Jedro

Ker je dopustno materialnopravni ugovor zastaranja podati do konca glavne obravnave, to posledično pomeni, da se lahko tudi nasprotna - tožeča stranka vselej do konca glavne obravnave opredeljuje do takšnega ugovora. Še posebej, ko je tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP pravočasno - do prvega naroka oziroma na njem navedel vse pravotvorne okoliščine, ki se nanašajo tudi na obstoj kazenske sodbe in posledično materialno-pravno zahtevo po upoštevanju daljšega zastaralnega roka, ki velja za kazenski pregon. Ker so bile trditve, da zastaralni rok še ni potekel, torej uveljavljane pravočasno, navedeno pravno pomembno dejstvo o obstoju kaznivega dejanja pa celo že pred tem, ni mogoče tožnika postavljati v slabši procesni položaj, kot toženo stranko, če bi npr. ta ugovor zastaranja podala že po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pravotvorna dejstva za zastaranje pa bi sicer uveljavljala že pravočasno pred tem.

Ker je škodni dogodek nastal v juliju 2001, tožba bila vložena 7. 12. 2006, kazenska sodba z dne 8. 11. 2002 pa je pretrgala tek zastaralnega roka, ki bi tako potekel šele 8. 11. 2007 (relativni petletni), absolutni desetletni pa celo šele v letu 2012, zastaralni rok iz 377. člena ZOR še ni potekel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo gmotne in negmotne škode v skupnem znesku 70.737,88 EUR z zamudnimi obrestmi ter z mesečno rento v višini 200,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank in je: 1. Pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sicer tako, da je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo za 13.383,41 EUR (tako skupaj pripada tožeči stranki iz tega naslova 33.383,41 EUR), 2. Delno je ugodilo še pritožbi tožene stranke in razveljavilo odločitev glede gmotne škode ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje. V preostalem delu pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo, v kolikor je bilo že pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku.

Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da izpodbijana sodba nima razlogov v zvezi z ugovorom zastaranja in so zato bistveno kršene določbe pravdnega postopka ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Drugostopno sodišče namreč ni sledilo ugovoru prekluzije zaradi prepozno podanih tožnikovih trditev o zastaranju. Napačno je uporabilo materialno pravo v zvezi z določbo 353. člena OZ. Zavzelo je stališče, da je pravilna uporaba materialnega prava v domeni sodišča, pri čemer pa je prezrlo, da brez ustreznih in pravočasnih trditev tožeča stranke ne more ugotavljati dejstev in trditev, ki so podlaga za pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik v tožbi in do zaključka naroka ni navedel, kdaj je bila izdana in postala pravnomočna kazenska sodba, zgolj je trdil, da je bila pred Okrajnim sodiščem v Krškem izdana obsodilna sodba zoper voznika D., ki je pravnomočna, med dokazi pa je navedel sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. K 90/2001. Tudi ni podal trditev in dokazov o izdaji sodbe in njeni pravnomočnosti. Zato drugostopno sodišče napačno ugotavlja, da naj bi po 8. 11. 2002 ponovno pričel teči petletni zastaralni rok.

