Jedro

Za ta spor ni odločilno vprašanje izbire oziroma izpolnjevanja pogojev za razpisano delovno mesto, ampak vprašanje, ali je to delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožniku. V tem primeru pa ni relevantno, kakšno dejansko izobrazbo je imel tožnik, ampak kakšna izobrazba (vrsta in stopnja) se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave z dne 12. 7. 2011 in za vrnitev tožnika na delo, vzpostavitev delovnega razmerja od 23. 11. 2011 dalje, obračun in izplačilo plač ter ostalih prejemkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odvodom pripadajočih davkov in prispevkov, z vpisom delovne dobe v evidence obveznih socialnih zavarovanj ter za priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da se je tožena stranka odločila za racionalizacijo delovnih mest in stroškov dela ter presodila, da ne potrebuje svetovalcev uprave in da bo delovno mesto svetovalca uprave ob naslednji spremembi sistemizacije tudi ukinjeno. Tožena stranka je imela dva takšna svetovalca, tožnika in K. O. Obema je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delovnega mesta kasneje formalno ni ukinila, dejansko pa svetovalcev uprave nima več. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da odpoved ni bila podana iz drugega razloga (npr. zaradi subjektivnih zamer), ampak poslovnega in da je tožena stranka preverila možnost za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Te možnosti ni bilo, zato mu ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Prosto delovno mesto „direktor službe za informacijske tehnologije“ je bilo objavljeno že 12. 4. 2011, šlo pa je za zaposlitev za določen čas. Prosto delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ bilo objavljeno 29. 7. 2011 in se je tožnik na razpis prijavil. Ker pa ni izpolnjeval pogojev, ni bil izbran, saj med drugim nima izobrazbe univerzitetnega diplomiranega ekonomista. Glede delovnih mest „svetovalec komercialist“ in „višji svetovalec komercialist v PE Koper“ je ugotovilo, da je šlo za zaposlitev za določen čas in kot takšno neustrezno.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z obstojem poslovnega razloga, saj je zaradi ukinitve delovnega mesta „svetovalec uprave“ prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je tudi s presojo, da tožena stranka ni imela delovnega mesta, ki bi ga tožniku lahko ponudila pod spremenjenimi pogoji. Pri tem je poudarilo, da je za tožnika ustrezna zaposlitev tista, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja. Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za poln delovni čas, je presodilo, da so zanj neustrezne vse zaposlitve za določen čas in delovni čas, krajši od polnega. Takšne pa so bile vse zaposlitve, za katere je tožnik v pritožbi trdil, da bi mu jih tožena stranka lahko ponudila. Posebej je poudarilo tudi to, da pridobitev naziva magister znanosti s področja poslovodenja in organizacije, ki ga je tožniku podelila Ekonomska fakulteta v ..., ne pomeni avtomatično pridobitve izobrazbe univerzitetnega diplomiranega ekonomista.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil obširno revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker da obstaja očitno nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodne odločitve oziroma so ti razlogi očitno pomanjkljivi. Kljub ugotovitvi, da prav nobenemu drugemu delavcu, razen tožniku, ni prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga, je sodišče ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi dejansko ni bila odpovedana iz kakšnega drugega razloga, ne da bi se argumentirano opredelilo do resničnih razlogov za odpoved. Sodišče prve stopnje je selektivno povzemalo in se opredeljevalo do argumentov strank in spregledalo neskladnosti, nasprotja in nedoslednosti v izpovedih prič. Obširno je obrazložilo, zakaj šteje, da je reorganizacija dokazana, pri čemer je spregledalo, da je bil tožnik edini, ki mu je brez ponudbe nove zaposlitve delovno razmerje prenehalo. Razlog za odpoved naj bi bil v nepotrebnosti svetovalcev uprave, pri čemer pa je tožena stranka prav v kritičnem obdobju zaposlila D. K. na delovnem mestu pomočnik uprave za višjo plačo, kot jo je imel tožnik in s podobnimi deli, kot jih je opravljal svetovalec uprave. Ta zaposlitev dokazuje, da je potreba po delu obstajala, zato je bila reorganizacija samo fiktivna. Tožena stranka ni podprla zatrjevane racionalizacije prav z nobenim konkretnim dokazom, ravno nasprotno, ko je za polovični delovni čas zaposlila D. K. na primerljivih delih, je dokazala, da ni šlo za racionalizacijo, pač pa za