Jedro

Iz določb ZZZDR izhaja, da je glavno vodilo pri odločanju o skrbništvu korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Glede na izčrpno izpeljan dokazni postopek je tudi po presoji sodišča B.B. naloge, ki so bile s sklepi z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 8. 2008 (torej takoj po bolezni) prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama. Zato je center za socialno delo pravilno odločil, da skrbništvo za poseben primer nad B.B. preneha ter da se tožnika razreši s funkcije skrbnika za poseben primer.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo A. odločil, da skrbništvo za poseben primer nad B.B. na osnovi pravnomočnih odločb Centra za socialno delo A., izdanih dne 26. 6. 2007, 2. 2. 2007 in 31. 3. 2008, ki se vse vodijo pod opr. št. 584-28/2007-21, preneha (1. odstavek izreka izpodbijane odločbe). V 2. odstavku izreka izpodbijane odločbe je še odločil, da se C.C. razreši s funkcije skrbnika za poseben primer na osnovi zgoraj imenovanih pravnomočnih odločb. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil C.C. na podlagi v izreku odločbe omenjenih odločb Centra za socialno delo A. imenovan za skrbnika za poseben primer B.B. Njegove naloge so bile zastopanje imenovane pri dvigovanju priporočenih pošiljk, dvigovanju in upravljanju z njenimi denarnimi sredstvi na osebnem računu pri banki Č., urejanje zadev v zvezi z registracijo osebnega vozila Renault Twingo, urejanje zadev v zvezi z osebnimi dokumenti, zastopanje pri podaji prošnje za sprejem v institucionalno varstvo in pri sklenitvi dogovorov o zagotavljanju storitev institucionalnega varstva. V nadaljevanju opisuje, da gre za ponovljen postopek, saj je prvostopni organ že dne 7. 12. 2009 izdal odločbo, s katero je nad B.B. prenehalo skrbništvo za poseben primer, C.C. pa je bil razrešen omenjene funkcije. Drugostopni organ je tako odločitev prvostopnega organa potrdil, ni pa mu sledilo Upravno sodišče v sodbi I U 360/2010 z dne 27. 5. 2010, na podlagi tožbe, ki jo je sprožil tožnik C.C. Odločitev prvostopnega organa je namreč odpravilo v treh točkah izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ta je ugotovitvam in napotkom Upravnega sodišča sledil. Kot podlago za odločanje najprej navaja 183. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004-UPB1, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da pri imenovanju skrbnika center upošteva želje varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Upoštevaje dejstvo, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, je najprej opravil razgovor z B.B. ter njenima bližnjima sorodnikoma D.D. in E.E. Na razgovoru je bilo ugotovljeno, da B.B. samostojno upravlja z denarnimi sredstvi, je sposobna izraziti svojo voljo in razume pomen svojih dejanj, občasno ustrezno pomoč v vsakdanjem življenju pa potrebuje le zaradi svoje gibalne oviranosti. Vsi navzoči so tudi zatrdili, da želijo, da se C.C. čim prej razreši skrbništva za poseben primer ter poudarili, da B.B. skrbnika za posebni primer ne potrebuje, niti ne želi več. B.B. je v razgovoru aktivno sodelovala, le pri izražanju je potrebovala občasno pomoč. Je pa razumela pomen vsega povedanega, kar je moč razbrati tudi iz pripomb, ki jih je podala na koncu zapisnika z dne 22. 6. 