Jedro

Protipravno ravnanje je vsako ravnanje (aktivno ali opustitev), ki odstopa od standarda skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Navedeno velja tudi za področje medicine, kjer je potrebna profesionalna skrbnost v skladu s pravili stroke, prepovedana posledica pa je kakršnokoli poslabšanje zdravja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost prvega toženca in da sta toženca (druga toženka do višine zavarovalne vsote) dolžna povrniti tožniku škodo, ki jo je utrpel zaradi padca dne 3. 8. 1992. Tega dne je bil hospitaliziran na Kliniki za infekcijske bolezni ... Ugotovljen je bil klopni meningoencefalitis (v nadaljevanju: KME). Prvi dan hospitalizacije je tožnik v posledici bolezni v stanju zmedenosti vstal iz bolniške postelje, zašel na balkon in se po padcu z njega poškodoval tako, da je ostal paraplegik.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega toženca in spremenilo vmesno sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca (bolnišnico K. ...). Vmesna sodba zoper drugo toženko je postala pravnomočna. Kasneje sta se tožnik in Zavarovalnica d.d. izvensodno poravnala.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik (po pooblaščenem odvetniku) vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V reviziji navaja, da drugostopenjsko sodišče na več mestih zatrjuje, da sprejema dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje vmesne sodbe, istočasno pa na drugih mestih to dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje spreminja. V tem je nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Spremenjena je dokazna ocena skrbnosti, ki je pravni standard in za katero je bilo v vmesni sodbi ugotovljeno, da ni bila dovolj velika, ker nadzor tožnika pri zdravljenju ni bil zadosten. Po oceni sodišča druge stopnje pa je bil nadzor zadosten, pri čemer je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno izpovedb priče ter M. S. Bagateliziralo je njeno opozarjanje na tožnikove psihične težave, kar ni bilo ovrženo z nobenim drugim dokazom. Sprejemni zdravnik je tožnikove psihične težave tudi sam zaznal, opozorilo pa je oddelčnemu zdravniku podal tudi tožnik sam. Očitno je, da so se zdravniki pri toženi stranki sicer zavedali tožnikovih psihičnih težav in jih pravilno uvrščali v klinično sliko KME, niso pa jim pripisovali dovolj velikega pomena, da bi bolj poostrili nadzor. Zanemarili so, da lahko psihične motnje prerastejo v hujše, ki so v stroki pri manjšem številu bolnikov znane. V tem je njihova premajhna skrbnost. Če se pri 1,4 odstotka bolnikov s KME pojavijo hujše mentalne motnje, je to dovolj velik odstotek, da se takim bolnikom daje dovolj velika pozornost. Očitno so zdravniki ocenili, da tožnik ni potreboval psihiatrične pomoči. Njihovo skrbnost je treba meriti z vrhunskimi kriteriji, ker gre za (univerzitetni) klinični center, ne pa je primerjati z ravnanjem povprečnih zdravnikov infektologov.

4. Tožnik sam v laični reviziji navaja dele izvedenskih mnenj in trdi, da iz njih izhaja, da medicinski tehnik in medicinska sestra pri še tako skrbnem nadzoru ne vidita, kaj se dogaja v bolnikovih obolelih možganih. Zato je neodgovorno puščati bolnike s KME v sobi, kjer je prost dostop na balkon in je odrejen obisk medicinskega osebja na 15 do 30 minut. Odprta ali morda zaprta nezaklenjena vrata so namreč ustvarila pogoje, da se je nesreča lahko pripetila.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnikova revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V drugostopenjski sodbi naj bi bilo nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, ker naj bi pritožbeno sodišče v sodbi navedlo, da sprejema ugotovljeno dejansko stanje vmesne sodbe, na drugih mestih pa dejansko stanje spreminja. Zatrjuje se torej protislovna obrazložitev izpodbijane sodbe. Navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena in nosilna značilnost te kršitve je, da se sodba zaradi napake na more preizkusiti. Tožeča stranka pa reviziji ne navaja, da zaradi protislovnosti, ki jo zatrjuje, drugostopenjske sodbe objektivno ne bi bilo mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ocenjuje izpodbijano sodbo kot popolno, razumljivo in logično, torej kot tako, ki jo je mogoče preizkusiti. Za uveljavljeno kršitev postopka torej ne gre, kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja, pa tožnik konkretno ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa na morebitne kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Navedenemu je še dodati, da je presoja doseganja pravnih standardov predvidljivosti in skrbnosti pravna presoja.

