Jedro

Zbiranje in povezovanje podatkov o določeni osebi, navajanje njenega poklica, njenega razmerja v članstvih različnih klubov, društev, zvez in drugih organizacij ter dejstev o družini v tisku verjetno posega v zasebnost tožeče stranke. Ker tak poseg v osebnostne pravice lahko povzroči nenadomestljivo moralno in/ali materialno škodo in ker je izkazana nevarnost, da bi tožena stranka s tem nadaljevala, je izdaja začasne odredbe utemeljena.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se začasna odredba glasi: "Toženima strankama S. d.o.o. Ljubljana in A. D. se prepove v tisku objavljati in razširjati ime in priimek tožnika P. B. v povezavi z drugimi zasebnimi podatki in njegovo sliko.

Kar predlaga tožeča stranka drugače in več se zavrne.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku."

2. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo predlogu tožeče stranke in dne 4.3.1994 pod opr. št. III P 63/94-4 izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve o glavni stvari prepovedalo v tisku objavljati in razširjati tožnikovo ime, priimek, sliko in druge osebne podatke tožnika. Po ugovoru toženih strank je dne 23.3.1994 pod opr. št. III P 63/94-10 ugovoru delno ugodilo tako, da je prepoved objavljanja in razširjanja tožnikovega imena, priimka, slike in drugih osebnih podatkov omejilo na področje tožnikove zasebnosti.

V ostalem je ugovor zavrnilo.

Proti temu sklepu sta se toženi stranki pritožili zaradi kršitve določb izvršilnega postopka. Predlagata spremembo sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Opozarjata, da delno spremenjeni sklep o začasni odredbi ni odpravil pomanjkljivosti, na katere sta toženca doslej opozarjala. V pritožbi navajata, da sodišče ni imelo podlage za izdajo začasne odredbe, ker nista izkazana obstoj terjatve in nevarnost nenadomestljive škode. Trdita, da bi bilo treba zavreči ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ker je naveden poleg dajatvenih zahtevkov, ker je že zapadel in ker ugotovitvene sodbe niso izvršljive in ni mogoče zavarovanje z začasno odredbo. Sodišču, ki je ugotovilo, da tožbeni zahtevek pod 2. ni določen, očitata, da ni moglo sklepati, češ da je tožbeni zahtevek verjetno izkazan. Po mnenju pritožbe torej ni mogoče izdati začasne odredbe za zavarovanje tožbenega zahtevka niti pod 1. točko, niti pod 2. točko tožbenega zahtevka, iz zahtevka pa je povsem jasno, da tožnik ne zahteva zavarovanja odškodninskega zahtevka (3. točka). Pritožba tudi opozarja, da sodišče s tem, ko je omejilo začasno odredbo na prepoved objavljanja in razširjanja podatkov na tožnikovo osebno sfero, ni dovolj določilo njene vsebine, saj vsebuje le interpretacijo ustavne določbe o prepovedi poseganja v zasebnost in ne pojasni, kateri naj bi bili osebni podatki in za katero področje zasebnosti naj bi šlo, tako da izdana začasna odredba sploh ni izvršljiva. Pritožba tudi meni, da se je sodišče z izdajo začasne odredbe že postavilo na stališče, da so objave, ki so navedene v tožbi, poseg v tožnikovo zasebnost, čeprav tožena stranka vztraja, da temu ni tako, saj toženca v nobenih objavah nista kršila tožnikove pravice do zasebnega ali družinskega življenja. Poleg tega pravica do osebnega življenja ni neomejena in absolutna, temveč je relativna pravica, ki jo je treba ocenjevati v okviru drugih pravic in temeljnih svoboščin, kar bo predmet pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijani sklep, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 267. člena Zakona o izvršilnem postopku, ki za izdajo začasne odredbe zahteva verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; poleg tega pa zahteva izdajo začasne odredbe tudi tedaj, ko je verjetno, da je ta potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode. Tožnik je s svojimi navedbami in izrezki iz časopisov izkazal verjetnost, da je z objavljanjem njegovega imena in priimka ter lastnosti, stanja in razmerij, verjetno kršena njegova ustavno varovana osebnostna pravica do zasebnega življenja. Zbiranje in povezovanje podatkov o določeni osebi, navajanje njenega poklica, njenega razmerja v članstvih različnih klubov, društev, zvez in drugih organizacij ter dejstev o družini v tisku, verjetno posega v tožnikovo zasebnost. Tak poseg prizadeti osebi lahko povzroči nenadomestljivo moralno in/ali materialno škodo in ker je tožnik obenem izkazal nevarnost, da bi toženca nadaljevala z reklamiranjem in podobnimi dejanji, je izdaja začasne odredbe upravičena.

V zvezi s pritožbenimi trditvami sodišče druge stopnje dodaja, da je po določilu 263. člena Zakona o izvršilnem postopku mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med njim, kot tudi po koncu postopka; zato sodišče ni tako vezano na tožbeni zahtevek, kot misli tožena stranka. Bistven je verjeten obstoj terjatve, ki v danem primeru izhaja iz prepovednega in odškodninskega zahtevka, razpravljanje o potrebi po zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka ter o obliki in vsebini prepovednega dela zahtevka pa bo pomembno v nadaljnjem postopku. Tedaj bo sodišče lahko izdano začasno odredbo tudi spremenilo ali jo preklicalo.

Zmotna je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z izdajo začasne odredbe že zavzelo stališče o tem, da je bila v reklamnih objavah kršena tožnikova pravica do zasebnosti. Čeprav so osebnostne pravice tiste pravice, ki pripadajo določeni osebi in so neodtujljive, neprenosljive, nepremoženjske in absolutne (ne relativne kot navaja pritožba), pa je v 15. členu Ustave določen način njihovega varstva, uresničevanja in omejevanja. Na toženi stranki je torej dokazno breme o tem, da gre za dopusten poseg v tožnikovo zasebnost. Pritožba je utemeljena samo, v kolikor opozarja, da izrek izpodbijanega sklepa o začasni odredbi ni dovolj opredeljen. Splošna omejitev na področje tožnikove zasebnosti res ni dovolj razumljiva, zato je sodišče druge stopnje izrek delno spremenilo (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku). Da bi bil izrek sklepa o začasni odredbi bolj jasen, je povzelo izrek celotne začasne odredbe. Pri tem je pazilo, da je vsebinsko zajelo tožnikov predlog, kar je zahteval več kot mu gre, pa je zavrnilo.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) na podlagi pooblastila 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/92). Navedena zakona in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) je uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I). Kot materialno pravo je uporabilo predvsem določila Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I), Splošne deklaracije človekovih pravic (ki jo je sprejela Generalna skupščina OZN 10.12.1948) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (ki ga je sprejela Generalna skupščina OZN 16.12.1966, Ur.l.SFRJ 7/71). Pri interpretaciji je glede na prilagajanje slovenske zakonodaje sprejemu v Evropski svet upoštevalo tudi določila Evropske konvencije o človekovih pravicah (ki jo je sprejel Evropski svet 4.11.1950 in jo je Republika Sovenija sicer podpisala, a še ne ratificirala).