Jedro

Poklicno opravljanje podžupanske funkcije se res ne opravlja na podlagi formalne sklenitve delovnega razmerja, temveč neposredno na podlagi imenovanja pristojnega organa občine. Poklicni funkcionarji so tako glede opravljanja funkcije v specifičnem položaju, iz tega naslova pa jim gredo tudi povsem podobne pravice, kot so značilne za delovno razmerje (pravica do plače, priznanje delovne dobe, pravica do vključitve v socialna zavarovanja itd.). Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa predstojnika z dne 13. 7. 2007, izdanega v smislu določb 152.b člena ZJU, pravno veljavno soglašala z mirovanjem tožnikovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas, dokler bodo tožniku priznane pravice v smislu delovnega razmerja na podlagi poklicnega opravljanja podžupanske funkcije in na možnost vrnitve tožnika na njegovo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je tožnik dosegel pred mirovanjem pravic.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v točki 1/I potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 1. 2011, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vrnitev na delo k toženi stranki po tem, ko mu je poklicna funkcija podžupana Občine I. prenehala. Hkrati je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo gradbenega inšpektorja II. v nazivu V. stopnje, ki ga je opravljal na podlagi pri toženi stranki sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter mu od 12. 2. 2011 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi na delovno mesto gradbenega inšpektorja in mu povrniti stroške postopka. Presodilo je, da tožnik ni uveljavil vrnitve na delo takoj po prenehanju funkcije, po uveljavitvi pravice do nadomestila plače po prenehanju funkcije pa na podlagi določb Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO) pa vrnitve na delo ne more več zahtevati.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o zavrnitvi zahteve za vrnitev na delo z dne 5. 1. 2011 razveljavilo, v preostalem pa s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v razveljavljenem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da je tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa tožene stranke z dne 13. 7. 2007 o mirovanju pravic za čas poklicnega opravljanja podžupanske funkcije in določb 152.b člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) po prenehanju pravic v smislu delovnega razmerja na podlagi poklicnega opravljanja funkcije podžupana utemeljeno uveljavljal vrnitev na delo k toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno dopustilo obravnavo tožbe, ki je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka, ki je začel teči z iztekom tridesetih dni od podaje pritožbe z dne 22. 11. 2010 pri komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ker komisija v tem roku o tožnikovi pritožbi ni odločala. Kasnejša odločitev komisije z dne 5. 1. 2011 ni pomenila, da je tožniku pričel 30-dnevni rok za vložitev tožbe znova teči. Na zamudo roka za tožbo je tožena stranka sodišče prve stopnje izrecno opozorila, vendar sodišče tega neutemeljeno ni upoštevalo. Poleg tega navaja, da sklep tožene stranke z dne 13. 7. 2007 o mirovanju pravic ne more biti podlaga za odločitev sodišča, saj tožnik zaradi poklicnega opravljanja funkcije podžupana ni bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Ker funkcionar ne opravlja funkcije na podlagi delovnega razmerja, se sodišče neutemeljeno sklicuje na določbe ZJU. Tožnik pa tudi ni uveljavil pravice do vrnitve na delo takoj po prenehanju funkcije, saj mu je prvič funkcija podžupana prenehala že 28. 7. 2008 in je tožnik po prenehanju te funkcije skoraj v celoti izkoristil pravico do nadomestila plače oziroma osebnega dohodka po določbah ZFDO, prav tako pa je koristil pravico do nadomestila plače tudi po drugem prenehanju podžupanske funkcije z dne 11. 11. 2010. Po izkoriščenju pravice do nadomestila plače po prenehanju statusa funkcionarja pa glede na obstoječo prakso bivši funkcionar vrnitve na delo k delodajalcu ne more več uveljaviti. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbi v zadevah Pdp 1902/2000 in Pdp 208/2011. 4. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da glede na predmet spora revizija po zakonu ni dovoljena, tožena stranka pa tudi ni predlagala njene dopustitve. Podredno pa navaja, da je v obeh primerih prenehanja poklicne podžupanske funkcije takoj uveljavljal pravico do vrnitve na delo, vendar brezuspešno. Sicer pa prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Bistvo tega spora je uveljavljanje vrnitve na delo oziroma uveljavljanje delovnega razmerja in pravic na tej podlagi pri toženi stranki. Zato se spor uvršča med individualne delovne spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerih je na podlagi 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizija že po zakonu dovoljena.

