Jedro

V zvezi z izgubljenim dobičkom bi moral tožnik dokazati, kolikšen dohodek in dobiček bi imel glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa bi lahko upoštevalo le tiste trditve in dokaze, ki jih je tožnik podal pravočasno.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti spremeni tako, da se dosojeni znesek zviša za 13.383,41 EUR.

2. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede odškodnine za premoženjsko škodo v višini 16.482,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2006 dalje do izpolnitve obveznosti ter dosojene mesečne rente v višini 200,00 EUR razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba (glede zneska 54.255,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi).

4. Pritožbama zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki na račun tožeče stranke naložilo plačilo 70.737.88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2006 dalje do prenehanja obveznosti ter plačilo mesečne rente v višini 200,00 EUR od 1. 10. 2006 dalje, dokler bodo za to obstajali pogoji, ki zapade v plačilo vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških postopka ter jih v višini 5.840,49 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vztraja na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Ugotovljeno dejansko stanje glede podanih duševnih bolečin iz naslova skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po njegovem mnenju moralo voditi v višjo odmero odškodnine. Ocenjuje, da je upravičen tudi do povrnitve celotne premoženjske škode. Glede zatrjevanega izgubljenega dobička bi moralo sodišče večjo težo podeliti izpovedbi tožnika, ki je prepričljivo izpovedal, kakšen dohodek je ustvarjal pred nesrečo in kakšna izguba mu je v zvezi s tem nastala. Prenizka je tudi odmera rente, saj bi tožnik kot nadpovprečno sposoben delavec lahko zaslužil bistveno več, kot je odmerilo sodišče. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje. V tem okviru naj sodišče tudi ponovno odloči o pravdnih stroških, ki jih je z izpodbijanim sklepom napačno odmerilo.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da tožbeni zahtevek v delu vtoževane mesečne rente ni sklepčen, saj sodišče ne obrazloži, do kdaj se bo renta plačevala. Vztraja na stališču, da je tožbeni zahtevek zastaral, sodišče pa tudi ne bi smelo upoštevati trditev tožnika glede teka zastaralnih rokov, saj so bile te podane prepozno. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 377. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je v kazenskem pravu predviden pet in ne desetletni zastaralni rok. Sodišče se tudi ni opredelilo do relativnih in absolutnih zastaralnih rokov po določbi 376. člena OZ, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ker akontacija dolga ne predstavlja njegove pripoznave, ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatve. Meni, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, pomanjkljiva pa je tudi individualizacija odškodnine glede na konkretni primer. Poudarja, da vtoževana premoženjska škoda ni izkazana. Tožnik ni podal ustreznih trditev glede videza v nesreči poškodovanih oblek. Izkazal ni niti, da je bil nakup sobnega kolesa potreben in da ga uporablja. Neizkazana je nadalje škoda iz naslova potnih stroškov in fotokopiranja listin. Sodišče nadalje ne bi smelo upoštevati posameznih trditev toženca glede izgubljenega dobička, saj so bile le te podane prepozno. Iz skopih navedb v tožbi tako ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik pred nesrečo nadpovprečni delavec v podjetju, kar naj bi vodilo k dodatkom k plači. Tožnik pravočasno ni podal plačilnih list. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je bil tožnikov dveletni zaslužek po nezgodi še vedno povečan za nagrado za preteklo delo. Sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, saj mu plačilne liste in način izračuna plač primerljivih delavcev ni bil vročen. Napačna je tudi odločitev o renti, saj tožnik ni predložil nobenega dokaza glede dohodka po letu 2006. Da v tem času ni utrpel izgube, izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenke finančne stroke. Sodišče je tako o višini dohodkov tožnika odločalo kar samo, čeprav tožnik ni podal ustreznih trditev oziroma so bile le te prepozne. Izpodbija tudi način odmere pravdnih stroškov, saj bi sodišče moralo uspeh izračunati ločeno glede odškodninskega in rentnega zahtevka. Neutemeljeno je tudi priznanje potnih stroškov odvetnika tožnika, saj je ta član Odvetniškega zbora Ljubljana, zato mu potni stroški ne pripadajo. Izvedenine bi nadalje morale biti odmerjene glede na dejansko plačana sredstva in ne v višini predujmov. Predlaga ugoditev pritožbam in ustrezno spremembo izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Na pritožbi tožnika je odgovorila tožena stranka in predlagala njuno zavrnitev.

5. Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni delno, zoper sklep pa v celoti.

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ugovor zastaranja v konkretnem primeru ni utemeljen. Povzročitelj prometne nesreče je namreč škodo tožniku povzročil s kaznivim dejanjem, kar je bilo ugotovljeno z obsodilno sodbo, izdano dne 8. 11. 2002. Sodišče je zato pravilno uporabilo 353. člen OZ, ki za takšne primere določa, da odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko poteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Navedena določba se uporabi v primerih, ko je za kazenski pregon določen daljši zastaralni rok, kot za preostale odškodninske terjatve, kar velja tudi v konkretnem primeru. Zastaranje je bilo namreč pretrgano z izdajo kazenske obsodilne sodbe. Po 8. 11. 2002 je tako pričelo ponovno teči (112. člen Kazenskega zakonika), petletni zastaralni rok pa do vložitve tožbe v predmetnem postopku še ni iztekel. Toženec v pritožbi tako zmotno meni, da bi sodišče moralo uporabiti 252. člen OZ, saj ta določa krajše zastaralne roke. Tožnik glede navedb o uporabi 353. člena OZ tudi ni bil prepozen, saj je pravilna uporaba materialnega prava v domeni sodišča. Ker je ugovor zastaranja neutemeljen že na navedeni podlagi, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi očitki glede pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga ni ukvarjalo.

O nepremoženjski škodi

7. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani narekuje upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom; medtem ko je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na sodno prakso v podobnih primerih nekoliko prenizka.

8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel hudo telesno poškodbo, in sicer otekanje možganov, kar je vodilo v posttravmatski psihoorganski sindrom, raztrganino vranice, ki je vodila v njeno odstranitev, raztrganino oporka tankega in debelega črevesja, krvavitev za potrebušno mreno, prelom desne stegnenice, prelom v prisklepnem delu desne golenice, zlom pogačice, prelom 4 in 5 dlančnice na levi roki in številne odrgnine. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi prometne nesreče bolečine doživljal kumulativno: 22 dni intenzivno hude telesne bolečine, 6 dni hude bolečine po vsaki operaciji, 12 dni bolečine srednje intenzivnosti po vsaki operaciji ter vsaj še dve leti bolečine manjše intenzivnosti. Dokazni postopek je glede nevšečnosti med zdravljenjem nadalje pokazal, da je bil v času zdravljenja štirikrat operiran, štiriinšestdesetkrat rentgensko slikan, 4 tedne je nosil mavec, 5 tednov longeto, obiskoval je fizioterapijo, bil na rehabilitaciji v toplicah, opravil nevrološke preiskave (EEG snemanje in MRI slikanje glave) ter jemal tablete proti bolečinam. Glede na ugotovljeno intenziteto, trajanje in obseg telesnih bolečin ter navedenih nevšečnosti, ki sodijo v okvir odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, je tudi po presoji višjega sodišča dosojena odškodnina za tovrstno škodo ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni pri primerljivih škodnih dogodkih.

9. Iz določbe 179. člena OZ izhaja, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za strah, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko dosodi odškodnino iz tega naslova tedaj, kadar je prestani strah (dovolj) intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma je brez posledic trajal dalj časa. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel tako primarni kot tudi sekundarni strah, kamor je treba uvrstiti tudi strah ob številnih preiskavah, posegih in pregledih, kar utemeljuje dosojeno odškodnino v višini 4.172,93,00 EUR.

10. Pravilna je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je potrdil, da ima tožnik zaradi nesreče številne brazgotine, zaradi katerih se počuti nelagodno, izogiba se kratkim oblačilom in kopalkam. Glede na ugotovljene duševne bolečine je tudi po presoji višjega sodišča dosojena odškodnina za tovrstno škodo v znesku 3.000,00 EUR ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni pri primerljivih škodnih dogodkih.

