Jedro

Za vložitev tožbe za vpis lastninske pravice na dolžnika ne zadošča zgolj okoliščina, da je tožeča stranka začela izvršilni postopek zoper dolžnika in da razpolaga s sklepom o izvršbi, ampak je bistveno, da kot upnik predlaga izvršbo prav na nepremičnine in šele vloženi predlog na nepremičnine, v zvezi s katerimi se ugotovi, da dolžnik pri njih še ni vpisan kot lastnik, niti upnik ne more izkazati listin za takšen vpis ter prekinitev izvršilnega postopka zaradi rešitev predhodnega vprašanja, daje upniku procesno upravičenje za vložitev tožbe, s katero se pravzaprav pravda za tujo (dolžnikovo) pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 210/2013 z dne 2. 7. 2013 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: V zemljiški knjigi se pri nepremičnini z ID znakom: ... (posamezni del št. … v stavbi št. ... k.o. ... - S. H. - ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 58,69 m² na naslovu P. ..., C., vknjiži lastninska pravica v korist in ime osebe: B. Š., P. ..., C., EMŠO ..., do celote, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna peto toženi stranki v 15 dneh plačati 327,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženim strankam naloži v plačilo stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala aktivne stvarne legitimacije in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje meni, da naj bi bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe le upnik že začetega izvršilnega postopka nepremičninske izvršbe in bi torej morala tožeča stranka kot upnik v izvršilnem postopku predlagati izvršbo na nepremičnine in izvršilno sodišče bi moralo dovoliti predlagano izvršbo na nepremičnine, šele tedaj pa bi upnik pridobil aktivno legitimacijo za tožbo na vpis lastninske pravice v korist tretjega.

Pritožba meni, da je takšno stališče povsem zmotno, saj iz določbe 168. člena ZIZ ne izhaja, da bi bila predpostavka za vzpostavitve aktivne legitimacije predhoden predlog v izvršbi z novim izvršilnim sredstvom, torej z izvršbo na nepremičnine. Po stališču pritožbe predlog za izvršbo na nepremičnine in posledično napotitev upnika na pravdo vzpostavlja zgolj domnevo za pravni interes za vložitev take tožbe in ne predstavlja predpostavke za samo aktivno stvarno legitimacijo.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe spregledalo, da je sedaj pritožnik kot upnik sam izkazal pravni interes za tožbo brez napotitvenega sklepa, saj je zatrjeval in dokazoval svoj položaj upnika v izvršilnem postopku in da želi predlagati izvršbo na nepremičnine, ki je v lasti dolžnice, lastninska pravica na nepremičnini pa še ni vpisana na dolžnico, poleg tega pa pritožnik ni razpolagal z listinami, ki bi omogočale vpis dolžničine lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tako je dolžnik nedvomno izkazal svoj pravni interes za vložitev tožbe ter tudi vse elemente, ki jih zahteva peti odstavek 168. člena ZIZ.

Pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da aktivna legitimacija tožnika ni bila prerekana s strani tožencev, kar bi bilo dolžno upoštevati. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo neprerekanih dejstev.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka Občina Štore je odgovorila na pritožbo in menila, da je pritožbeni predlog, da vse tožene stranke nosijo stroške postopka povsem nesprejemljiv.

Tožena stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožeča stranka je kot upnik v izvršilnem postopku zoper četrto toženo stranko začela več izvršilnih postopkov, v katerih pa je kot izvršilno sredstvo predlagala rubež plače in denarnih sredstev na transakcijskem računu, vendar so izvršbe bile neuspešne; - tožeča stranka je ugotovila, da je četrto tožena stranka leta 1991 z Ž. Š. d.o.o. sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje številka 52 v sedmem nadstropju v stavbi številka k.o. S. H., vendar svoje lastninske pravice ni vknjižila v zemljiško knjigo in je pri tej nepremičnini vpisana družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa M. o. C., vendar ta vpis ne odraža pravilnega dejanskega in pravnega stanja; - tožeča stranka skladno s petim odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot upnik v izvršilnem postopku in ki nima listin, primernih za vpis dolžnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika; - da so prvo, drugo in tretje tožena stranka pripoznale tožbeni zahtevek; - da je četrto tožena stranka potrdila, da je kupila nepremičnino, ki naj bi bila predmet vpisa in glede tega sklenila kupoprodajno pogodbo 8. 11. 1991 z Ž. V. d.o.o., vendar lastništvo na tem stanovanju še vedno ni urejeno; - da je peto tožena stranka sicer pravna naslednica prodajalke, vendar pa dvomi, da je četrto tožena stranka plačala celotno kupnino, da pa je sicer celotni stanovanjski fond prenesen na drugo družbo; Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke, ki bi jo ta lahko izkazala le s tem, če bi izkazala, da je v izvršilnem postopku postopku predlagala izvršbo na nepremičnino, katere predmet mora biti nepremičnina, ki je tudi predmet tožbe. Tožeča stranka pa ni niti trdila niti dokazala, da bi pričela izvršilni postopek na nepremičnino, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Pritožba zmotno svoje pritožbeno sodišče osredotoča na problem aktivne legitimacije, ki je po njenem stališču nedvomno izkazana, še zlasti, ker v razmerju do tožeče stranke nobena od toženih strank ni ugovarjala njeni aktivni legitimaciji v sporni zadevi.

Kolikor bi v sporni zadevi bilo osrednje vprašanje stvarne legitimacije za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, potem bi pritožbeno sodišče glede na ustaljeno sodno prakso, moralo pritrditi pritožbi, da na obstoj stvarne legitimacije sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor strank, takšnega ugovora v sporni zadevi resnično ni bilo.

