Jedro

Če je šlo za dogovor pravdnih strank, da toženka obnovi daljnovod, o protipravnosti, v smislu civilnega delikta, ni mogoče govoriti. Stranki sta se namreč dogovorili, da tožnik soglaša z gradnjo oz. obnovo daljnovoda, da pa bo za škodo, povzročeno pri gradnji na tem zemljišču in služnostno pravico med strankama sklenjena pogodba o povračilu škode. Če do dogovora med strankama o odmeni za razširjeno služnost oz. morebitno škodo, ki je nastala pri gradnji, ni prišlo, potem tožnik svoje pravice lahko uveljavlja v pravdnem postopku, tako, da toži na plačilo odmene oz. odškodnine. Prisojeni denarni znesek pa predstavlja odmeno za manjvrednost zemljišča po rekonstrukciji.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in izpodbijana sodba v zavrnilnem delu glede zavrnitve zahtevka za plačilo še 769.826,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1997 dalje in v odločbi o pravdnih stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu plača 511.076,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1997 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter višji tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska zavrnilo (točka 1 izreka), zavrnilo pa tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prebarvati stebre daljnovodne napeljave z okolju prijazno barvo (točka 2 izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih nosita stranki vsaka svoje (točka 3 izreka).

Zoper sodbo sta se obe stranki pritožili. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe kolikor ni ugodeno zahtevku za plačilo še nadaljnjih 769.826,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1997 dalje do plačila ter uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša pritožbene stroške. Če je sodišče ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za manjvrednost parc. št. 2494/2/4/5/8 v višini 50 % ocenjene vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča, upoštevajoč razmere leta 1997 v znesku 769.826,00 SIT, se tožnik ne more strinjati, da po enakih kriterijih ni prisodilo odškodnine tudi za manjvrednost parcele št. 2494/1, ki meji vzdolž vseh zgoraj navedenih parcel in os daljnovoda poteka po sami parcelni meji, saj je bila le-ta določena prav glede na os daljnovoda, da se s tem naredi čim manjša škoda na zemljišču. Sam izvedenec je pojasnil, da ugotovitve poročila veljajo tudi za parc. št. 2494/1 in sodišče v sodbi ugotavlja, da je ostala nedotaknjena in meri 5000 m2 ter je tožnik še ni namenil za gradnjo, čeprav že predstavlja nezazidano stavbno zemljišče. Zato odškodnine ni odmerilo, kar ni pravilno. Če je parcela opredeljena kot stavbno zemljišče po planskih dokumentih in je na njej torej možna gradnja, je očitno, da tožniku gre odškodnina in ni pomembno, kar šteje sodišče, kako bo zemljišče v nadaljevanju oz. bodočnosti razparcelirano oz. če se že prodaja. Pas nezazidanega stavbnega zemljišča je zaradi posega tožene stranke manjvreden, ne glede na to, na kolikih gradbenih parcelah se nahaja. Stanje na eni in drugi strani je enako. Različne so le parcelne številke. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v plačilo toženi stranki naloži še znesek 769.826,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1997 dalje.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrne ter priglaša pritožbene stroške. Sodišče napačno ocenjuje dokaz, pisno soglasje tožnika za gradnjo oz. obnovo daljnovoda in napačno zaključuje, da so podani elementi iz 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če je tožnik soglasje za izgradnjo oz. obnovo dal, je jasno, da ne more iti za protipravno ravnanje. To, da je soglasje dal, ne izhaja le iz listine, pač pa so potrdile tudi priče. S tem je protipravnost izključena, torej z dovoljenjem oškodovanca drugemu, da stori določeno ravnanje, na podlagi katerega nato nastane škoda. To, da toženka za rekonstrukcijo ni pridobila gradbenega dovoljenja, ne more utemeljevati njene civilne odškodninske odgovornosti. Jasno je glede na vsebino teksta izjave, da je bilo soglasje dano pred pričetkom obnove daljnovoda. Toženka tudi daljnovoda ni zgradila, pač pa le izvedla dela na obstoječem, postavila je torej nove, višje in varnejše droge. Tožnik je dal soglasje za postavitev celo 20 kV daljnovoda in je