nagrajevanje zvestih in sankcioniranje nepriljubljenih kadrov. Neresnična in neverjetna je tudi izpoved nekdanje predsednice uprave K. C., da tožnika še nikoli pred svojim zaslišanjem ni videla in ga tudi ne pozna. Tožnik je bil svetovalec uprave, poleg tega je v času, ko je bila priča predsednica uprave, med toženo stranko in tožnikom potekalo več delovnih sporov, nenazadnje je tožnik tudi brat bivšega člana uprave P. P. Priča pa pozna celo tožnikovega tasta. Kljub njeni dvomljivi izpovedi je sodišče sledilo argumentom tožene stranke in zagrešilo „bistveno kršitev postopkov v delovnih sporih“. Zato revident dvomi v objektivnost in pravilnost ključnih dokazov, na katere sta sodišči oprli svojo odločitev. Vztraja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz subjektivnih razlogov, ki jih je tožnik med postopkom navedel, vendar jih je sodišče prve stopnje nekritično spregledalo in tudi s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka v delovnih sporih. Vsi razlogi, ki jih je opisal (spori med toženo stranko in tožnikom, spori med toženo stranko in tožnikovim bratom, ki sta jih bila prisiljena sprožiti zaradi nezakonitih odpovedi) so bili pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zatrjevana reorganizacija pa zgolj krinka. Revizija nasprotuje tudi odločitvi, da ni bilo pogojev za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka ni dokazala, da je možnosti zaposlitve preverila, saj je to le brez vsakega dokaza zatrjevala. Priči K. C. in J. nista vedela o tem povedati ničesar konkretnega, ugotovljena ni bila nobena aktivnost v tej smeri. Po mnenju revizije je tudi napačno interpretiran institut „drugega ustreznega dela“. Delovno mesto „svetovalec komercialist“ in delovno mesto „višji svetovalec komercialist v PE K.“ nista bili neustrezni, saj sodišči nista upoštevali tožnikove izobrazbe s področja ekonomije. Zaposlitev K. D. na delovnem mestu „višji svetovalec komercialist v PE Koper“ za določen čas je fiktivna, saj je neprekinjeno zaposlena še sedaj, delovno mesto pa tudi ni oddaljeno od kraja prebivališča tožnika toliko, da bi za pot v obe smeri potreboval več kot tri ure. Nadalje bi bilo ustrezno tudi delovno mesto „direktor službe za informacijske tehnologije“. Za to delovno mesto je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi iskala kandidata in ni dokazala, da bi z izbranim kandidatom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Nadalje navaja, da je izpolnjeval tudi pogoje za zasedbo delovnega mesta „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“, pri čemer je sodišče napačno izhajalo iz predpostavke, da nima izobrazbe univerzitetnega diplomiranega ekonomista. Ker je pridobil znanstveni naslov magister znanosti na Ekonomski fakulteti v ... (in ni „magister poslovodenja in organizacije“, kot ugotavlja sodišče), lahko opravlja dela in naloge tudi nižjih izobrazbenih stopenj s področja ekonomije. Naziv magister znanosti je višji od univerzitetnega diplomiranega ekonomista. Znotraj študija na ekonomski fakulteti je obiskoval program poslovodenja in organizacije, smer bančni managment, kar pomeni, da ima ustrezno izobrazbo za direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. S tako izobrazbo je ne nazadnje šest let uspešno vodil sektor za trženje. Tudi sicer je sodišče po mnenju revizije napačno interpretiralo, kaj se šteje za drugo ustrezno delo: to je vsako delo, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se zahteva za delo delavca. Predlaga spremembo odločitve sodišča prve in druge stopnje tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožnik v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen revizijski razlog. Glede graje zmotne uporabe materialnega prava pa meni, da je ta neutemeljena, zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, ampak opravi preizkus samo v okviru tistih in takšnih razlogov, kot jih uveljavlja stranka. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija na več mestih omenja „bistvene kršitve postopka v delovnih sporih“. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, se v delovnih sporih, če ni drugače določeno z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), uporabljajo določbe ZPP. ZDSS-1 ne vsebuje nobenih določb o bistvenih kršitvah, prav tako ne o pritožbenih in revizijskih razlogih. Glede tega se v celoti uporabljajo določbe ZPP. Ker v reviziji ni konkretizirano in tudi smiselno ni mogoče razbrati, katero od relevantnih bistvenih kršitev se na tak način uveljavlja, se do tako opisanih razlogov ni mogoče (niti ni dovoljeno) opredeliti.