2010. Prav tako je bila orientirana v času in prostoru. Pri tem je Center podal tudi mnenje, da samo dejstvo, da ima B.B. težave pri izražanju, ne more biti razlog za njeno izključitev v procesu odločanja o njenem nadaljnjem življenju. Gibalna oviranost osebe ter težave pri izražanju niso zadostni razlog za postavitev skrbnika osebi, saj bi slednje pomenilo grob poseg v temeljne pravice posameznika. Prav tako pri odločanju o postavitvi skrbnika niso relevantni premoženjski interesi sorodnikov prizadete osebe in morebitnih tretjih oseb. Zadržana uporaba pravnega inštituta skrbništva je strokovna norma pri delu uradnih oseb Centra za socialno delo, ki jo morajo slednji obraniti pred vsemi drugimi pritiski. Za potrebe postopka je bil v skladu z navodili, ki izhajajo iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 360/2010, v postopek pritegnjen tudi izvedenec psihiater F.F. Ta je podal psihiatrično izvedensko mnenje dne 23. 8. 2010. V njem je navedel, da je B.B. sposobna sama skrbeti zase in za varstvo svojih pravic. Glede na njeno sedanje zdravstveno stanje je menil, da ni razlogov, da bi zanjo in za varstvo njenih pravic skrbel skrbnik za posebni primer. Na pripombe C.C., podane na ustni obravnavi, je izvedenec izdelal pisni odgovor dne 25. 11. 2010. Navedel je, da C.C. svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem utemeljuje z laičnim poznavanjem psihološkega inštrumentarija, zato slednje v ničemer ne spreminja njegovega poročila. Menil pa je tudi, da je glede na potek bolezni B.B., pričakovati celo izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Organ pri tem tudi ocenjuje, da ji nadaljnje vzdrževanje skrbništva za poseben primer proti njeni volji zagotovo ni v korist. Neobstoj vzrokov za vzdrževanje skrbništva za poseben primer pa je ugotovila tudi dr. G.G., specialistka klinične psihologije v poročilih z dne 4. 6. 2009 in 23. 9. 2009. Predlog C.C. za ponovno zaslišanje izvedenca F.F. je zato organ zavrnil, saj je menil, da je zadeva dovolj razjasnjena, prav tako pa tudi niso kršene pravice C.C. Glede rezultatov izvedenskih mnenj, ki so bila pridobljena v postopku pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prvostopni organ meni, da v teh postopkih komisija v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06-UPB4, v nadaljevanju ZPIZ-1) ugotavlja invalidnost, torej delovno zmožnost osebe. Pridobitev izvedeniških mnenj, ki jih je izdelala omenjena komisija, tako v omenjenem postopku ni bistvenega pomena. V nadaljevanju se sklicuje na 211., 218., 219. in 220. člen ZZZDR, nato pa poda sklepno ugotovitev, da je na podlagi strokovnega znanja uradnih oseb, upoštevaje želje in zahteve B.B. in njenih bližnjih sorodnikov, zdravniških poročil v dokumentaciji ter na podlagi mnenja izvedenca F.F. odločil, kot izhaja iz izreka te upravne odločbe.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot drugostopni upravni organ je s svojo odločbo št. 12007-2/2010/39 z dne 4. 6. 2011 pod točko 1 izreka svoje odločbe zahtevo tožnika za izrek ničnosti izpodbijane odločbe zavrnil, pod točko 2 izreka pa tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Prav tako je (točka 3 izreka odločbe) predlog tožnika za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo v skrbniški zadevi B.B. zavrgel. V obrazložitvi se sklicuje na relevantne člene ZZZDR. Obširno razlaga potek dosedanjega postopka ter pri tem izpostavlja, da je inštitut skrbništva namenjen izključno varovanju potreb in koristi osebe, ki potrebuje pomoč v obliki skrbništva. Druge osebe v teh postopkih ne varujejo svojih pravic in koristi in se o teh niti ne odloča. V zvezi z pritožbenimi navedbami, tiste, ki se nanašajo na postavitev izvedenca, pritožbeni organ kot neutemeljene zavrača. Po njegovi presoji namreč iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca nesporno in jasno izhaja, da B.B. ne potrebuje več pomoči v obliki skrbništva za poseben primer. Pristojni organ pa lahko kadarkoli imenuje novega skrbnika za poseben primer, kolikor imenovana iz kakršnihkoli razlogov ne bi mogla več skrbeti za svoje pravice in koristi. V nadaljevanju pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pritožniku v dopisu z dne 30. 