodnine je potrebno smiselno uporabiti določbo 243. člena OZ o dolžnosti oškodovanca storiti vse razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala. Zato je mogoče odškodnino določiti v najnižjem znesku, do katerega bi bilo mogoče škodo omejiti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v decembru 2009, ko je vklopil ogrevanje, porabil za 1.700,00 EUR elektrike. Temu pritožba neuspešno nasprotuje, češ da ni predložil računa. Prvo sodišče je verjelo tožniku, ki je ves čas enako izpovedoval in je takoj po ugotovitvi napake zahteval odpravo zaradi enormne porabe elektrike. Pritožbeno sodišče dodaja, da je toženec - zakoniti zastopnik toženke ob zaslišanju 10. 10. 2012 prikazoval, da je tako visoka poraba normalna. Ugotovljeni znesek 1.700,00 EUR je potrebno znižati za 60,00 EUR, kolikor so po tožnikovih navedbah znašali stroški za elektriko brez vklopljenega ogrevanja. Tem stroškom običajne porabe elektrike tudi toženka ni nasprotovala. Tožnik je tako torej upravičen do odškodnine 1.640,00 EUR za vsak mesec upravičene neuporabe stanovanjske hiše. 14. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi prvega sodišča o predolgi dobi (26 mesecev) priznane škode. Tudi čas nastajanja škode bi moral tožnik po četrtem odstavku 243. člena ZPP z razumnimi ukrepi čimbolj skrajšati. V tožbi 8. 1. 2011 je za posnetek obstoječega stanja (shem napeljave oziroma postrojenja strojnih instalacij) zahteval plačilo 3.360,00 EUR, za zagotovitev ustreznega ogrevalnega sistema za predmetni objekt pa še 31.280,34 EUR. Odločil se je za jamčevalni zahtevek odprave napak na račun toženke, zato je že ob vložitvi tožbe vedel, da sanacije ne bo izvajala toženka, niti mu izdelala projektne dokumentacije, česar v tožbi ni niti zahteval. Pritožba ima prav, da se je neutemeljeno skliceval na domnevno nemožnost pridobitve uporabnega dovoljenja in da ni trdil, da ga je pridobil ali vsaj zaprosil zanj po opravljeni sanaciji. Po tožbenih navedbah je tožnik z gradnjo začel jeseni 2005, hiša (vredna 600.000,00 EUR) pa je bila pripravljena za vselitev v januarju 2010 (štiri leta in pol). Za odpravo napak na sistemu ogrevanja, za katero mu je s pravnomočnim delom sodbe sodišča prve stopnje P 8/2011 priznane 17.147,99 EUR, pa je potreboval dve leti (ali še več, saj zaključka ni določil). Več kot očitno je, da ni storil vsega razumnega za zmanjšanje (skrajšanje nastajanja) škode. Na podlagi predračuna je 8. 1. 2011 že vtoževal plačilo stroškov sanacije, zato mu ni bilo treba čakati na izvedensko mnenje v pravdni zadevi. Naročnik, ki odpravlja napake na podjemnikov račun, ni upravičen čakati na plačilo. Za zamudo s plačilom stroškov dolguje podjemnik po prvem odstavku 378. člena OZ zamudne obresti. Te so bile tožniku v pravnomočnem delu sodbe P 8/2011 priznane od vložitve tožbe dalje.

15. Tožnik je do odškodnine upravičen najprej za čas od februarja 2010 do 15. 5. 2010. V toplih mesecih ni potrebno ogrevanje, zato mu napake ogrevalnega sistema niso preprečevale uporabe hiše. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik po lastnih navedbah živel pri starših v neposredni bližini, zaradi česar bi lahko svojo hišo, ki je bila pripravljena za vselitev, v toplih mesecih uporabljal. To ponovno ni bilo mogoče v kurilni sezoni, od 15. 10. 2010 do 15. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do konca leta 2010 toženka še obljubljala sanacijo in z njo tudi poskusila. Od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da jo bo nato sam opravil v zimskih mesecih. Pač pa bi to, glede na obseg del oziroma vrednost 17.147,99 EUR, moral opraviti do začetka nove kurilne sezone, za čas katere ni več upravičen do odškodnine. Trditveno in dokazno breme o obsegu škode je na strani oškodovanca. Da bi opravičil daljšo sanacijo, za katero se je sam odločil, bi moral zatrjevati in dokazati vse razloge. Po nepotrebnem je čakal na izid pravdnega postopka oziroma na mnenje izvedenca. Skupaj je tako tožnik utrpel 17.220,00 EUR pravno priznane škode (1.640,00 EUR x 10,5).

