Jedro

Ker mora tožba poleg določenega zahtevka med drugim obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, sodišče tožbeni zahtevek zavrne, kadar iz v tožbi navedenih navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tako imenovana nesklepčnost tožbe).

Ker je bila glavnica vrnjena, gre pri uveljavljani terjatvi za vprašanje vrnitve plodov (zasežene stvari) oziroma občasnih terjatev (obresti), ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih. Taki zahtevki pa zastarajo v treh letih od vrnitve stvari (glavnice) tako po drugem odstavku 96. člena SPZ, kolikor jih jemljemo kot plodove, oziroma po prvem odstavku 347. člena OZ (zastaranje občasnih terjatev), kolikor jih jemljemo kot občasne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženka plača 1.276.184,00 EUR s pripadki, tožniku pa zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 8.838,42 EUR s pripadki v primeru zamude paricijskega roka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik uveljavlja, da mu toženka nadomesti korist, ki jo je imela od uporabe zneska 11.778.318,85 DEM, zaseženega na podlagi sklepa sodišča v Kopru z dne 26. 3. 1997 in vrnjenega v višini 6.022.158,80 EUR dne 22. 11. 2005 na podlagi pravnomočnega sklepa K 340/00 z dne 23. 3. 2005, s čimer naj bi nastala podlaga za zahtevek za vračilo navedenega zneska in vseh koristi, ki jih je toženka imela zaradi uporabe zaseženih sredstev v svojo korist. Tožnik pa svojega prikrajšanja niti ni zatrjeval (upoštevajoč tožbene trditve, da je bil naveden znesek DEM zasežen in vrnjen – naveden znesek EUR – družbi S.). Tožnik namreč ni navedel, kakšno zvezo ima z družbo, kateri so bila sredstva zasežena in vrnjena. Tožba torej nima trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik tisti, ki naj bi bil prikrajšan. Tožnik ni podal niti trditev o vzročni zvezi med obogatitvijo toženke in lastnim prikrajšanjem. Poleg tega tožnik ni izkazal odsotnosti pravne podlage glede pridobljene koristi toženke, saj je bilo ravnanje toženke v skladu z Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (najmanj do pravnomočnosti sklepa K 340/00 z dne 30. 3. 2005), pri čemer tožnik ni podal trditvene podlage o dogajanju po 30. 3. 2005, ko je sklep K 340/2000 z dne 23. 2. 2005 postal pravnomočen. Meni, da tožnik ni dokazal odsotnosti pravnega temelja kot enega izmed pogojev za neupravičeno pridobitev. Ni pa konkretno izkazal niti koristi (obogatitve) toženke. Ker torej tožnik ni trdil oziroma dokazal vseh pogojev (elementov), ki morajo biti kumulativno podani za uspešno uveljavljanje zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve, je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Zoper sodbo se zaradi kršitev določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ni imelo podlage za izdajo izpodbijane sodbe, upoštevajoč da je sodišče na naroku 13. 1. 2012 sprejelo dokazni sklep in sklep, da se v zadevi izda vmesna sodba (torej odločitev o temelju zahtevka) in ni bilo odločeno o vseh dokaznih predlogih. Pri tem tožnik navedene bistvene kršitve ni mogel grajati do konca glavne obravnave zaradi sklepa o izdaji vmesne sodbe. S tem pa je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev postopkovnih določb, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar sodišče trdi v razlogih sodbe in trditveno podlago pravdnih strank. Opozarja, da je v tožbi podal izrecno trditev, da je za navedeni znesek koristi toženke tožnik prikrajšan, s čimer je zadostil trditveni podlagi. Glede trditev o odsotnosti pravnega temelja opozarja na izrecno navedbo v tožbi, da je „s pravnomočnostjo sklepa opr. št. K 340/00 z dne 23. 2. 2005 odpadla podlaga za zaseg denarnih sredstev v višini 6.022.158,80 EUR“, kar je sodišče očitno spregledalo. Zato je sodišče napačno štelo, da tožnik ni trdil in dokazal vseh elementov neupravičene obogatitve, kar pomeni da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo. Sodba je nezakonita tudi zato, ker brez ugovorov aktivne legitimacije s strani toženke podaja zaključke v smeri neizkazane legitimacije tožnika. Pri tem je sodišče spregledalo tudi trditve tožnika in predložene dokaze, iz katerih je razvidno, da so bila zasežena denarna sredstva vrnjena tedanjemu pooblaščencu tožnika (kot njegovega zagovornika v kazenskem postopku) in da firma D. ni bila stranka kazenskega postopka K 340/00, temveč so bila zasežena sredstva vrnjena ravno tožniku preko njegovega tedanjega pooblaščenca. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno zgrešena, saj se sodišče pri utemeljitvi sklicuje na cit. Uredbo, ki pa kot podzakonski predpis nikakor ne more posegati v ustavne in zakonske pravice tožnika kot tistega, ki je bil prikrajšan na račun neutemeljenega zasega denarnih sredstev v okviru kazenskega postopka, za katerega se je izkazalo, da ni bil upravičen. Drži, da je Okrožno sodišče v Kopru ravnalo pravilno, ko je zasežena sredstva vrnilo tožnikovemu pooblaščencu v skladu z ZKP in uredbo, vendar to ne predstavlja ovire za zahtevek tožnika na vračilo oziroma nadomestitev koristi, ki jo je toženka imela od zaseženih sredstev in te koristi niso le ali samo ali pa sploh ne obresti, ki naj bi bile last toženke, temveč se korist ugotavlja v okviru predmetnega civilnega postopka. Neustavno in nezakonito bi bilo, da se obdolžencu v kazenskem postopku zaseže določen denarni znesek, za kar v trenutku zasega sicer obstaja pravna podlaga v ZKP, s tem denarnim zneskom tožena stranka prosto razpolaga in z njim gospodari ter ga plemeniti v svojo korist, nato pride do ugotovitve, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja, izda se oprostilna sodba, vrnejo se zasežena sredstva, ker ni več zakonite pravne podlage za zaseg, sam obdolženec, ki več let ni mogel razpolagati s svojim neupravičeno zaseženim denarjem, pa ni upravičen do ničesar, čeprav je v času zasega tožena stranka ravno od zaseženih sredstev imela koristi. Zato je odločitev napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče po prvem odstavku 315. člena ZPP, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Sodba o podlagi zahtevka, kadar podlage ni oziroma so trditve o obstoju podlage neutemeljene - nedokazane, je končna sodba (in ne vmesna).(1) Zato so v obravnavanem primeru neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika glede izdaje izpodbijane sodbe kot nezakonite. Glede pritožbenih trditev o neodločitvi o dokaznih predlogih tožnika pa pritožbeno sodišče opozarja, da je po prvem odstavku 339. člena ZPP bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če sodišče med postopkom kakšne določbe ZPP ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik pa v pritožbi ne pove, v čem (oziroma kako) naj bi neodločitev o vseh dokaznih predlogih strank (oziroma tožnika) vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da so ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

