Jedro

Za storitev kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1 ne zadostuje, da storilec ravna na enega izmed načinov, taksativno naštetih v prvem odstavku 324. člena KZ-1, pač pa se mora takšnemu ravnanju pridružiti še dodatna kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, s katero storilec povzroči konkretno ogrozitveno posledico.

Obtoženčeva pravica do obrambe ni bila kršena s tem, ko z zagovornikom nista bila navzoča pri računalniški simulaciji prometne nesreče, ki jo je opravil izvedenec. Po prvem odstavku 253. člena ZKP izvedeneC pregleda predmete v navzočnosti organa, ki vodi postopek in zapisnikarja, razen če za pregled potrebna dolgotrajna preiskava ali če se preiskava opravi v zavodu oziroma pri državnem organu ali če je to iz moralnih oziroma neprimerno. ZKP pa izvedencu ne nalaga dolžnosti, da o izvedenstvu obvešča stranke ter jih vabi k navzočnosti pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega V. N. se zavrne kot neutemeljena, pritožbi okrožne državne tožilke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se čas trajanja odvzema vozniškega dovoljenja obtožencu podaljša na 4 (štiri) leta, v ostalem delu pa se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obtoženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi V. N. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odst. 323. člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29. člena KZ-1 in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 328. člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti mu je bila določena kazen petih let zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči pa kazen osmih mesecev zapora. Po 59. členu KZ-1 mu je bila preklicana pogojna obsodba po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.08.2007, opr. št. K 282/2004, z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora. Upoštevajoč vse tri določene kazni, mu je bila, po 2. točki II. odst. 53. člena KZ-1, izrečena enotna kazen sedmih let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je bil vštet čas prestan v pridržanju in priporu od 27.04.2009 od 10.30 ure dalje. Po 48. členu KZ-1 mu je bila izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije za dobo dveh let, po 72. členu KZ-1 pa mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja serijske številke S3008954, izdanega pri Upravni enoti v Velenju 01.03.2006, za upravljanje vozil v cestnem prometu ter določeno, da se mu novega ne sme izdati v času dveh let. Obsojen je bil še na plačilo stroškov kazenskega postopka, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovancev ter potrebnih izdatkov in nagrad njihovih pooblaščencev ter plačilo sodne takse.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju in obtoženčev zagovornik.

Okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni: v krivdoreku pod točko 1.: v 1. in 2. vrstici namesto pravnega stavka: „da je kot udeleženec v prometu, s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo“ vstavi pravni stavek: „je kot voznik motornega vozila s predrzno vožnjo v cestnem prometu ogrozil življenje in telo drugih udeležencev cestnega prometa“; v 3. vrstici za besedami „pod vplivom alkohola“ doda besedilo: „in sicer, z več kot 1,10 g alkohola na kilogram krvi, in pri tem prehiteval drugo vozilo v nasprotju s I. odst. 37. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1)“ in v 14. vrstici za besedilom „ni pravočasno zaznal“ doda besedilo: „da bi ga uspel varno prehiteti“. Kaznivo dejanje pod tč. 1. pravno opredeli kot kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po III., II. in I. odst. 324. člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29. člena KZ-1. Obtožencu za kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po III. odst. 324. člena KZ-1 določi kazen sedmih let zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 328. člena KZ-1 določi kazen enega leta zapora in nato, upoštevajoč določeno kazen iz preklicane pogojne obsodbe, izreče enotno kazen devetih let in petih mesecev zapora. Pritožbeno sodišče naj obtožencu, v okviru izrečenega varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, zviša čas prepovedi izdaje novega dovoljenja na dobo petih let. Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke dne 02.07.2010 predlagal zavrnitev pritožbe.

Zagovornik sodbo izpodbija zaradi razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izrečene kazenske sankcije. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno, pritožbi okrožne državne tožilke pa delno ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da čas trajanja odvzema vozniškega dovoljenja zviša na pet let, v ostalem delu pa potrdi prvostopno sodbo.

Obtoženčev zagovornik je 27.09.2010 odgovoril na predlog višjega državnega tožilca. Vztraja pri predlogih iz pritožbe in odgovora na pritožbo okrožne državne tožilke.