16. V izpodbijani sodbi je odškodnina določena po posameznih mesecih, kot je nastajala, z zamudnimi obrestmi od konca posameznega meseca, čemur pritožba nasprotuje. Nima prav, da bi bilo treba določiti le skupen znesek odškodnine, kar bi bilo celo toženki v škodo, saj bi pomenilo, da bi se odškodnina določila po sistemu za nečiste denarne terjatve, ko se določi po cenah ob izdaji sodbe in z zamudnimi obrestmi od zapadlosti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002). Tožnik ni uveljavljal nečiste denarne terjatve, saj je zahteval plačilo po vrednosti najemnin v posameznih mesecih, kot je škoda nastajala. Pač pa pritožba delno utemeljeno nasprotuje na prvi stopnji dosojenim zamudnim obrestim. Odločanje o zamudnih obrestih je pomenilo uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da toženka nastanku zamude ni ugovarjala, vendar dejstva, ki jih je navedel tožnik v tožbi 8. 1. 2011, ne utemeljujejo zamudnih obresti že od konca februarja 2010 dalje. Tožnik je odškodnino za neuporabo stanovanjske hiše po 1.000,00 EUR mesečno za čas od februarja 2010 do decembra 2010 postavil v tožbi 8. 1. 2011. V tožbi ni navajal, da je od toženke že zahteval plačilo odškodnine, zato je, upoštevajoč njegovo trditveno breme, od odškodnine 6.000,00 EUR, natekle do 15. 5. 2010 in od 15. 10. 2010 do 31. 12. 2010, upravičen do zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (drugi odstavek 299. člena OZ). Zapadlost odškodninskega zahtevka ob nastanku škode (165. člen OZ) še ni zamuda dolžnika (prvi odstavek 299. člena OZ). Za dodatne mesece je tožnik postavil odškodninski zahtevek šele 26. 6. 2012 in ga zvišal 29. 10. 2012. Toženka pred razširitvijo zahtevka ni bila v zamudi s plačilom odškodnine za dodatne mesece oziroma od višjih mesečnih zneskov od zahtevanih v tožbi. Da je dolžnik lahko v zamudi s plačilom čiste denarne terjatve, mora biti seznanjen tudi z višino terjatve.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tožnikovih navedb oziroma nespornih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in po določbi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z znižanjem odškodnine in s spremembo teka zamudnih obresti. Isti datum konca teka zamudnih obresti od enega zneska odškodnine in od začetka teka zamudnih obresti od drugega zneska, so v skladu s pravili o računanju časa po določbi prvega odstavka 62. člena OZ. V ostalem je bila pritožba neutemeljena.

18. Tožba je bila vložena zoper dva toženca. Do izdaje izpodbijane sodbe je bil tožena stranka tudi toženec (drugotožena stranka), saj glede njega še ni bilo odločeno o pravdnih stroških. Zoper sodbo sodišča prve stopnje P 8/2011 se je glede stroškov pritožil, čemur je Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 550/2013 ugodilo, vendar je bila odločba s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 42/2014 razveljavljena. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovih pravdnih stroških, vendar ni predlagal dopolnitve odločbe, niti se ni pritožil. Pritožbo je izrecno vložila „prvotožena stranka“, s čemer je bilo po 2. točki 335. člena ZPP določeno, glede katere stranke se sodba izpodbija (glede toženke).

19. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče o pravdnih stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), v smislu drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo po načelu uspeha v pravdi. Do izdaje sodbe pritožbenega sodišča I Cp 550/2013 z dne 20. 11. 2013 je znašala vrednost spornega predmeta 115.356,11 EUR (od katere sta obe pravdni stranki priglasili stroške zastopanja). Uspeh tožnika (17.147,99 EUR + 17.220,00 EUR = 34.367,99 EUR) je znašal 29,79 %, zato je od že takrat odmerjenih stroškov 6.938,33 EUR (medtem, ko mu ne gredo stroški za odgovor na pritožbo, v katerem je neuspešno zatrjeval prepozno pritožbo) upravičen do povrnitve 2.066,93 EUR. Toženka je od svojih stroškov 2.840,00 EUR (odmerjenih brez plačila odvetniških storitev za zastopanje dveh strank) in pritožbenih stroškov 3.744,80 EUR, upravičena do povrnitve 70,21 % ali 4.623,19 EUR.

20. Po izdaji sodbe I Cp 550/2013 je znašal punctum 98.208,12 EUR, tožnikov uspeh pa 17.220,00 EUR ali 17,53 %. V tem času so mu nastali stroški: nagrada pooblaščencu za revizijo 1.778,00 EUR, sodna taksa za revizijo 1.893,00 EUR, narok v ponovljenem postopku 1.066,80 EUR, izvedenina 342,98 EUR, DDV 688,96 EUR, kilometrina 167,24 EUR, materialni stroški 20,00 EUR ali skupaj 5.956,98 EUR. 17,53 % od tega zneska predstavlja 1.044,26 EUR. Toženki so nastali stroški odgovora na revizijo 1.778,00 EUR, nov narok 1.066,80 EUR, DDV 625,86 EUR in materialni stroški 20,00 EUR ali skupaj 3.490,66 EUR. Njen uspeh znaša 82,47 %, zato je upravičena do povrnitve 2.878,75 EUR stroškov iz tega dela pravdnega postopka. Po delnem medsebojnem pobotanju vseh stroškov, do izdaje izpodbijane sodbe, dolguje tožnik toženki 4.390,75 EUR pravdnih stroškov.

21. V novem pritožbenem postopku so stroški nastali samo toženki: nagrada pooblaščencu za pritožbo 1.422,40 EUR, DDV 312,93 EUR in sodna taksa za pritožbo 1.893,00 EUR, skupaj 3.628,33 EUR, od česar je upravičena do povrnitve 82,47 % ali 2.992,28 EUR.