Jedro

Čeprav se stranki nista posebej dogovorili za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, je v tožnikovem primeru takšno mirovanje nastopilo s tem, ko je predstojnica tožene stranke izdala sklep, v katerem je odločila, da tožniku mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Z navedenim sklepom tožene stranke se je tožnik očitno strinjal in ga ni izpodbijal, zato je postal dokončen in pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa so tožniku pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirovale do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, po tem pa ima pravico do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1./I. točki izreka delno spremeni tako, da se razveljavi sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 1. 2011. V ostalem (1./II. točka, 1./III. točka, 1./IV. in 2. točka izreka) se sodba razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 1. 2011 (1./I. točka), da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje sklenjeno s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2006 (1./II. točka), da ga je tožena stranka dolžna naslednji dan po pravnomočnosti te sodbe pozvati nazaj na delo in ga razporediti k opravljanju del in nalog na delovnem mestu gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje – inšpektor oziroma k delom in nalogam, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in možnostim ter mu je za obdobje od 12. 2. 2011 dalje dolžna priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 9. 2006 za delovno mesto gradbeni inšpektor (1./III. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka (1./IV. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sodišče v potek odločilnih dogodkov ni vključilo telefonskega klica tožnika, ki je takoj po prenehanju mandata 29. 7. 2008 poklical toženo stranko in ji obrazložil situacijo v Občini I. ter svoj interes po vrnitvi na delo k toženi stranki. Glede na situacijo v Občini I. in pri toženi stranki je bilo jasno, da takojšnja vrnitev v naslednjih dneh ne pride v poštev. Neupoštevanje predmetnega dogodka pri povzemanju poteka dogodkov s strani tožnika je vodilo v napačne zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dr. T.K. ki bi razjasnil situacijo v času prenehanja tožnikovega mandata pri Občini I., niti ni obrazložilo njegove zavrnitve. V obrazložitvi sodbe se sodišče pomanjkljivo in nejasno opredeli, katerih določb ZFDO sklep z dne 13. 7. 2007 ni upošteval. Navedeni sklep je pravnomočen. Pravnomočnost utrjuje nezakonite upravne akte. Dikcija sklepa je jasna, saj govori o prenehanju delovnega razmerja in ne zgolj o prenehanju funkcije. Tožnik je toženo stranko takoj (29. 7. 2008) obvestil o vrnitvi nazaj na delo po telefonu, kasneje pa še osebno in pisno. ZFDO pravice do vrnitve k prejšnjemu delodajalcu v nobeni od svojih določb ne izključuje z uveljavitvijo pravice do nadomestila osebnega dohodka. Za takšno interpretacijo navedeni zakon ne daje podlage. O prenehanju funkcije in željo po vrnitvi je tožnik obvestil toženo stranko, kar so potrdile zaslišane priče, hkrati pa je bil v postopku izkazan razlog za nezmožnost vrnitve, do katerega se sodišče ne opredeli. ZFDO ne določa, da ima tožnik le alternativno možnost izbire po prenehanju mandata, torej ali nadomestilo ali vrnitev. Ne obstaja pravna podlaga, ki bi ob sprejetju pravice do nadomestila tožniku odrekla pravico do vrnitve k prejšnjemu delodajalcu. Pogojevana je le pravica do nadomestila. Ni zakonske podlage za zaključek, da je tožnik zamudil z izrabo pravice do vrnitve nazaj na delo. Sodišče po eni strani zanika veljavnost sklepa z dne 13. 7. 2007, po drugi strani pa ugotavlja prenehanje tožnikove pravice zahtevati vrnitev nazaj na delo. Predmet tega postopka ni pravica tožnika do nadomestila po določbi ZFDO, temveč pravica do vrnitve na delo k prejšnjemu delodajalcu. Koriščenje pravice do nadomestila nikakor ne izključuje pravice do vrnitve k prejšnjemu delodajalcu. Zaključek sodišča, da dogovorov tožnika v juliju in avgustu 2008 ni razumelo kot poziva nazaj na delo, je protispisen in v nasprotju z izpovedmi prič. Tožnik je storil vse, kar se je od njega pričakovalo, da bi se lahko vrnil na delo k toženi stranki. Sodišče je nepravilno presodilo, da je za vrnitev na delo k prejšnjemu delodajalcu odločilno prenehanje same funkcije in ne prenehanje delovnega razmerja. Dejstvo obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje a priori zavrnilo. Opozarja na določbo 19. člena ZFDO, po kateri ima funkcionar pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah in obveznostih. Nelogično je, da sodišče ne priznava obstoja delovnega razmerja, čeprav se nanj in na pravice, ki iz njega izhajajo, sklicuje ZFDO. Sodišče je spregledalo izrek sklepa z dne 13. 7. 2007, po katerem tožniku mirujejo pravice in obveznosti do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki pa v vmesnem času (pred ponovnim imenovanjem) ni prenehalo. V tem času je tožnik prejemal nadomestilo, opravljal vse naloge in zadolžitve ter bil prijavljen v socialna zavarovanja, glede na izpis delovne knjižice mu je tekla tudi delovna doba. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Institut mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za zaposlene v državnih organih (javne uslužbence) ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Po prvem odstavku 152. b člena ZJU se lahko predstojnik in javni uslužbenec sporazumno dogovorita o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. V času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja lahko javni uslužbenec sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu v skladu z dogovorom. Do takšnega dogovora v obravnavani zadevi ni prišlo, pač pa je predstojnica tožene stranke na podlagi 24. člena ZJU dne 13. 7. 2007 izdala sklep, v katerem je odločila, da tožniku mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 17. 7. 2007 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Z navedenim sklepom tožene stranke se je tožnik očitno strinjal in ga ni izpodbijal, zato je njegov izrek postal pravnomočen, kar kot nesporno med strankama ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem so dejansko nastali podobni pravni učinki, kot da bi stranki dogovorili mirovanje pravic. Na podlagi pravnomočnega sklepa tožene stranke so tožniku pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirovale do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (Občina I.).

