Jedro

Ker je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ne more pridobiti pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti (pravice iz invalidskega zavarovanja bi lahko pridobila le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba toženca, št. ... z dne 26. 10. 2006, in da se ji prizna pravice iz invalidskega zavarovanja, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 26. 10. 2006 in z dne 28. 3. 2006 (1. točka izreka), in odločilo, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo delala v prepihu, prahu in ne bo potrebno daljše delo pred računalniškim zaslonom, s polovico polnega delovnega časa od 4. 4. 2005 dalje (2. točka izreka), ter da bo toženec o pravici in višini nadomestila za invalidnost (!) odločil s posebno odločbo v roku 30 dni ter v 8-ih dneh po izdaji odločbe tožnici izplačal z odločbo priznane in odmerjene zapadle zneske nadomestila za invalidnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska nadomestila do plačila, v naprej dospevajoče zneske nadomestila za invalidnost pa v skladu z določbami ZPIZ-1 (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 8. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v povezavi z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Iz gramatikalne razlage 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 namreč jasno izhaja, da tožnica kot zavarovanka po 34. členu ZPIZ-1 ne more pridobiti pravic iz naslova III. kategorije invalidnosti. Zavarovanci, ki so zavarovani za ožji obseg pravic, po 8. odstavku 34. člena ZPIZ-1 ne morejo pridobiti nekaterih pravic, omejitve po tej določbi pa so bistveno širše kot omejitev iz 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Pri pretežnem zavarovanju za ožji obseg pravic zavarovanec ne more pridobiti pravic za primer invalidnosti, razen pravice do invalidske pokojnine. Poudarja, da je določba 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 v razmerju do 34. člena ZPIZ-1 tudi specialna določba, drugačna uporaba materialnega prava pa pomeni odmik od načela zakonitosti. Ker so bile pravice iz III. kategorije invalidnosti tožnici neutemeljeno priznane, ni podlage za odločanje o nadomestilu za invalidnost oziroma delni invalidski pokojnini in zamudnih obrestih. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je III. točka izreka sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, odločitev glede zamudnih obresti pa ni obrazložena.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno pri uporabi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 upoštevati tudi 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1. Poudarja, da je bila več kot 30 let obvezno zavarovana kot delavec v delovnem razmerju in je bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje le 2 leti. Bolezen, ki je povzročila invalidnost, se je začela razvijati še v času, ko je bila obvezno zavarovana. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 922/2006 z dne 5. 4. 2007, v kateri je bila za pridobitev sicer druge pravice (dodatek za pomoč in postrežbo) upoštevana pretežnost zavarovanja in opozarja na načelo enakosti. Tudi po 97. členu ZPIZ-1 pridobijo pravice iz naslova III. kategorije invalidnosti celo zavarovanci, ki v času nastanka invalidnosti sploh niso zavarovani in ne plačujejo prispevkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila z odločbo toženca z dne 28. 3. 2006 tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Odločba je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 2. 2006, iz katerega izhaja, da je tožnica nadalje sposobna za delo v polovičnem delovnem času in z omejitvami, kjer ne bo prepiha, prahu in daljšega dela pred računalnikom. Pritožba zoper odločbo z dne 28. 3. 2006 je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 26. 10. 2006, in sicer na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 10. 2006, da je pri tožnici od 4. 4. 2005 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom in je s polovico polnega časa zmožna za delo na drugem delovnem mestu, to je brez dela v prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom. Toženec je že z odločbo z dne 22. 4. 2005 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija I. stopnje je namreč z izvedenskim mnenjem z dne 4. 4. 2005 ocenila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom in je s polovico polnega časa zmožna za delo na drugem delovnem mestu, to je brez dela v prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom. Toženec se je v izpodbijanih odločbah postavil na stališče, da tožnica, ki je bila na dan nastanka invalidnosti (4. 4. 2005) prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1, nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je drugače kot toženec zavzelo stališče, da je tožnici ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, kljub zavarovanju po 34. členu ZPIZ-1 na podlagi 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice iz te kategorije mogoče priznati, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja.

V tem socialnem sporu ni sporno, da je pri tožnici podana omejena delovna zmožnost in v kakšnem obsegu, sporno pa je, ali lahko osebe, ki so na dan nastanka invalidnosti zavarovane po 34. členu ZPIZ-1, pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti. Toženec v pritožbi vztraja na stališču, da po izrecni določbi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 zavarovanci iz 34. člena ZPIZ-1 ne morejo pridobiti pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Takšno stališče je pritožbeno sodišče doslej že večkrat zavzelo, npr. v sodbi opr. št. Psp 883/2007 z dne 4. 6. 2008. Citirana določba namreč izrecno določa, da zavarovanci iz 20. (vajenci), 21. (vrhunski športniki in šahisti), 23. (upravičenci do starševskega dodatka), 24.a (vojaki naborniki na prostovoljnem služenju vojaškega roka in državljani med prostovoljnim usposabljanjem za zaščito in reševanje), 26. in 28. (posebni primeri zavarovanja), 27. (invalidsko zavarovanje oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost) in 34. (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. V III. kategorijo invalidnosti se po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno s 1. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in če je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, oziroma če ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ob izpolnjevanju navedenih pogojev pridobijo vse pravice iz invalidskega zavarovanja le zavarovanci iz 13., 14. in 22. člena ZPIZ-1, saj po že citirani določbi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 nekateri zavarovanci, vključno z zavarovanci po 34. členu ZPIZ-1, pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Glede na izrecno izključitveno določbo 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 zavarovancem iz 34. člena ZPIZ-1 pravic iz III. kategorije invalidnosti ni mogoče priznavati niti glede na pretežnost zavarovanja skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine, in do dodatka za rekreacijo.

Tožnica, ki je bila na dan nastanka invalidnosti prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1, na podlagi III. kategorije invalidnosti tako po določbi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi določbe 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnilo.