Jedro

Dejstvo, da tožnik na zemljiščih zaradi bližine plinskih rezervoarjev ne more graditi objektov, na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati, saj predpisi upoštevajo zgolj objektivne okoliščine (da gre za poslovnim dejavnostim namenjena zazidana stavbna zemljišča), ne pa tudi subjektivnih okoliščin, ki tožniku de facto onemogočajo gradnjo oz. ga bistveno omejujejo v njegovi poslovni rabi zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku v ponovnem postopku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2009 za objekt na naslovu ... (nahajališče objekta), za zazidano stavbno zemljišče – pridobitna dejavnost (namen uporabe), za površino 11.785,80 EUR, glede na doseženo število točk (615) in letno vrednost točke (0,004203), v višini 30.464,47 EUR. Ugotovil je še, da so obveznosti iz te odločbe v celoti poravnane, pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je bila prvotno izdana odločba odpravljena z odločbo drugostopnega organa z dne 8. 10. 2010. Zato je prvostopni organ izdal sedaj izpodbijano odločbo z upoštevanjem napotil drugostopnega organa. NUSZ se na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZStavbZ, Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in RS, št. 44/97) plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje NUSZ, določil občinska skupščina oziroma sedaj občinski svet v skladu z ZStavbZ in Dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje NUSZ (Uradni list SRS, št. 19/86), ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča z komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnosti in merila za oprostitev plačevanja nadomestila (61. člen zakona). Po določilih 218. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in prvega odstavka 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Ravne na Koroškem (Odlok O NUSZ, Uradni list RS, št. 124/08) se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in grajenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti javne infrastrukture. Po določilih 2. člena Odloka o NUSZ je zavezanec za plačilo nadomestila fizična ali pravna oseba kot neposredni uporabnih stavnega zemljišča, stavbe ali dela stavbe. Zavezancu se višina nadomestila določi z upoštevanjem metode točkovanja po Odloku. Na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter 17. člena Odloka o NUSZ izda davčni organ odločbo o NUSZ na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina. Izpodbijana odločba je bila, ob navedeni pravni podlagi, izdana na osnovi podatkov, ki jih je davčnemu organu posredovala Občina Ravne na Koroškem. Gre za zazidano stavbno zemljišče na naslovu ..., v izmeri 11.785 m2, ki leži v prvem območju pridobitne dejavnosti (370 točk); asfaltna cesta, vodovod, kanalizacija, toplovod oziroma plinovod, se ovrednotijo po 10 točk. To skupaj znese 410 točk, pomnoženo s faktorjem 1,5 (po 13. členu Odloka o NUSZ) pa 615 točk. Sporna stavbna zemljišča na Koroški cesti 14 dejansko predstavljajo varovalni pas rezervoarja za skladiščenje utekočinjenega naftnega plina, katerega pa ni mogoče šteti kot objekt gospodarske javne infrastrukture ali kot grajeno javno dobro po določbah 1.6 in 2.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 , saj gre za čisto poslovno dejavnost, ki ni več v domeni Zavoda A. Navedeni Zavod je namreč že pred letom 2009 prenehal z izvajanem gospodarske javne službe skladiščenja državnih blagovnih rezerv utekočinjenega naftnega plina v sosednjem skladišču. Okoliščina, da Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu določa predpisane odmike od rezervoarjev utekočinjenega naftnega plina (v obravnavanem primeru minimalno 75 m), ne vpliva na ugotovitev, da gre pri predmetnih zemljiščih glede na njihovo opredelitev za zazidana stavbna zemljišča, saj se kot stavbna zemljišča štejejo površine, ki so namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti. Glede na navedeno je prvostopni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da temelji izpodbijana odločba na določbah Odloka o NUSZ. V skladu s 1. alineo 58. člena ZStavbZ se tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi ZGO-1 dne 1. 1. 2003, še vedno uporabljajo v zvezi odmero NUSZ kot veljavne določbe VI. poglavja o NUSZ po Zakonu o stavbnih zemljiščih, ki je bil objavljen dne 14. 6. 1984 v Uradnem listu SRS, št. 18/84 z vsemi nadaljnjimi spremembami. Prvostopni organ je v obravnavanem primeru upošteval podatke oziroma površine za odmero NUSZ, kot so navedene v dopisu tožnika z dne 5. 2. 2009 ter tabele, ki je bila predložena temu dopisu in zemljiškoknjižne izpiske z dne 5. 11. 2010 in 26. 2. 2010, uporabil je tudi sklice iz katastra stavb in fotografije spornega zazidanega stavbnega zemljišča. Na podlagi predloženih listinskih dokazil in pojasnil občine z dne 24. 10. 2011 je bilo sporno nadomestilo odmerjeno od zazidanih stavbnih zemljišč v k. o. ..., parcelne številke 523/2 – dvorišče v izmeri 380 m2 ; 524 - dvorišče v izmeri 97 m2 ; 518/1- funkc. objekt v izmeri 310 m2 ; 518/2 - dvorišče v izmeri 11683 m2 , skupaj torej v izmeri 12.470,80 m2, od česar je bilo treba odšteti že v drugi odmeri upoštevano površino 685 m2 . Kot je razvidno, gre pri navedenih zemljiščih po v katastru opredeljeni katastrski kulturi za dvorišča in v enem primeru (pri parceli 518/1) za funkcionalni objekt. Iz tožnikove napovedi za odmero nadomestila v obliki tabele z dne 5. 2. 2009 izhaja, da so predmetne površine v naravi dvorišča ter funkcionalni objekt, iz zemljiškoknjižnih izpiskov pa izhaja, da je njihov lastnik tožnik. Tožnik v postopku ni pojasnjeval, zakaj podatkov oziroma površin iz predložene tabele ne bi bilo mogoče uporabiti. Zavezanec mora v davčnem postopku za svoje trditve (da ni zavezanec za plačilo spornega nadomestila) predložiti dokaze, kar pa v obravnavanem primeru ni storil (76. člen ZDavP-2). Po določilih 218.člena ZGO-1 in prvega odstavka 4. člena Odloka se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista, na katerih se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti javne infrastrukture. Po 2. členu Odloka o NUSZ je zavezanec za plačilo NUSZ oseba, ki je neposredno uporabnik stavbnega zemljišča, stavbe ali njenega dela. Neposredni uporabnik pa je lastnik zemljišča, zakupnik ali služnosti upravičenec. Iz razlogov, ki jih je navedel prvostopni organ, v obravnavanem primeru tudi ne gre za objekt gospodarske javne infrastrukture po določbah prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Glede na navedeno in upoštevaje tudi utemeljitev prvostopnega organa je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je davčni organ v ponovljenem postopku neupravičeno odmeril sporen del nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) od zazidanih stavbnih zemljišč za pridobitno dejavnost za leto 2009. Ne drži ugotovitev, da predstavljajo obdavčene površine stavbnega zemljišča v izmeri 11.785,00 m2 (odmera v višini 30.464,47 EUR) zazidano stavbno zemljišče, ki se uporablja za pridobitno dejavnost. Obravnavano zemljišče namreč predstavlja varnostni pas rezervoarja za skladiščenje utekočinjenega naftnega plina. Predmetno zemljišče v resnici uporablja lastnik plinskega rezervoarja družba B. d.o.o.. Ne strinja se s tem, da mora sporno nadomestilo plačevati zato, ker predmetni plinski rezervoar ne spada več med objekte gospodarske javne službe in zato niso več oproščena plačila NUSZ. Utemeljitev, da je do spremembe pri obračunu stavbnega zemljišča prišlo zato, ker je Zavod A. navedeno nepremičnino (rezervoar) prodal družbi B. d.o.o. pomeni, da sta navedeni pogodbeni stranki obveznost do plačila NUSZ de facto naprtili tožniku kot tretji osebi s sklenitvijo prodajne pogodbe, pri sklepanju katere tožnik sploh ni sodeloval. Tožnik je sicer res lastnik zemljišča v spornem varovalnem pasu, vendar pa mu je raba tega zemljišča ravno iz tega razloga (ker gre za varovalni pas plinskega rezervoarja) onemogočena. Čeprav gre formalno (po predpisih) res gre za stavbno zemljišče, pa na njem dejansko ni mogoče graditi oziroma ga kakorkoli drugače uporabljati kot pozidano stavbno zemljišče. Za njegovo (tožnikovo) davčno obveznost ne more biti pomembno dejstvo, ali se v rezervoarjih shranjuje utekočinjen naftni plin v javnem ali zasebnem interesu, obakrat mu je raba prostora onemogočena zaradi dejstva, ker je tam plinski rezervoar, ki onemogoča kakršnokoli gradnjo. Spornega varovalnega pasu tudi po določbah Odloka o NUSZ ni mogoče uvrstiti med zazidana ali nepozidana stavbna zemljišča, saj na njem ni zgrajen noben objekt, niti ga ni mogoče zgraditi. Občina se tudi ni držala obljube, da se bo plačilu NUSZ za sporne površine, ki sodijo v varovalni pas, posebej dogovorila s tožnikom, ampak je podatke enostransko poslala davčnemu organu. Pritožbeni organ se je do pritožbenih ugovorov opredelil le pavšalno. Na ugovor, da na predmetnem zemljišču ni zgradbe ali objekta, ni posebej odgovoril. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Tožena stranka pa mu je dolžna plačati odmerjene stroške postopka v 15 dneh po prejemu sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera NUSZ za tožnikova zemljišča, ki nedvomno ležijo na območju stavbnih zemljišč, po katastrski kulturi pa so opredeljena pretežno kot dvorišča, v primeru ene parcele pa kot funkcionalni objekt. Ker je treba po navedenih predpisih za takšna zemljišča nedvomno plačevati NUSZ, so tožnikovi nasprotni tožbeni ugovori neutemeljeni. Nesporna okoliščina, da predmetna zemljišča ležijo v bližini obstoječih plinskih rezervoarjev lastnika B. d.o.o., zaradi česar na njih po varnostnih predpisih ni mogoče graditi objektov (varnostni pas v širini 75 m), na obveznost plačevanja NUSZ za predmetno območje ne more vplivati, prav tako ni dvoma, da je zavezanec za plačilo tega nadomestila tožnik kot lastnik parcel. Morebiten škodni vpliv sosednje nepremičnine (plinskega rezervoarja lastnika B. d.o.o.) ne more biti predmet odločanja v tem davčnem oz. sodnem postopku, ampak gre za vprašanje civilnopravnih oz. odškodninskih razmerij med tožnikom in družbo B. d.o.o..