toženka ohranila 10 kV napetost obstoječega daljnovoda. S tožnikom pa se je dogovorila, da bosta glede služnosti in škode v zvezi z gradnjo sklenila pogodbo. Te pogodbe nista sklenila, to je obveznost toženke, torej sklenitev pogodbe, v kateri bosta dogovorili povračilo škode, ki bo nastala kot posledica gradnje na tožnikovem zemljišču in služnosti, tožnik bi torej lahko le vložil tožbo na izpolnitev pogodbene zaveze toženke, to je na sklenitev pogodbe o povračilu škode. Na to toženke niti pozval ni, niti določil roka. Zahtevek ne more biti torej utemeljen v 154. čl. ZOR. Šele, če bi toženka kršila dogovor o sklenitvi pogodbe, a k temu ni bila pozvana, bi tožnik lahko tožil na povrnitev škode zaradi neizpolnitve pogodbe, torej iz naslova poslovne škode. Odločitev sodišča je torej v nasprotju z materialnim pravom. Sklicuje se na pisno soglasje tožnika kot listino, ki pa je že v spisu. Toženka je obvestila sodišče 17.8.1998, da je tožniku plačala iz naslova škode glavnico z obrestmi, skupaj 723.003,00 SIT. S tem pa temelja ni priznala. Tožnik je zatem skrčil zahtevek za plačanih 723.003,00 SIT, a ni opredelil glede katerih od specificiranih zahtevkov iz vloge z dne 8.5.1997 zahtevek skrčuje. Sodišče, ki je ugodilo tožniku za znesek 769.826,00 SIT, ker gre za negativne vplive, kot posledico povečanega porušitvenega območja, to je iz naslova povečanega varnostnega koridorja, bi moralo upoštevati plačilo 723.003,00 SIT. Torej bi moralo zahtevek iz naslova povečanega porušitvenega koridorja za 690.000,00 SIT v celoti zavrniti. Sodišče je namreč izrecno navedlo, da daljnovod ne vpliva na celotno območje prejšnje parc. št. 2494 k.o. G., ugotavljanje omejilo le na manjvredna zemljišča zaradi povečanja porušitvenega koridorja. Če je tožnik skrčil zahtevek za 723.003,00 SIT, je jasno, da ga je skrčil iz naslova glavnice. Sodišče bi moralo v izreku sodbe to ugotoviti in to "vzeti na znanje". Pojasnjuje še, da je plačala glavnico 258.750,00 SIT (kar je sodišče odbilo od zneska škode 769.826,00 SIT), zamudne obresti pa v znesku 464.253,43 SIT. Če zahtevka procesno ni več, sodišče o njem ne more odločati. Izrek sodbe je torej v nasprotju z listinami v spisu oz. s procesnim dejanjem tožnika, umikom zahtevka za znesek 723.003,00 SIT. Sodba nima razlogov, podana je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča o prenehanju teka zamudnih obresti, ko le-te dosežejo glavnico, prenehajo teči in je napačno uporabljeno materialno pravo, sodba razlogov nima. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, čeprav je to tožnikovo trditveno in dokazno breme, tega tožnik pravočasno v smislu 287. čl. ZPP ni zatrjeval, ta določba je zato kršena, saj sodišče ne more samo izvajati in pridobivati dokazov izven trditev in dokaznih predlogov strank. Sodišče tudi ni v sodbi vzelo na znanje tožnikovega umika tožbe za zneska 5.000,00 in 10.000,00 SIT in tudi ne, kot že rečeno za 723.003,00 SIT. Opozarja na postavljen tožnikov zahtevek, podane umike, o vseh ni odločeno. Tudi stroškovna odločba ni pravilna, saj je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik po temelju z zahtevkom skoraj v celoti uspel, zato sodišče odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Izvedenec in na njegovi osnovi sodišče nista upoštevala tega, kar je navajala toženka, da se je zaradi povišanja spodnjega vodnika od tal s 6 m na 8 m celo povišala vrednost tožnikove nepremičnine in možnosti za gradnjo glede na stanje pred obnovo leta 1994. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, čeprav je to toženka ves čas trdila v postopku. Do konca prvega naroka tožnik sploh ni zatrjeval povečane porušitvene nevarnosti. Tega sodišče ne bi smelo upoštevati. Tudi ni razlogov glede na trditve toženke, da je sedanji betonirani kovinski steber veliko bolj varen glede porušitve, kot je bil pred tem zamenjani leseni drog. Tudi ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo toženkina zatrjevanja glede najmanjše razdalje med ozemljili, saj izvedenec ni navedel niti pravne niti strokovne podlage za zaključke v zvezi s tem, enako to velja glede trditve toženke, da se razteza ozemljitev 1 m od stebra in ne 3 m. Tožena stranka je dogovorila na pritožbo tožnika. Očitno tožnik zahteva škodo v zvezi z manjvrednostjo