Jedro

Ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, je bila njena zahteva utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), s katero je tožeča stranka predlagala odložitev izvršitve odločbe tožene stranke z dne 26.2.2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožeči stranki odvzela status lokalnega televizijskega programa posebnega pomena (1. točka izreka), svojo odločbo z dne 1.12.2005 pa razveljavila (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da bi se ji z izvršitvijo odločbe tožene stranke prizadejala težko popravljiva škoda, saj zaradi izgube statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena v marcu 2008 ne bo mogla konkurirati na javnem razpisu za sofinanciranje projektov iz proračunskega sklada za avdiovizualne medije, s tem pa bodo okrnjena sredstva za izvajanje njenega programa. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka je namreč nastanek težko popravljive škode utemeljevala predvsem z materialno škodo, ki pa je ni uspela dokazati. Navedlo je, da izguba sredstev, ki bi jih sicer ob še ohranjenem statusu lokalnega televizijskega programa posebnega pomena tožeča stranka morda pridobila s prijavo na javni razpis, in ki jih sedaj zaradi izpodbijane odločbe tožene stranke ne more pridobiti, ne pomeni podanosti pogoja težko popravljive škode. Že materialna škoda sama zase ne pomeni težko popravljive škode, zato toliko manj pomenijo težko popravljivo škodo morebitna finančna sredstva, ki jih tožeča stranka zaradi izgube statusa ne bo pridobila. Sama prijava na javni razpis namreč še ne pomeni, da bi tožeča stranka na javnem razpisu uspela in sredstva tudi pridobila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča in predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi in njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče menilo, da ni izkazala, da je podan pogoj težko popravljive škode. Dejstvo, da je dvakrat konkurirala na javnem razpisu in obakrat pridobila nepovratna denarna sredstva in sicer enkrat v višini 80.000,00 EUR in enkrat preko 110.000,00 EUR, torej bi na letošnjem razpisu ta sredstva prav gotovo pridobila. Izguba statusa pomeni tudi dodatno materialno škodo, saj z izgubo statusa izgubi nosilec statusa tudi pravico do brezplačne uporabe oddajnika RTV Slovenija na svojem območju in bo morala zato mesečno plačevati vsaj 1.200,00 EUR nadomestila za uporabo oddajnika, ta znesek pa zanjo predstavlja izdaten in nepotreben strošek. Izvršitev odločbe tožene stranke je zanjo škodljiva, saj na letni ravni izgubi približno 125.000,00 EUR. V nadaljevanju navaja nepravilnosti, ki naj bi se po njenem mnenju zgodile v predmetnem postopku pri toženi stranki. Dejstvo, da je kljub odvzemu statusa še vedno izdajatelj medija, v tem primeru ne spremeni ničesar.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, po določbah katerega mora predlagatelj poleg splošnih procesnih predpostavk (upravičena oseba, vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor o istem spornem pravnem razmerju) med drugim tudi izkazati, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in z njegovo presojo, da v tej zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba po navedeni določbi ZUS-1 predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik mora že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Izkazati mora tudi, da takšna škoda zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala zgolj to, da v primeru, če izgubi status lokalnega televizijskega programa posebnega pomena, ne more konkurirati na javnem razpisu za sofinanciranje projektov iz proračunskega sklada za avdiovizualne medije, s tem pa bodo okrnjena sredstva za izvajanje programa, kar lahko pri njej povzroči resne gospodarske težave. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da gre v tem primeru za povsem pavšalno in z ničemer izkazano trditev tožeče stranke, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V zvezi z dokazovanjem težko popravljive škode je tudi pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sama okoliščina, da se tožeča stranka zaradi izgube statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena ne bo mogla prijaviti na javni razpis, pravilno ocenilo, da sama prijava na javni razpis še ne pomeni, da bi tožeča stranka na javnem razpisu tudi uspela in sredstva tudi pridobila.

Ker mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, to kar navaja sedaj šele v pritožbi (da bo moral zaradi izgube statusa mesečno plačevati 1.200,00 EUR nadomestila za uporabo oddajnika RTV Slovenija), ne more vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor tožeče stranke glede domnevnih nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopku pri izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke. Ugovor se namreč nanaša na vsebinsko odločanje o tožbi, kar pa ni predmet presoje v postopku za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.