Pritožbeno sodišče je javno sejo opravilo v prisotnosti obtoženca in njegovega zagovornika ter v odsotnosti pravilno obveščenega višjega državnega tožilca, ki je svoj izostanek opravičil. Delno je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Pri dejanju, opisanem pod tč. 1. krivdoreka izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnico zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstaja resen dvom o tem, ali je obtoženec povzročil prometno nesrečo tudi z nepravilnim prehitevanjem v smislu kršitve določbe I. odst. 37. člena ZVCP-1. To blanketno normo krši voznik, ki začne prehitevati, ne da bi imel na cesti dovolj prostora, da to stori varno. Pri prehitevanju ne sme ovirati udeleženca cestnega prometa, ki ga prehiteva. Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo logične in sprejemljive razloge. Res je sicer izvedenec cestnoprometne stroke v izvedenskem mnenju (ki ga kot strokovno utemeljenega in pravilnega očitno sprejema tudi pritožnica) zapisal, da je bilo obtoženčevo osebno vozilo ob trčenju usmerjeno nekoliko proti levi, torej proti prehitevalnemu pasu, na katerem se je nahajalo že z levim prednjim delom, vendar pa niti izvedenec ni, kljub opisanemu položaju vozil, ocenil, da se je obtoženec s svojim vozilom nahajal v fazi prehitevanja. Tako je v 4. odst. na 8. strani mnenja zapisal le, „da je pred trčenjem v avtobus reagiral (op. obtoženec) z izogibanjem proti levi, oziroma z vožnjo z voznega na prehitevalni pas“. S tem, ko je obtoženec na ravnem, preglednem in dovolj širokem vozišču, tik pred trčenjem reagiral z izogibanjem v levo (za varno obvoženje avtobusa bi po izračunih izvedenca zadoščalo že reagiranje z zavijanjem na oddaljenosti najmanj 27 metrov), takšen način njegove vožnje pred trčenjem prej kaže na to, da je spredaj vozeči avtobus zaznal v zadnjem hipu, ko ga že ni več mogel varno obvoziti. V skladu z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke je torej povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec z izogibanjem v levo poskušal preprečiti trčenje, nikakor pa mu ni dokazano, da je v trenutkih pred prometno nesrečo razmišljal o prehitevanju avtobusa. Kot dalje sprejemljivo razloguje sodišče prve stopnje, sta bila takšno obtoženčevo ravnanje in njegova reakcija pred nastankom prometne nesreče pogojena z njegovo tedanjo psihofizično kondicijo. Na prepozno zaznavanje avtobusa je nedvomno odločilno vplivala visoka stopnja obtoženčeve alkoholiziranosti in z njo pogojeno stanje bistveno zmanjšane prištevnosti kot so ga pri obtožencu ugotovili izvedenci psihiatrične stroke. Nenazadnje gre omeniti še eno okoliščino (poleg nočnih voznih razmer), ki se nanaša na tedanjo obtoženčevo sposobnost za varno upravljanje vozila. Pred prometno nesrečo je obtoženec ves dan pomagal prijatelju pri delu na strehi (kot se sam zagovarja in potrjujeta priči P.), nakar je opravil prevoz sorodnikov z letališča v Š. ter tam še popival do 2.00 ure. Torej je pred prometno nesrečo spal največ tri ure. Takšen potek dogodkov opisuje tudi sodišče prve stopnje v 4. odst. na 6. strani izpodbijane sodbe. Zato se, ob vsem zapisanem, sodišče druge stopnje pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da je do trčenja v zadnji levi del avtobusa in do obravnavane prometne nesreče prišlo zaradi obtoženčeve močne alkoholiziranosti in neprilagojene hitrosti vožnje ter posledično prepoznega zaznavanja spredaj vozečega avtobusa. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožbena graja sodišču prve stopnje, glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljena.