11. Višje sodišče sledi pritožbenemu očitku tožnika o prenizko odmerjeni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da poškodba kolena in gležnja pri obremenjevanju povzroča bolečine, v prihodnosti pa bo lahko vodila v artrozo sklepov. Zaradi posttravmatskega psihoorganskega sindroma je bila tožniku s strani ZPIZ že priznana invalidnost III. kategorije. Odstranitev vranice nadalje vodi v zmanjšano imunsko odpornost. Posledice poškodb se odražajo v tem, da je tožnik podvržen glavobolom, prikrajšan je pri socialnih dogodkih in pri športu, pri umskih dejavnostih pa mora upoštevati hitrejši upad koncentracije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi poudarilo, da je tožnik prepričljivo izpovedal, da ne more več teči oziroma se ukvarjati s športi, ki so povezani s tekom (tenis, namizni tenis, badminton, hoja v hribe, itd.). Omejen je tudi pri skrbi za hčerko ter delu, kjer je upad njegovih kongnitivnih sposobnosti vodil v invalidnost III. kategorije. Glede na tako ugotovljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti višje sodišče pritrjuje stališču tožnika, da dosojena odškodnina ne dosega standarda pravične denarne odškodnine, ter je, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, tožnikovo starost (38 let v času poškodbe) in njegov poklic (računalniški analitik), odmerjena prenizko. Pri odmeri pravične denarne odškodnine je namreč dejanska podlaga odmere lahko le natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode, pri čemer sodišče upošteva dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic (1). Pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje (peta alineja 358. člena ZPP), da tožniku pripada celotna, s pritožbo še vtoževana odškodnina iz tega naslova, kar znaša dodatnih 13.383,41 EUR, zato je odmerjeno odškodnino ustrezno zvišalo.

O premoženjski škodi

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik uspel dokazati nastanek stroškov zaradi uničene in razrezane obleke, potnih stroškov in izdatkov za tujo pomoč. Da so tovrstni stroški dejansko nastali, je sodišče ugotovilo tako na podlagi izpovedbe tožnika, prostega preudarka (drugi odstavek 216. člena ZPP), kot tudi mnenja izvedenca, ki je glede pomoči na domu potrdil, da je bila le ta potrebna (v izogib ponavljanju primerjaj razloge sodišče v točkah 25, 29 in 30 obrazložitev sodbe). V zvezi s premoženjsko škodo za doplačila in izdatke med tritedenskim bivanjem v zdravilišču v višini 216,19 EUR tožnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da so mu te stroški nastali. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik tovrstnih stroškov ni izkazal. Ob ugovoru toženke se je namreč dokazno breme prevalilo na tožnika, ki ni podal dodatnih navedb, da so stroški, navedeni v računu (priloga A25), dejansko stroški, nastali zaradi nesreče, zato je sodišče prve stopnje v tem delu njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

13. Utemeljena je pritožba tožene stranke glede preostale dosojene premoženjske škode. Na strani tožnika je bilo namreč trditveno in dokazno breme, da mu je škoda v vtoževani višini dejansko nastala. Ker je toženec pravočasno podal ugovore, da nakup sobnega kolesa in njegova višina ter povračilo stroškov za fotokopiranje nista v zadostni meri specificirana, sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku (216. člen ZPP), temveč bi se moralo opredeliti tudi do obravnavanih ugovorov tožene stranke. Ob tem bi moralo upoštevati, da bi tožnik dejanski nakup kolesa in njegovo ceno lahko dokazoval tudi drugače kot z računom (npr. s fotografijami in cenikom primerljivih koles), česar pa ni storil. 14. V zvezi z izgubljenim dobičkom bi moral tožnik dokazati, kolikšen dohodek in dobiček bi imel glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka (174. člen OZ), sodišče prve stopnje pa bi lahko upoštevalo le tiste trditve in dokaze, ki jih je tožnik podal pravočasno (do konca prvega naroka za glavno obravnavo – prvi odstavek 286. člena ZPP). V tožbi je tožnik zatrjeval, da je bil pred nesrečo zaposlen v podjetju T., d. o. o. (kasneje S.), in sicer v vlogi vodje projektov na delovnem mestu z nazivom razvojni inženir – arhitekt. Poudaril je, da je bil del njegovega dohodka variabilen, tj. odvisen od uspešnosti opravljenega dela. Kot kriterij med dejansko zasluženo plačo in plačo, ki bi jo prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo, je podal primerjavo s plačami sodelavcev na primerljivem delovnem mestu. Glede dokazovanja višine izgubljenega dobička je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje štirih sodelavcev s primerljivimi plačami v podjetju.