5. Glede tožbenih trditev, da je bil tožnik prikrajšan, je tožnik sicer res to navedel v tožbi, vendar zgolj navrženo in v nasprotju s tožbi kot dokazilom priloženim pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Kopru K 340/00 z dne 23. 2. 2005 in iz katerega izhaja (kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), da so bila sredstva zasežena in vrnjena družbi S.. Tožnik pa ni podal nobenih trditev o tem, kakšna je povezava (zveza) med njim in navedeno družbo, kateri so bila sredstva zasežena in vrnjena. Ob sicer nesporni aktivni legitimaciji tožnika, tožnik ni navedel prav nikakršnih razlogov o vzročni povezavi med njegovim nekonkretizirano (navrženo) zatrjevanim prikrajšanjem in koristjo, ki jo je od zaseženih sredstev imela toženka. Ker mora tožba poleg določenega zahtevka med drugim po prvem odstavku 180. člena ZPP obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, sodišče tožbeni zahtevek zavrne, kadar iz v tožbi navedenih navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tako imenovana nesklepčnost tožbe).(2) Pri obogatitvenem zahtevku mora tožnik za uspeh v pravdi, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, zatrjevati in dokazati tako svoje prikrajšanje, obogatitev na strani toženke, vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost pravnega temelja, pri čemer morajo biti vse predpostavke podane kumulativno (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ oziroma 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Najmanj kar je v obravnavani zadevi podano, je dejstvo, da tožnik, ki zatrjuje svoje prikrajšanje, v tožbi ni niti navedel vzročne povezave med dejstvom (ki ga sam zatrjuje), da so bila navedena sredstva zasežena in vrnjena družbi S. in njegovim prikrajšanjem. Pa tudi glede pridobljene koristi toženke (kar je toženka izrecno ugovarjala) se tožbene trditve nanašajo na korist, ki naj bi jo toženka imela (vsaj v višini 24.000,00 DEM oziroma 12.271,00 EUR mesečno) oziroma (sledeč trditvam tožnika – tožbi priloženega izvedenskega mnenja B. A.) bi lahko toženka pridobila korist najmanj v višini 1.589.241,22 EUR. Ni navedena (zatrjevana) korist, ki jo toženka pridobila, temveč korist, ki naj bi jo pridobila (hipotetično) ob skrbnem in gospodarnem upravljanju zaseženih denarnih sredstev. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo sklepčnost tožbe, so tako povsem neutemeljeni in ne vzdržijo pritožbene presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da gre pri predlagani izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke (le-ta je bil predlagan za dokazovanje koristi toženke), za dokaz v informativne namene (izvedenec naj bi šele ugotovil korist, ki jo je toženka imela od zaseženega zneska za čas od zasega do vrnitve), tak dokaz pa je nedopusten, saj se z izvedencem dokazujejo trditve, ne pa (šele) ugotavlja pravno relevantno dejansko stanje, kateremu bi nato tožnik prilagodil zahtevek.

