Jedro

Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Omenjeno pravilo kot oblika posrednega disponiranja strank ni absolutno, saj velja splošna prepoved razpolaganja, če je ta v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (prepoved iz tretjega odstavka 3. člena ZPP). Priznanje dejstva tako ni mogoče v primerih, če se je sodišče na podlagi predloženih dokazov že prepričalo, da je zatrjevano dejstvo neresnično. Nasprotno stališče neposredno nasprotuje avtoriteti sodstva in sodnikovi vesti ter morali. Prepoved tovrstnega posrednega disponiranja se odraža tudi v določbi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki v primeru, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s tožbi priloženimi listinami, preprečuje izdajo zamudne sodbe in kljub nevložitvi odgovora na tožbo glede takšne trditve napotuje na izvedbo dokaznega postopka. Kljub temu, da je v ZPP torej uveljavljeno načelo afirmativne litiskontestacije, po določbah ZPP neprerekana dejstva ne štejejo za priznana, če je stranka sama predložila listine, ki obstoj takšnega dejstva izpodbijejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od toženke zahteval plačilo 1,276.184,00 EUR. V tožbi je trdil, da je bil v kazenskem postopku, ki se je zaključil v letu 2005, oproščen kaznivega dejanja pranja denarja. V kazenskem postopku je bilo tožniku na podlagi sklepa z dne 26. 3. 1997 zaseženih 11,778.318,85 DEM. Sodišče je s sklepom z dne 23. 2. 2005, ki je postal pravnomočen dne 30. 3. 2005, odredilo vrnitev zaseženega denarja (v protivrednosti 6,022.158,80 EUR). Toženka ga je vrnila na račun pooblaščenca odvetnika A. A. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo nadomestila koristi, ki jo je imela toženka z uporabo zaseženih sredstev.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo in na njem ni zavrnilo ostalih dokaznih predlogov, zaradi česar ni bilo temelja za izdajo končne sodbe, saj bi moralo sodišče ponovno začeti glavno obravnavo. S tem je storilo tudi absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni izvedlo vseh dokaznih predlogov, česar ni saniralo niti pritožbeno sodišče. Z dokaznima predlogoma za postavitev izvedenca finančne stroke in predložitvijo listin o doseženi koristi tožnik ni dokazoval le višine zahtevka, ampak tudi temelj zahtevka, in sicer obogatitev na strani toženke in posledično prikrajšanje tožnika. Ne drži, da tožnik ni podal trditev o odpadli pravni podlagi. Sodišči nižjih stopenj sta brez ugovora toženke zaključili, da tožnik ni aktivno legitimiran. Tožnik je trdil, da je bil prikrajšan, toženka pa te trditve ni izpodbijala. Poudaril je, da so bila sredstva vrnjena tedanjemu pooblaščencu tožnika in da družba S. sploh ni bila stranka kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je kršilo razpravno načelo s tem, ko je brez trditev toženke zahtevek tožnika opredelilo kot zahtevek za vračilo plodov in posledično ugodilo ugovoru zastaranja. Tožnik ni zahteval obresti, pač pa nadomestilo koristi.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka uporabilo slovensko pravo, in sicer določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Navedlo je, da tožnik v tožbi svojega prikrajšanja niti ne zatrjuje. Na podlagi tožbi priloženih listin je ugotovilo, da so bila sredstva zasežena in vrnjena družbi S. in ne tožniku. Dodalo je, da tožnik ni pojasnil povezave z omenjeno družbo, niti ni podal trditev, ki bi omogočale zaključek o njegovem prikrajšanju. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (v nadaljevanju Uredba) se zasežena devizna sredstva vrnejo v nominalnem znesku, obresti pa so na podlagi drugega odstavka 24. člena Uredbe last toženke. Pojasnilo je, da izvedba dokazov glede višine zahtevka (izvedenec finančne stroke, predložitev listin toženke) ni bila potrebna, ker je zahtevek zavrnilo že po temelju.

7. Drugostopenjsko sodišče je sicer pritrdilo tožniku, da je navajal svoje prikrajšanje, vendar je ta trditev v nasprotju s predloženim dokazom, sklepom Okrožnega sodišča v Kopru K 340/2000 z dne 23. 2. 2005, iz katerega izhaja, da so bila sredstva zasežena in vrnjena družbi S. Postavljeni zahtevek je po vsebini opredelilo kot terjatev na vračilo plodov zasežene stvari, za katerega velja triletni zastaralni rok, zato je ugovor zastaranja utemeljen.

