Jedro

Tožniku je škoda nastala pri običajni rabi traktorja kot prevoznega sredstva. Traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja, je bilo namreč premikanje, torej opravljanje funkcije prevoznega sredstva, saj se je s premikom traktorja zagotovila (omogočila) vleka (prevoz) hlodovine, ko te sam gozdarski vitel s svojim delovanjem ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 652,94 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 8. 2019 razsodilo: - pod točko I. izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožniku v 15. dneh plača 37.602,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo še nadaljnjih 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila; - pod točko III. izreka odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15. dneh plačati 4.851,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. S pritožbo je izpodbijala prisodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (saj zoper zavrnilni del sodbe ne bi imela pravnega interesa). Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o obstoju njenega zavarovalnega jamstva iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti traktorja za tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo izvedeniško mnenje izvedenca za kmetijstvo Š. K. in zmotno zaključilo, da je v trenutku škodnega dogodka bila glavna funkcija traktorja prevozna funkcija, ne pa da je kot delovni stroj proizvajal pogonsko silo, ki je bila potrebna, da se je deblo, ki se je zataknilo, bilo mogoče privleči do gozdarske deske vitla. V danem primeru ni prišlo do premika traktorja zaradi namena, da se bo deblo prepeljalo do deponije hlodovine, ampak je zavarovanec toženke traktor premaknil z namenom, da je vitlu služil kot pogonska moč, da se preide ovira, ki je onemogočala odstranitev debel s kraja, kjer so bila podrta, saj sicer hlodovine ni bilo mogoče drugače prepeljati do deponije, kjer bi se kasneje naložila na tovornjak in odpeljala. Da je bil traktor v trenutku tožnikovega poškodovanja v funkciji delovnega stroja izhaja tudi iz izpovedbe zavarovanca K., ko je ta povedal, da je takrat, ko so se med vleko z vitlom hlodi zagozdili, zagozdil zavoro, da se zajla vitla ne bi premikala, saj je bilo potrebno zagozditve preusmeriti, zato pa je odšel v traktor in potegnil s traktorjem, da bi se lahko deblo potegnilo do same deske na vitlu. To izhaja tudi iz mnenja izvedenca K. Torej v danem trenutku ni šlo za prevoz debel do same deponije hlodovine. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je ob reševanju zagozdene hlodovine traktor deloval v funkciji prevoznega sredstva in da je zato podano zavarovalno jamstvo po zavarovalni polici za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Takšna odločitev je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 25/2018 in s stališči Sodišča Evropske unije v odločbi C 514/16. Ne glede na premik traktorja v času tožnikovega poškodovanja traktor takrat ni bil v funkciji prevoznega sredstva, ampak je kot delovni stroj proizvajal pogonsko silo, saj sam vitel ni imel lastnega pogona in je traktor omogočal vitlu delovanje. Brez premika traktorja vitel ne bi mogel opraviti svoje namenskosti, torej privleči debel do same deske vitla, ki se nahaja na zadnjem delu traktorja in nato šele opraviti njihov prevoz do deponije hlodovine. Reševanje zagozditve hlodovine spada tako v okvir delovne funkcije traktorja. Tudi sam prevoz hlodovine do deponije ni mogoče šteti za izvajanje prevozne funkcije traktorja, ampak delovnega stroja, saj brez njegovega premikanja debel ne bi bilo mogoče potegniti do deponije hlodovine. Ob premikanju traktorja se debla še niti niso nahajala na sami deski gozdarskega vitla, ampak se je reševala zagozditev hlodovine s pomočjo traktorja oziroma delni premik traktorja je bil potreben za nadaljnjo zmožnost privlačitve debel do deske vitla. Tako je do poškodbe tožnika prišlo v posledici delovanja mehanizma vitla, v katerem je pogonsko silo in smer za delovanje ustvarjal traktor, ki ga je potrebno šteti kot delovni stroj.