Drugostopno sodišče tudi prihaja v nasprotje, ko v zvezi z zahtevkom in dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo sledi ugovorom tožene stranke o prekluziji in zato napačno v tem delu razveljavi prvostopno sodbo, glede utemeljeno podanega ugovora prekluzije v zvezi z zastaranjem pa temu ne sledi. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer 353. člen Obligacijskega zakonika (OZ)(1), saj za odločanje o utemeljenosti zastaranja ni podlage in bi moralo biti presojeno v tem delu na podlagi tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2) oziroma sedaj 352. člena OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Bistveno so kršene določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prekoračena je tožbena podlaga v zvezi z ugovorom prekluzije o vprašanju zastaranja, kjer ni razlogov. Morala bi biti upoštevana določba 376. člena ZOR, ki določa relativni in absolutni zastaralni rok. Ob upoštevanju določbe 377. člena ZOR glede absolutnega zastaralnega roka bi moral biti upoštevan tudi triletni relativni zastaralni rok. V konkretnem primeru teče ta rok od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe, torej od dneva, ko je oškodovanec zvedel za povzročitelja škode oziroma od dneva, ko je izvedel za obseg škode, ki pa je pretekel. V komentarju ZOR k 376. členu je navedeno, da zastaralni rok za odškodnino zaradi telesne poškodbe začne teči od trenutka, ko je zdravnik specialist ugotovil in sporočil oškodovancu, kakšne posledice poškodbe so nastale in ta pravica ne začne zastarati prej, predno ni poškodovalec izvedel za storilca kaznivega dejanja, če je zahtevek zavarovanja, odvisen od storjenega kaznivega dejanja. Zato tečejo relativni roki v konkretnem primeru od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma od dneva, ko je tožnik zaključil zdravljenje. Predmetna tožba pa je bila vložena šele dne 7. 12. 2006. 376. člen ZOR določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Iz sodne prakse izhaja, da začne teči subjektivni zastaralni rok od dne, ko je tožnikovo stanje dokončno (v konkretnem primeru tri tedne po zadnji operaciji, to je do 13. 3. 2003), ko je znan obseg nepremoženjske škode, izvirajoče iz telesnih poškodb, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Dopolnitev izdelanega izvedenskega mnenja dr. M. v celoti potrjuje utemeljenost ugovora zastaranja. Iz njega namreč izhaja, da so bile posledice možganske poškodbe znane že leta 2003 kot tudi leta 2004. Možganski edem je bil slikovno dokazan že dan po poškodbi, to je 28. 7. 2001 in ni bil hud ter je uplahnil brez posebnega usmerjenega zdravljenja. EEG predstavlja zgolj posnetek in zato ni treba posebnega zdravljenja. Tako je v celoti zastaral tožbeni zahtevek, saj je bil obseg poškodb in zdravljenja po možganski poškodbi znan in končan že leta 2001, sekundarni strah je izzvenel v dveh letih po poškodbi in je tudi v tem delu zahtevek zastaran. Tožba je bila vložena po izteku triletnega relativnega roka. Upoštevaje dopolnitev mnenja in ugotovitve dr. Z. glede trajanja zdravljenja do marca 2003 in strahu do 26. 3. 2002 v zvezi z utrpelimi poškodbami okončin, je tako tožbeni zahtevek v celoti zastaral. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o relativnem zastaranju in je zato prav tako podana bistvena kršitev določb postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo. Tudi ni razlogov o pritožbenih navedbah in ugovorih tožene stranke, ko prvostopno sodišče mimo trditvene podlage v 7. točki razlogov navaja, da iz delne poravnave izhaja, da naj bi znesek 1.000.000 SIT predstavljal akontacijo za pretrpljeno škodo in se pri tem sklicuje na opombe delne poravnave. Tožena stranka pa je jasno trdila, da je izplačilo po delni poravnavi predstavljalo zgolj pripoznavo zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000.000 SIT. Tožnik se na opombe ni skliceval, ni ugovarjal trditvam tožene stranke glede delne poravnave, prvostopno sodišče pa je v zvezi z opombami prekoračilo tožbeni zahtevek, drugostopno sodišče pa o tem ne poda razlogov. Tožena stranka je predložila tožniku dne 24. 10. 2003 v podpis poravnavo le za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000.000 SIT, zapisane opombe so tožnikov zapis po prejemu že podpisane delne poravnave s strani tožene stranke, ki jih tožena stranka ni potrdila Tožnik se na vsebino opomb ni skliceval, te niso bile predmet postopka, zato so pritožbene novote v tej smeri nedovoljene oz. neupoštevne. Če pa bi sodišče štelo to izjavo kot pripoznavo dolga, ter s tem ponovni tek zastaranja, je bila poravnava podpisana dne 30. 10. 2003, tožba pa tako vložena po poteku triletnega zastaralnega roka. Tudi iz sodne prakse izhaja, da mora biti pripoznava dolga jasna in nedvoumna, če obstoji dvom ne gre za pripoznavo. Delna pripoznava v konkretnem primeru torej ni izjava o pripoznavi dolga v vtoževanem znesku. Vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je voljo treba ugotoviti, tožena stranka pa je jasno navedla, kakšna je bila njena volja. Izpodbijana sodba tudi v tem delu nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z listinami v spisu. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da mora biti pripoznava (tudi konkludentno plačilo) jasna in določna. Zato ni mogoče uporabiti določila 387. člena ZOR. Drugostopno sodišče se tudi do teh pritožbenih očitkov ni opredelilo. V zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo so razlogi v nasprotju z ugotovitvami izvedencev kot tudi tožnikovimi trditvami in ugotovljenimi dejstvi, zaradi česar je izkazana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi ni v zadostni meri individualizirana odškodnina. Tako izvedeniško mnenje dr. Z. kot dr. M. in listine v spisu izkazujejo, da je tožnik zdravljenje po hudih poškodbah zaključil zelo hitro, da je po zaključku bolniškega staleža delal, prejemal tudi visok osebni dohodek za le domnevno štiri urno delo, po nezgodi je tožnik celo napredoval. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Poškodba tožniku ni povzročila posledic v njegovem poklicu, do tega dejstva in pritožbenih navedb pa se drugostopno sodišče ni opredelilo. Zmotno je zato uporabljeno tudi materialno pravo, saj je sodišče sledilo le načelu objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine glede na utrpele težke poškodbe in ne v zadostni meri načelu individualizacije denarne odškodnine glede na hitro okrevanje in uspešno delo tožnika in celo napredovanju po sami poškodbi. Izvedenca ugotavljata trajne posledice, dr. M. večjo nagnjenost h glavobolom, hitrejši upad koncentracije, dr. Z. pa ugotavlja, da je tožnik sposoben hoje po ravnem, težave pa bo imel s hojo navzdol, tožnik tudi zmore agresivne gibe, vendar ga pri tem zaboli. Tožnik je izpovedoval, da se ne more aktivno športno udejstvovati kot pred nezgodo in da mu koncentracija upade hitreje. Vendar pa je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnik delal po osem ur dnevno po zaključku bolniškega staleža, kar izhaja iz plačilnih list za leto 2004 in 2005, nadaljnjih plačilnih list pa ni predložil. Prvostopno sodišče teh ugovorov ter listinskih dejstev, pri čemer je tožnik celo priznal, da je tudi po končanem zdravljenju delal osem ur dnevno, pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Zmotno je ocenilo vpliv zmanjšanja življenjskih aktivnosti na tožnikovo delo. Delodajalca je zamenjal zaradi ekonomske krize in ne zaradi težav z zdravjem; tožnik je izpovedoval, da je imel njegov predhodni delodajalec S. d.o.o. včasih 400 do 450 zaposlenih, sedaj pa le še 150. Zato je odškodnina iz tega naslova previsoka in v nasprotju z načelom pravične odškodnine ter sodno prakso.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek procesne narave - prekluzije trditev tožnika v zvezi z ugovorom zastaranja tožene stranke, utemeljevan s tem, da se tožnik ni pravočasno skliceval na daljši zastaralni rok, ki je predviden za kazenski pregon, na podlagi določbe 377. člena ZOR, ni utemeljen. Tožnik je pravočasno - že na prvem naroku za glavno obravnavo nasprotoval ugovoru zastaranja, pri čemer je izpostavljal datum zaključka zdravljenja in pretrganje zastaranja zaradi pripoznave terjatve na podlagi plačila oziroma delne poravnave zneska. Res se je nato - že po prvem naroku za glavno obravnavo - v pripravljalni vlogi pričel sklicevati še na daljši zastaralni rok, določen za kazenski pregon (relativni petletni in absolutni desetletni), vendar pa se je pred tem - že v tožbi skliceval na odgovornost povzročitelja prometne nezgode ter jo utemeljeval s pravnomočno kazensko sodbo, katero je tožbi tudi priložil. Na ta način je anticipirano zatrjeval vsa potrebna pravotvorna dejstva za uporabo daljšega zastaralnega roka, ki velja za pregon kaznivega dejanja, s katerim je bila tožniku povzročena škoda (obstoj kaznivega dejanja in vzročno zvezo z nastalo škodno posledico). Tožnik se je torej že v tožbi skliceval na obstoj pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja povzročitelja nesreče, s čimer je že tedaj navedel ključno okoliščino, ki je tudi po uradni presoji materialnega prava prvostopnega sodišča terjala uporabo daljšega zastaralnega roka pri presoji obravnavanega ugovora zastaranja s strani tožene stranke. Neobstoj očitane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP je mogoče ponazoriti tudi z naslednjim: Ker je dopustno materialnopravni ugovor zastaranja podati do konca glavne obravnave, to posledično pomeni, da se lahko tudi nasprotna - tožeča stranka vselej do konca glavne obravnave opredeljuje do takšnega ugovora. Še posebej pa v takšnih primerih, kot je konkretni, ko je ob povedanem tožnik v skladu z določbo pravočasno - do prvega naroka oziroma na njem navedel vse pravotvorne okoliščine, ki se nanašajo tudi na obstoj kazenske sodbe in posledično materialno pravno zahtevo po upoštevanju daljšega zastaralnega roka, ki velja za kazenski pregon.(3) Ker so bile same trditve, da zastaralni rok še ni potekel, torej uveljavljane pravočasno, navedeno pravno pomembno dejstvo o obstoju kaznivega dejanja pa celo že pred tem, ni mogoče tožnika postavljati v slabši procesni položaj, kot toženo stranko, če bi npr. ta ugovor zastaranja podala že po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pravotvorna dejstva za zastaranje pa bi sicer uveljavljala že pravočasno pred tem.