Pritožnica prav tako nima prav, ko meni, da so z aktualnim opisom kaznivega dejanja še vedno izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu, tudi če je sodišče prve stopnje izpustilo očitek obtožencu glede nepravilnega prehitevanja. KZ-1 je poškodbenemu deliktu povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti dodal še novi, ogrozitveni delikt. Predrzno vožnjo v cestnem prometu po I. odst. 324. členu KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki s predrzno vožnjo v cestnem prometu ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa s tem, da prekorači hitrost za enkrat več od dovoljene na cesti, v naselju, v območju za pešce, v območju umirjenega prometa ali v območju omejene hitrosti, ali vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ali vozi pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in pri tem prehiteva druga vozila v nasprotju s predpisi o varnosti cestnega prometa, ne upošteva pravil o prednosti, vozi na prekratki varnostni razdalji, na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, ali pa s kakšno drugačno kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa povzroči nevarno situacijo, zaradi katere bi se lahko pripetila prometna nesreča, ki pa so se ji drugi udeleženci cestnega prometa izognili s pravočasnim ukrepanjem. V I. odst. 324. člena KZ-1 tako zakonodajalec določene oblike prehitre vožnje ter vožnjo s preseženo koncentracijo alkohola nad 1,10 grama na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka pa tudi vožnjo pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, v kombinaciji s storitvijo (vsaj enega ali več) taksativno navedenih najbolj nevarnih cestnoprometnih prekrškov, že same po sebi šteje za predrzno vožnjo. V opisu kaznivega dejanja, ki ga je bil obtoženec obsojen pod točko 1. krivdoreka, pa se mu očita kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa z vožnjo v nasprotju z dvema določiloma ZVCP-1 in sicer I. odst. 129. člena ZVCP-1 (alkohol) in II. odst. 30. člena ZVCP-1 (hitrost vožnje). Obe navedeni kršitvi cestnoprometnih predpisov sta zajeti v prvem delu I. odst. 324. člena KZ-1. Glede obstoja vseh znakov kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu pa zakonodajalec zahteva, da je ena od teh dveh kršitev (ali mogoče tudi obe) dopolnjena z eno ali več v nadaljevanju besedila I. odst. 324. člena KZ-1 taksativno naštetih najnevarnejših kršitev cestnoprometnih predpisov. Pri tem je zahtevan še dodaten pogoj in sicer, da vsebnost alkohola v voznikovem organizmu več kot 1,10 grama na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, hitrost vožnje pa mora biti prekoračena za enkrat več od dovoljene. Obtoženec je sicer imel v času prometne nesreče v krši najmanj 1,73 grama na kilogram alkohola, vendar ob tej kršitvi mu ni očitana nobena izmed že zgoraj opisanih taksativno naštetih kršitev, po drugi strani pa obtoženec dovoljeno hitrost vožnje po avtocesti (130 km/h), z vožnjo s hitrostjo 152 km/h ni dvojno prekoračil. Tako gre zaključiti, da opis kaznivega dejanja po krivdoreku ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu, kar pomeni, da ne gre slediti pritožnici pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP.

Ko je sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko 1. krivdoreka in da pri njegovi pravni opredelitvi ni kršilo kazenskega zakona, je zaključilo, da je tudi kazen, ki jo je določilo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. odst. 323. člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29. člena KZ-1, primerna. Enako pa velja tudi za kazen osmih mesecev zapora, obtožencu določeno za storitev kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 328. člena člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29. člena KZ-1. Obtoženec je bil namreč spoznan za krivega storitve temeljne oblike tega kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen do enega leta zapora. Pritožbeno torej okrožna državna tožilka predlaga, da naj se obtožencu za to kaznivo dejanje izreče maksimalna zaporna kazen v trajanju enega leta. Pritožnica sicer ne v pritožbi, ne v besedi strank po končani glavni obravnavi, ni podrobneje pojasnila, zakaj za to kaznivo dejanje zahteva najstrožjo zagroženo kazen. Načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki je uzakonjeno v določbah 49. člena KZ-1, predpisuje, da sodišče kazen določi v okviru zakonskega minimuma in maksimuma, pri tem pa upošteva težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, kakor tudi vse druge okoliščine iz drugega II. odst. 