8. Dejanska podlaga tožbe terja uporabo določbe 198. člena OZ, ki ureja zahtevek za plačilo nadomestne koristi. Omenjena določba predstavlja konkretizacijo splošnega pravila o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ,(2) zato mora tožnik tudi pri zahtevku za plačilo nadomestne koristi kumulativno dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev toženke, medsebojno vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja.(3) Po tožbenih trditvah je pravna podlaga za zaseg denarnih sredstev odpadla s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru K 340/2000 z dne 23. 2. 2005. Takrat je nastala tudi obveznost toženke za njihovo vrnitev in plačilo morebitne nadomestne koristi, zato je treba uporabiti določbe OZ in ne prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi sicer je bila ureditev v ZOR po vsebini enaka kot v zdaj veljavnem OZ.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščema nižjih stopenj, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so bila sredstva zasežena družbi S. in ne tožniku. Tožnik v pritožbi te dejanske ugotovitve ni izpodbijal, pač pa ji v pritožbi in sedaj v reviziji nasprotuje z identičnim argumentom, in sicer da toženka te dejanske trditve ni prerekala, zato je sodišče s tem, ko je drugače ugotovilo dejstvo, ki ga toženka ni prerekala, kršilo razpravno načelo in napačno zaključilo, da ni prišlo do njegovega prikrajšanja. Revident z gornjo trditvijo sodiščema nižjih stopenj smiselno očita kršitev pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih (nasprotna) stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (prvi odstavek 214. člena ZPP). Pri kršitvi te določbe gre lahko za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če je sodišče nedovoljeno drugače ugotovilo dejstvo, ki je ostalo neprerekano, in je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Omenjeno pravilo kot oblika posrednega disponiranja strank ni absolutno, saj velja splošna prepoved razpolaganja, če je ta v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (prepoved iz tretjega odstavka 3. člena ZPP). Priznanje dejstva tako ni mogoče v primerih, če se je sodišče na podlagi predloženih dokazov že prepričalo, da je zatrjevano dejstvo neresnično.(4) Nasprotno stališče neposredno nasprotuje avtoriteti sodstva in sodnikovi vesti ter morali. Prepoved tovrstnega posrednega disponiranja se odraža tudi v določbi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki v primeru, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s tožbi priloženimi listinami, preprečuje izdajo zamudne sodbe in kljub nevložitvi odgovora na tožbo glede takšne trditve napotuje na izvedbo dokaznega postopka. Kljub temu, da je v ZPP torej uveljavljeno načelo afirmativne litiskontestacije(5), po določbah ZPP neprerekana dejstva ne štejejo za priznana, če je stranka sama predložila listine, ki obstoj takšnega dejstva izpodbijejo.

11. Sodišči nižjih stopenj sta glede navedbe, da so bila denarna sredstva zasežena tožniku, z vpogledom v predložene listine tožnika ugotovili, da ta navedba nasprotuje s strani tožnika predložnim listinam, zato je kljub temu, da je toženka ni prerekala, nista šteli za priznano in s tem za dokazano. Sodišči nižjih stopenj sta se pri tem gibali v zgoraj orisanih okvirih določb prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, zato grajanje relativne kršitve določb postopka pri načinu ugotavljanja tega dejstva ni utemeljeno. Revizija z navedbo, da so bila sredstva v resnici vrnjena pooblaščencu tožnika, nedovoljeno napada ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer omenjena okoliščina v nobenem primeru ne more spremeniti zaključkov o tem, kdo je bil z zasegom prikrajšan, in je za odločitev zato povsem nepomembna.

12. Že zaključek, da na tožnikovi strani ni izkazano prikrajšanje, kot eden od elementov, ki mora biti po določbi 198. člen OZ podan kumulativno z obogatitvijo, medsebojno vzročno zvezo in odsotnostjo pravnega temelja, zadostuje za zavrnitev revizije in se revizijskemu sodišču do drugih revizijskih trditev niti ni potrebno opredeljevati. Sodišče kljub temu dodaja, da ne drži revizijska trditev, da sta sodišči nižjih stopenj glede odsotnosti pravnega temelja tožniku očitali pomanjkljivo trditveno podlago. Sodišči nižjih stopenj sta se namreč ukvarjali z vprašanjem tožnikovega prikrajšanja, morebitno nepoštenostjo toženke od trenutka zasega dalje in ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje je res nespretno zapisalo, da tožnik ni dokazal (in ne, da ni podal trditev) odsotnosti pravnega temelja,(6) vendar se vsebinsko ta očitek povsem očitno nanaša na vprašanje poštenosti toženke od zasega sredstev dalje, ki pa je za odločitev v tej zadevi docela nepomembno. Očitka o nasprotju v razlogih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) sta vsebinsko povsem prazna, zato odgovor nanju sploh ni mogoč. Revizijsko sodišče o reviziji namreč lahko odloča zgolj v mejah revizijskih razlogov, ki morajo biti ustrezno konkretizirani in argumentirani tudi, ko gre za očitke o kršitvah postopka (prvi odstavek 371. člena ZPP).(7)