zemljišča izven varnostnega koridorja. Da je zahtevek neutemeljen, je navedlo že sodišče prve stopnje, daljnovod poteka po obstoječi trasi že več kot 100 let, prej na lesenih drogovih, zdaj pa veliko varnejših kovinskih. Zahtevek tožnika, ki se nanaša na zemljišče izven varnostnega koridorja je sam po sebi neutemeljen, zastaran, kar je toženka že ugovarjala. Z obnovo droga se vrednost zemljišča izven varnostnega koridorja ni spremenila v primerjavi s stanjem pred obnovo. Tožnik tudi ne pove, na kateri zahtevek izmed petih denarnih odškodninskih zahtevkov se pritožba sploh nanaša. Opozarja še na tožnikov umik zahtevka za plačilo 723.003,00 SIT.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

K pritožbi toženke: Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in toženki naložilo plačilo denarnega zneska, ker je ugotovilo, da se je zaradi prenove daljnovoda zmanjšala tržna vrednost posameznih stavbnih zemljišč oz. je s tem tožniku nastala škoda. Presodilo je, da gre za protipravno ravnanje toženke, čeprav je tožnik podpisal soglasje (priloga B2), ni pa toženka za rekonstrukcijo pridobila potrebnega gradbenega dovoljenja. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno ocenilo tožnikovo pisno soglasje za izgradnjo oz. obnovo daljnovoda. Če je šlo za dogovor pravdnih strank, da toženka obnovi daljnovod, o protipravnosti, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, v smislu civilnega delikta, ni mogoče govoriti. Pravilno pa ob tem toženka opozarja na dogovor strank glede na podpisano soglasje v prilog B2, katerega vsebina med strankami niti ni bila sporna. Stranki sta se namreč dogovorili, da tožnik soglaša z gradnjo oz. obnovo daljnovoda, da pa bo za škodo, povzročeno pri gradnji na tem zemljišču in služnostno pravico med strankama sklenjena pogodba o povračilu škode. Ob tem so pravno zmotne pritožbene trditve, da lahko tožnik toži le na izpolnitev take pogodbene zaveze toženke. Dejstvo je, da vsebina navedenega soglasja tožnika z navedeno vsebino ne predstavlja na primer predpogodbe v smislu 45. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v razmerjih, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika še uporablja - 1060. čl. OZ). Ni šlo namreč za predpogodbo, na podlagi katere se lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe, saj ni vsebovala bistvenih sestavin glavne pogodbe. Če do dogovora med strankama o odmeni za razširjeno služnost oz. morebitno škodo, ki je nastala pri gradnji, ni prišlo, potem tožnik svoje pravice lahko uveljavlja v pravdnem postopku, tako, da toži na plačilo odmene oz. odškodnine. Glede uveljavljenih zahtevkov v tej pravdi iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval plačilo 15.000,00 SIT zaradi škode za izgubljeno seno in otavo in porušenega zidu, ter je tožbo v tem delu umaknil (list. št. 5 in 27 spisa), nadalje plačilo 690.000,00 SIT zaradi povečanega varnostnega koridorja v širini 3 m, skupno 345 m2 po 2.000,00 SIT, ter še plačilo 10.830.000,00 SIT zaradi manjvrednosti preostanka parcele tedaj s številko 2494 k.o. G. (po 1000 SIT za 10.830 m2), skupaj 11.635.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1997 dalje. Tožena stranka je po vloženi tožbi in podanem odgovoru na tožbo z vlogo z dne 17.8.1998 sodišče obvestila, da je plačala glavnico in obresti v višini 723.003,00 SIT in priložila kot dokaz virman v prilogi B3, iz katerega izhaja to, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in sicer, da je dne 16.7.1998 tožena stranka plačala 258.750,00 SIT glavnice in 464.253,43 SIT na račun obresti. Tožnik pa je zatem z vlogo dne 3.9.1998 navedel, da "skrčuje tožbeni zahtevek" za plačani znesek 723.003,00 SIT. To vlogo je sodišče toženi stranki vročilo (povratnica na list. št. 15 spisa - vročitev dne 10.9.1998). Tožena stranka je izrecno soglašala z umikom tožbe glede plačila 15.000,00 SIT (narok dne 5.7.2002), glede umika tožbe za znesek 723.003,00 SIT pa se ni izjavila, kar pomeni, da se šteje, da je privolila v umik (2. odst. 193. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77, enako sedaj 2. odst. 188. čl. ZPP). Glede umika tožbe za znesek 15.000,00 SIT je sodišče tudi izdalo sklep o ustavitvi postopka po 3. odst. 188. čl. ZPP (list. št. 29 spisa). Glede na navedeno navedbe v pritožbi, da je tožnik zahteval iz naslova povečanja varnostnega koridorja 690.000,00 SIT in mu je prisojeno več kot je zahteval, to je 769.826,00 SIT, nimajo podlage v spisovnem gradivu. Najprej toženka spregleda, da je tožnik zahteval plačilo glavnice z obrestmi, kot že navedeno, skrčitev pa je le sledila dejstvu, da je tožena stranka plačala določen denarni znesek, vendar pa glavnico le v višini 258.750,00 SIT, preostanek pa so bile obresti. Pritožba tudi spregleda, da je tožnik zahteval plačilo prek 11.000.000,00 SIT, zaradi manjvrednosti zemljišča v zvezi z obnovo daljnovoda, ali je to opredelil kot povečan varnostni koridor ali siceršnjo manjvrednost zaradi "obstoječega visokonapetostnega daljnovoda", ni bistveno, bistveno je, da je zaradi manjvrednosti zemljišča zahteval plačilo 10.830.000,00 in 690.000,00 SIT, dodatno pa je zahteval tudi plačilo 100.000,00 SIT iz naslova emisij v okolje. Glede na znesek, za katerega je tožbenemu zahtevku ugodeno, je jasno, da tožbeni zahtevek ni prekoračen s sodbo. Če sodišče "skrčitve dela zahtevka", torej umika tožbe še za znesek delnega plačila s strani tožene stranke ni s sklepom vzelo na znanje, to ne more biti v škodo pritožnici, kvečjemu tožniku, saj je sodišče višji tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z manjvrednostjo dela tožnikovih nepremičnin, pritožba neutemeljeno trdi, da sodba razlogov nima. Res je izvedenec S. pojasnil, da gradnja zaradi obnove ne bi bila ne onemogočena in tudi ne dražja (dopolnitev - marec 2006), a je to ugotovljeno v sodbi (str. 5), zaradi tako razširjene služnosti (povečan varnostni koridor, vplivno območje daljnovoda, porušitveno območje zaradi višjih drogov) pa je vrednost zemljišč zmanjšana. Pavšalne trditve o povečani vrednosti ugotovitev sodbe, temelječih na oceni dokazov, ne morejo ovreči. Tožnik je v tožbi trdil, da je vrednost nepremičnin sedaj manjša, zaradi rekonstrukcije daljnovoda in to na celotnem zemljišču, ugotovljeno je, da le na delu, zato ne drži, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. Ob tem je sicer res še posebej opredelil zmanjšanje vrednosti zaradi povečanega varnostnega koridorja na površini 345 m2 (v širini le treh metrov), ter je s sodbo za 514,80 m2 ocenjena manjvrednost na 769.826 SIT (po 50% od 4.354. SIT za m2- izračun izvedenca, poročilo z dne 30.11.2003, ki ga je sodišče povzelo in tudi to poročilo tožena stranka prejela in je jasno, zakaj sodišče, ki sprejema mnenje izvedenca, oceni manjvrednost na ta znesek), kar pa je še vedno manj od zahtevanega. Tožena stranka je res podala pripombe na mnenje izvedencev, izvedenca sta nanje odgovorila, izvedenec L. je bil zaslišan in na toženkino vprašanje pojasnil, zakaj se razteza ozemljitev 3 m od stebra, to pa zato, ker so sedanji kovinski stebri temeljeni in vsi ozemljeni, v zemlji je sistem obročev 2,5 do 3 m od temeljev stebra, zato ne drži, da se o tem izvedenec ni izrekel. Tožena stranka tudi sicer po zaslišanju ni podala nobenih predlogov, celo nasprotovala je dopolnitvi mnenja izvedenca S.. Izvedenec S. je ugotovitve in zaključke gleda zmanjšane vrednosti oprl predvsem na meje vplivnega porušitvenega območja, vplivnega območja, ki je sedaj zaradi rekonstrukcije večje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v sodbi (zadnji odst. na str. 4 in prvi odst. na str. 5 sodbe), pojasnilo torej podlago za ugotovitev manjvrednosti. Vse obrazloženo utemeljuje materialnopravni sklep, da je toženka, ki se je tudi sicer tožniku zavezala plačati odmeno zaradi manjvrednosti zemljišča po posegu - obnovi daljnovoda, ta znesek dolžna plačati, z obrestmi. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede obresti zapisalo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 19.3.1997 dalje, kar napotuje na uporabo vseh zakonskih pravil glede obresti, tudi določbe 376. čl. OZ v zvezi s členom 1060 OZ, zakonske zamudne obresti so le te, kjer je to pravilo upoštevano, torej le te, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Večje obveze toženka po sodbi nima. Materialno pravo je torej pravilno uporabljeno na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi procesnih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo (ugodilni del sodbe (1. odst. tč. 1 - 353. čl. ZPP).