7. 2010 posredoval odgovor, v katerem mu je med drugim napačno navedel, da nima več položaja stranke v postopku. Ne glede na vsebino navedenega dopisa, pa pritožbeni organ ugotavlja, da pritožniku niso bile kršene nobene pravice do udeležbe v postopku. V zvezi z očitkom, da je organ prve stopnje ignoriral ugotovitve iz drugih uradnih postopkov in da ni upošteval javnih listin v postopkih, ki tečejo pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pojasnjuje, da gre v omenjenih postopkih za odločanje o pravicah, ki gredo posamezniku na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v konkretnem primeru pa se odloča o tem, ali B.B. še potrebuje pomoč v obliki skrbništva za poseben primer.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je dne 16. 11. 2010 tudi izdalo sklep, s katerim je bila zavržena pritožnikova vloga za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo. Po presoji pritožbenega organa pa tudi ni podan nobeden od pogojev za izrek odločbe za nično, zato je pritožbeni organ tožnikov predlog za izrek ničnosti izpodbijane odločbe, na podlagi 3. odstavka 280. člena ZUP, zavrnil. Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB2, v nadaljevanju ZSV) v svojem 85. členu pritožniku tudi ne daje pravice, da poda predlog za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo. Zato je bilo potrebno pritožnikov predlog na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Tožnik v tožbi in nadaljnji vlogi obširno izpodbija odločitev organa prve in druge stopnje iz vseh razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da so podane kršitve določb postopka ZUP, ki se nanašajo na dogovarjanje glede imenovanja sodnega izvedenca, postavljanje nezakonitih nalog izvedencu, ponavljajočega in načrtnega preprečevanja vpogleda v dokumentacijo, prikazovanje drugačnega stanja od dejanskega, na zapisnik centra, neupoštevanje javnih listin, kršitev postopka glede zaslišanja izvedenca, pri čemer tudi ni jasno, ali je bila izvedencu dana oziroma je pridobil vso zahtevano dokumentacijo. Kljub tožnikovi zahtevi na obravnavi ni bilo B.B., da bi bilo možno soočenje med njima. Prav tako center dopušča, da so stranke v postopku ljudje, ki nimajo pravnega interesa. Prikrivajo se dejstva in podatki stranki v postopku in se ji pošiljka pošilja z navadno pošto. V mapi se tudi še vedno nahaja nedovoljena dokumentacija, v spisu pa manjkajo posamezne listine. Meni, da je tudi nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer kritizira psihološko poročilo dr. G.G. in izvedensko mnenje dr. F.F. Sam meni, da B.B. ne more pisati, ne more podajati izjav, ima probleme v neznanem okolju, ima občasne probleme že pri razumevanju enostavnih in enoznačnih stavčnih struktur, potrebuje stalno, vsaj osemurno dnevno pomoč, pri čemer pa je njeno razumevanje zelo vprašljivo.

Zato sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponovno obravnavo omenjenemu centru, oziroma da spremeni izpodbijani upravni akt tako, da izpodbijano odločbo odpravi, dodeli zadevo drugemu centru za socialno delo na področju H., pri čemer naj novo imenovani center imenuje začasnega skrbnika, ugotovi navzkrižje interesov, stroške novega skrbnika pa naj plača Center za socialno delo A. Začasni skrbnik naj ob njegovem sodelovanju izpelje postopek ugotovitve odgovornosti zastopnikov B.B., izpelje postopke pred centrom zaradi nezakonitih dejanj ter ugotovitve odškodnine B.B. in I.I., pregleda vloženo tožbo za odškodnino proti Kliničnemu centru in jo dopolni ter izpelje postopek za povračilo stroškov B.B., povzročenih s strani dosedanjih pooblaščencev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, sodišče tožnikovo tožbo zavrne.

