Jedro

V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.

Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.

Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.

Izrek

I. Pritožba zoper zavrnilni del II. točke izreka sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper I. točko izreka in zoper ugodilni del II. točke izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Upnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za naložitev plačila sodnih penalov zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 122,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V presežku je zahtevek dolžnika za povrnitev stroškov zavrnilo (II. točka izreka).

2. Upnik je vložil pravočasno pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Citira 53. člen ZDSS-1 in opozarja na sklep VSL II Ip 4709/2014 z dne 21. 1. 2015, iz katerega je razvidno, da izvršilni postopek na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. V omenjenem postopku je sicer sodišče zaključilo, da posamezni delavec ne more vložiti predloga za izvršbo, ni pa sodišče izključilo možnosti, da izvršitve naložene obveznosti ne bi mogel zahtevati predlagatelj. Stališče prvostopenjskega sodišča predstavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, na kar je upnik opozarjal že tekom postopka, pa se prvostopenjsko sodišče do teh argumentov sploh ni opredelilo. V nadaljevanju pritožba citira sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter stališča teorije, po kateri je namen sodnega varstva praviloma dosežen šele z uresničitvijo določene pravice in po kateri morajo pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsi, v prvi vrsti pa državni organi. Opozarja tudi na stališče ESČP, da če je dolžnik država, bi morala obveznost iz pravnomočne sodbe izvršiti prostovoljno in v teh primerih od upnika ni treba pričakovati, da bo zahteval izvršbo (zadeva _Burdov proti Rusiji, št. 33509/04 z dne 15. 1. 2009_). Vse to pomeni, da ZDSS-1 in tudi Ustava RS omogočata oziroma celo zahtevata izvršitev sodnih odločb, izdanih v kolektivnih delovnih sporih. V primerih, ko je dolžnik država, pa po stališču ESČP izvršilni postopek sploh ne bi smel biti potreben. Namen sodnih penalov je z grožnjo plačevanja določenih denarnih zneskov pripraviti dolžnika, da sam, brez intervencije države, izvrši obveznost, določeno s pravnomočno sodno odločbo. Ustavno skladnost instituta sodnih penalov je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. V konkretnem primeru je bila izdana pravnomočna sodna odločba, ki je postala izvršljiva že dne 12. 11. 2016, pa je država kot dolžnica vse do sedaj še ni izpolnila. Namesto, da bi država kot dolžnica pravnomočne odločbe spoštovala in izpolnila, kar ji je naloženo, je iz njenega ravnanja v tem postopku razvidno, da ji je čisto vseeno, kdaj bo svoje obveznosti izpolnila. Pri tem se skriva za „sporno“ sodno prakso, ki zahteva, da policisti, kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, sami ponovno sprožijo nov sodni postopek, na podlagi katerega bodo lahko prišlo do izvršitve pravic, ki so jim že bile priznane s pravnomočno sodno odločbo v kolektivnem delovnem sporu. Vse to pa pomeni, da navedena stališča niso pravilna in predstavljajo kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in bi morala Republika Slovenija na drugačen način poskrbeti za izvršitev pravnomočnih sodnih odločb, izdanih v kolektivnih delovnih sporih. Upnik je izkazal, da konkretna sodna odločba predstavlja primeren izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje razen s sklicevanjem na „sporno“ sodno prakso, ki se je nanašala na predloge za izvršbo, ki so jih na podlagi odločb v kolektivnih delovnih sporih vlagali delavci, ni navedlo ničesar drugega, da bi obrazložilo svoje stališče, da predmetne odločbe niso primeren izvršilni naslov. Poleg tega se tudi ni opredelilo do očitkov upnika, da bi stališča o nezmožnosti izvršitve sodbe pomenila kršitev z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zvezi s stališčem, da upnik nima materialne aktivne legitimacije za vložitev zahteve, se sodišče prve stopnje sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 1768/2014. Iz citirane odločitve je razvidno, da so aktivno legitimirani za vložitev predloga za izvršbo le delavci in ne v njihovem imenu sindikat. Navedeno stališče pa je izrecno nasprotno stališču istega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi II Ip 4709/2014 z dne 21. 1. 2015 in ki ga povzema tudi sodišče prve stopnje, po katerem posamezni delavec ne more vložiti predloga za izvršbo na podlagi pravnomočne odločbe iz kolektivnega delovnega spora. Končni rezultat obrazložitve sodišča prve stopnje je torej, da nihče ne more zahtevati izvršitve pravnomočne odločbe iz kolektivnega delovnega spora, kar pa pomeni tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Nikjer iz ZDSS-1 ne izhaja, da sindikat ne bi imel pravice izterjati obveznosti, ki so naložene v kolektivnem delovnem sporu, ta pravica avtomatično izhaja iz 53. člena ZDSS-1. Da lahko sindikat zahteva izterjavo, izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča glede pravice do sodnega varstva. V konkretnem primeru lahko tako izpolnitev obveznosti zahtevajo tako sindikat, kot posamezni policisti. Upnik predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlogu za naložitev plačila sodnih penalov ugodi in dolžniku naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Sodišče je pritožbo vročilo dolžnici v odgovor. Dolžnica v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa je neutemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da upnik nima pravnega interesa za pritožbo v delu, v katerem je bil v II. točki izreka sklepa zahtevek dolžnice za povrnitev stroškov v presežku zavrnjen. Taka odločitev je namreč upniku le v korist, posledično pa se z vsebinsko odločitvijo o pritožbi v tem delu upnikov pravni položaj ne bi mogel v ničemer izboljšati. Ker pa je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za meritorno odločanje o pritožbi (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), je višje sodišče pritožbo zoper zavrnilni del II. točke izreka sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. V preostalem delu pa je višje sodišče izpodbijani sklep vsebinsko obravnavalo in ga preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom - ZIZ).

7. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi za naložitev plačila sodnih penalov, ki jo je upnik vložil na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016. Navedeni sodbi sta bili izdani v kolektivnem delovnem sporu predlagatelja Policijski sindikat Slovenije, zoper nasprotno udeleženko Republiko Slovenijo, z njima pa je bilo nasprotni udeleženki naloženo, da policistom, ki imajo od 4. 5. 2013 dalje po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno obveznost v tem obdobju, pa v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje, presežek ur obračuna kot nadure v višini 130 % osnovne bruto urne postavke policista, odvede predpisane davke in prispevke in policistom izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu, ki sledi mesecu po zaključenem referenčnem obdobju, do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v roku 15 dni. Predmetno zahtevo za določitev sodnih penalov je vložil predlagatelj iz kolektivnega delovnega spora, Policijski sindikat Slovenije. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo upnika zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da navedena sodba ni primeren izvršilni naslov za naložitev plačila sodnih penalov. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da vlagatelj nima aktivne materialne legitimacije za vložitev zahteve.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika za nedenarno terjatev, se lahko namesto izvršbe posluži tudi sodnih penalov (212. člen ZIZ). Ta institut je torej alternativa izvršbi za prisilno uveljavitev nedenarne terjatve, za katero ima upnik zoper dolžnika izvršilni naslov. Kot že zgoraj navedeno, je bil v konkretnem primeru stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.1 S tem v zvezi pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.2

9. Višje sodišče dalje soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen.3 To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Kot je bilo že pojasnjeno v 8. točki razlogov, mora biti tako upnik stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 izhaja, da mora nasprotna udeleženka, sedaj dolžnica, policistom, ki imajo od 4. 5. 2013 po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost, pa niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje, presežek ur obračunati kot nadure v višini 130 % osnovne bruto urne postavke policista, odvesti predpisane davke in prispevke in policistom izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, obveznost dolžnice v izvršilnem naslovu ni v zadostni meri določena, saj je treba najprej ugotoviti, ali posamezni policist sploh izpolnjuje pogoje za obračun presežka ur kot nadure, in nato še višino njegovega prikrajšanja glede na njegovo osnovno plačo. Tega pa v izvršilnem postopku, ki je namenjen le hitri in učinkoviti izvršitvi izvršilnih naslovov, ni mogoče ugotavljati.4 Enako smiselno velja za postopek odločanja o naložitvi plačila sodnih penalov. Pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 tako tudi po presoji višjega sodišča ni primeren izvršilni naslov za določitev sodnih penalov za uveljavitev terjatev posameznih policistov.

