Jedro

Uprava tožene stranke se je odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in s sklepom ugotovila, da je prenehala potreba po delu delavcev, zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“. To je bila poslovna odločitev, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1 alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). V poslovne odločitve, kamor spada odločitev tožene stranke, da je delo „svetovalcev uprave“ nepotrebno, se sodišče ne more spuščati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“, sklenjeno dne 5. 6. 2009; da se redna odpoved, ki mu jo je tožena stranka dne 12. 7. 2011 podala iz poslovnih razlogov, kot nezakonita razveljavi in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na njegovo delovno mesto „svetovalec uprave“ in mu od 23. 11. 2011 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 5. 2009 vzpostaviti delovno razmerje, obračunati in izplačati plače in vse ostale prejemke iz naslova veljavne pogodbe o zaposlitvi, od njih odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vpisati delovno dobo v ustrezne evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj ter priznati ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; s sklepom pa je zaradi umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delovno mesto „svetovalec uprave“ od 1. 11. 2011 do vključno 22. 11. 2011 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 5. 2009, vzpostavitve delovnega razmerja ter obračunom in izplačilom nadomestil plač in ostalih prejemkov iz naslova veljavne pogodbe o zaposlitvi, odvodom davkom in prispevkov ter prijavo tožeče stranke v socialna zavarovanja on priznanja ostalih pravic iz naslova delovnega razmerja - vse za obdobje od 11. 9. 2011 do vključno 22. 11 2011, ustavilo. Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep v delu odločitve o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ter sklep o stroških postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke, da je podala odpoved pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga in se je pri dokaznih zaključkih oprlo na izpoved nekdanje predsednice uprave A.A., B.B. in C.C., razen v delu, iz katerega izhaja, da je bil tožnik edini delavec v celotni zgodovini tožene stranke, ki je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove. Da delo svetovalcev uprave ni bilo nepotrebno, izhaja tudi iz tega, da je tožena stranka drugi svetovalki uprave D.D. po zaključku porodniškega dopusta ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje enakih del in nalog, kot jih je opravljala kot svetovalka uprave. Tako je šlo zgolj za fiktivno reorganizacijo. V kritičnem času je tožena stranka tudi zaposlila B.B. za polovični delovni čas in višjo plačo kot jo je imel tožnik, kar kaže na nagrajevanje „zvestih kadrov“ in generalno ter specialno preventivno sankcioniranje „nepriljubljenega kadra“. Tožena stranka reorganizacije in racionalizacije sploh ni izvedla, tožniku pa je zgolj iz subjektivnih razlogov na strani nekdanje predsednice in članov uprave odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik tekom postopka v vlogah konkretno, natančno in obširno navedel resnične razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sorodstvo s E.E., pritiske tožene stranke, da bi sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi za svetovalca uprave), je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojih očitkov vezanih na druge razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uspel dokazati neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka preverila možnost tožnikove zaposlitve na drugem delovnem mestu, pri tem pa v zvezi z ugotavljanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti ignoriralo določilo v pogodbi o zaposlitvi, kaj se šteje kot drugo ustrezno delo. S tem pa je zagrešilo tako absolutno bistveno kršitev postopka v delovnih sporih, kot tudi napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zaradi neupoštevanja določbe o ustreznem delu iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi napačno zaključilo, da je delovno mesto „svetovalec komercialist“ oziroma „višji svetovalec komercialist v PE F.“ za tožnika neustrezno delo. Ob tem pa pritožba še pripominja, da se je za delovno mesto „svetovalec komercialist“ zahtevala izobrazba „diplomirani ekonomist“ in ne ekonomski tehnik, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Nadalje tudi navaja, da sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, da tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tožniku na delovnem mestu „direktor službe za informacijske tehnologije“, ker so relevantne zgolj tiste „objave potreb po delu“, ki so bile podane v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa ni definiralo pojma oziroma obdobja „podaja izpodbijane odpovedi“. Tožena stranka pa v postopku ni izkazala s pogodbo o zaposlitvi, s katerim dnem in za kakšen čas je z izbranim kandidatom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Po stališču pritožbe ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za razpisano delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling, saj je tožnik po osnovni izobrazbi diplomirani inženir elektrotehnike in magister poslovodenja in organizacije, ne pa univerzitetni diplomirani ekonomist kot se za to delovno mesto zahteva, nista pravilna. Tožniku je namreč G. fakulteta v H. podelila znanstveni naslov magister znanosti, kar posledično pomeni, da lahko opravlja dela in naloge tudi nižjih stopenj s področja ekonomije.