Jedro

Kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1 je mogoče izvršiti tudi s kršitvijo drugega odstavka 30. člena ZVCP (vožnja z neprilagojeno hitrostjo), seveda, če je ob tem podana tudi ena izmed taksativno določenih kršitev, ki so navedene v prvem sklopu inkriminacije, ter sta obe kršitvi v vzročni zvezi s konkretno ogrozitvijo (prvi odstavek 324. člena KZ-1) oziroma hujšo poškodbeno posledico (drugi in tretji odstavek 324. člena KZ-1).

Ogrozitveno kaznivo dejanje po prvem odstavku 324. člena je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko naklepa, ne pa tudi iz malomarnosti, medtem ko mora storilec v odnosu do hujših posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 ravnati malomarno.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni V. N. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 230/2009 z dne 19. 5. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 328. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti določilo kazen petih let zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči pa kazen osmih mesecev zapora ter mu, upoštevaje kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki je bila obsojencu določena v okviru prej izrečene pogojne obsodbe po sodbi K 282/2004 in ki jo je sodišče preklicalo, izreklo enotno kazen sedmih let zapora. V izrečeno enotno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas prestan v pridržanju in v priporu. Sodišče je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let ter varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, s prepovedjo izdaje novega dovoljenja za čas dveh let, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 53731/2010 z dne 16. 11. 2010 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo, pritožbi okrožne državne tožilke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da je čas trajanja odvzema vozniškega dovoljenja podaljšalo na štiri leta.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi zmotne uporabe kazenskega zakonika po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da sta Okrožno sodišče v Celju s sodbo K 230/2009 z dne 19. 5. 2010 ter Višje sodišče v Celju s sodbo I Kp 53731/2010 z dne 16. 11. 2010 kršili določbo prvega odstavka 324. člena KZ-1. Navaja, da iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko izreka obsodilne sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po tretjem, drugem in prvem odstavku 324. člena KZ-1, zato je sodišče dejanje nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 323. člena KZ-1. 3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je bila vročena obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. Iz konkretnega opisa v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojeni v nasprotju z določilom prvega odstavka 129. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) vozil pod tolikšnim vplivom alkohola, da je bil nesposoben za varno vožnjo (z najmanj 1,73 g/kg alkohola v krvi), ter v nasprotju z drugim odstavkom 30. člena ZVCP vozil z neprilagojeno hitrostjo slabši vidljivosti in preglednosti, zaradi nočnih razmer in neosvetljenosti vozišča, kar je imelo za posledico, da v bližini izvoza za L., ko je na desnem prometnem pasu, po katerem je vozil, dohitel avtobus, ki je vozil pred njim v isti smeri, zaradi svoje vinjenosti in prevelike hitrosti, le-tega ni pravočasno zaznal, temveč je s sprednjim delom svojega vozila silovito trčil v zadnji del avtobusa, ki ga je ob trčenju zaneslo na desni zaviralni pas, kjer je prebil varovalno ograjo in se na streho prevalil v jarek, kar je imelo za posledico, da je ena oseba umrla, ena oseba je bila v življenjski nevarnosti, pet oseb je bilo hudo telesno poškodovanih in sedem oseb lažje. Sodišče prve stopnje je iz opisa dejanja v obtožnici izpustilo očitek, da je obsojenec v nasprotju s prvim odstavkom 37. člena ZVCP prehiteval drugo vozilo, saj je štelo, da ta očitek ni dokazan. Glede na spremenjen konkretni opis je sodišče presodilo, da očitanega dejanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po tretjem, drugem in prvem odstavku 324. člena KZ-1, pač pa kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 323. člena KZ-1. Navedenim zaključkom je pritrdilo Višje sodišče v Celju, ki je navedlo, da v konkretnem primeru ne gre za kaznivo dejanje po 323. členu KZ-1, saj sta obe kršitvi cestno prometnih predpisov, ki se obsojencu očitata, zajeti v prvem sklopu kršitev, navedenem v prvem odstavku 324. člena KZ-1, medtem ko se obsojencu ne očita nobena izmed taksativno naštetih kršitev drugega sklopa.

5. Kaznivo dejanje predrzne vožnje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 izvrši voznik motornega vozila, ki s predrzno vožnjo v cestnem prometu ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa, s tem, da bodisi prekorači hitrost za enkrat več od dovoljene (na cesti, v naselju, v območju za pešce, v območju umirjenega prometa ali v območju omejene hitrosti) bodisi vozi pod vplivom alkohola (z več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) ali pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Za izvršitev kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1 pa ne zadostuje, da storilec ravna na enega izmed zgoraj navedenih načinov (ki jih zakon našteva taksativno), pač pa se mora takšnemu ravnanju pridružiti še dodatna kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, s katero storilec povzroči konkretno ogrozitveno posledico, to je takšno nevarnost, ki bi ob rednem toku stvari privedla do nastanka poškodbene posledice (pa so se ji udeleženci v cestnem prometu s pravočasnim ukrepanjem izognili). Zakon navaja štiri načine predrzne vožnje, zaradi katerih lahko pride do ogrozitvene posledice (nepravilno prehitevanje, kršitev pravil o prednosti, vožnja na prekratki varnostni razdalji, vožnja v nasprotni smeri), ki pa niso določeni izključno, saj iz dikcije „s kakšno drugačno kršitvijo predpisov o varnostni cestnega prometa“ izhaja, da ostaja katalog možnih kršitev odprt. Navedena blanketna norma tako zajema tudi vse druge kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, ki imajo za posledico konkretno ogrozitev življenja ali telesa udeležencev cestnega prometa.