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Sodišče prve stopnje je vendarle obtožencu pri odmeri kazni, poleg obteževalnih okoliščin, upoštevalo kot olajševalno okoliščino obžalovanje nastale prometne nesreče in izraženo opravičilo ter uporabilo možnost po III. odst. 29. člena KZ-1, ki dopušča milejše kaznovanje bistveno zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja, čemur pritožnica niti ni oporekala. Ob obstoju tehtnih in neosporavanih zgoraj navedenih okoliščin, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določitev zaporne kazni v višini zagroženega zakonskega maksimuma. Zato se mu tudi pritožbeno sodišče pridružuje v odločitvi, da je kazen osmih mesecev zapora za storitev kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 328. člena KZ-1 v zvezi s III. odst. 29, člena KZ-1, ustrezno individualizirana in s tem primerno odmerjena.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je prvostopno sodišče obtožencu, ob izreku varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, določilo prekratko dobo trajanja tega ukrepa. Po II. odst. 72. člena KZ-1 sme sodišče ta ukrep izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Ocenjevanje sodišča, ali je storilec nesposoben za varno upravljanje motornih vozil, je omejeno na sklepanje iz ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrične stroke ugotovilo ter obrazložilo, da se je pri obtožencu, poleg možganske disfunkcije, razvil tudi sindrom odvisnosti od alkohola. Obtoženec nima nadzora nad količino popite alkoholne pijače, verjetnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj pa je, ob še nadaljnjem uživanju alkoholnih pijač, pri njem zelo velika. Slednje pa pomeni, da obtoženec ne bo varen voznik, dokler se ne bo ozdravil alkoholne odvisnosti. Takšno zdravljenje je dolgotrajno in zahteva obtoženčevo čvrsto motiviranost, zato gre ugotoviti, da je vzrok obtoženčeve nesposobnosti varnega upravljanja motornih vozil trajnejše narave. Ko pa temu še dodamo v izpodbijani sodbi izpostavljena dejstva, da je bil obtoženec že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, da je kršil preizkusno dobo po prej izrečeni pogojni obsodbi ter da je bil tudi kaznovan zaradi prekrškov zoper varnost cestnega prometa, kot to prvostopno sodišče povzema v 1. odst. na 18. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, gre zaključiti, da je doba trajanja varnostnega ukrepa po prvostopnem sodišču prekratko odmerjena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke glede odločbe o varnostnem ukrepu ugodilo ter v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je čas trajanja tega ukrepa iz dveh podaljšalo na štiri leta. Tako dolga doba izločitve obtoženca kot nevarnega voznika iz javnega prometa bo po mnenju sodišča druge stopnje povsem zadoščala za izoblikovanje obtoženčevega pozitivnega in odgovornega odnosa do varnosti v cestnem prometu ter odpravo temeljnega vzroka, ki ga dela nevarnega voznika – njegovega alkoholizma. V skladu z določilom V. odst. 72. člena KZ-1 pa sme sodišče po dveh letih izvajanja ta varnostni ukrep na prošnjo obtoženca ustaviti, če ugotovi, da so prenehali razlogi za njegov izrek.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika: Obramba je tekom tega kazenskega postopka kakor tudi pritožbeno zastopala stališče, da ni podana vzročna zveza med med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico, ker ocenjuje, da naj bi voznik avtobusa s svojo protipredpisno vožnjo prekinil to vzročnost. Po zatrjevanju obrambe naj bi namreč voznik avtobusa iz neznanega razloga ustavil na avtocesti dve minuti, ali celo manj pred trkom in sicer na voznem ali odstavnem pasu. Nato naj bi se na vozni pas vključil neposredno pred trkom in s takšno vožnjo oviral pravilno vožnjo obtoženca, ki je pripeljal za njim in v izogib trčenju zavil levo. S takšnim načinom vožnje voznika avtobusa pa naj bi avtobus za obtoženca, pred trčenjem, predstavljal nepričakovano oviro na vozišču. Glede na to, da izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ne potrjuje opisanega nastanka prometne nesreče, obramba izpodbija pravilnost tega mnenja ter izraža dvom v usposobljenost in objektivnost izvedenca.