Jedro

Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci s C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno.

Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.

Upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi.

Izrek

I. Pritožbi drugega udeleženca: Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe C. ulica 13 in 15, L., se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glede parcele št. 942/7, k. o. A., zavrne predlog predlagateljev za ugotovitev navedene parcele kot skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam B. ulica 6-8-10-12, B. ulica 16-18-20-22 in B. ulica 26-28-30-32, L., in se pri parceli št. 942/7, k. o. A., po uradni dolžnosti izbriše zaznamba postopka določitve pripadajočega zemljišča v zemljiški knjigi.

II. Pritožba predlagateljev se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Postopek na prvi stopnji:_

1. Predmet tega nepravdnega postopka po določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča1 je določitev (skupnega) pripadajočega zemljišča trem blokom na B. ulici v L. Predlogu je bilo deloma ugodeno.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da parcele št. 924/48, 924/50 in 942/7, k. o. A., sestavljajo skupno pripadajoče zemljišče k večstanovanjskim stavbam z naslovi B. ulica 6-8-10-12, B. ulica 16-18-20-22 in B. ulica 26-28-30-32 v L. (I. točka izreka); odredilo, da se te parcele vknjižijo kot splošni skupni deli zgoraj navedenih stavb na B. ulici, v preostalem delu (glede parcel 942/1, 950/3, 1812/5, 924/49 in 924/51, vse k. o. A.2), pa je predlog zavrnilo (III. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji, in sicer zgolj glede zavrnitve določitve dela parc. št. 942/1 kot pripadajočega zemljišča (del III. točke izreka izpodbijanega sklepa); udeleženci z C. 13 in 15 se pritožujejo zoper določitev parc. št. 942/7 kot pripadajočega zemljišča stavbam na B. (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

4. Predlagatelji v pritožbi med drugim navajajo, da je sodišče določilo parcelo 942/7 kot skupno pripadajoče zemljišče večstanovanjskih stavb na B. ulici, dovoza do teh parkirnih mest pa ne, kljub temu, da je z njimi neločljivo povezan. Parcela 942/1 v naravi predstavlja večinoma park med B. in območjem D. (kamor spada tudi C. ulica), vendar na južnem delu deloma tvori dovozno pot do parkirnih mest na parceli 942/7. Enako, kot je sodišče določilo kot skupno pripadajoče zemljišče tudi dovozno pot do parkirišča na parceli št. 924/37, bi moralo ravnati tudi glede dela parcele 942/1, ki v naravi pomeni dovozno pot do parkirišča na parceli 942/7. Ni mogoče govoriti, da bi bila na parceli 942/1 javna pot. 5. Udeleženci s C. ulice v odgovoru na pritožbo predlagateljev med drugim navajajo, da so tudi sami vložili pritožbo, saj parcela 942/7 ni skupno pripadajoče zemljišče objektov na B. ulici. To zemljišče pripada tudi stanovalcem soseske D., kar je potrdil izvedenec.

6. Udeleženci s C. ulice 13 in 15 v pritožbi glede določitve parcele št. 942/7 kot pripadajočega zemljišča stavbam na B. ulici med drugim navajajo, da za narok 7. 3. 2019 niso prejeli vabila, zato jim je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Razlogi sodišča so si med seboj v nasprotju, saj iz urbanističnega dokumenta iz časa izgradnje C. izhaja, da je bilo parkirišče sprva predvideno za D. Tudi izvedenec je ugotovil, da so bila parkirna mesta na prostem na južnem delu kompleksa načrtovana kot javna, vendar smiselno za potrebe stanovalcev. Gre prav za parcelo 942/7. Izvedenec navaja, da imajo na parkirišču 942/7 določena upravičenja tudi stanovalci soseske D., ki živijo v bližini, zato je izvedenec predlagal, da naj navedeno parkirišče ostane javno v lasti sedanjega lastnika Mestne občine. Sodišče ni celovito upoštevalo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, zlasti je izostal tretji kriterij iz 43. člena ZVEtL-1, to je redna raba.

7. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo udeležencev med drugim navajajo, da aerofoto posnetek iz leta 1975 kaže, da so bila zemljišča, kjer danes stojijo večstanovanjske stavbe na B. ulici in tudi okolica, navadna polja. Iz posnetka iz leta 1980 je mogoče razbrati, da so bili dostopi do stavbe na C. ulici zagotovljeni z E. ceste, tudi leta 1983 je bil na danes obstoječem asfaltiranem parkirišču na parc. št. 942/7 gramoz, ni bilo videti nobenih parkiranih vozil. Ni res, da bi bilo parkirišče št. 942/7 edino parkirišče C. ulice, saj imajo parkirišča zagotovljena ob E. cesti. Izvedenec ni pristojen za pa podajanje pravnih zaključkov.

8. Pritožba udeležencev s C. ulice 13 in 15 je utemeljena, pritožba predlagateljev pa ni utemeljena.

_Glede pritožbe udeležencev (C. ulica 13 in 15):_

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da niso resnične trditve, da naj bi etažni lastniki C. 13 ne bili vabljeni na narok dne 7. 3. 2019. Po lastnih navedbah pritožnikov je navedena stavba do maja 2020 imela upravnika M., d.o.o., in ta je bil na narok 7. 3. 2019 vabljen (odredba na list. št. 315), vabilo pa mu je bilo vročeno 22. 11. 2018 (povratnica, pripeta k list. št. 324). Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13, M., d.o.o., navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen Zakona o pravdnem postopku3 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku4), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci z C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni podana.

10. ZVEtL-1 v drugem odstavku 42. člena kot skupno pripadajoče zemljišče določa tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov iz prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 postalo last lastnikov teh stavb. Nadalje je določeno (43. člen ZVEtL-1), da sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti naslednje kriterije: 1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3) preteklo redno rabo zemljišča in 4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo (tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1).

11. Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.5 Pri določanju funkcionalnih (pripadajočih) zemljišč oziroma konkretnejših meril zanje je bilo treba upoštevati naravne danosti prostora ter cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin, vse glede na obstoječo ali načrtovano gostoto prebivalcev.6

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar se tiče parcele 942/7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z določitvijo te parcele kot pripadajočega zemljišča stavbam na B. ulici preveliko težo poklonilo dejstvu, da je bila navedena parcela v zazidalnih načrtih in drugih aktih v zvezi z izgradnjo in ureditvijo centra G. v 80. letih prejšnjega stoletja predvidena kot parkirišče v okviru kompleksa G., kamor spadajo tudi stanovanjski bloki na B. ulici. Pri tem pa je po eni strani premalo upoštevalo starejšo urbanistično dokumentacijo, sprejeto v zvezi z izgradnjo soseske D. (D. soseska št. 3), ki se je gradila v začetku 70. let prejšnjega stoletja in kjer je bila sporna parcela (sedaj št. 942/7) predvidena kot parkirišče, namenjeno za sosesko D., kamor spadata tudi C. 13 in 15. 13. Po drugi strani je dalo tudi premalo teže ugotovitvam izvedenca, ki v mnenju z dne 6. 2. 2015 (list. št. 205, peta in šesta stran mnenja) med drugim ugotavlja, da na parkirišču 942/7 parkirajo (poleg stanovalcev B. ulice) tudi stanovalci soseske D. in uporabniki ter zaposleni v lokalih centra F. in G., verjetno pa tudi uporabniki vrtca. Nadalje je izvedenec ugotovil, da je navedena parcela javno parkirišče z dovozi do parkirnih nizov, ki je namenjeno zlasti stanovalcem zadevnih stavb ob B. ulici, stanovalcem soseske D., zaposlenim v lokalih in obiskovalcem le-teh, dovozu otrok v vrtec in podobno. Izvedenec je izrecno poudaril, da navedeno parcelo obravnavata dva različna sklopa dokumentov – tako starejši akti, ki jo določajo kot parkirišče za potrebe soseske D. (C.), kot tudi poznejši akti, ki jo predvidevajo za kompleks G. (B.). Izvedenec je predlagal, da se glede na navedeno ohrani status navedene površine kot javne površine v lasti Mestne občine.