Stvarna legitimacija je vezana na vprašanje materialnega prava, ker je podana tedaj, kadar je tožeča stranka subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija) ali drugače povedano, tožeči stranki mora pripadati pravica iz materialno pravnega razmerja ravno proti toženi stranki in upnik iz obligacijskega razmerja je aktivno, dolžnik pa pasivno legitimirana k tožbi. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu.

Za takšno vprašanje pa v obravnavani zadevi sploh ne gre, saj pravdni stranki nista subjekta uveljavljene materialne pravice niti subjekt zatrjevane obveznosti in je sodišče prve stopnje zmotno svojo odločitev oprlo na presojo obstoja aktivne legitimacije, vendar pa je odločitev vseeno pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju in bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi procesnega prava moralo ugotoviti, da tožeča stranka ni izkazala pravdnega upravičenja oziroma procesne legitimacije za vodenje spora.

Tožeča stranka sedaj kot pritožnik je, kar ni pritožbeno sporno, kot upnik v izvršilnem postopku začela postopek izvršbe zoper sedaj četrto toženo stranko, tako da je predlagala za poplačilo svoje denarne terjatve rubež njene plače (listine A6 - A8 v spisu) in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo.

Skladno s prvim odstavkom 34. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo.

Pritožnica ne zatrjuje, da bi poleg izvršbe na plačo in na sredstva pri organizaciji za plačilni promet predlagala še kakšno drugo sredstvo izvršbe skladno s 30. členom ZIZ, ki določa, da sme za poplačilo denarne terjatve sodišče kot sredstvo izvršbe dovoliti samo: prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, unovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in ne materializiranih vrednostnih papirjev, prodajo deleža družbenika in prenos sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet. Pritožba sama pove, da tožeča stranka kot upnik v izvršilnem postopku ni vložila predlog za izvršbo na nepremičnino skladno s 166. členom ZIZ in v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ, ki določa, da sodišče lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi ali na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.

Sodišče je torej ob upoštevanju ureditve po 34. členu ZIZ vezano na predlog upnika in dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu.

Predloga za izvršbo na nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka s strani pritožnice ni bilo. Pritožba pa zmotno meni, da predhodni predlog v izvršbi z novim izvršilnim sredstvom, torej predlog za izvršbo na nepremičnino in posledična napotitev upnika na pravdo vzpostavlja zgolj domnevo za pravni interes za vložitev tožbe, ki pa jo lahko nadomesti upnik tako, da vloži tožbo na vpis lastninske pravice in v njej zatrjuje, da jo vlaga zato, ker želi predlagati izvršbo na nepremičnino, ki je sicer v lasti dolžnika, vendar pa ta ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi ter s tem zadosti zahtevam iz petega odstavka 168. člena ZIZ.

Takšna pritožbena naziranja pa so pravno zmotna, saj so že citirana določila ZIZ dovolj jasna, da mora za kakršnokoli dejanje izvršbe biti podan predlog upnika in na podlagi predloga upnika izvršba dovoljena s sklepom sodišča. Enako velja za izvršbo na nepremičnine, saj to izhaja tudi iz 168. člena ZIZ, ki v prvem odstavku jasno napotuje na obstoj predloga za izvršbo, ker glasi: “V predlogu za izvršbo na nepremičnine mora biti nepremičnina, ki je vpisana v zemljiško knjigo označena tako, da sodišče po uradni dolžnosti lahko preizkusi lastništvo nepremičnine.” Torej ne more biti dvoma, da je potreben za kakršnokoli dejanje izvršbe na nepremičnine najprej ustrezen predlog upnika.

Nadalje tretji odstavek 168. člena ZIZ določa, da mora v primeru, če je lastninska pravica na nepremičnini iz prvega odstavka 168. člena vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Peti odstavek 168. člena ZIZ pa določa, da lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika in po ureditvi iz šestega odstavka 168. člena ZIZ se izvršilni postopek nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu.

Nedvomno za vložitev tožbe za vpis lastninske pravice na dolžnika ne zadošča zgolj okoliščina, da je tožeča stranka začela izvršilni postopek zoper dolžnika in da razpolaga s sklepom o izvršbi, ampak je bistveno, da kot upnik predlaga izvršbo prav na nepremičnine in šele vloženi predlog na nepremičnine, v zvezi s katerimi se ugotovi, da dolžnik pri njih še ni vpisan kot lastnik, niti upnik ne more izkazati listin za takšen vpis ter prekinitev izvršilnega postopka zaradi rešitev predhodnega vprašanja, daje upniku procesno upravičuje za vložitev tožbe, s katero se pravzaprav pravda za tujo (dolžnikovo) pravico.

V sporni zadevi torej ne gre za vprašanje aktivne legitimacije, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, ampak za vprašanje pravdnega upravičenja za vložitev tožbe za vpis lastninske pravice na dolžnico, kar pomeni, da sta pravica v materialnem smislu in pravdno upravičenje ločena in pripadata dvema različnima subjektoma. Gre za vprašanje procesnega prava, na kar pa sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti in ni vezano na ugovore strank in ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zaradi opustitve vložitve predloga za izvršbo na nepremičnino, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni izkazala pravdnega upravičenja, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, procesno dosledno pa bi moralo tožbo zavreči. Ob takšni procesni situaciji, ko tožeča stranka sploh ni izkazala pravdnega upravičenja in se ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, so pravno neupoštevne tudi pripoznave tožbenega zahtevka, saj bi ob tožbi, ki ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo, pripoznava zahtevka bila v nasprotju z javnim redom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka, ki je odgovorila na pritožbo, pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišče glede njih ni bilo potrebno izrekati.