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v delovnih sporih, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo določbe v tožniku odpovedani pogodbi o zaposlitvi o tem, kaj se šteje za drugo ustrezno delo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki kot specialni zakon določa postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, določb o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka nima, v 19. členu pa določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Tako tožeča stranka najverjetneje uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določbe 7. člena tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev je podana vselej, kadar med drugim sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima jasne razloge za sprejeto odločitev in ti si med seboj niso v nasprotju. Po 7. členu tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi (A5) uprava tožene stranke enkrat letno oceni realizacijo delovnih zadolžitev tožnika in doseženo stopnjo planskih ciljev (1. odstavek). Posledica, če delovni dosežki oziroma začrtani planski cilji niso doseženi, je razrešitev z delovnega mesta „svetovalec uprave“ in ponudba pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo (2. odstavek). Pojasnilo iz 3. odstavka tega člena, kaj se šteje za drugo ustrezno delo, se nanaša le na tak primer razrešitve, kar je tudi izrecno zapisano. Ker po pravilnem stališču sodišča prve stopnje to določilo tožnikove pogodbe za določitev ustreznega dela v obravnavanem primeru, ko gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pride v poštev, sodišče prve stopnje s tem, ko se nanj ni sklicevalo, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, svojo odločitev pa je oprlo na materialnopravno pravilne razloge.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 6. 2003 dalje in od 1. 6. 2009 na delovnem mestu „svetovalec uprave“, po pogodbi o zaposlitvi št. ..., ki mu jo je tožena stranka iz poslovnih razlogov redno odpovedala 12. 7. 2011, - postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpeljan zakonito: * odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna in pisna; * tožnik je bil o nameravani odpovedi obveščen, na tožnikovo zahtevo pa je tožena stranka o nameravani odpovedi obvestila Sindikat I., ki je nameravani odpovedi nasprotoval, mnenja tožena stranka ni upoštevala; * za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je obstajal utemeljen razlog, zaradi katerega ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Uprava je dne 24. 5. 2011 sprejela sklep, s katerim je ugotovila, da je potreba po delu delavcev zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“ prenehala, da bo to delovno mesto ob spremembi sistemizacije ukinjeno. Zaradi težnje po racionalizaciji stroškov dela je opravila analizo in ugotovila, da glede na stanje razpoložljivih strokovnjakov na posameznem področju in samo zasedbo uprave „svetovalcev uprave“ sploh ne potrebuje; * tožena stranka je preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti na drugih delih in ugotovila, da to ni možno.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, se je uprava odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in s sklepom z dne 24. 5. 2011 ugotovila, da je prenehala potreba po delu delavcev zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“. To je bila poslovna odločitev, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je prenehala potreba po opravljanju delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1 alineja 1. odstavka 88. člena ZDR - Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se sodišče v poslovne odločitve, kamor spada odločitev tožene stranke, da je delo „svetovalcev uprave“ nepotrebno, ne more spuščati. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz poslovnega razloga in ne iz kakšnega drugega, kot to poskuša prikazati tožnik. V spornem obdobju sta, kot izhaja iz listin v spisu, na tem delovnem mestu delala le dva svetovalca in sicer tožnik in D.D., ki je po zaključku porodniškega dopusta s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (kot navaja tožeča stranka v pritožbi).

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnika ni imela ustrezne zaposlitve dela. Sodišče prve stopnje je, kot je že navedeno, pravilno ugotovilo, da je za tožnika ustrezna zaposlitev tista, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za poln delovni čas, tako da so zanj neustrezne vse zaposlitve za določen čas in delovni čas krajši od polnega. Takšne pa so vse zaposlitve, za katere tožnik v pritožbi očita, da so zanj ustrezne - zaposlitev B.B. za polovični čas, zaposlitev na delovnem mestu „svetovalec komercialist v PE F.“ za določen čas. Prav tako so neutemeljena pritožbena razlogovanja, da ima tožnik zato, ker mu je znanstveni naziv magister znanosti s področja poslovodenja in organizacije podelila G. fakulteta v H., tudi znanja oziroma ustrezno izobrazbo za opravljanje del in nalog nižjih stopenj s področja ekonomije. Znanstveni naziv magister znanosti še ne pomeni avtomatično, da so s tem pridobljeni vsi nižji nazivi in torej tudi naziv univerzitetni diplomirani ekonomist. Pritožbeno sodišče je odločilo le o pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbo je v delu zoper sodbo je zavrnilo skladno s 353. členom ZPP in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo v delu zoper sklep o stroških postopka v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka pa je zvrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa skladno z 2. točko 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa na odločitev o pritožbi ni bistveno vplival, zato tožena stranka skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.