Pritožbeno sodišče ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da sklep z dne 13. 7. 2007 ni upošteval določb Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l. RS – stari, št. 30/90 s spremembami), ki se nanašajo na pravice funkcionarja, ki svojo funkcijo opravlja poklicno. Pravnomočnost sklepa sanira nezakonitost in ima sklep delodajalca pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način razveljavljen. Zato sodišče ne more presojati po vsebini pravnomočnih sklepov delodajalca brez zakonite podlage. Tudi sicer ZFDO ne ureja instituta mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in instituta pravice do vrnitve na delovno mesto zaposlenih v državnih organih. V določbi 14. člena ZFDO so predpisani pogoji za pridobitev, odmero in trajanje pravice do nadomestila osebnega dohodka funkcionarja. Gre za pravico, ki izvira iz opravljanja funkcije (mandata) v organu lokalne samouprave (občini), ne pa iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Navedena določba ne ureja instituta pravice do vrnitve na delo za zaposlene v državnih organih (javne uslužbence). Njena uporaba v konkretnem primeru zato ne pride v poštev in je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik na podlagi navedene določbe ZFDO izgubil pravico do vrnitve na delo s tem, ko je ni uveljavil po prvem prenehanju funkcije v juliju 2008. Na podlagi drugega odstavka 152. b člena ZJU se javni uslužbenec po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu brez javnega natečaja takoj vrne na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je dosegel pred pričetkom mirovanja pravic. To izhaja tudi iz obrazložitve pravnomočnega sklepa z dne 13. 7. 2007, ki ni bil razveljavljen, in kot tak zavezuje obe stranki. Tako po določbi 152. b člena ZJU kot (obrazložitvi) sklepa tožene stranke je za uveljavljanje vrnitve na delo k toženi stranki odločilen trenutek prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (Občini I.). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII R 12/2001 z dne 18. 4. 2011 že zavzelo stališče, da se funkcija župana (v konkretnem primeru je tožnik poklicno opravljal funkcijo podžupana) lahko opravlja v obliki, ki ima prevladujoče elemente delovnega razmerja. Iz delovne knjižice (A/9), ki ima naravo javne listine, in podatkov iz matične evidence zavarovanja (A/10) je razvidno, da je bil tožnik pri drugem delodajalcu (Občini I.) v delovnem razmerju od 17. 7. 2007 do vključno 11. 2. 2011. Tožnik je toženo stranko obvestil o nameravani vrnitvi na delo k njej najmanj 30 dni pred nameravano vrnitvijo, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 13. 7. 2007, čeprav se učinki pravnomočnosti na obrazložitev sklepa ne raztezajo. Glede na obrazloženo je bil tožnik upravičen do (ponovne) vzpostavitve oziroma nadaljevanja delovnega razmerja, zaradi česar je potrebno kot nezakonit razveljaviti sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2011. Glede na navedeno in v skladu s peto alineo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, in sicer tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

V ostalem je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se namreč zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča in zavrnitve zahtevka za odpravo sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2011 ni ukvarjalo in opredelilo do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov oziroma ni ugotavljalo odločilnih dejstev. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 402/2008 z dne 6. 9. 2010 zavzelo stališče, da v primeru mirovanja pravic delavcu zaradi sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu dejansko sporazumno preneha delovno razmerje pri dotedanjem delodajalcu in pravica do vrnitve pomeni pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Iz ZJU ne izhaja, da je po poteku mirovanja delavcu v vsakem primeru zagotovljena vrnitev na isto delovno mesto. Poleg vrnitve je tožniku zagotovljena ohranitev naziva in doseženih napredovanj ter razporeditev na temu ustrezno delovno mesto, torej sklenitev temu ustrezne pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).