Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije mora sodišče ugotoviti, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere.

Izrek

Postopek se nadaljuje.

Revizija se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 4131279 z dne 26. 10. 2006 in 28. 3. 2006, razvrstilo tožnico v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ji priznalo pravico do premestitve oz. zaposlitve na drugem delovnem mestu, kjer ne bo delala na prepihu, v prahu in ne bo potrebno daljše delo pred računalniškim zaslonom, s polovico delovnega časa od 4. 4. 2005 dalje, toženi stranki pa naložilo, da v 30 dneh odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost s posebno odločbo ter tožnici v 8 dneh po izdaji odločbe izplača priznane in odmerjene zneske nadomestila s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med strankama ni bilo sporno, da je pri tožnici podana invalidnost III. kategorije, sporno je bilo le, ali tožnica, kot zavarovanka iz 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji), lahko pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je do teh pravic upravičena, ker je kot brezposelna oseba prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, pred tem pa je bila več kot 30 let obvezno zavarovana za vse primere.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklicevalo se je na jasno določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanci iz 34. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka invalidnosti I. ali II. Kategorije.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določbo zakona, ki vzpostavlja razlikovanje med invalidi posameznih kategorij. Poleg tega je spremenilo tudi tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je ugotovljena invalidnost III. kategorije, čeprav je invalidska komisija ugotovila, da za delo več kot štiri ure dnevno ni zmožna. Sedaj to ni ugotovljeno z nobeno odločbo, kar ima za posledico, da tožnica, ki se je kasneje uspela zaposliti za štiri ure, nima pravice do nadomestila za invalidnost, ker ni odločeno, da je invalid III. kategorije. Znašla se je v absurdni situaciji, ko se ne more zaposliti za osem ur, dela lahko le štiri ure, do nadomestila pa ni upravičena. Revidentka nadalje še meni, da je odločitev sodišča druge stopnje tudi protiustavna, ker ji kljub izpolnjeni delovni dobi ne prizna nobenih pravic. Sama je na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, o kateri pa še ni bilo odločeno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 postopek z revizijo prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločilo z odločbo U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek odločanja o reviziji nadaljuje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke 4131279 z dne 26. 10. 2006 in 28. 3. 2006, s katerima je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev je utemeljilo z uporabo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, po katerem zavarovanec, ki je ob nastanku invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1, lahko pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru invalidnosti I. in II. kategorije, medtem ko jih tožnica, pri kateri je podana invalidnost III. kategorije, ne more pridobiti.

8. Ustavno sodišče je odločilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo, in sicer v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Položaj teh oseb je ne glede na višino osnove, od katere plačujejo prispevke, bistveno enak položaju zaposlenih oseb. Zato za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Neskladje z Ustavo je ugotovljeno tudi pri obravnavanju zavarovancev iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani za ožji obseg pravic, vendar pa so bili pred tem pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovani za vse primere zavarovanja. Tem zavarovancem ZPIZ-1 onemogoča dostop do pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi enega samega kriterija, to je načina vključitve v zavarovanje ob nastanku invalidnosti, čeprav ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja pozna in za uveljavljanje pravic določa tudi druge kriterije: npr. pretežnost zavarovanja, gostota zavarovanja. To pa po odločitvi Ustavnega sodišča pomeni poseg v pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Poseg je prekomeren, ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

9. Ustavno sodišče pa ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča). To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ tožene stranke, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere.

10. Glede na odločitev Ustavnega sodišča je izpodbijana sodba napačna, ker temelji na neustavni zakonski določbi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne in popolne, je bila tožnica pretežni del zavarovanja, to je več kot 30 let, obvezno pokojninsko zavarovana za vse primere. Kljub tej ugotovitvi pa ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se ob tem, ko je ugodilo pritožbi tožene stranke iz že navedenega razloga, z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo (glede vrste priznanih pravic, prisojenih zakonskih zamudnih obresti itd.). Ker gre za vprašanja, od katerih je odvisna zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče upoštevati odločitev Ustavnega sodišča in se opredeliti do navedb tožene stranke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.