Jedro

Sodišče utemeljeno zaključuje, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti pri nakazilu sredstev pogodbenega posojila po naročilu direktorja, če od doma preko spletne aplikacije ni mogel preveriti, iz katerih naslovov so se sredstva natekla na redni transakcijski račun tožene stranke. Ker je tožnik takoj po prihodu v službo tega dne ugotovil, da so med nakazanimi sredstvi tudi sredstva rezervnega sklada, ki so bila s strani tretjega pomotoma vrnjena na račun sredstev redne dejavnosti tožene stranke, je izkazal potrebno skrbnost, ko je na takšno dejansko nedovoljeno razpolaganje s temi sredstvi takoj opozoril takratnega direktorja in na tak način dosegel, da so bila ta sredstva (dejansko celotno takrat izplačano posojilo) še isti dan vrnjena na redni račun tožene stranke in potem prenakazana na ustrezni posebni transakcijski račun.

Pri odločanju o višini denarnega povračila na podlagi navedenih izhodišč sodišče utemeljeno upošteva vsa relevantna dejstva, ki jih ugotovi v postopku odločanja o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako revizija sodišču neutemeljeno očita, da je ob tožnikovem podrednem zahtevku o višini denarnega povračila odločilo preko trditvene in dejanske podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 994,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude za naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 17. 12. 2012. Hkrati je ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja za čas od 4. 1. 2013 do 6. 1. 2013 in za čas od 9. 2. 2013 do 20. 10. 2013, s prijavo v socialna zavarovanja ter s plačilom nadomestila plače za navedeno obdobje, za obdobje od 9. 2. 2013 do 20. 10. 2013 v višini razlike med prejetim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer začasne brezposelnosti in tožnikovo plačo pri toženi stranki. Poleg tega je tožniku dosodilo tudi razliko plače za čas od 30. 11. 2012 do 4. 1. 2013, ko je tožena stranka tožniku med postopkom izredne odpovedi prepovedala opravljati delo in za čas od 6. 1. 2013 do 9. 2. 2013, ko je bil tožnik za določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu. Z 21. 10. 2013 je sodišče smiselno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, ker se je tožnik s tem dnem samozaposlil, in toženi stranki naložilo, da tožniku v tej zvezi namesto vrnitve na delo plača odškodnino v višini 6 njegovih plač, to je v znesku 10.200,00 EUR. Drugačne oziroma višje zahtevke je sodišče zavrnilo. Nezakonitost izredne odpovedi je sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da tožniku očitana ravnanja ne pomenijo hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 1 in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki jih je v sporni odpovedi zatrjevala tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen kolikor je glede prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izrecno ugotovilo, da gre za bruto znesek od katerega je dolžna tožena stranka pred izplačilom neto zneska tožniku obračunati in odvesti davek in prispevke. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri izvedbi in oceni dokazov oziroma pri ugotavljanju dejanskega stanja storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in soglašalo, da tožniku očitana ravnanja ne pomenijo hujših kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti in da za ta ravnanja, glede na ugotovljene okoliščine, tožniku tudi ni mogoče očitati hujše oblike krivde. V zvezi s prisojeno odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je sicer ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki je v času odločitve sodišča o tem že veljal. Vendar prisojeni znesek odškodnine ustreza po novem ZDR-1 opredeljenemu denarnemu povračilo, upoštevaje tudi novo opredeljene kriterije za njegovo odmero.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. V zvezi z dokazno oceno sodišču očita bistveno kršitev določb 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in absolutno bistvene kršitve v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter navaja, da naj bi sodišče v zvezi s tožniku očitanimi kršitvami spregledalo celo vrsto pravno pomembnih dejstev. Glede prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pa navaja, da tožnik nastanka škode sploh ni dokazal in da je sodišče o višini odškodnine nezakonito odločilo mimo tožnikovih navedb v zvezi s tem oziroma mimo ustrezne trditvene podlage.

4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z očitkom, da je kot vodja finančnega sektorja storil hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ter sočasnim očitkom naklepne oziroma iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot sta bili ti kršitvi opredeljeni v 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V dejanskem smislu je po ugotovitvah sodišča v izredni odpovedi tožena stranka tožniku očitala, da je v mesecu juliju 2012 izvedel nenavadno transakcijo prenosa sredstev naložb rezervnega sklada, ki predstavljajo sredstva stanovalcev, po Stanovanjskem zakonu vodena na posebnem transakcijskem računu, na redni transakcijski račun tožene stranke, potem pa 30. 7. 2012 na podlagi kreditne pogodbe z dne 27. 7. 2012 iz tega računa nakazal 750.000,00 EUR kreditojemalcu iz navedene pogodbe, v tem nakazilu pa so bila tudi sredstva rezervnega sklada. To je storil kljub temu, da kreditna pogodba ni imela poslovne vsebine ter instrumentov zavarovanja in kljub temu, da mu je bilo znano, da so razpolaganja s sredstvi tožene stranke v vrednosti nad 50.000,00 EUR vezana na soglasje skupščine družbenikov. Sredstva posojila v znesku 750.000,00 EUR so bila sicer še isti dan vrnjena na račun tožene stranke, vendar to tožnikovega ravnanja ne opravičuje. Kot drugo pa je tožena stranka tožniku očitala, da je kot predsednik komisije za uničenje osnovnih sredstev brez knjigovodske vrednosti 28. 5. 2012 brez pravne podlage uničil osnovna sredstva in jih črtal iz knjigovodskih evidenc, čeprav jih glede na dejansko vrednost ne bi smel uničiti.

8. V zvezi z navedenimi očitki je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje: - Tožena stranka, ki se ukvarja z dejavnostjo upravljanja nepremičnin, ima dva transakcijska računa. Na prvem se vodijo sredstva tožene stranke in druga sredstva v zvezi z njenim rednim poslovanjem, na drugem pa so posebej vodena namenska sredstva obveznega rezervnega sklada etažnih lastnikov, ki jih lahko tožena stranka poleg namenske, z zakonom opredeljene uporabe, naloži samo v depozite pri banki oziroma ustreznih inštitucijah, pri čemer mora pri sklepanju depozitnih pogodb zagotoviti ohranjanje vrednosti denarnih sredstev. Dejansko je imela tožena stranka tako za sredstva na svojem rednem računu, kot za sredstva na računu rezervnega sklada sklenjene trimesečne pogodbe z družbo P. F. za vezavo teh sredstev po višji obrestni meri, kot bi jo dosegla pri banki, s tem da je bilo v vsaki pogodbi posebej določeno, za katera sredstva gre in na kateri račun pri toženi stranki se nakazujejo.

- S strani družbe P. F. sta bila dne 27. 7. 2012 (petek) iz naslova vrnitve depozita na račun sredstev redne dejavnosti tožene stranke vrnjena tako znesek depozita sredstev redne dejavnosti, kot pomotoma tudi znesek depozita sredstev rezervnega sklada.

- Dne 27. 7. 2012 je bil tožnik seznanjen s posojilno pogodbo, ki jo je dne 24. 7. 2012 takratni direktor tožene stranke F. D. sklenil s posojilojemalko, družbo C. I. Dne 30. 7. 2012 (ponedeljek) je takratni direktor tožene stranke še pred odhodom v službo klical tožnika domov in tožniku naročil, naj na podlagi navedene posojilne pogodbe posojilojemalki nakaže 750.000,00 EUR, ker se z nakazilom zelo mudi. Tožnik je od doma preko spletne aplikacije preveril stanje na rednem transakcijskem računu tožene stranke, ki je izkazoval stanje sredstev preko 800.000,00 EUR in preko spletne aplikacije v skladu z naročilom direktorja izvedel nakazilo posojila.

- Takoj po prihodu v službo 30. 7. 2012 je tožnik ugotovil, da so bila med sredstvi na transakcijskem računu redne dejavnosti tožene stranke, ki jih je nakazal kot posojilo, tudi s strani družbe P. F. vrnjena depozitna sredstva rezervnega sklada, ki jih je ta družba pomotoma vrnila na račun redne dejavnosti tožene stranke in s katerimi tožena stranka na tak način ne bi smela razpolagati. Na to dejstvo je takoj opozoril takratnega direktorja tožene stranke in na podlagi tega je bil celotni znesek posojila še isti dan vrnjen na transakcijski račun tožene stranke, naslednji dan pa je tožnik znesek sredstev rezervnega sklada (nekaj preko 213.000 EUR) prenakazal na ustrezni transakcijski račun teh sredstev.

- V zvezi z gornjimi dogajanji je sodišče ugotovilo še, da višina stanja sredstev na transakcijskem računu redne dejavnosti tožene stranke, kot ga je dne 30. 7. 2012 od doma ugotavljal tožnik, za tiste čase ni bila nič izjemnega, da pa preko spletne aplikacije tožnik od doma ni imel možnosti preverjanja vseh dogajanj na tem računu. Hkrati je sodišče ugotovilo, da se je takratni direktor ob sklepanju posojilne pogodbe z družbo C. I., pri čemer tožnik ni sodeloval, zavedal, da ima v ustanovitvenem aktu tožene stranke omejitev razpolaganja s sredstvi tožene stranke brez soglasja skupščine družbenikov v višini nad 50.000,00 EUR.

- V zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik imenovan v komisijo za uničenje in odpis nekaterih osnovnih sredstev s strani takratnega direktorja tožene stranke, da je o tem, katera sredstva se odpišejo in uničijo, predhodno na predlog inventurne komisije ustrezen sklep izdal direktor, dejansko pa je tožnik na tej podlagi izvedel le izbris teh sredstev iz ustreznih knjigovodskih evidenc, medtem ko do fizičnega uničenja sredstev, ki so se v tem času še nahajala pri toženi stranki, dejansko niti ni prišlo.

9. Za vse navedene dejanske ugotovitve je imelo sodišče podlago v izvedenih dokazih, predvsem v izpovedbi zaslišanih prič, tudi takratnega direktorja tožene stranke F. D. in vodje računovodstva M. K., tako da temeljijo na prepričljivi in skladni dokazni oceni. Zato revizija v zvezi z gornjimi ugotovitvami sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Glede na navedene ugotovitve si tožena stranka zmotno razlaga odgovornost tožnika na delovnem mestu vodje financ. Na podlagi prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v družbi z omejeno odgovornostjo, kot je bila registrirana tožena stranka, vodi poslovodja oziroma direktor posle družbe na lastno odgovornost in družbo zastopa. Ni bil torej tožnik tisti, ki bi moral takratnega direktorja nadzirati, ni pa nobenih trditev, da bi ga tožnik pri sklepanju sporne posojilne pogodbe in njeni realizaciji kakorkoli zavestno zavajal, niti ni mogel tožnik v zvezi s to posojilno pogodbo ugotoviti, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje. Sodišče utemeljeno zaključuje, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti pri nakazilu sredstev pogodbenega posojila po naročilu direktorja, če od doma preko spletne aplikacije ni mogel preveriti, iz katerih naslovov so se sredstva natekla na redni transakcijski račun tožene stranke. Ker je tožnik takoj po prihodu v službo tega dne ugotovil, da so med nakazanimi sredstvi tudi sredstva rezervnega sklada, ki so bila s strani tretjega pomotoma vrnjena na račun sredstev redne dejavnosti tožene stranke, je izkazal potrebno skrbnost, ko je na takšno dejansko nedovoljeno razpolaganje s temi sredstvi takoj opozoril takratnega direktorja in na tak način dosegel, da so bila ta sredstva (dejansko celotno takrat izplačano posojilo) še isti dan vrnjena na redni račun tožene stranke in potem prenakazana na ustrezni posebni transakcijski račun. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da tožnik očitanih hujših kršitev ni storil in zato pogoji za zakonitost izredne odpovedi niso bili podani.

11. Glede dosojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da gre dejansko za denarno povračilo v smislu določb 118. člena ZDR-1, ki je v času odločanja o sodni razvezi pred sodiščem že veljal. Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ob odločitvi o razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče določi višino denarnega povračila, ki gre delavcu namesto vrnitve na delo, glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, pri tem pa višina povračila ne sme presegati višine 18 delavčevih plač.

12. Pri odločanju o višini denarnega povračila na podlagi navedenih izhodišč sodišče utemeljeno upošteva vsa relevantna dejstva, ki jih ugotovi v postopku odločanja o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako revizija sodišču neutemeljeno očita, da je ob tožnikovem podrednem zahtevku o višini denarnega povračila odločilo preko trditvene in dejanske podlage. Ugotovljeno je bilo predhodno trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (15 let) in višina njegove plače. V zvezi z okoliščinami, ki so privedle do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka hujše kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti tožniku neutemeljeno očitala in mu že pred podajo odpovedi nezakonito prepovedala opravljanje dela. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik s praktično takojšnjo začasno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in poznejšo prijavo pri zavodu za zaposlovanje ter samozaposlitvijo dejansko bistveno zmanjšal denarne obveznosti tožene stranke do njega za čas nezakonite odpovedi oziroma do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze. Kljub temu, da tožnik glede na svojo starost, poklicno usposobljenost in izkušenost ni imel slabih zaposlitvenih možnosti, je bila zato odmera denarnega povračila v višini šestih tožnikovih plač zakonita in ustrezna.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti utemeljene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v znesku 994,00 EUR.