8. V zvezi z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče pritrjuje stališčema obeh nižjih sodišč, da gre v obravnavanem primeru za odgovornost bolnišnice za ravnanje njenih zdravnikov in drugega osebja za škodo, povzročeno tožniku kot tretji osebi. Gre za postroženo krivdno odgovornost po prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Tožena stranka ni odgovorna, če dokaže, da so njeni zaposleni v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba.

9. Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je bil tožnik zaradi slabega počutja dne 3. 8. 1992 hospitaliziran na Kliniki za infekcijske bolezni ... Ob sprejemu so se kazale tudi psihične težave v lažji obliki. Istega dne je bilo ugotovljeno, da gre za KME. Kljub nadzoru medicinskega osebja na vsakih 15 do 30 minut je tožnik istega dne v stanju zmedenosti kot posledici bolezni (brez zavestne odločitve) vstal iz bolniške postelje, skočil z balkona bolniške sobe in se hudo poškodoval. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninskega delikta. Presodilo je, da je podano protipravno in krivdno ravnanje tožene stranke oziroma njenih delavcev, ker so nedopustno opustili potrebno skrbnost, to je usmerjeno pozornost v smislu strokovne psihiatrične pomoči hospitaliziranemu bolniku, ki ima lahko psihične motenje. Z nudenjem take pomoči bi ravnala ustrezno skrbno. Čeprav se hujše psihične težave (z možnimi nekontroliranimi dejanji) pri bolnikih KME pojavljajo zelo redko (pri 1,4 % vseh bolnikov), suicidalno (samomorilno) ravnanje psihičnega bolnika s KME pa še ni bilo zasledeno, navedeni odstotek ne bi smel biti zanemarljiv. Ni bilo razumne podlage za to, da bi tožena stranka suicidalno ravnanje pri tožniku smela izključiti. Njegovo ravnanje je bilo predvidljivo, zato je zaradi opustitve psihiatrične pomoči podano neskrbno ravnanje in s tem odgovornost tožene stranke.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo drugače in sicer, da ni protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma njenih delavcev. Ocenilo je, da je med sicer redko pojavljanje težjih psihičnih motenj z nekontroliranimi dejanji bolnikov s KME (1,4 % vseh bolnikov) mogoče uvrstiti tudi suicidalna dejanja, čeprav jih med bolniki s KME še ni bilo. Vendar pa je treba predvidljivost suicidalnih dejanj presojati s stališča konkretnega bolnika, upoštevajoč konkretne okoliščine primera. Pri tožniku niso bili prisotni znaki, ki bi zahtevali posebne nadzor. Ni bilo razlogov, da bi poklicali konziliarnega psihiatra, ki je previden za urgentne primere. Pri presoji ravnanja zdravnikov infektologov v zvezi s tožnikom ni bilo odstopanja od profesionalnih standardov strokovnega predvidevanja, skrbnosti in ukrepanja.