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedeni pritožbeni očitki neutemeljeni ter da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Res je sicer, da izvedenec cestnoprometne stroke ni opravil ogleda poškodovanih vozil, temveč se je pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na fotografije le-teh. Z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 27.05.2009, opr. št. Kpr 142/2009, mu ogled vozil niti ni bil odrejen, tekom postopka, že v fazi glavne obravnave, pa je bilo ugotovljeno, da sta bili vozili uničeni (dopis Postaje prometne policije C. z dne 29.03.2010 na list. št. ...). Kljub temu pa tudi pritožbeni senat ne vidi razlogov za dvom v siceršnjo pravilnost izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke. Tudi na podlagi pregleda fotografij je imel izvedenec dovolj osnove, da je lahko zanesljivo zaključil na kakšen način je prišlo do trčenja med voziloma. Same fotografije obeh poškodovanih vozil v celoti potrjujejo dognanja izvedenca, da je do trčenja prišlo med sprednjim desnim delom osebnega avtomobila z zadnjim levim vogalnim delom avtobusa. Na vseh fotografijah, tudi tistih, ki jih je posnela oškodovanka M. S., je desni zadnji del avtobusa nepoškodovan, medtem ko je najbolj poškodovan prav levi vogalni del avtobusa. Obtoženčev osebni avtomobil je utrpel najhujše poškodbe na sprednji desni strani. Ta dejstva popolnoma ovržejo pritožbeno domnevo, da naj ne bi bilo možno izključiti tudi možnosti trčenja v zadnji desni bok avtobusa. Ko je sodišče prve stopnje preizkušalo izvedensko mnenje cestnoprometne stroke v tem delu, je povsem utemeljeno opozorilo na dejstvo, ki je razvidno na fotografijah in sicer, da je bila zunanja pločevina na zadnji levi strani avtobusa (med zadnjim levim kolesom in pokrovom motorja) ukrivljena proti levi in navzven. To je še zlasti dobro vidno na oškodovankinih fotografijah na list. št. ... in ... Ker je šlo za trčenje v levi vogalni del avtobusa, je povsem možno, da je bil ob tem zadnji levi nosilec zvit proti desni, saj je prišlo do krivljenja pločevine v obe smeri od mesta stika med voziloma. Zato tudi sodišče druge stopnje ne najde nobenega razloga za dvom v ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da sta se vozili ob trčenju med sabo prekrivali za okrog 40 centimetrov. Po mnenju sodišča druge stopnje se je izvedenec dovolj natančno opredelil glede oškodovankinih fotografij. Njegovo pojasnilo, da so oškodovankine fotografije identične policijskim, pri čemer izvedenec sicer priznava, da so nekatere oškodovankine celo boljše, ker bolj natančno pokažejo poškodbe na avtobusu, je povsem sprejemljivo. Ne ene, ne druge fotografije namreč ne ovržejo zaključka izvedenca, da je do trčenja prišlo v zadnji levi del avtobusa.

Naslednji očitek izvedencu s strani obrambe je bil, da izvedensko mnenje ni skladno z izpovedbami prič D. I. in V. R., do njih pa naj se ne bi opredelilo niti prvostopno sodišče. Ti dve priči sta namreč povedali, da je avtobus po trčenju začelo zanašati levo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za povsem subjektivno dojemanje dveh prič v trenutkih po trčenju in v nevarni situaciji, ki pa nima nobene podlage v materialnih dokazih, zbranih na kraju prometne nesreče in na podlagi katerih je izvedenec opisal gibanje obeh vozil po trčenju. Tako na skici kraja prometne nesreče, kakor tudi iz zapisnika o ogledu kraja ter fotografij, so razvidne sledi drsenja zadnjega levega kolesa avtobusa in sprednjega desnega kolesa obtoženčevega osebnega avtomobila. Po trčenju je prišlo do blokade zadnjega levega kolesa avtobusa in blokirano kolo je na vozišču pustilo sledove drsenja. S pomočjo teh sledov drsenja je izvedenec tudi določil točno mesto trčenja med voziloma. Še zlasti iz skice kraja prometne nesreče, katere pravilnosti obramba ni oporekala, pa je dovolj očitno, da avtobus niti za trenutek ni zapeljal na prehitevalni vozni pas, saj sled njegovega zadnjega levega kolesa poteka vseskozi proti desni strani vozišča (do mesta prevrnjenja v jarek) in nikoli ne preide prekinjene črte, ki loči vozni pas od prehitevalnega. Izvedenec cestnoprometne stroke je ravnal pravilno, ko je pri izdelavi mnenja temeljil predvsem na materialnih dokazih, ne pa na izjavah prič, ki kot rečeno, še zlasti v nevarni situaciji, lahko precej subjektivno dojemajo dogajanje. Zato bi izvedenec ravnal nestrokovno ravno v primeru, če bi računalniško simulacijo gibanja vozil izdelal na podlagi omenjene izjave voznika, saj bi bilo to v nasprotju z zavarovanimi materialnimi dokazi na kraju prometne nesreče, ki kažejo na drugačno gibanje avtobusa, kot pa ga je zaznal voznik. Ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe povsem nedvomno sprejelo stališče, da je izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne v celoti strokovno pravilno in da mu gre slediti, se je opredelilo tudi glede omenjenih izjav prič I. ter R. Zato v sodbi sodišča prve stopnje ni zaslediti pritožbeno očitane protispisnosti, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Obtoženčeva pravica do obrambe ni bila kršena s tem, ko z zagovornikom nista bila navzoča pri računalniški simulaciji prometne nesreče, ki jo je opravil izvedenec. Po I. odst. 253. člena ZKP izvedenec pregleda predmete v navzočnosti organa, ki vodi postopek in zapisnikarja, razen če je za pregled potrebna dolgotrajna preiskava ali če se preiskava opravi v zavodu oziroma pri državnem organu ali če je to iz moralnih ozirov neprimerno. ZKP pa izvedencu ne nalaga dolžnosti, da o izvedenstvu obvešča stranke ter jih vabi k navzočnosti pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Sodišče prve stopnje se je tudi zanesljivo opredelilo do nedvomno ugotovljene okoliščine, da je avtobus dve minuti pred trčenjem za kratek čas ustavil na področju avtoceste. Ker je po tem kratkem postanku, ki ga izkazuje tahografski vložek, nobena od prič pa se ga ne spominja, avtobus prevozil do točke trčenja še razdaljo treh kilometrov (v času dveh minut) in dosegel potovalno hitrost okrog 101 km/h, ni nobenega razloga za dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, utemeljenega na mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, da ta kratek postanek ni vplival na nastanek prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi zelo prepričljivo obrazložilo, zakaj ugotavlja, da se je avtobus ob trčenju nahajal na srednjem delu desnega prometnega pasu in bil poravnan z vzdolžno osjo ceste. Povsem nelogična in v nasprotju z materialnimi dokazi pa tudi drugimi izvedenimi dokazi je teza obrambe, ki nakazuje na to, da naj bi obstajala tudi možnost, da je voznik avtobusa z avtobusom pred obtoženčevo vozilo zapeljal tik pred trčenjem in ga pred tem še poravnal. To bi pomenilo, da je avtobus zadnje tri kilometre vozil po odstavnem pasu ter nato nenadoma zapeljal na vozni pas, česar pa ne potrjuje noben od izvedenih dokazov.

Ni res, da je bil obtoženec obsojen le na podlagi izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje je pri razsoji upoštevalo številne dokaze, ki jih je v obrazložitvi tudi ustrezno ocenilo. Poleg ugotovitve o obtoženčevi neprilagojeni hitrosti vožnje in kršitvi II. odst. 30. člena ZVCP-1, je na podlagi izvedencev psihiatrične stroke ugotavljalo obtoženčevo alkoholiziranost v času prometne nesreče ter njen vpliv na obtoženčeve vozniške sposobnosti. S pomočjo izvedencev je ugotavljalo stopnjo njegove prištevnosti ter nenazadnje naravo, težo in način nastanka telesnih poškodb oškodovancev ter vzroke smrti D. H. Na ta način je bila obtožencu dokazana protipredpisna vožnja ter vzročna zveza med njo in povzročitvijo prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med nesporno ugotovljeno protipredpisno vožnjo obtoženca in smrtjo oškodovanke D. H. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da je vzročna zveza v tem primeru podana, saj, če obtoženi, zaradi močne vinjenosti in neprilagojene hitrosti vožnje, ne bi povzročil prometne nesreče, oškodovanka ne bi umrla. Takšno ugotovitev potrjuje ekvivalenčna teorija o vzročni, ki pravi, da naj se za vzrok nastale posledice šteje vsaka storitev ali opustitev, ki je v zvezi s posledico. Seveda tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obtoženi v odnosu do te hujše posledice v krivdnem odnosu malomarnosti.