7. Z revizijskimi navedbami, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe zoper sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 1. 2011 in da je zaradi tega sodišče tožnikovo tožbo neutemeljeno obravnavalo po vsebini, namesto, da bi jo kot prepozno zavrglo, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb prvega odstavka 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče zavrže tožbo tudi v primeru, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki se lahko v revizijskem postopku uveljavlja le, če je bila strojena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Takega ravnanja sodišča tožena stranka ni grajala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbenem postopku, v katerem ji je bila zagotovljena pravica do izjave v odgovoru na pritožbo. Zato gre za revizijski očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zgolj pred sodiščem prve stopnje, ki se v revizijskem postopku ne more upoštevati (1).

8. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu gradbenega inšpektorja II. v nazivu V. stopnje, da je 17. 7. 2007 nastopil poklicno funkcijo podžupana Občine I., da mu je pred tem dne 13. 7. 2007 predstojnica pri toženi stranki izdala sklep o mirovanju pravic od 17. 7. 2007 dalje do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, s tem da iz obrazložitve sklepa izhaja, da gre za poklicno opravljanje funkcije podžupana Občine I. ter je tožnik s tem sklepom soglašal, da je tožniku navedena podžupanska funkcija prvič prenehala že 28. 7. 2008, potem pa je bil ponovno imenovan za poklicnega podžupana za čas od 6. 10. 2008 do 11. 11. 2010. 9. Po ugotovitvah sodišča je tožnik v obeh primerih prenehanje poklicne funkcije podžupana toženo stranko o tem obvestil in potem koristil pravico do nadomestila osebnega dohodka iz 14. člena ZFDO. Na podlagi tega in opravljanja poklicne funkcije mu je bila pri Občini I. priznana neprekinjena delovna doba od 17. 7. 2007 do vključno 11. 2. 2011 in vključitev v socialna zavarovanja na tej podlagi. Dejansko pa je po prvi prekinitvi podžupanske funkcije z 28. 7. 2008 pri toženi stranki uveljavljal vrnitev na delo šele z dopisom z dne 25. 9. 2008. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano (člen 370/3 ZPP).

10. Na podlagi 152.b člena ZJU se predstojnik in javni uslužbenec lahko dogovorita o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in lahko v času mirovanja pravic javni uslužbenec sklene delovno razmerje z drugim delodajalcem v skladu s tem dogovorom. Po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu se javni uslužbenec brez javnega natečaja vrne na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je dosegel pred pričetkom mirovanja pravic.

11. Poklicno opravljanje podžupanske funkcije se res ne opravlja na podlagi formalne sklenitve delovnega razmerja, temveč neposredno na podlagi imenovanja pristojnega organa občine. Poklicni funkcionarji so tako glede opravljanja funkcije v specifičnem položaju, iz tega naslova pa jim gredo tudi povsem podobne pravice, kot so značilne za delovno razmerje (pravica do plače, priznanje delovne dobe, pravica do vključitve v socialna zavarovanja itd.). Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa predstojnika z dne 13. 7. 2007, izdanega v smislu določb 152.b člena ZJU, pravno veljavno soglašala z mirovanjem tožnikovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas, dokler bodo tožniku priznane pravice v smislu delovnega razmerja na podlagi poklicnega opravljanja podžupanske funkcije in na možnost vrnitve tožnika na njegovo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je tožnik dosegel pred mirovanjem pravic. To izhaja tako iz pravnomočnosti navedenega sklepa, kot iz vsebinske pogodbene zaveze, ki izhaja iz tožnikovega akceptiranja navedenega sklepa.

12. ZFDO v 14. členu določa, da ima funkcionar po prenehanju funkcije, če se iz objektivnih razlogov ne more takoj vrniti v prejšnjo organizacijo ali k delodajalcu oziroma ne more skleniti delovnega razmerja, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, pravico do nadomestila osebnega dohodka. To pravico ima razrešeni funkcionar do vrnitve v prejšnjo organizacijo oziroma do nove zaposlitve ali izpolnitve pogojev za upokojitev, vendar največ tri mesece (razen izjemoma v primeru neizpolnjenih pogojev za upokojitev). V primeru odklonitve ustrezne zaposlitve pravico do prejemanja nadomestila izgubi. Na podlagi 16. člena ZFDO lahko pristojni organ določi, da mora funkcionar v času prejemanja nadomestila opravljati posamezna ustrezna dela. Tudi v primeru odklonitve takih odrejenih del funkcionar pravico do prejemanja nadomestila izgubi.