12. Protipravno ravnanje je vsako ravnanje (aktivno ali opustitev), ki odstopa od standarda skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Navedeno velja tudi za področje medicine, kjer je potrebna profesionalna skrbnost v skladu s pravili stroke, prepovedana posledica pa je kakršnokoli poslabšanje zdravja. Predvidljivost prepovedane posledice in skrbnost sta merili, ki sta pomembni tako pri presoji protipravnosti, krivde in vzročne zveze ter je zato običajno podana neločljiva povezanost in prepletenost obravnavanja obojega. Tako sta pravilno postopali tudi obe nižji sodišči. 13. Revizijsko sodišče ne pritrjuje tožnikovi reviziji, ki v zvezi z uporabo materialnega prava pretežno ponavlja razloge prvostopenjske sodbe. Po oceni revizijskega sodišča je pravilen pravni zaključek drugostopenjskega sodišča o nepredvidljivosti tožnikovega suicidalnega dejanja, to je njegovega skoka čez balkonsko ograjo v stanju zmedenosti zaradi bolezni KME. Seveda je predvidljiva vsaka posledica, ki je v določenih okoliščinah običajna, ker nastane najpogosteje, predvidljive so tudi take posledice, ki so manj pogoste oziroma manj verjetne. Vendar pa v obravnavanem primeru škodni dogodek, to je suicidalno ravnanje, ni bil predvidljiv. S tem je mišljena objektivna predvidljivost, torej upoštevanje profesionalne skrbnosti povprečnega strokovnjaka, ne pa konkretno odgovornih zdravnikov. Podlaga za tako presojo so dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj, da se pri bolnikih s KME večkrat pojavljajo duševne motnje, da pa se hujše motnje z možnimi posameznimi nekontroliranimi dejanji pojavljajo redko, to je v 1,4 % odstotka vseh primerov. Po podatkih literature in prakse pa še nobenega siucidalnega ravnanja bolnika s KME ni bilo. Po drugi strani je treba predvidljivost nastanka škodnega dogodka obravnavati tudi v zvezi s konkretnim bolnikom. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih povzema tudi druga stopnja, so se pri tožniku ob sprejemu v bolnišnico in istega dne popoldne kazale psihične težave v lažji obliki. Nič drugega ne izhaja iz vsebine lističev, ki jih je zdravnikom tožene stranke izročila tožnikova sestrična dr. M. S. (specialistka pediatrinja), saj je njihova vsebina razvidna iz njene izpovedi, tako da ti lističi, čeprav so se izgubili, za toženo stranko niso obremenilni. Ko torej pri tožniku vse do škodnega dogodka ni bilo znakov težjih duševnih motenj in ko glede na objektivne podatke, da pogostosti težjih psihičnih motenj pri bolnikih KME (1,4 % vseh bolnikov) ni mogoče enačiti z možnostjo suicidalnih dejanj znotraj te skupine, ker literatura in praksa sporočata, da še nobenega suicidalnega ravnanja bolnika s KME ni bilo, je pravilna presoja drugostopenjskega sodišča, da tako tožnikovo dejanje ni bilo objektivno predvidljivo. Upoštevaje opisano nepredvidljivost in ugotovljeno tožnikovo klinično sliko, ni bilo razlogov za strokovno psihiatrično pomoč tožniku ter za kakšen drugačen nadzor od dejansko izvajanega. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da niso bili opuščeni profesionalni standardi strokovnega ukrepanja in da so zdravniki ter drugo osebje tožene stranke ravnali v skladu z ustaljeno strokovno prakso oziroma zdravstveno doktrino. V nepredvidljivi situaciji ni šlo za opustitev potrebne skrbnosti, zaradi česar ni podan element protipravnosti, s tem pa tudi ni odškodninske obveznosti prve tožene stranke do tožnika.

14. V skladu z navedenim revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost tožnikovih revizijskih trditev, da zdravniki niso pripisovali dovolj velikega pomena tožnikovim psihičnim težavam, da pozornost ni bila dovolj velika in da nadzor ni bil ustrezen. Tožeča stranka neutemeljeno terja merjenje skrbnosti z vrhunskimi kriteriji, saj je ustaljeno stališče teorije in sodne prakse, da je obvezno ravnanje s skrbnostjo, ki je skladna s pravili stroke oziroma s standardom, ki se zahteva od poklicne skupine, ki ji zdravnik pripada. Neupoštevne so nadaljnje revizijske trditve, ki skušajo izpodbijati, spreminjati, dodajati ali relativizirati posamezne dejanske ugotovitve, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da sta nižji sodišči spregledali listinski dokaz, ki ga je predložil tožnik, to je učbenik psihiatrije, ki opisuje poskus samomora. Prvostopenjsko sodišče je listino, ki opisuje dogodek iz leta 1950 obravnavalo, vendar je sprejelo dokazno oceno, da podobnega ravnanja pri bolniku s KME doslej še ni bilo. Sicer pa dejstva ali napotki v medicinskih učbenikih niso splošno znana dejstva, kot trdi revizija, zato ne more biti uspešen revident s trditvijo, da bi morali biti bolniki s KME v sobi za intenzivno nego, ko je stališče izvedencev o tem drugačno.

15. Revizija neutemeljeno opozarja na sodobne trende teorije prava, ki so plod ekonomske analize prava. Gre za nekonkretno navajanje te analize brez pojasnila o dejanski uporabljivosti te teorije v tej odškodninski zadevi. Sploh pa je ekonomska analiza prava uporabljiva pri vprašanju obsega škode, ne pa pri vprašanju protipravnosti ravnanja, za kar gre v obravnavanem primeru. Končno pa tudi ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), češ da ni navedeno, kateri konkretni predpis oziroma katera konkretna določba ZOR je zmotno uporabljena. Izpodbijana sodba se namreč sklicuje na procesno določbo 4. točke 358. člena ZPP in pa na materialnopravno določbo 154. člena ZOR. Slednji je podlaga za odškodninsko odgovornost in vsebuje skupek predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da bi nastala odškodninska obveznost. V izpodbijani sodbi pa so predmet obravnavanja, presoje in obrazložitve te predpostavke, predvsem pa splošna predpostavka protipravnega ravnanja. Očitek neobrazloženosti je zato neutemeljen.

16. V skladu z opisanim je revizijsko sodišče ugotovilo neutemeljenost revizijskih razlogov in je na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.