8. Revizija od relevantnih bistvenih kršitev, ki so po 1. in 2. točki 370. člena ZPP lahko revizijski razlog, konkretno uveljavlja le bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede očitnega nasprotja, ki naj bi obstajalo med izvedenimi dokazi in razlogi sodne odločitve oziroma pomanjkljivosti razlogov. Nobenega nasprotja ni med ugotovitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana le tožniku in ugotovitvijo, da na odpoved niso vplivali subjektivni razlogi. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve o obstoju zakonitega odpovednega razloga in zakaj je izključilo kakršenkoli drug razlog (6. točka obrazložitve). Tem razlogom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Iz nadaljnjega revizijskega izvajanja pa izhaja, da pod očitkom navedene kršitve tožnik v resnici nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ker je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedovoljen revizijski razlog, se do revizijskih navedb, ki se na to nanašajo, sodišče ne opredeljuje.

9. Upravičeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

10. Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, nanje pa se je oprlo tudi sodišče druge stopnje, so naslednje: - tožnik je bil od 1. 6. 2009 zaposlen na delovnem mestu svetovalec uprave, - 24. 5. 2011 je uprava tožene stranke sprejela sklep o prenehanju potrebe po delu delavcev na delovnem mestu svetovalec uprave, - 27. 7. 2011 je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala 12. 7. 2011, - tožniku je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka in izteku bolniškega staleža 23. 11. 2011, - tožena stranka je imela dva svetovalca uprave, poleg tožnika še K. O., ki je po vrnitvi s porodniškega dopusta prav tako prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar s ponudbo nove, - reorganizacija je bila posledica želje po znižanju stroškov poslovanja, - tožniku ni bila podana odpoved iz kakršnegakoli drugega (subjektivnega) razloga, - tožena stranka je preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, - tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega prostega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku.

11. Presoja sodišča druge stopnje, da je podan utemeljen odpovedni razlog, je pravilna. Odločitev, da tožena stranka ne bo več imela svetovalcev uprave, je poslovne narave, za posledico pa ima prenehanje potrebe po opravljanju dela delavcev na teh delovnih mestih pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je imela dva svetovalca uprave, obema je pogodbo o zaposlitvi odpovedala. K. O. je po zaključku porodniškega dopusta ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Za tožnika take možnosti ni bilo. Sodišče druge stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil fiktiven oziroma da ni bil subjektivne narave. Sodišče prve stopnje je namreč z zaslišanjem prič preizkusilo tožnikove trditve o drugih razlogih in ugotovilo, da nič od ugotovljenega ne kaže na kaj takega.

12. Prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „svetovalec uprave“ je zakonit odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Nenazadnje celo iz tožnikovih navedb izhaja, da tožena stranka na tem delovnem mestu ne zaposluje nikogar. Proti obstoju odpovednega razloga ne govori niti to, da je tožena stranka zaposlila D. K. na delovnem mestu „pomočnik uprave“, čeprav gre za delovno mesto, na katerem se opravljajo podobne naloge, kot so se opravljale na delovnem mestu „svetovalec uprave“. Odločilno je, da gre pri tem delovnem mestu za zaposlitev za polovični delovni čas, kar kvečjemu potrjuje obstoj poslovnega razloga. Tudi na tak način je namreč mogoče znižati stroške, kar je bil cilj ugotovljene reorganizacije.

13. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Zakon ne določa in ne predvideva kakšne posebne aktivnosti, ki jo mora izvajati delodajalec pri iskanju možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Zato so revizijske navedbe o tem neutemeljene. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela na voljo prostih delovnih mest, ki bi bila v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR za tožnika ustrezna. Po tej določbi je namreč ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnimi prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

14. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, tako da so bile zanj neustrezne vse zaposlitve za določen čas in delovni čas, krajši od polnega. Takšne pa so bile po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč zaposlitve na delovnih mestih „svetovalec komercialist“, „višji svetovalec komercialist v PE Koper“ in „direktor službe za informacijske tehnologije“. Drugačne revizijske trditve pomenijo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato jih ni mogoče upoštevati. Delodajalec je dolžan na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ponuditi novo pogodbo v podpis le, če obstaja možnost zaposlitve na ustreznem delu. Ker pri navedenih delovnih mestih ni šlo za ustrezno delo, tožena stranka ni ravnala v nasprotju z zakonom, ker jih tožniku ni ponudila.

15. Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“. To delovno mesto je bilo kot prosto razpisano 29. 7. 2011, torej dva dni po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je glede tega delovnega mesta (točka 7 obrazložitve) ugotovilo le, da se je tožnik prijavil na razpis, da ni bil izbran in da ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev zanj, sodišče druge stopnje pa se do izpolnjevanja pogojev za to delovno mesto ni izrecno opredelilo, ampak je le pavšalno pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta prezrli, da za ta spor ni odločilno vprašanje izbire oziroma izpolnjevanja pogojev za razpisano delovno mesto, ampak vprašanje, ali je to delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožniku. V tem primeru pa ni relevantno, kakšno dejansko izobrazbo je imel tožnik (čeprav se tudi revizija obširno ukvarja s tem nepomembnim vprašanjem), ampak kakšna izobrazba (vrsta in stopnja) se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Ker sta nižji sodišči pri presoji ustreznosti posameznih delovnih mest izhajali iz zmotne materialnopravne predpostavke, da je odločilnega pomena tožnikova dejanska izobrazba, izobrazbe, ki se je zahtevala na delovnem mestu, za katerega se je odpovedala pogodba o zaposlitvi, nista ugotavljali. Zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč naj sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivost odpravi, ugotovi, kakšna izobrazba se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nato pa o tem, ali je tožena stranka imela na voljo ustrezno delovno mesto, ki bi ga ob odpovedi lahko ponudila tožniku, ponovno odloči. 17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).