Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka lahko informacije o tožnikovi vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma tožnikovo neaktivnost pri iskanju nove zaposlitve v okviru postopkov pred zavodom za zaposlovanje ob ustrezni skrbnosti pridobila pred odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu, bodisi sama bodisi s predlogom sodišču, naj opravi poizvedbe. V zvezi z odločbo ZPIZ z dne 26. 6. 2019 pa je pravilno ugotovilo, da ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo za 147,54 EUR, v preostanku pa se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, vložen 10. 5. 2019 ter dopolnjen 17. 5. 2019, 30. 5. 2019 in 2. 7. 2019 (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plača stroške 1.414,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugodi predlogu za obnovo postopka, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Opozarja, da sodišče prve stopnje protispisno ni upoštevalo dopolnitve predloga za obnovo z dne 9. 9. 2020, ki vsebuje bistvena zatrjevanja za ta postopek, tj. da se je z dejstvi, na katerih temelji predlog, seznanila po zaključku predmetnega postopka, zato navedb ni mogla podati predhodno. Navaja, da je tožnik izpovedal, da si prizadeva najti zaposlitev, ter da tedaj ni bilo okoliščin, ki bi ji vzbujale dvom v njegovo izpoved. Navaja, da ni vedela za tožnikovo prijavo v zavarovanje in njegovo pasivnost na področju iskanja zaposlitve, kar je tožnik zamolčal. Meni, da je neživljenjsko pričakovati, da bi tožena stranka brez drugih indicev ob podatkih, s katerimi je razpolagala, vedela, da izpoved tožnika ni resnična oziroma da ji je določene zadeve zamolčal, zaradi česar bi že v času prvega postopka morala opraviti ustrezne poizvedbe ali to zahtevati od sodišča. Sklicuje se na sklep vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2018. Meni, da bi bil tak dokazni predlog nedovoljen informativni dokaz. Navaja, da je šele 18. 4. 2019 prejela odločbo ZPIZ z dne 17. 4. 2019, na podlagi katere se je seznanila, da je bil tožnik v obdobju od 19. 7. 2016 do 1. 8. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Meni, da to predstavlja oviro za priznanje pravice do plače in plačila prispevkov za to obdobje, saj ni mogoče biti zavarovan po dveh podlagah za isti čas. Navaja, da ni bila stranka upravnega postopka glede vključenosti v zavarovanje niti glede pravic iz naslova brezposelnosti, zato z dogajanjem v navedenih postopkih ni bila seznanjena. Sklicuje se na neuspešni poskus pridobitve tožnikovega spisa pri Zavodu za zaposlovanje. Sklicuje se na nov dokaz - dopis zavoda za zaposlovanje z dne 23. 5. 2019, iz katerega izhaja, da je bil tožnik voden v evidenci brezposelnih oseb od 30. 8. 2016 do 6. 12. 2016, vendar pa ni bil aktiven iskalec zaposlitve in se ni odzval na vabila zavoda, kasneje pa se je sam odjavil iz evidence. Sklicuje se na vloženo kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Meni, da je podan pogoj nekrivde tožene stranke v zvezi s podajo trditev. Graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenih dokaznih predlogov, zlasti njegovega spisa pri Zavodu za zaposlovanje. Glede na to zatrjuje kršitev pravil pravdnega postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Meni, da so stroški, povezani z odsotnostjo iz pisarne, ter stroški potovanja pooblaščenke tožnika na sodišče nepotrebni, saj je tožnik v postopku izbral pooblaščenko zunaj območja sodišča in tudi ne v svoji okolici. Sklicuje se na sklep Pdp 952/2003. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev, potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter naložitev plačila vseh stroškov postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo pravno pomembna dejstva in uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške pooblaščenke tožnika za prihod na sodišče. 6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v predlogu za obnovo postopka (pridobitev dokumentacije s strani Zavoda za zaposlovanje). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za odločitev o predlogu za obnovo postopka izvajanje tega dokaza ni bilo potrebno.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o obnovi postopka na podlagi 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, po kateri se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če izve za nova dejstva ali najde oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku, pri čemer je ta predlog po 6. točki prvega odstavka 396. člena ZPP mogoče vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je stranka mogla sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila. Pravilno se je sklicevalo na drugi odstavek 395. člena ZPP, po katerem se sme zaradi okoliščin v 10. točki 394. člena ZPP dovoliti obnovo postopka le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka lahko informacije o tožnikovi vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma tožnikovo neaktivnost pri iskanju nove zaposlitve v okviru postopkov pred zavodom za zaposlovanje ob ustrezni skrbnosti pridobila pred odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu, bodisi sama bodisi s predlogom sodišču, naj opravi poizvedbe. V zvezi z odločbo ZPIZ z dne 26. 6. 2019 pa je pravilno ugotovilo, da ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu citiranih določb. Ugotovitve sodišča prve stopnje in stališča, zavzeta v izpodbijanem sklepu, so pravilna, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na argumente v razlogih tega sklepa in jih sprejema kot svoje.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o predlogu za obnovo postopka upoštevati tudi dopolnitev predloga z vlogo z dne 9. 9. 2020. Glede na določbo 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP je namreč mogoče vložiti predlog za obnovo v roku 30 dni od dneva, ko je stranka mogla sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila, ta rok pa je prekluziven in se eventualne kasnejše dopolnitve predloga ne upoštevajo.

9. Tožena stranka si v pritožbi prizadeva dokazati, da je šlo pri njenih trditvah v predlogu za obnovo postopka za nova dejstva oziroma nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži, tudi sicer pa zgolj dejstvo, da je bil tožnik v času trajanja individualnega delovnega spora v obdobju od 19. 7. do 1. 8. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot družbenik in poslovodja gospodarske družbe na njegovo upravičenost do pravic iz delovnega razmerja oziroma prijavo v zavarovanja na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki sploh ne vpliva. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da pred prejemom dopisa Zavoda RS za zaposlovanje z dne 23. 5. 2019 ni vedela, da je bil tožnik kot aktivni iskalec zaposlitve voden v evidenci brezposelnih oseb od 30. 8. do 6. 12. 2016, vendar v tem času ni aktivno iskal zaposlitve niti se ni zglasil na več vabil zavoda, in se je nato sam odjavil iz navedene evidence. Ob ustrezni skrbnosti bi se lahko pravočasno seznanila s tem pred odločitvijo sodišča prve stopnje v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi tožniku, pri čemer se je v tem postopku razčiščevalo tudi vprašanje tožnikove aktivnosti pri iskanju zaposlitve. Tožena stranka v predlogu ni zatrjevala niti ni dokazala, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti pred zaključkom postopka s pravnomočno sodno odločbo, zaradi česar je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavrnjen.

10. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na sklep vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2018, vendar pa gre v citirani zadevi za povsem drugačno situacijo, pri kateri za dejstvo zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožena stranka ni mogla sklepati iz dotedanjega procesnega gradiva.

11. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na priznane stroške pooblaščenke tožnika, povezane z odsotnostjo iz pisarne in potovanjem do sodišča. Glede na to, da ima pooblaščenka tožnika sedež zunaj kraja sedeža sodišča in daleč stran od prebivališča tožnika, stroški prevoza pooblaščenke ter stroški za odsotnost iz pisarne niso potrebni stroški za postopek obnove, saj nasprotna stranka ni dolžna kriti stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT), vendar to niso za postopek potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 147,54 EUR (120 točk za odsotnost iz pisarne, 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV ter kilometrino 57,94 EUR), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS‑1). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).