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je izpodbijana sodba materialnopravno zgrešena, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je bila zasežena glavnica nesporno vrnjena (3) in upoštevajoč ugovor toženke glede zastaranja (tudi, če bi bile ostale predpostavke neupravičene pridobitve izpolnjene).(4) Ker je bila glavnica vrnjena, gre pri uveljavljani terjatvi za vprašanje vrnitve plodov (zasežene stvari) oziroma občasnih terjatev (obresti), ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih. Taki zahtevki pa zastarajo v treh letih od vrnitve stvari (glavnice) tako po drugem odstavku 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kolikor jih jemljemo kot plodove, oziroma po prvem odstavku 347. člena OZ (zastaranje občasnih terjatev), kolikor jih jemljemo kot občasne terjatve. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba po 193. členu OZ namreč (poleg vrnitve stvari) vrniti plodove in plačati zamudne obresti. In tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja prav to, a nesporno po preteku zastaralnega roka treh let, torej glede na toženkin ugovor zastaranja neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, kar pritožba neutemeljeno graja. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP kot neutemeljen zavrnilo, odločitev pa je obsežena v izreku te sodbe o zavrnitvi pritožbe tožnika.

(1) Pri tem je nepomembno, da jo zakonsko besedilo v prvem odstavku 315. člena v oklepaju (tudi za primer neobstoja oziroma neutemeljenost - nedokazanosti trditev o obstoju podlage) imenuje kot vmesno sodbo (namesto pravilno sodba o podlagi zahtevka).

(2) Prim. tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP;

(3) Tistemu, kateremu je bila zasežena.

(4) Upoštevajoč pri tem, da je napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede toženkinega ugovora zastaranja (ter po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 350. člena ZPP).