Jedro

Glede na navedeno vrsto rabe obravnavanih zemljišč iz zemljiškega katastra, ki je določena kot „dvorišče“ in „funkcionalni objekt“, je obravnavano zemljišče zazidano stavbno zemljišče, zato je zanj pravilno in zakonito odmerjeno nadomestilo za zazidano stavbno zemljišče.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Dravograd, Izpostave Ravne na Koroškem, št. DT 4224-229/2009-15 (21015-00) z dne 24. 12. 2010, s katero je bilo revidentki v ponovnem postopku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) za leto 2009 za površine 11.785,80 m2 za zazidano stavbno zemljišče – pridobitna dejavnost, v višini 30.464,47 EUR. Ugotovljeno je bilo, da so obveznosti iz odločbe v celoti poravnane, da pritožba ne zadrži izvršitve in da davčnemu organu v postopku posebni stroški niso nastali. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-13-36/2011-4 z dne 8. 11. 2011. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da med strankama ni sporno, da navedena zemljišča v revidentkini lasti ležijo na območju stavbnih zemljišč, v katastru pa so opredeljena kot dvorišča oziroma funkcionalni objekt, zato je zanje treba plačevati nadomestilo. Prav tako ni sporno, da ta zemljišča ležijo v bližini rezervoarja za utekočinjeni naftni plin lastnika X., d. o. o., zaradi česar po varnostnih predpisih v varovalnem pasu ni dopustno graditi objektov. Slednje pa na obveznost plačevanja nadomestila ne vpliva. Davčni organ je sporna zemljišča pravilno obravnaval kot zazidana stavbna zemljišča na podlagi njihove katastrske opredelitve namembnosti (dvorišča oziroma funkcionalni objekt). Sodišče prve stopnje se sklicuje na obrazložitev upravnih organov, da spornih zemljišč ni mogoče več šteti za zemljišča, ki služijo za potrebe objektov gospodarske javne infrastrukture.

3. Zoper izpodbijano sodbo je revidentka vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela upravnega akta. Zatrjuje kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopku z revizijo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 30.464,47 EUR in tako presega 20.000,00 EUR, zato je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi v reviziji med strankama ni sporno, da zemljišče v obsegu 11.785 m2, predstavlja dele 4 parcel (parc. št. 23/2 128 m2 (razlika med 380 in 252 m2), parc. št. 24 v izmeri 97 m2, parc. št. 18/1 v izmeri 310 m2 in parc. št. 18/2 v izmeri 11.250 m2 (razlika med 11.785 in 433 m2)), ki glede na podatke iz zemljiškega katastra predstavljajo dvorišče (parc. št. 23/2, 24, 18/2) in funkcionalni objekt (parc. št. 18/1), da je zemljišče v lasti revidentke in da leži v bližini rezervoarja za utekočinjeni naftni plin; da je bilo za to zemljišče z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo za leto 2009 za zazidana stavbna zemljišča; da se rezervoar za utekočinjeni naftni plin nahaja na drugi zemljiški parceli in je v lasti druge pravne osebe. Med strankama ostaja sporno, ali navedeno zemljišče predstavlja stavbno zemljišče in če je ta pogoj izpolnjen, ali gre za zazidano stavbno zemljišče. 9. Pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je v več predpisih. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1) je prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97), razen prve alineje 56. člena(1) v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ/84. To ureditev dopolnjuje 218. do 218. d člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in 127. člen novele ZGO-1B, ki med drugim natančneje opredeljujejo stavbna zemljišča, za katera se lahko odmerja nadomestilo. V obravnavanem primeru pa ureditev konkretizira tudi Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ravne na Koroškem (Ur. l. RS, št. 124/2008, v nadaljevanju Odlok).

10. Glede na določilo 58. člena ZSZ se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, med drugim za območja mest in naselij mestnega značaja, območja pa določi občina. V obravnavanem primeru gre za nepremičnine na naslovu Y., Ravne na Koroškem, ki so nedvomno sestavni del mesta, poleg tega pa je za to območje občina z Odlokom tudi določila, da se plača nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zato obravnavane nepremičnine spadajo med stavbna zemljišča. Zavezanec za plačilo nadomestila je po 2. členu(2) Odloka, ki le natančneje določa vsebino 62. člena ZSZ, revidentka kot lastnica teh zemljišč in tako neposredna uporabnica zemljišča. Da bi šlo za druge vrste razmerja, ki je podlaga za preložitev bremena plačila nadomestila z lastnika na drugega zavezanca, pa revidentka niti ne navaja.

11. Iz 218. in 218. b člena ZGO-1 ter 127. člena novele ZGO-1B izhaja, da se za zazidano stavbno zemljišče štejejo 1) zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in 2) zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Tretji in četrti odstavek 127. člena novele ZGO-1B pa določata način izračuna površine, ki jo je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, za potrebe odmere nadomestila. Zazidano stavbno zemljišče se odmeri za tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. V primeru, da je bila z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja ali z odločbo o določitvi gradbene parcele parcela določena kot gradbena parcela ali funkcionalno zemljišče, se za zazidano zemljišče šteje celotna površina tako določene gradbene parcele ali funkcionalnega zemljišča. V petem odstavku je določeno, da se z dnem začetka uporabe tega zakona šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

12. Kako se ugotovi relevantno dejansko stanje za odmero nadomestila, pa določa 218. c člen ZGO-1. Za zazidana stavbna zemljišča občina pridobi podatke iz katastra stavb. Podatke o površini zemljiških parcel, ki so vključene v območja, za katera je občina določila, da se na njih plačuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, pa pridobi občina tudi brezplačno iz uradnih evidenc o zemljiškem katastru. Za odmero nadomestila so torej pravno pomembni podatki, ki so evidentirani v katastru stavb in zemljiškem katastru. Glede na določbo drugega odstavka 218. c člena mora zavezanec za plačilo nadomestila, če se s podatki občine ne strinja, predlagati vpis novih podatkov ali predlagati vpis sprememb podatkov pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. V nasprotnem primeru velja domneva, da so podatki občine pravilni.