13. Tožnikovo uveljavljanje procesnih kršitev glede zavrnitve dokaznih predlogov je v pritožbi slonelo na argumentu, da bi jih moralo sodišče zavrniti z dokaznim sklepom na glavni obravnavi. Takšna pomanjkljivost lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določbe 287. člena ZPP, vendar mora stranka v takšnem primeru izkazati, v čem je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Že sodišče druge stopnje je tožniku pojasnilo, da v pritožbi tega niti ni zatrjeval, zato revizijsko ponavljanje pritožbenih navedb ne more biti uspešno. V reviziji je tožnik zavrnitev dokaznih predlogov povezal še z argumentom, da mu je sodišče odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Takšno stališče je v praksi tega sodišča in praksi Ustavnega sodišča povsem ustaljeno, zato bi moral tožnik v reviziji konkretizirati, v čem pri zavrniti dokaznih predlogov vidi kršitev pravice do izjave.(8) Revidentov očitek o kršitvi pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je ostal nekonkretiziran in zato nanj niti ni bilo mogoče odgovoriti. Poleg tega je omenjeno kršitev tožnik uveljavljal šele v reviziji, torej prepozno (286.b člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Enako velja tudi glede revizijske trditve, da je tožnik z dokaznima predlogoma po postavitvi izvedenca finančne stroke in pridobitvi listin o višini pridobljene koristi dokazoval temelj tožbenega zahtevka. Kršitev s takšno vsebino je tožnik uveljavljal prepozno šele v reviziji (286.b člen ZPP).

14. Revizijsko grajanje zmotne uporabe materialnega prava glede zastaralnega roka je utemeljeno, vendar to ne vpliva na drugačno odločitev o reviziji. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da gre pri vtoževani terjatvi po vsebini za občasno terjatev na vrnitev (civilnih) plodov od predmeta obogatitve po 193. členu OZ. Ob takšni materialnopravni kvalifikaciji zahtevka se je pri zastaranju posledično oprlo na določbo 347. člena OZ, ki za občasne terjatve predpisuje triletni zastaralni rok. Določba 193. člena OZ spada v okvir pravil, ki ureja obseg restitucije pri neupravičeni obogatitvi; določba 190. člena OZ tako nalaga vrnitev predmeta obogatitve, določba 194. člena OZ povrnitev stroškov, določba 193. člena OZ pa vrnitev obresti in plodov.(9) Pravilo iz 193. člena OZ ureja obveznost vrnitve obresti in plodov ob vračanju predmeta obogatitve in je zato po vsebini akcesorna obveznost.(10) Pravni temelj zahtevka v konkretnem primeru predstavlja določba 198. člena OZ o plačilu nadomestne koristi, dosežene v času uporabe, ki pa ne spada v krog določb, ki urejajo obseg restitucije. Čeprav je tožnik višino svojega prikrajšanja in dosežene koristi toženke opredelil v obliki obresti, po vsebini ne gre za obrestni zahtevek, ki bi bil akcesoren drugi denarni terjatvi (obveznost vrnitve predmeta obogatitve, to je zaseženih sredstev), in bi zaradi tega imel pravno naravo občasne terjatve. Tožnik ni zahteval plačila obresti (plodov), ki jih je toženka v času uporabe zaseženih sredstev pridobila (natečene obresti so tudi sicer po Uredbi postale last Republike Slovenije), pač pa nadomestilo koristi, ki bi jo toženka z uporabo stvari lahko imela. Po sodni praksi je namreč bistvena korist, ki bi jo obogateni lahko dosegel.(11) Po tej pravni podlagi lahko prikrajšani zahteva plačilo dosežene koristi neodvisno od zahtevka na vrnitev predmeta obogatitve in gre torej za povsem samostojen kondikcijski zahtevek, za katerega, kot za vse druge kondikcijske zahtevke, velja splošni petletni zastaralni rok. Ker se zahtevek nanaša na denar in ne na stvar v stvarnopravnem smislu, kot argumenta ni mogoče uporabiti niti določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj le-ta ureja vprašanje stvarnopravnih reparacij in ne obligacijskih zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve.

Op. št. (1): Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ).

Op. št. (2): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ).

Op. št. (3): Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 45, 46; sklep Vrhovnega sodišča II Ips 213/2013, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 206/2014, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006, sklep in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 215/2012. Op. št. (4): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, stran 362; Triva, S., Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d.d., Zagreb 2004, stran 493. Op. št. (5): Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 91. Op. št. (6): Prim. zadnji stavek 12. točke obrazložitve sodišča prve stopnje.

Op. št. (7): Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013 in II Ips 120/2010. Op. št. (8): Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05. Op. št. (9): Polajnar Pavčnik, A.: navedeno delo, stran 53. Op. št. (10): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 193/2010 (12. točka obrazložitve), sodba Vrhovnega sodišča II Ips 192/2010 (9. točka obrazložitve).

Op. št. (11): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000.