B.B. kot stranka z interesom meni, da ni nobene podlage, da bi naslovno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo. V postopku pred centrom je bilo ugotovljeno ter nato tudi potrjeno, da je stranka z interesom sposobna skrbeti zase ter za svoje koristi, pravice in interese v celoti. Stranki z interesom je že bil postavljen začasni skrbnik – tožnik, ki je bil vse prej kot to. Življenjska skupnost med tožnikom in stranko z interesom je že davno prenehala in zaenkrat obstoji le še na papirju. Tudi vsi očitki, ki jih tožnik postavlja v tožbi, so neutemeljeni in niti ni jasno, kaj želi tožnik z njimi doseči in v čem naj bi upravni organ kršil zakonodajo. Prav tako stranka z interesom ne ve, v čem naj bi bila podana procesna kršitev zaradi izostanka B.B. z obravnave. Slednja je bila na obravnavi zastopana po svojem pooblaščencu, kar je v skladu z ZUP dopustno. Soočenje med C.C. in B.B. ni bilo niti predlagano, niti ni jasno, zakaj bi bilo potrebno. Glede navedb o prisotnosti ljudi v postopku, prikrivanju dejstev, pošiljanju procesne pošte, prisotnosti nedovoljene dokumentacije v spisu, manjkajočih listin v spisu, stranka z interesom meni, da gre za skupek pavšalnih in nekonkretiziranih trditev, ki naslovnemu sodišču tratijo čas in energijo. V zvezi z nepopolnim in napačnim ugotavljanjem dejanskega stanja pa je po mnenju stranke z interesom dokazni postopek jasno pokazal, da je slednja sposobna skrbeti same zase, za svoje pravice in pravne koristi. V delu tožbe, ki se nanaša na priglasitev stroškov, pa je jasno razviden in obelodanjen interes tožnika, ki se kaže zgolj v pridobivanju premoženja. Priglaša stroške, ki niso z ničemer izkazani niti niso nastali, zato se jim stranka z interesom protivi.

Tožnik v odgovoru na odgovor stranke z interesom obširno pojasnjuje, da se z odgovorom stranke z interesom ne strinja.

Stranka z interesom pa je v nadaljnji vlogi mnenja, da dejanski namen vložitve te in še nekaterih tožb tožnika ni skrb za njene interese, ampak gre za zvijačo tožeče stranke, ko poskuša z aktivnostjo sodišča priti do njenih osebnih podatkov ter podatkov o njenih osebnih stanjih. Zato je stranka z interesom prepričana, da tožeča stranka neupravičeno izkorišča pravna sredstva.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Iz že citiranih določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ pri odločanju o skrbništvu osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Iz določb 6. dela ZZZDR tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Tudi po mnenju sodišča zato iz tožnikove tožbe ni razvidno, da bi tožnik varoval osebnost in pravice B.B., saj je njen interes, ki ga je v postopku tudi sama izrazila ta, da želi za svoje pravice in koristi v celoti skrbeti sama. Kolikor se tožnik z njenimi odločitvami glede svojih pravic in koristi ne more strinjati, pa to dejstvo ne more predstavljati zakonskega razloga za to, da bi že imenovana še naprej ostala pod skrbništvom. V čem naj bi nepravilnosti, ki jih tožnik očita centru za socialno delo in ki se nanašajo na razmerje med tožnikom in centrom za socialno delo, vplivala na odločitev tožnik konkretno niti ne pojasni. Glede na izčrpno izpeljan dokazni postopek pa je tudi po mnenju sodišča B.B. naloge, ki so bile s sklepi z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 8. 2008 (torej takoj po bolezni) prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama, saj je, kot izhaja iz podatkov v spisu, od bolezni v letu 2007 pa vse do danes, naredila velik napredek.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člana ZUS-1. Tožnik pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko kakorkoli vplival na izdajo odločbe upravnega organa, namreč po mnenju sodišča ni navedel. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1. Ker je stranka z interesom nastopila na strani tožene stranke jo glede priglašenih stroškov sodnega postopka doletijo enake posledice kot toženo stranko.