13. Revizijski ugovori, da bi moralo sodišče vpogledati v fotografije spornih zemljišč in da v naravi stanje ni tako, kot izhaja iz katastra, glede na prej navedene določbe ZGO-1 niso utemeljeni, saj se glede na 218. c člen ZGO-1 upoštevajo podatki iz javnih evidenc. Revidentka pa v upravnem postopku izrecno nikoli ni ugovarjala, da podatki v zemljiškem katastru in katastru stavb ne ustrezajo dejanskemu stanju niti ni izkazala, da bi začela ustrezne postopke za njihovo uskladitev.

14. Iz zemljiškega katastra izhaja, da imajo obravnavane nepremičnine parc. št.: 18/2, št. 23/2, št. 24 določeno vrsto rabe dvorišče in št. 18/1 funkcionalen objekt. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 41/1982, Ur. l. RS, št. 52/2000 - ZENDMPE, 47/2006 – ZEN, v nadaljevanju Pravilnik) določa nomenklaturo, oznake in šifre vrst rabe zemljišč, merila in pogoje za uvrščanje zemljišč v vrste rabe, pravila za evidentiranje ter ugotavljanje vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru. V 5. členu Pravilnika je določeno uvrščanje zemljišč pod gradbenimi objekti. Iz 5. točke 5. člena Pravilnika izhaja, da se v funkcionalni objekt uvrščajo zemljišča pod samostojnimi gradbenimi objekti, ki funkcionalno služijo določeni dejavnosti. Iz 11. točke istega člena pa izhaja, da se v dvorišče uvrščajo zemljišča ob stavbi oziroma med stavbami, ki so namenjena dejavnosti v zvezi s funkcijo stavbe in njenim vzdrževanjem. Glede na opredelitev v Pravilniku kaj predstavlja vpisana vrsta rabe v zemljiškem katastru „dvorišče“ in „funkcionalni objekt“, to ustreza relevantni definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj obe vrsti rabe konkretizirata definicijo gradbene parcele, ki med drugim obsega tudi „površine, ki služijo takšnemu objektu“.

15. Glede na v zemljiškem katastru navedeno vrsto rabe za obravnavana zemljišča, to je „dvorišče“ in „funkcionalen objekt“, gre za zazidana stavbna zemljišča in je zato odmera nadomestila za zazidano stavbno zemljišče pravilna in na zakonu utemeljena.

16. ZGO-1 določa, da se odmeri nadomestilo za zazidana stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Iz namena določb ZGO-1, ki določajo izjemo od plačila nadomestila za zgoraj navedena zemljišča, izhaja, da je narava zemljišč, na katerih je infrastruktura gospodarskih javnih služb, posebna. Navedena infrastruktura zagotavlja opremljenost stavbnih zemljišč in uporabniki stavbnih zemljišč že v okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost s to infrastrukturo.

17. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da obravnavana revidentkina zemljišča ne predstavljajo zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. V obravnavanem primeru gre za zemljišče v lasti gospodarske družbe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, in zemljišča take posebne narave nimajo. Iz predpisov (Energetski zakon (EZ, Ur. l. RS, št. 79/99, in nasl.), Uredba o energetski infrastrukturi (Ur. l. RS, št. 63/03 in nasl.) in drugi) izhaja, da območja oziroma zemljišča, kjer so varovalni pasovi za energetske objekte, ne spadajo v zemljišča, na katerih je infrastruktura gospodarskih javnih služb. Za varovalne pasove infrastrukture gospodarskih javnih služb, tudi cest, se torej nadomestilo odmerja in izjema iz ZGO-1, ki velja le za infrastrukturne objekte gospodarskih javnih služb, ne pride v poštev. Izjeme (nadomestilo se ne plača) od splošnih (nadomestilo se plača) pravil se ne smejo razširjati na primere, ki v izjeme, niso jasno in določno zajeti. Takšno stališče o restriktivni razlagi izjem od splošnih pravil, je Vrhovno sodišče sprejelo že v več zadevah (npr. sodba I Up 794/2002 in sodba I Up 558/2002).

18. Ker revizijski ugovori o tem, da je obravnavano zemljišče zaradi varovalne funkcije za objekt v lasti tretjega za revidenta neuporabno, na odločitev o plačilu nadomestila ne morejo vplivati, se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Op. št. (1): ZSZ/97 56. člen: "Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:- Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92 - odločba US), razen določb prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča;" Op. št. (2): Odlok v 2. členu določa, da je zavezanec: lastnik, katerega lastninska pravica je vpisana v zemljiško knjigo; – pridobitelj lastninske pravice na podlagi pravnega akta (pogodba, odločba, zakon); – uporabnik, ki je pridobil pravico uporabe na podlagi najemne ali zakupne pogodbe, služnostne pogodbe o podelitvi osebne služnosti (užitek, raba, služnost stanovanja), ustanovljene stavbne pravice oziroma drugega pravnega posla.