13. Navedene določbe ZFDO ne izključujejo določb 152.b člena ZJU. Nasprotno, tudi ZFDO očitno predpostavlja, da se funkcionar po razrešitvi s funkcije vrne na delovno mesto iz predhodne zaposlitve, kar je po ZJU izvedljivo ravno z institutom mirovanja pravic. Pri tem pa je potrebno določbe 152.b člena ZJU o mirovanju pravic in pravico do vrnitve javnega uslužbenca na delo razlagati in uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb ZFDO.

14. V zadevi VIII Ips 204/2003 (2) je Vrhovno sodišče v sporu o vrnitvi delavca na delo po opravljanju dveh različnih funkcij v treh mandatih na podlagi določb 35. člena bivšega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) ugotovilo, da je treba določbe o prekinitvi delovnega razmerja pri delodajalcu zaradi opravljanja javne funkcije in pravico do vrnitve na delo ozko razlagati. Zato se pravica do vrnitve na delo lahko nanaša le na en mandat, razen če je s sklepom delodajalca ali v sporazumu med delavcem in delodajalcem določeno drugače. V zadevi VIII Ips 402/2008 (3) pa je Vrhovno sodišče v sporu o vrnitvi javnega uslužbenca na delo po mirovanju pravic zaradi zaposlitve pri tujem delodajalcu za določen čas na podlagi določb takratne Uredbe o postopku za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave, ki je imela glede mirovanja pravic v takih primerih vsebinsko enake določbe, kot jih sedaj vsebuje 152.b člen ZJU, ugotovilo, da je glede pravice do vrnitve na delo, tudi glede načina in rokov, pomemben predvsem dogovor strank.

15. Tožnik je bil kot poklicni podžupan prvič razrešen s te funkcije 28. 7. 2008 in bi moral na podlagi določb ZFDO in sklepa o mirovanju pravic tožene stranke z dne 13. 7. 2007 takoj pisno obvestiti toženo stranko o nameravani vrnitvi na delo. Ker tega ni storil, temveč je pri Občini I. na podlagi določb ZFDO uveljavil pravico do nadomestila plače, je izgubil pravico do vrnitve na delo oziroma do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki (4).

16. Če je bil tožnik s 6. 10. 2008 ponovno imenovan za poklicnega podžupana Občine I., to na njegovo pravico do vrnitve na delo toženi stranki ne vpliva, saj iz sklepa tožene stranke z dne 13. 7. 2007 ne izhaja, da mu pravice iz delovnega razmerja mirujejo med večkratnim poklicnim opravljanjem funkcije podžupana. Na drugačno presojo ne morejo vplivati tudi ugotovitve, da je bilo tožniku s sklepom tožene stranke z dne 13. 7. 2007 določeno mirovanje pravic ,,do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu" in da je bila tožniku delovna doba pri Občini I. priznana za čas od 17. 7. 2007 do vključno 11. 2. 2011. 17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa Komisije za pritožbe pri toženi stranki, s katero je bilo smiselno zavrnjeno tožnikovo obvestilo o vrnitvi na delo z dne 26. 10. 2010 oziroma pritožba z dne 22. 11. 2010, spremenilo tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu (točka 1/I izreka sodbe).

18. Ker tožnik v revizijskem postopku ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tudi sicer je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 ugotovilo, da v primeru odločitve komisije za pritožbe iz delovnega razmerja po poteku 30-dnevnega roka za odločitev iz 39. člena ZJU javnemu uslužbencu teče 30-dnevni rok za vložitev tožbe od dneva vročitve sklepa komisije dalje.

Op. št. (2): Sodba z dne 17. 2. 2004 Op. št. (3): Sodba z dne 6. 9. 2010 Op. št. (4): V zadevi Pdp 1902/2000, na katero se sklicuje revidentka, ni šlo za pravico do vrnitve na delo, temveč za spor o vrnitvi nadomestila plače, ki ga je toženec po razrešitvi s funkcije prejemal tudi po ponovni zaposlitvi, v zadevi Pdp 208/2011 pa za spor o pravici bivšega ministra do vrnitve na delo po prenehanju prejemanja nadomestila plače na podlagi določb Zakona o poslancih (ZPos), ki sicer določa daljše obdobje prejemanja nadomestila. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče na podlagi vložene revizije v sodbi VIII Ips 266/2011 z dne 2. oktobra 2012 ugotovilo, da "ZPos izrecno določa rok treh mesecev od prenehanja mandata, v katerem se nekdanji minister lahko vrne na prejšnje delovno mesto. Po preteku tega obdobja te pravice več nima."