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da teče novi daljnovod približno na meji med tožnikovimi parcelami, in sicer na eni strani parc. št. 2494/1 in na drugi strani parc. 2494/2, 2494/4, 2494/5 in 2494/8, nastalimi po parcelaciji prej enotne parcele s št. 2494, v letu 2001. Ugotovilo je tudi, da sta se z novim daljnovodom oz. njegovo obnovo povečala varnostni pas in meja prevrnitve. Povečane so določene varnostne razdalje, kar je posledica novih, večjih in višjih kovinskih drogov. Varnostna oddaljenost od trase vodnika daljnovoda se je povečala, ta znaša do za vozila dostopnih mest 5 m, za nedostopna mesta stavb (streha, dimnik...) pa znaša 3 m. S pomočjo izvedencev za elektro in gradbeno stroko je ugotovilo zato povečanje tako imenovanega vplivnega območja daljnovoda, ki se je povečaoa skupno za 5,2 m, glede na dolžino za 514,80 m2. Izvedenec je zaključil, da je tržna vrednost tega območja zmanjšana za 50 %, pri tem pa upošteval tudi prodajo in s tem povezano razmerje na trgu nepremičnin. Vrednost na račun zmanjšanja pa znaša, glede na navedeno površino, 769.826,00 SIT na dan 19.3.1997, to pa je le površina severozahodnega dela prejšnje parc. št. 2494. Glede na ugotovitve in zaključke izvedenca je sodišče prve stopnje še zaključilo, da se je zmanjšala tržna vrednost posameznih stavbnih zemljišč v delu ob daljnovodu, kot že pojasnjeno, toda le na eni strani, glede druge strani, kjer se nahaja še nerazparcelirana parcela št. 2494/1, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da na tej še ni bila povzročena škoda v smislu zmanjšanja tržne vrednosti. Navedlo je še, da je parcela tako velika, da se je možno pri gradnji na njej izogniti vsem škodljivim vplivom daljnovoda. Pritožba ob tem pravilno opozarja na pravno nepravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča v tem delu, ko je iz teh razlogov zavrnilo višji tožbeni zahtevek, po pritožbi je torej sporno še plačilo 769.826,00 SIT (sedaj 3.212,43 EUR). Glede varnostnega koridorja je izvedenec M. S. na vprašanje sodišča pojasnil, da se ugotovitve nanašajo tudi na zemljišče s parc. št. 2494/1 k.o. G. (povzetek dopolnitve poročila z marca 2006 na list. št. 168 do 171 - odgovor na vprašanje pod točko 4.2.). Zgolj dejstvo, da ta parcela še ni razdeljena na manjše in ni še namenjena prodaji, pa ne vodi k zaključku, da zato ni mogoče govoriti o manjvrednosti. Ker je torej sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava opustilo presojo, kolikšna je manjvrednost te parcele ob daljnovodu v posledici njegove obnove, dejstva niso ugotovljena ter je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP) ter bo v nadaljevanju postopka moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali in za koliko se je vrednost parc. št. 2494/1 k.o. G. zmanjšala po obnovi daljnovoda.

Zaradi delne razveljavitve sodbe, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških tožnika pridržalo za končno odločitev.

Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti pritožbene stroške (165. čl. ZPP).