Po določbah II. odst. 371. člena ZKP šteje za bistveno kršitev kazenskega postopka, če sodišče na glavni obravnavi prekrši pravice obrambe, pa je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave RS ter III. odst. 16. člena, 320. člena in IV. odst. 329. člena ZKP ima obdolženec pravico predlagati dokaze, ki so mu v korist, po določbi 17. člena ZKP pa mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist obdolženca, pri tem pa si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Sodišče pa sme zavrniti izvedbo dokazov obrambe, ki niso materialnopravno relevantni, torej če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če obramba ni utemeljila potrebne stopnje verjetnosti obstoja takega pomena dokaza ali če bi bilo izvajanje nadaljnjih dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Po 257. členu ZKP se dokazovanje ponovi z drugim izvedencem le, če je izvid prvega izvedenca nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V tem kazenskem postopku je obramba lahko podajala pripombe na izvide izvedenca cestnoprometne stroke, ki je bil zaradi razjasnitve posameznih okoliščin prometne nesreče večkrat neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa se mu v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, je izvedensko mnenje univ. dipl. inž. Ž. L. zanesljivo, torej strokovno neoporečno in popolno, zaradi česar ni bilo nobene potrebe po angažiranju novega izvedenca cestnoprometne stroke. Prav tako pa je v celoti sprejemljiv razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca za pregled tahografskega vložka. Že izvedenec L. je na podlagi pregleda tahografskega vložka rekonstruiral vožnjo avtobusa pred prometno nesrečo (začetek vožnje, hitrost vožnje in postanke). Ugotovil je, da je avtobus za kratek čas ustavil tudi dve minuti pred prometno nesrečo, kar je dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pri razsoji o zadevi upoštevalo, sprejelo ter ustrezno argumentiralo. Izvedenec ni mogel le natančno odčitati koliko časa je avtobus potreboval, da je po zadnjem postanku dosegel hitrost 101 km/h, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na vse ostale ugotovljene in pravilno ocenjene okoliščine nastanka prometne nesreče, niti ni relevantno za pravilno odločitev v predmetni kazenski zadevi. Tako gre ugotoviti, da z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagala obramba, obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti (t. i. zavestno malomarnost) pri storitvi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je glede na njegovo visoko stopnjo alkoholiziranosti in zavest o tem, da v takšnem psihofizičnem stanju upravlja vozilo v cestnem prometu, saj je v noči pred povzročitvijo prometne nesreče (še dobre tri ure pred tem) forsirano popival, kot njegovo početje označi izvedenka psihiatrične stroke, podana njegova zavest o tem, da v takšnem stanju in z neprilagojeno hitrostjo vožnje lahko povzroči prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklepalo, da je obtoženec, glede na opisane okoliščine in njegovo nesposobnost za varno in zanesljivo vožnjo, kot so jo opisali izvedenci psihiatrične stroke, vsekakor lahko pričakoval nastanek prometne nesreče kot prepovedane posledice. V skladu z določbo II. odst. 26. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ustrezno obrazložilo zakaj meni, da je obtoženec kot voznik v cestnem prometu ravnal lahkomiselno. Pri tem je potrebno še povedati, da obtoženčeva bistveno zmanjšana prištevnost v času storitve kaznivega dejanja v smislu III. odst. 29. člena KZ-1, ne izključuje malomarnosti po 26. členu KZ-1. Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 328. člena KZ-1 je naklepno kaznivo dejanje, ko se storilec zaveda, da je bil nekdo s prevoznim sredstvom, ki ga upravlja, ali zaradi tega prevoznega sredstva poškodovan ter da potrebuje pomoč. Izvršitveno dejanje pa se kaže v storilčevi opustitvi pomoči. Kot izhaja iz izpovedb prič K. K. in S. Š., se je obtoženec nekaj časa po prometni nesreči nahajal na kraju le-te. Po navedbah priče K. K. se je celo z eno roko naslonil na avtobus in pogledal vanj. Glede na to, da je se je v tistem času začelo reševanje žrtev prometne nesreče, od katerih se jih je še precej nahajalo v prevrnjenem avtobusu, je obtoženec gotovo vedel, da še precej oškodovancev, ki so bili poškodovani v prometni nesreči, potrebuje pomoč. Obtoženec je vedel, da je povzročil prometno nesrečo v kateri je prišlo do prevrnjenja avtobusa s potniki v obcestni jarek. Videl je, da se v avtobusu nahaja kar nekaj poškodovancev, ki jih je bilo nujno potrebno rešiti in jim nuditi prvo pomoč. Teh evidentnih dejstev se je lahko zavedal kljub visoki alkoholiziranosti in stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrične stroke prof. dr. M. T. izhaja, da je obtoženec, kljub stopnji alkoholiziranosti do neke mere funkcioniral, kar se tiče orientacije v prostoru in določene koordinirane dejavnosti. Zato pritožbeno sodišče sprejema mnenje prvostopnega sodišča, da se je obtoženec po povzročitvi prometne nesreče, kljub alkoholiziranosti in z njo pogojeni bistveno zmanjšani prištevnosti zavedal, da so bili v prometni nesreči, ki jo je povzročil, poškodovani ljudje, ki jim je nujno potrebna pomoč. Kljub temu pa je zbežal s kraja prometne nesreče, kar potrjuje pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, ki mu pri storitvi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči očita krivdno obliko direktnega naklepa.