10. Dalje višje sodišče še opozarja, da je institut sodnih penalov namenjen le uveljavitvi nedenarnih terjatev (212. člen ZIZ), v konkretnem primeru pa je terjatev po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 nedenarna le v delu, ki se nanaša na obračun presežkov ur kot nadur ter na odvod davkov in prispevkov od obračunanih bruto zneskov. Izplačilo neto zneskov posameznim policistom pa je po svoji naravi denarna terjatev in tudi iz tega razloga zahtevi za določitev sodnih penalov v tem obsegu ne bi bilo mogoče ugoditi.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Res je pravica do izvršbe oziroma pravica do prisilne uveljavitve terjatve neločljiv del ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva.5 Prav tako drži, da je po judikaturi ESČP v primeru, ko je dolžnik država, to svojo obveznost dolžna izpolniti in se ne more izgovarjati, da nima sredstev za plačilo dolga.6 Vendar pa navedeno ne vpliva na zahtevo, da mora sodno varstvo zahtevati aktivno stvarno legitimirani upravičenec po izvršilnem naslovu, niti na zahtevo, da mora biti izvršilni naslov primeren za izvršbo oziroma za določitev sodnih penalov. Za obravnavani primer to konkretno pomeni, da bi svojo pravico do sodnega varstva, katere del je tudi pravica do prisilne uveljavitve obveznosti, lahko uveljavili posamezni policisti, če bi razpolagali s primernim izvršilnim naslovom zoper dolžnico. Predmetno zahtevo za določitev sodnih penalov pa je vložil sindikat in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 tudi ni primeren izvršilni naslov. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi v zadostni meri obrazložilo in je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 22. člena Ustave. Ker iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da ni pogojev za naložitev plačila sodnih penalov, pa je s tem sodišče smiselno odgovorilo tudi na upnikove navedbe, da bi stališče o nezmožnosti izvršitve sodbe pomenila kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. Sicer pa tudi ne drži, da iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani. opr. št. II Ip 4709/2014 z dne 21. 1. 2015 izhaja, da posamezni delavec ne more zahtevati izvršitve pravnomočne odločitve iz kolektivnega delovnega spora. V navedeni zadevi je bilo namreč za zavrnitev predloga za izvršbo odločilno, da konkretna sodba, izdana v kolektivnem delovnem sporu, ni primeren izvršilni naslov za izvršbo, in ne okoliščina, da je izvršilni predlog vložil delavec. Tako ne drži pritožbeni očitek, da glede na stališče sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo tako na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 1768/2014, kot na odločbo istega sodišča, opr. št. II Ip 4709/2014, nihče ne more zahtevati izvršitve pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu.

12. Odločitev o zavrnitvi zahteve za naložitev plačila sodnih penalov v I. točki izreka je tako pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev, da mora upnik dolžniku povrniti 122,40 EUR stroškov postopka v zvezi s predlogom za določitev sodnih penalov (II. točka izreka; 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je tako pritožbo zoper I. točko izreka in zoper ugodilni del II. točke izreka zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezo s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep II Ip 1768/2014 z dne 14. 5. 2014, 5. točka razlogov. 2 Prav tam, 6. točka razlogov. 3 Tako tudi VSL sklep II Ip 4709/2014 z dne 21. 1. 2015. 4 Prim. npr. VSL sklep III Ip 2514/2014 z dne 8. 10. 2014. 5 Npr. odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 in U-I-65/05 in npr. sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hornsby proti Grčiji, št. 18357/91 z dne 19. 3. 1997 ter v zadevi _Scordino proti Italiji_, št. 36813/97 z dne 29. 3. 2006. 6 Prim. npr. sodbi v zadevah _Burdov proti Rusiji_, št. 33509/04 z dne 15. 1. 2009 in _Prodan proti Moldaviji_, št. 49806/09 z dne 18. 5. 2004.