Jedro

Navedene dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na omenjene račune, korespondenco in osebne stike, predvsem pa na oceno okoliščin, v katerih je tožnik prejel obe delni plačili, so del dokazne ocene in kot take v reviziji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti izpodbijane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 1.128.932,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.3.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v tej pravdi ni pasivno legitimiran, ker je nastopal le kot zastopnik podjetja, kot v.d. direktorja firme O. s sedežem v Ozlju - Republika Hrvaška. Iz tega sledi, da sodišče v Črnomlju ni bilo pristojno za reševanje te zadeve. Sicer pa je tožnik naravnost od uvoznika lesa prejel znesek 7.000 DEM, kar ni bilo upoštevano. V tem obsegu se toženčev pooblaščenec, odvetnik J. F. iz Č., ni dovolj angažiral. Končno so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedbe, ki so same s seboj v nasprotju.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je ponovno postavljena trditev, da gre za spor med dvema gospodarskima subjektoma s posledično drugačno krajevno sodno pristojnostjo z mednarodnim elementom. Vsebinsko ta trditev meri tudi na obstoj revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjenega na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Vendar pa to ne drži. Sodišče druge stopnje je namreč zavzelo stališče do vseh pritožbenih navedb (prvi odstavek 375. člena ZPP) in argumentirano zavrnilo tudi opisani toženčev pritožbeni očitek s stališča, da ne gre za spor med gospodarskima subjektoma, temveč med dvema fizičnima osebama, med katerima se premoženjskopravni spori obravnavajo po splošnih določbah ZPP. Očitek nasprotujočih si razlogov v izpodbijani sodbi (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) pa je le naveden in popolnoma neobrazložen, zaradi česar ga niti ni mogoče preizkusiti. V okviru revizijske trditvene podlage je izrecno poudarjeno, da naj bi tožnik prejel 7.000 DEM naravnost od kupca lesa (kar naj bi kazalo na toženčevo posredniško vlogo). Vendar pa je v izpodbijani sodbi glede na ugotovljeno dejansko podlago sprejeta odločitev, da je kupoprodajno razmerje nastalo med pravdnima strankama in da je tožnik storil vse, da bi prišel vsaj do dela denarja, ki ga je toženec dolgoval za kupljeni les. Prav zato se je tudi tožnik - skupaj s tožencem - pogovarjal z avstrijskim kupcem. Račun za les pa je temu kupcu bil izstavljen s strani toženca, katerega je kupec štel za prodajalca. Navedene dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na omenjene račune, korespondenco in osebne stike, predvsem pa na oceno okoliščin, v katerih je tožnik prejel obe delni plačili, so del dokazne ocene in kot take v reviziji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti izpodbijane. Logična posledica navedenih dejanskih ugotovitev je, da toženec tožniku dolguje še preostanek dolgovanega zneska. Pri tem so v celoti neupoštevne revizijske navedbe, ki se nanašajo na domnevno slabo delo toženčevega pooblaščenca, saj gre za njuno interno razmerje, ki ne vpliva na presojo.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.