Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Če revident natančno in konkretno ne opredeli vprašanja, ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, presoja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoča. Da lahko Vrhovno sodišče presoja, ali so zelo hude posledice izpodbijane odločitve izkazane, mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom navesti in izkazati posleldice izpodbijane odločitve, ter razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revident vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje, št. 584-28/2007-21 z dne 13. 1. 2011. Prvostopenjski upravni organ je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 10. b člena v povezavi z 211. in 220. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), odločil, da skrbništvo za poseben primer nad A. A. na podlagi tam navedenih pravnomočnih odločb Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje, preneha (1. točka izreka), da se revident razreši s funkcije skrbnika za poseben primer (2. točka izreka), in da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 12007-2/2010/39 z dne 4. 6. 2011, zavrnila revidentovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 13. 1. 2011 (1. točka izreka) in zavrnila njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (2. točka izreka), odločila, da se revidentov predlog za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo zavrže (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da A. A. skrbništva ne potrebuje več, saj je sposobna ščititi svoje interese, pravice in koristi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007 in X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji tudi priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbo, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede izvedbe dokaza z izvedencem, ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah navedlo, da mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (na primer sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012).

9. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa ni mogoča niti presoja uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 464/2012, II Ips 141/2007, II Ips 342/2000, II Ips 772/2005 in II Ips 772/2005. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revident navaja, da so z izpodbijano odločitvijo zanj in za njegovo hčerko nastale zelo hude posledice, saj se javne listine z neresnično vsebino (izvedenska mnenja) pojavljajo kot dokazi v postopku omejitve poslovne sposobnosti tožeče stranke in da bodo javne listine iz tega postopka onemogočile odškodninski postopek A. A. in njegove hčerke proti Kliničnemu centru.

12. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

13. Glede na namen instituta skrbništva za poseben primer v smislu ZZZDR, ki je izključno v varovanju potreb in koristi osebe, ki ga potrebuje, po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (prenehanje skrbništva za poseben primer).

14. Glede na obrazloženo revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).