14. Res je, kot opozarjajo predlagatelji, da izvedenec ni pristojen za odločanje o tem, katera parcela naj bo pripadajoče zemljišče kateri stavbi, saj gre za pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče. Vendar pa je izvedenec strokovni pomočnik sodišča, ki razpolaga s specifičnim znanjem in je kot tak pristojen podati vsa ustrezna strokovna pojasnila, na podlagi katerih sodišče lahko sprejme odločitev. V tem smislu tudi pritožbeno sodišče ocenjuje izvedenčev »predlog,« da parcela 942/7 še naprej ostane javna površina: izvedenec je s tem strokovno pojasnil (z utemeljitvijo, kdo vse uporablja to parkirišče) prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo (primerjaj tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1) ter kriterije in merila, ki jih je naslovno sodišče v prejšnjih odstavkih povzelo iz odločb VSRS II Ips 48/2019 in II Ips 128/2018. 15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bistvene dejanske ugotovitve izvedenca, da je sporna parcela 942/7, ki je trenutno javna površina in ima uvoz z javne ceste (K. ulice), skupno oziroma javno parkirišče, ki ga uporabljajo tako stanovalci blokov na B. kot tudi na C. ulici, poleg njih pa tudi zaposleni in obiskovalci bližnjih lokalov in poslovnih prostorov ter ljudje, ki dovažajo in odvažajo otroke v in iz bližnjega vrtca.

16. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da zgoraj opisana ugotovitev izvedenca odraža dejansko rabo navedene parcele, pri čemer je brez dvoma tak način uporabe v navadi že daljši čas. Četudi predlagatelji pravilno opozarjajo, da v času izgradnje soseske D. v 70. letih in tudi še v sredini 80. let prejšnjega stoletja parkirišča v sedanji (asfaltirani) obliki še ni bilo, ta ugotovitev ni v korist predlagateljem. Predlagatelji s sklicevanjem na aerofoto posnetke zgolj dokazujejo, da stanovalci C. tega parkirišča (v 70. in 80. letih) niso uporabljali, ne zatrjujejo in dokazujejo pa, da bi ga v tem času že uporabljali stanovalci B. (kar tudi pojmovno ni možno, saj so bili bloki predlagateljev zgrajeni šele leta 1988). Navedeno torej pomeni, da tega parkirišča ni uporabljal nihče, to pa posledično pomeni, da nobena od dveh konkurirajočih si strani (B. in C. ulica) ne izkazuje daljše oziroma obširnejše rabe. Takšno stanje pa nakazuje prav na rešitev, ki jo v pritožbi predlagajo nasprotni udeleženci in ki jo je z urbanističnega vidika sugeriral tudi izvedenec – da sporno parkirišče ostane javna površina, dostopna tako stanovalcem obeh konkurirajočih si ulic kot tudi tretjim osebam (obiskovalcem in zaposlenim v lokalih ter uporabnikom vrtca).

17. V času izgradnje tako C. kot B. je veljal sistem družbene lastnine z obrnjenim načelom _superficies solo cedit_, po katerem je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče). Namembnost oziroma potrebnost družbenega zemljišča stavbi je bila v tedanjih predpisih opredeljena kot dejanski stan, kogentna akcesorna pravica uporabe vsakokratnega lastnika stavbe pa kot pravna posledica. Pojem funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča je pravni standard, ga je treba napolniti v vsakem konkretnem življenjskem primeru, in sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. In ta namen je bil, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe.7 V duhu tega pravila je vsekakor načelo, da naj se »redke dobrine« (v tem primeru – parkirišča) čim bolj pravično razdelijo oziroma, da se naj dostop do teh dobrin (parkirišč) omogoči pod enakimi pogoji čim širšemu krogu ljudi. Pritožbeno sodišče poudarja, da v tej zadevi ne odloča po kriteriju pravičnosti, temveč upoštevaje merila, ki so veljala v času, ko je nastajala sporna soseska, ugotavlja, kakšna in katera so bila v skladu s tedanjimi kriteriji funkcionalna zemljišča. 18. Predlagatelji imajo načeloma prav, da »divje parkiranje ne pomeni pridobitve lastninske pravice,« kar pa še ne pomeni, da z nakupom stanovanj etažni lastniki na C. niso pridobili pravice parkiranja na sporni parceli. Pri tem predlagatelji spregledajo, da je bilo sporno zemljišče sprva v prostorskih aktih predvideno za D. (C.), torej so zelo verjetno stanovalci C. z nakupom stanovanj, skladno s tedaj veljavnim obrnjenim pravilom _superficies solo cedit,_ pridobili tudi sporno parcelo kot del funkcionalnega zemljišča. Šele pozneje je drug akt isto parcelo (ki sicer leži med obema entitetama) predvidel kot del kompleksa G. (B.); torej bi lahko po enakih načelih tudi stanovalci B. pridobili isto parcelo kot funkcionalno zemljišče. 19. Upoštevaje zgoraj povedano, nadalje upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. ulici. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi. Kot že omenjeno, so kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni, zato zgolj okoliščina, da je bilo v (poznejšem) aktu to zemljišče predvideno za kompleks G., še ne more biti odločilna.

20. Pri tem nima posebne teže dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba predlagateljev, da ni res, da bi bilo na parceli 942/7 skupaj 125 parkirnih mest, temveč jih je toliko na parcelah 924/48 (in ne več 924/37), ter 942/7 skupaj. Nesporno je ugotovljeno, da na obravnavanem območju parkirnih mest močno primanjkuje. Tako za B. kot za C. in druge blokovske ulice. V zvezi s številom parkirnih mest pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenca, da je bila sprva na območju predvidena gradnja več parkirnih hiš, ki bi zadovoljevale potrebe stanovalcev D., ki pa se (še) ni uresničila. Ti načrti (da bodo – tudi za potrebe D. – zgradili več parkirnih hiš) pa so nedvomno vplivali na oblikovanje dokumentov iz 80. let, kjer so sporno zemljišče predvideli (zgolj) za potrebe B. ulice oziroma območja G. V prejšnjih točkah opisane okoliščine in ne odstranitev nekakšne zapornice s strani prebivalcev D. so razlogi za ugotovitev, da parkirišče na parceli 942/7 ne služi zgolj stanovalcem B. ulice.

21. Ko se upošteva, da je zakonodajalec za določanje obsega pripadajočega zemljišča določil le temeljna napotila in merila,8 in da je treba pri določanju upoštevati naravne danosti prostora, cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin itd.9 in ko se vse kriterije iz 42. in 43. člena ZVEtL-1 obravnava celovito, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča edini pravilen zaključek, da parcela 942/7 ne more biti pripadajoče zemljišče zgolj stavbam na B. ulici.

22. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi udeležencev z C. 13 in 15 ugodilo in izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je navedeno parcelo izvzelo iz ugotovljenega skupnega pripadajočega zemljišča za večstanovanjske stavbe na B. ulici ter predlog za določitev navedene parcele kot skupnega pripadajočega zemljišča tem stavbam (in vknjižbo le-tega) zavrnilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1. _Glede pritožbe predlagateljev:_

23. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je materialnopravno zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se parcela 942/7 določi kot skupno pripadajoče zemljišče zgolj stavbam na B. ulici, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe in dokazovanje predlagateljev, da je del parcele 942/1 nujno potreben del pripadajočega zemljišča, ker gre za dovozno pot oziroma dostop do parcele 942/7. Kot je bilo obrazloženo v prejšnjih odstavkih, je sodišče druge stopnje na podlagi uspešne pritožbe udeležencev z C. 13 in 15 odločitev spremenilo tako, da je zavrnilo predlog, da se parcela 942/7 določi kot pripadajoče zemljišče stavbam na B. ulici. Navedena parcela je zemljiškoknjižno v lasti Mestne občine, enako tudi parcela 942/1, torej gre za javne površine, dostopne vsem. Drugih razlogov (razen povezanosti s parcelo 942/7), zakaj naj bi navedena parcela oziroma njen del moral biti pripadajoče zemljišče stavbam na B., predlagatelji v pritožbi ne zatrjujejo.

24. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predlog za določitev parcele 942/1 za pripadajoče zemljišče. Ker pri preizkusu izpodbijanega dela sklepa (glede parcele 942/1) ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitev, je pritožbo predlagateljev na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

25. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 40. člena ZNP-1, da v nepravdnih postopkih vsak udeleženec praviloma nosi svoje stroške postopka.

1 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 2 V nadaljevanju obrazložitve sodišče zaradi poenostavitve izpušča ime katastrske občine. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Ur. l. RS, št. 16/2019 – v nadaljevanju ZNP-1. 5 Sklep VSRS II Ips 48/2019. 6 Sodba in sklep VSRS II Ips 128/2018. 7 VSRS Sodba in sklep II Ips 128/2018, predvsem točki 41 in 42, z dodatno citirano sodno prakso. 8 Primerjaj sklep VSRS II Ips 48/2019. 9 Sodba in sklep VSRS II Ips 128/2018.