7. Ker sodišče prve stopnje, temu pa sicer pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, ugotavlja, da je škodni dogodek nastal v juliju 2001, tožba bila vložena 7. 12. 2006, kazenska sodba z dne 8. 11. 2002 pa je pretrgala tek zastaralnega roka, ki bi tako potekel šele 8. 11. 2007 (relativni petletni), absolutni desetletni pa celo šele v letu 2012, je tako izpodbijani zaključek sodišč prve in druge stopnje, da zastaralni rok iz 377. člena ZOR, še ni potekel, materialnopravno pravilen. Zato se sodišču druge stopnje tudi ni bilo treba ukvarjati z obširnimi zgoraj povzetimi revizijskimi očitki procesne in materialnopravne narave, ki izpodbijajo presojo sodišč prve in druge stopnje v luči civilnega zastaralnega roka in ne kot je prav – kazenskega zastaralnega roka, in sicer tako vprašanja začetka teka zastaralnega roka kot tudi njegovega izteka ter s tema vprašanjema povezanimi ugotovitvami sodišč o trenutku, ko je lahko tožnik izvedel tudi za obseg celotne škode kot posameznih vrst škod, ki jih je utrpel oziroma zaključku zdravljenja kot tudi vprašanja pripoznave dolga na podlagi sklenjene delne poravnave.

8. Tudi ni utemeljena revizija, kolikor očita procesno kršitev - pomanjkanje razlogov v sodbi sodišča druge stopnje, ki se naj ne bi (v zadostni meri) ukvarjalo s substanciranimi pritožbenimi očitki, da tožnik ni utrpel kakšnih posebnih posledic pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti in je zato previsoko odmerjena odškodnina za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilne okoliščine, ki v zadostni meri kažejo na utemeljenost odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je v reviziji edina še izpodbijana, na pritožbene očitke pa je sodišče druge stopnje odgovorilo s potrditvijo takšne dokazne presoje. Tako obe sodišči ugotavljata dolgotrajno zdravljenje, ki se je vendarle zaključilo s priznanjem tretje kategorije invalidnosti tožnika, tudi pri delu motnje pozornosti, sicer pa predvsem številne hude omejitve pri izvajanju vsakodnevnih življenjskih oziroma prosto časovnih aktivnostih (tako se praktično ne more več ukvarjati z nobeno rekreativno dejavnostjo, razen plavanjem in kolesarjenjem). Revizijski očitki procesne narave o protislovju sodbenih razlogov z ugotovitvami izvedencev, listinami v spisu ter trditvami in izpovedbami tožnika, ter o pomanjkanju razlogov v sodbi sodišča druge stopnje o neokrnjeni poklicni tožnikovi karieri, dejanskem opravljanju dela polni delovni čas, oziroma celo napredovanju tožnika ter zamenjavi delodajalca zaradi razlogov, ki niso povezani s poškodbami, pri čemer revident nekorektno povzema procesno gradivo, iz katerega izhaja dolgotrajno – celo več letno zapleteno zdravljenje in torej nikakor ne kratkotrajno (glej predvsem ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 10 do 12 sodbe), ob navedenih dejanskih ugotovitvah sodišč niso pomembni. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka

339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana.

9. Materialno pravno pravilna je tudi odmera odškodnine iz naslova v revizijskem postopku še posebej obravnavane odškodninske postavke, kot tudi skupna odmera iz naslova vseh uveljavljanih vrst oz. oblik negmotne škode (glej izčrpne dejanske in materialnopravne razloge na straneh 8 do 14 prvostopne sodbe in 4 do 6 drugostopne sodbe). Pred sodiščem druge stopnje zvišana odškodnina v skupnem znesku 61.420,27 EUR znaša 62,24 povprečnih neto mesečnih plač, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 33.383,41 EUR oz. 33,82 povprečnih neto mesečnih plač. Obe odmeri sta v skladu z merili in kriteriji iz

200. člena ZOR oz. po 1.1.2002 iz 179. člena OZ, torej tudi ustrezno individualizirani (primerjaj razloge sodišč prve in druge druge stopnje v tej smeri), upoštevane pa so tudi odmere v primerljivih zadevah v sodni praksi.(4)

10. V izpodbijanih sodbah sodišča prve in druge stopnje očitane procesne kršitve niso bile storjene, in je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo glede vseh v reviziji izpostavljenih vprašanj.

11. Ker torej revizija tožene stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Ur. l. RS 83/2001. Op. št. (2): Ur. l. SFRJ 29/1978. Op. št. (3): Glej v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS - npr. sodbo II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008 (podobno tudi III Ips 22/2009 z dne 28.2.2012). V tej zadevi je bila sicer prekluzija obravnavana v zvezi s samim ugovorom zastaranja oziroma njegovo pravočasnostjo. Vendar pa je bilo zavzeto stališče, da če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se lahko toženec na zastaranje sklicuje še tudi kasneje. V konkretnem primeru gre torej za obrnjeno zrcalno sliko primera iz citiranih sodnih odločbe, kjer je šlo za presojo pravočasnosti materialnopravnega ugovora, v predmetni zadevi pa za presojo pravočasnosti nasprotovanja takšnemu ugovoru.

Op. št. (4): Glej na primer primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RF v sodni bazi NEGM: II Ips 276/2010, II Ips 708/2008, II Ips 610/2005, II Ips 1083/2008, II Ips 349/2004, II Ips 428/2000, II Ips 347/2008.