3. Tožnik je na pritožbene očitke odgovoril, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je do poškodbe tožnika prišlo v zaključni fazi spravila hlodovine, ko je že šlo za njen transport ter da je sicer traktor že obratoval z namenom premika oziroma vožnje, ki je služila prevozu do nekega mesta. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do pritožbeno izpostavljenih zadev in pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru ne gre za enako situacijo. Sicer pa so pritožbene trditve tudi same s seboj v nasprotju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (na podlagi nespornih dejstev in izpovedb tožnika, prič M. J. in M. K. ter izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke Š. K.) ugotovilo, da se je tožnik poškodoval med spravilom hlodovine iz gozda do ceste, od koder bi sicer hlodovino odpeljali s kamionom, ko je med vleko hlodovine z gozdarskim vitlom, ki je bil pripet na hidravlični tritočkovni sistem sicer stoječega traktorja, prišlo do zagozditve z jekleno vrvjo vitla spetih hlodov in zato do nemožnosti njihove privleke do naletne deske vitla na samem zadnjem delu traktorja. Slednje predstavlja način delovanja gozdarskega vitla, pri čemer kardanski pogon traktorja zagotavlja pogonsko moč bobnu za navijanje jeklene vrvi vitla na sam boben, s čemer se zagotavlja vleka hlodovine z jekleno vrvjo do naletne deske. Da bi zavarovanec toženke omogočil nadaljnjo vleko zagozdene hlodovine je (po njegovi izpovedbi) zagozdil zavoro, da se jeklena vitla ne bi premikala, šel v traktor in s sunkovito vožnjo in premikom traktorja naprej poskušal potegniti in sprostiti zagozdeno hlodovino. Pri tem pa se je eden izmed vpetih hlodov sprostil in poletel proti tožniku ter ga poškodoval. 6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo (sporne) toženkine odgovornosti za tožniku nastalo škodo iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti traktorja po 15. členu Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in s tem povezanim pojmom ″uporabe vozila″, kot ga opredeljuje prvi odstavek 3. člena Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 20091, predstavilo v odločbah Sodišča Evropske unije C-162/13 in C-514/16 podano razlago pojma uporabe vozila kot prometnega sredstva ko tega predstavlja traktor. Predstavilo je tudi stališče iz odločbe VS RS III Ips 25/2008, oblikovano v zvezi s temi stališči in pravilno izpostavilo, da se traktor uporablja kot prometno sredstvo takrat, ko se uporablja kot prevozno sredstvo, kot delovni stroj pa takrat, ko njegovo delovanje ni vezano na samo vožnjo ali premikanje vozila. Sodišče prve stopnje je predstavljena stališča ob ugotovljenih okoliščinah tožnikovega poškodovanja, ko je do tega prišlo pri prevozu (transportu) iz gozda do mesta, od koder bi nadaljnji prevoz bil opravljen s kamioni in ko je voznik traktorja že bil v fazi vožnje traktorja oziroma njegovega premika, pravilno uporabilo in pravilno zaključilo, da je tožniku škoda nastala pri običajni rabi traktorja kot prevoznega sredstva. Traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja, je bilo namreč premikanje, torej opravljanje funkcije prevoznega sredstva, saj se je s premikom traktorja zagotovila (omogočila) vleka (prevoz) hlodovine, ko te sam gozdarski vitel s svojim delovanjem ni zmogel. Pri tem pa samo dejstvo, da se je s premikom traktorja zagotavljala zgolj vleka (prevoz) hlodovine iz gozda do deponije na cesti, od koder bi nadaljnji prevoz hlodovine bil opravljen s kamionom, za odgovornost toženke sploh ni pomembno. Tudi traktor je namreč v tej fazi spravila hlodovine opravljal prevozno funkcijo. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je škoda tožniku nastala v zvezi z delovanjem traktorja kot prevoznega sredstva, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi o podanosti toženkinega zavarovalnega jamstva iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti po 15. členu ZOZP. Pritožbene drugačne trditve tako niso utemeljene.

7. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 652,94 EUR in jih predstavljajo nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 875 točk, izdatki za stranko po 11. členu OT 17 točk, 22 % DDV v višini 196,24 točk, torej skupaj 1088,24 točk (1 točka je 0,60 EUR).

1 Po 1. členu te direktive za namen te direktive ″vozilo″ pomeni ″motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih in priklopnik, s prikolico ali brez″.