15. Glede na navedeno je sodišče zmotno upoštevalo, da je tožnik sodil med najboljše delavce v podjetju (del tehnološkega vrha podjetja) ter da je dobival izplačilo visokih stimulacij. Navedbe v zvezi s tem je namreč podal prepozno (šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2011, list. št. 246). Enako velja za trditve, ki jih je podal v okviru svojega zaslišanja, in sicer da je sadove svojega dela, ki jih je v podjetje vložil pred investicijo, začel tržiti šele kasneje. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbo 286. člena ZPP. Ker ni razpolagalo s podatki o plači delavca na primerljivem delovnem mestu (tožnik je v zvezi s tem pravočasno predlagal zaslišanje štirih sodelavcev), je tudi preuranjeno postavilo izvedenko finančne stroke. Na pomanjkanje podatkov za izračun izgubljenega dobička in rente je nenazadnje sodišče opozorila tudi izvedenka, ki je naknadno takšne podatke pridobivala od tožnika in njegovega nekdanjega delodajalca, sodišče pa o tem ni seznanilo tožene stranke. Navedeno predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. V skladu s 5. členom ZPP mora namreč sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

16. Ker gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih višje sodišče ne more odpraviti samo, je pritožbi tožence stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (glede zneska 54.255,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. V ponovljenem postopku se bo sodišče tako lahko opredelilo le do navedb, ki jih je tožnik podal pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo, do kasnejših pa le, če jih brez svoje krivde ni mogel podati prej (npr. zamenjava delovnega mesta po vložitvi tožbe). V tem okviru bo njegove dohodke lahko primerjalo le s plačo povprečnega delavca (in ne najboljšega) na primerljivem delovnem mestu. V okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) bo zato moralo tožnika pozvati, da v določenem roku dopolni svoje navedbe o pravno pomembnih dejstvih (kolikšna je bila plača povprečnega delavca na primerljivem delovnem mestu v času po škodnem dogodku do vložitve tožbe). S tako dopolnjenimi navedbami bo moralo seznaniti toženo stranko in ji dopustiti, da se o njih izjavi. Šele na to bo lahko postavilo izvedenko finančne stroke za izračun morebitnega izgubljenega dobička in rente. O slednji bo lahko odločalo šele, če bo ugotovilo, da so tožnikove zmožnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene oziroma zmanjšane, navedeno pa je posledica škodnega dogodka in ne morebitne tožnikove prostovoljne odločitve za slabše plačano delo. Ponovno se bo moralo opredeliti tudi do zatrjevane premoženjske škode iz naslova nakupa sobnega kolesa, fotokopiranja in telekomunikacijskih stroškov in v tem okviru upoštevati ugovore toženca in tožnikovo dokazno breme.

O pritožbah zoper sklep

18. Sodišče je o stroških postopka odločalo z naknadnim sklepom. Ker uspeh pravdnih strank zaradi delne razveljavitve sodne odločbe še ni ugotovljen, je bilo treba pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) V konkretnem primeru je v sodni praksi moč najti podobne primere, kjer je dosojena višja odškodnina, kot jo je v konkretnem primeru odmerilo sodišče prve stopnje. Primerjaj primere št. I/40, št. I/56 in št. VII/6, objavljene v knjigi Škrk, B. A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba 2010.