Poleg že navedenih (citiranih) zakonskih določb ZStavbZ, ZGO-1 in ZDavP-2, so za odločitev v zadevi relevantne predvsem določbe Odloka o NUSZ, kjer je v 3. členu določeno, da zavezanci plačujejo NUSZ za uporabo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča na območjih določenih v tem odloku ne glede na to, ali se površine dejansko uporabljajo ali ne. V 4. členu pa je med drugim določeno, da se za določitev NUSZ štejejo kot zazidana stavbna zemljišča tudi "druge površine, ki so namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti" (poleg izrecno navedenih nepokritih skladišč, parkirišč, letnih vrtov, igrišč, itd.) in da se NUSZ obračunava ne glede na to, ali so prostori zasedeni ali ne, pri čemer se pri odmeri nadomestila upošteva zadnja namembnost, ki se je odvijala na stavbnem zemljišču. V obravnavanem primeru je torej davčni organ predmetno zemljišče zakonito obravnaval kot zazidano stavbno na podlagi njihove katastrske opredelitve namembnosti (dvorišča oz. funkcionalni objekt) in citirane določbe zadnje alineje 3. točke 2. odstavka Odloka o NUSZ (druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti). Dejstvo, da tožnik na predmetnih zemljiščih zaradi bližine plinskih rezervoarjev ne more graditi objektov, na to presojo ne more vplivati, saj predpisi glede tega določajo oz. upoštevajo zgolj objektivne okoliščine (da gre za poslovnim dejavnostim namenjena zazidana stavbna zemljišča), ne pa tudi subjektivnih okoliščin, v obravnavanem primeru torej lastništva plinskega rezervoarja, ki tožniku de facto onemogoča gradnjo oz. ga bistveno omejuje v njegovi poslovni rabi predmetnih zemljišč. Kot že rečeno, morebiten škodni vpliv sosednje nepremičnine (plinskega rezervoarja lastnika B. d.o.o.) ne more biti predmet odločanja v tem davčnem oz. sodnem postopku, ampak gre za vprašanje civilnopravnih oz. odškodninskih razmerij med tožnikom in družbo B. d.o.o..

Upoštevaje navedeno je torej neutemeljen tožbeni ugovor, da predmetnih zemljišč zaradi vpliva sosednjega plinskega rezervoarja (varovalni pas), ni mogoče šteti za zazidana stavbna zemljišča. Prav tako je neutemeljen s tem povezan tožbeni ugovor, v smislu katerega sta obveznost plačevanja NUSZ s svojo medsebojno prodajno pogodbo tožniku naprtila družba B. d.o.o. in Zavod za blagovne rezerve RS.

Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen pavšalen tožbeni ugovor, da za tožnikovo davčno obveznost ne more biti pomembno dejstvo, ali se v rezervoarjih shranjuje utekočinjen naftni plin v javnem ali zasebnem interesu, ker mu je raba njegovega prostora v vsakem primeru onemogočena. Utemeljeni argumentaciji davčnega organa, zakaj predmetnih zemljišč potem, ko so sosednji plinski rezervoarji prešli iz javne v čisto zasebno poslovno uporabo, ni več mogoče obravnavati kot zemljišča, ki služijo za potrebe objektov gospodarske javne infrastrukture ali grajenega javnega dobra (ker plinski rezervoarji v zasebni lasti ne ustrezajo več definiciji objektov gospodarske javne infrastrukture ali grajenega javnega dobra po določbah točk 1.6 in 2.2. prvega odstavka 2. člena ZGO -1), tožnik ni ponudil nobene tehtne nasprotne argumentacije.

Neutemeljeni so tudi postopkovni tožbeni ugovori, po katerih je občina podatke davčnemu organu posredovala enostransko (brez posveta s tožnikom), da se je pritožbeni organ do pritožbenih ugovorov opredelil preveč pavšalno in da je zato tudi obrazložitev drugostopne odločbe nejasna in nezadostna. Tožnik za svojo zahtevo po predhodni uskladitvi za odmero NUSZ relevantnih podatkov med njim in občino, ne navaja nobene relevantne pravne podlage, ki bi mu takšno pravico dajala. Po mnenju sodišča občine k takemu predhodnemu usklajevanju ne zavezuje noben predpis. Obrazložitev drugostopne odločbe po presoji sodišča izpolnjuje zahteve Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede obrazložitve upravne odločbe, neutemeljen je tudi očitek, da se je pritožbeni organ do pritožbenih ugovorov opredelil preveč pavšalno.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje še na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.