Sicer pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da zagovornikova pritožba ni utemeljena niti v tistem delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo dovolj poudarka olajševalnim okoliščinam, še zlasti dejstvu, da je bil v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven oziroma celo na meji neprištevnosti. Ob določenih kaznih petih let zapora za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in osmih mesecev zapora za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ter, upoštevajoč pravilno preklicano pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora, je izrečena enotna kazen sedmih let zapora povsem primerno in pravično nadomestilo za obtožencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopno sodišče je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Kot obteževalno je povsem upravičeno izpostavilo visoko stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti, njegovo predhodno pogojno obsodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ter okoliščino, da je, poleg umrle oškodovanke D. H., bilo v prometni nesreči šest oseb hudo telesno poškodovanih. Utemeljeno je opozorilo tudi na to, da je obtoženec pokazal povsem brezbrižen odnos do varnosti v cestnem prometu, ko je po izkušnji, ki jo je imel s prejšnjo prometno nesrečo, katera je prav tako terjala eno smrtno žrtev, tekom preizkusne dobe, z grobim kršenjem cestnoprometnih predpisov, povzročil prometno nesrečo s še hujšimi posledicami. Prav tako, pa ni mogoče spregledati okoliščine, da je bil obtoženec tekom omenjene preizkusne dobe kaznovan zaradi težjih cestnoprometnih prekrškov. Glede na prevladujoče obteževalne okoliščine ter posebne maksimume zagroženih kazni za kazniva dejanja, katerih je bil spoznan za krivega (osem let zapora oziroma eno leto zapora), sta mu bili zato posamični kazni v trajanju petih let zapora in osmih mesecev zapora ustrezno določeni. Okoliščina, da je obdolženec že bil obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja se zaradi uporabe določb III. odst. 29.člena KZ-1 ne „izniči“ kot to pritožbeno zatrjuje zagovornik. Določbe III. odst. 29. člena KZ-1 si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče, če ugotovi, da je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, temu odmeriti kazen pod mejo, predpisano z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, marveč to sme storiti. Glede na prevladujoče obteževalne okoliščine in visoko stopnjo ogroženosti drugih udeležencev v prometu je, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje določeni kazni za obravnavani kaznivi dejanju ter nato tudi enotno zaporno kazen, odmerilo v ustrezni višini. Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote je ena od okoliščin iz II. odst. 49. člena KZ-1, ki vplivajo na odmero kazni. Zato za odmero kazni v predmetni kazenski zadevi ne more biti irelevantno koliko življenj je bilo ogroženih, koliko oseb je bilo poškodovanih in kako hude telesne poškodbe so utrpele, kot to zmotno meni pritožnik. Pritožbeno sodišče prav tako meni, da je prvostopno sodišče, v skladu z vsemi ugotovljenimi okoliščinami prometne nesreče, ustrezno odmerilo trajanje sicer obligatorne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije.

Na koncu velja dodati, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem v opisu kaznivega dejanja pod točko 1. zadržalo alinejo, ki opisuje lahke telesne poškodbe potnic S. S., M. S., M. M., S. A., D. Z., voznika D. I. in sopotnika V. R., saj je prvostopno sodišče obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odst. 323. člena KZ-1 in temu ustrezno spremenilo opis kaznivega dejanja. Pri temeljni obliki tega kaznivega dejanja je objektivni pogoj kaznivosti huda telesna poškodba ene ali več oseb, hujša oblika kaznivega dejanja po II. odst. tega člena pa je podana, če ima temeljno malomarnostno dejanje iz I. odst. za posledico smrt ene ali več oseb. Vendar pa tudi sodišče druge stopnje ni izpustilo iz krivdoreka tega dela opisa, saj je relevanten v zvezi s kaznivim dejanjem zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči pod točko 2. krivdoreka, ko se mu očita, da po povzročitvi prometne nesreče ni nudil pomoč poškodovanim, ki so ostali vkleščeni v avtobusu.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obtoženec, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.