6. Navedeno je mogoče strniti v ugotovitev, da je kaznivo dejanje predrzne vožnje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 podano tedaj, kadar storilec ravna na enega izmed (treh) taksativno določenih načinov iz prvega dela inkriminacije, pri tem pa izvrši še dodatno kršitev predpisov o varnostni cestnega prometa in s tem povzroči konkretno ogrozitev življenja ali telesa drugih navzočih udeležencev cestnega prometa.

7. Medtem ko je kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 ogrozitveno kaznivo dejanje, gre pri oblikah kaznivega dejanja po drugem in tretjem odstavku 324. člena KZ-1 (ki sta podani, kadar ima dejanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo oziroma smrtjo ene ali več oseb) za ogrozitveno kaznivo dejanje kvalificirano s hujšo (poškodbeno) posledico. Kar je bilo navedeno glede kumulacije vsaj dveh kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa pri temeljni obliki, velja tudi za obliki kaznivega dejanja po drugem in tretjem odstavku. Ker pa ti dve inkriminaciji predvidevata, da je iz temeljnega kaznivega dejanja izšla hujša (poškodbena) posledica, mora biti podana vzročna zveza med takšno posledico (v kateri je predhodna ogrozitev konzumirana) in kršitvami cestno prometnih predpisov.

8. Glede na navedeno je potrebno pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je mogoče kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1 izvršiti tudi s kršitvijo drugega odstavka 30. člena ZVCP (vožnja z neprilagojeno hitrostjo), seveda, če je ob tem podana tudi ena izmed taksativno določenih kršitev, ki so navedene v prvem sklopu inkriminacije, ter sta obe kršitvi v vzročni zvezi s konkretno ogrozitvijo (prvi odstavek 324. člena KZ-1) oziroma hujšo poškodbeno posledico (drugi in tretji odstavek 324. člena KZ-1). Vožnja s prekoračeno hitrostjo je sicer res zajeta s prvim (taksativno določenim) sklopom kršitev. Kadar pa je storilec izvršil katero izmed preostalih dveh izvršitvenih ravnanj prvega dela (vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1.10 g/kg krvi ali vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi), je lahko kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1 podano tudi tedaj, kadar do prepovedane posledice (konkretne ogrozitve) pride zaradi neprilagojene ali prekoračene hitrosti (pri čemer ni potrebno, da bi bila hitrost enkrat višja od dovoljene). Konkretni opis v izreku sodbe, iz katerega izhaja, da je obsojeni vozil pod vplivom alkohola z najmanj 1,73 g/kg alkohola v krvi ter z neprilagojeno hitrostjo slabši vidljivosti in preglednosti zaradi nočnih razmer in neosvetljenega vozišča, s čimer je povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, ena oseba je bila v življenjski nevarnosti, pet oseb je bilo hudo telesno poškodovanih in sedem oseb lažje, ima tako vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja predrzne vožnje po tretjem in prvem odstavku 324. člena KZ-1. 9. Po drugi strani pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj iz objektivnih dejstev, ki so navedena v izreku sodbe in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, še ni mogoče zaključiti, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje predrzne vožnje po tretjem in prvem odstavku 324. člena KZ-1. Ogrozitveno kaznivo dejanje po prvem odstavku 324. člena je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko (eventualnega ali direktnega) naklepa (prvi odstavek 27. člena KZ-1), ne pa tudi iz malomarnosti, saj zakon tega izrecno ne določa, medtem ko mora storilec v odnosu do hujših posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 ravnati malomarno. Slednje izhaja iz splošnega določila 28. člen KZ-1, da se sme v primeru, ko je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, takšna kazen izreči le, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno. Pri kaznivih dejanjih po drugem in tretjem odstavku 324. člena KZ-1 imamo tako opraviti z dvema posledicama (predhodno ogrozitveno in iz nje izhajajočo poškodbeno), ki zahtevata različni obliki krivde. Storilec, ki izvrši kaznivo dejanje predrzne vožnje po prvem v zvezi z drugim ali tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, se zaveda, da njegovo ravnanje (kršitev cestno prometnih predpisov) pomeni konkretno grožnjo za življenje in telo udeležencev v prometu in takšno nevarnost tudi hoče oziroma nanjo pristane, medtem ko ne privoli v poškodbene posledice (ki iz takšne ogrozitve izhajajo), pač pa glede njih ravna malomarno.

10. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi objektivnih znakov kaznivega dejanja obsojenčevo ravnanje (napačno) opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člen KZ-1, je ugotavljalo obsojenčevo krivdo le v odnosu do nastale prometne nesreče (ter presodilo, da je obsojenec ravnal malomarno), ni pa ugotavljalo obsojenčevega odnosa do predhodne konkretne ogrozitve. Na podlagi dejanskega stanje, kot ga je (nepopolno) ugotovilo sodišče prve stopnje, tako ni mogoče presojati, ali je bil kazenski zakon prekršen v obsojenčevo korist. Zaključek, da ravnanje obsojenca izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja predrzne vožnje po prvem in tretjem odstavku 323. člen KZ-1, bi bil mogoč šele, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo vse relevantne objektivne, kot tudi subjektivne okoliščine kaznivega dejanja.

C.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče presoditi, ali je kazenski zakon prekršen v obsojenčevo korist, je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.