Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je kot vodja finančnega sektorja izvedel prenos sredstev rezervnega sklada v nasprotju z zakonom in s svojimi delovnimi dolžnostmi. Tožnik je prenos sredstev izvedel po naročilu takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je zaupal, zato izpolnitev s strani direktorja odrejene naloge, ki sicer res ni bila nujna za izvajanje osnovne dejavnosti tožene stranke, predstavlja le navadno malomarnost tožnika in ne hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja oz. kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Zato očitana kršitev ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 10.200,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2012 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), ter da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi od 4. 1. 2013 do 6. 1. 2013 ter od 9. 2. 2013 do vključno 20. 10. 2013, zato mu je tožena stranka za ta čas dolžna vzpostaviti delovno razmerje, ga prijaviti v socialna zavarovanja in evidenco pri ZPIZ, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Vsled temu je toženi stranki nadalje naložilo, da tožniku za čas od 4. 1. 2013 do vključno 20. 10. 2013 obračuna bruto plače ter mu nato izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (zmanjšane za prejete plače pri družbi A. d. o. o. iz B. za obdobje od 7. 1. 2013 do vključno 8. 2. 2013 ter zmanjšane za denarna nadomestila, prejeta od Zavoda RS za zaposlovanje za obdobje od 9. 2. 2013 do vključno 20. 10. 2013) do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Nadalje je še razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati razliko med bruto plačo, ki jo je obračunala in bruto plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti v obdobju prepovedi dela ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto razlike plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (IV. točka izreka) in, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 10.200,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V presežkih je tožnikove tožbene zahtevke zavrnilo (VI. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.218,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I., II., III., IV. in V. točko izreka) in odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zgoraj navedeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da vse tožbene zahtevke v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje C.C., kot tudi ni utemeljilo, zakaj ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič D.D., E.E. in F.F., s čemer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Obrazložitev izpodbijane sodbe se opira le na izpovedbo tožnika in z njegove strani predlaganih prič. Tožnik bi moral direktorju tožene stranke v skladu s V. členom pogodbe o zaposlitvi svetovati glede finančnih odločitev, zato bi ga moral opozoriti tudi na spornost odrejene transakcije. Pred izvedbo nakazila bi moral tudi preveriti boniteto posojilojemalke in nikakor ne bi smel nakazati tako velike vsote denarja (750.000,00 EUR) družbi, ki ni imela nobenega prometa. Tožena stranka nadalje opozarja, da so pogoji glede tožnikovih delovnih obveznosti v IV. členu pogodbe o zaposlitvi določeni kumulativno. Navedba sodišča prve stopnje, da tožniku spletna aplikacija doma ni omogočala vpogleda v vse relevantne podatke, je protispisna, ker nima opore v dokaznem postopku. Tožnik je bil kot vodja finančnega sektorja seznanjen z določbami SZ-1, zato bi se pred izvedbo nakazila moral prepričati o izvoru sredstev na transakcijskem računu. To je zaslišan kot priča potrdil G.G., ki je tudi izpovedal, da se je na tožnika zanesel. Tožnik ni izkazal, zakaj je nakazilo opravil doma in ne v službi, saj v posojilni pogodbi ni bilo določeno, do katere ure mora biti znesek nakazan. S svojim dejanjem je toženo stranko spravil v veliko tveganje, o čemer je izpovedala direktorica tožene stranke, ker celotni letni prihodek tožene stranke znaša le okrog 500.000,00 EUR. Posojilna pogodba ni predvidevala nikakršnih garancij, tožnik pa tudi ni dokazal, da je H.H. bianco menico res predložil, poleg tega pa ta nima nobene vrednosti, če njen izdajatelj nima nobenega premoženja. Tožena stranka dejavnosti dajanja posojil sploh nima registrirane. Četudi bi tožnik res sledil navodilom direktorja, bi moral za sporno transakcijo dobiti odobritev družbenikov tožene stranke oz. predložitev tega soglasja zahtevati od direktorja G.G.. Tožnik je bil namreč kot družbenik tožene stranke gotovo seznanjen z vsemi akti družbe, v družbeni pogodbi pa je določeno, da nihče ne sme samostojno razpolagati s sredstvi družbe, višjimi od 50.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi nadalje opozarja na XIII. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki mu nalaga, da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, delodajalcu materialno ali moralno škodujejo. Priča G.G. ni verodostojna, saj se s tožnikom poznata. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik kršil, saj to izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbe ZPP, ko priči G.G. ni dopustilo vprašanja, kako je nato pridobil znesek 850.000,00 EUR za izpolnitev posojilne pogodbe. Glede na to, da tožena stranka običajno ni imela toliko razpoložljivih sredstev, namreč ni jasno, kako je lahko toženo stranko zavezal za tolikšen znesek. Tožnik bi moral vedeti, da 800.000,00 EUR ni običajen znesek na računu tožene stranke. Vsa sredstva tožene stranke pri I.I. d. d. in družbi J.J., d. o. o. so bila očitno odpoklicana z namenom izvedbe sporne transakcije. Trditev tožnika, da je J.J., d. o. o. v istem dnevu pomotoma dvakrat nakazala isti znesek na račun tožene stranke, ne vzdrži resne presoje, zato sta se tožnik in J.J., d. o. o. očitno dogovorila, da bo prva sredstva rezervnega sklada nakazala na napačen račun. Sodišče prve stopnje je glede druge očitane kršitve spregledalo, da so osnovna sredstva s knjigovodsko vrednostjo 0 imela tržno vrednost, zato tožnik z njimi ne bi smel brezplačno razpolagati. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožnik le izvršil sklep direktorja, saj tožnik slednjega sodišču prve stopnje ni predložil. Tožena stranka ugovarja tudi pravici tožnika do vrnitve na delo in pravici do odškodnine. Tožnikova trditvena podlaga v zvezi s tem je pomanjkljiva (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010), sodišče prve stopnje pa je samo ugotavljalo okoliščine, pomembne za določitev višine odškodnine. Tožnik namreč glede tega ni bil zaslišan, kot tudi ni predložil nobenih drugih dokazov. Izpodbijana sodba glede višine odškodnine nima razlogov. Tožniku odškodnina tudi sicer ne pripada, saj se je takoj po izredni odpovedi s strani tožene stranke zaposlil pri družbi A. d.o.o., prejemal pa je tudi nadomestilo za brezposelnost. Tožnik je relativno mlad in izobražen, zato je dosojena višina odškodnine pretirana. Tožena stranka v pritožbi še opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje protispisna v delu, ko najprej navaja, da je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost od 9. 2. 2013 do 20. 10. 2013, hkrati pa je toženi stranki za to obdobje naložilo, da mu vzpostavi delovno razmerje in ga prijavi v socialno zavarovanje in evidenco ZPIZ. Tožnik namreč v istem obdobju ne more biti zavarovan iz več naslovov. Izrek izpodbijane sodbe je tudi nedoločen, ker ne vsebuje določenih podatkov o zneskih, ki jih je tožnik prejemal pri družbi A. d. o. o. in Zavodu RS za zaposlovanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 17. 12. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2009 (priloga A 1) ter aneks št. 01 k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2011 (priloga A 2). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu vodja finančnega sektorja. Tožena stranka je po prejemu poročila revizijske družbe K. d. o. o. (v nadaljevanju revizijsko poročilo) tožniku 30. 11. 2012 vročila vabilo na razgovor v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka (prilogi A 5 in B 11), nakar je 5. 12. 2012 sledil zagovor (zapisnik v prilogi B 14), ki ga je tožnik podal pisno (prilogi A 7 / B 13), tožena stranka pa mu je nato 17. 12. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A 8). Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim uvodoma ugotavlja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno (drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Tožena stranka v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje prič C.C., D.D., E.E. in F.F.. Pritožbeno sodišče glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje direktorice družbe K. d. o. o. C.C. soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da njeno zaslišanje ni bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje lahko vsa relevantna dejstva v zvezi z izvedeno revizijo pri toženi stranki ugotovilo na podlagi revizijskega poročila (prilogi B 9 in B 10). Glede po mnenju tožene stranke neupravičene (in neobrazložene) zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D.D., E.E. in F.F. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka te kršitve uveljavlja prepozno. Stranka mora namreč v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve

, na katere se sklicuje v pritožbi, pa se upoštevajo le, če jih stranka predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde. Ker iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 30. 5. 2014 (list. št. 83) ni razvidno, da bi tožena stranka glede zaslišanja teh prič ugovarjala procesne kršitve (ugovarjala je le zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje A.A.), v pritožbi pa za to opustitev ne navaja upravičenega razloga, je tožena stranka z uveljavljanjem teh kršitev prekludirana.

Sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno ni dopustilo, da pričo G.G. vpraša, na kakšen način je nato pristopil k pridobivanju zneska 850.000,00 EUR, za katerega je toženo stranko kot posojilodajalko zavezal na podlagi sklenjene posojilne pogodbe (zapisnik o naroku za glavno obravnavo na list. št. 83). Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da to za odločitev v tej zadevi ni pomembno, zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje s tem storilo.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, v izredni odpovedi pa mu je očitala dve kršitvi. Glede prve tožniku očitane kršitve (prenos sredstev rezervnega sklada v nasprotju z zakonom in s svojimi delovnimi dolžnostmi) pritožbeno sodišče pritrjuje obširni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je popolna, logična in podprta z življenjskimi argumenti (6. do 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena navedba tožene stranke, da se obrazložitev sodišča prve stopnje opira le na izpovedbo tožnika in z njegove strani predlaganih prič, ni utemeljena. Med strankama ni sporno, da je tožnik 30. 7. 2012 kot vodja finančnega sektorja pri toženi stranki nakazal 750.000,00 EUR družbi L. d. o. o. (v nadaljevanju posojilojemalka) na podlagi posojilne pogodbe št. SZ 5/2012 z dne 24. 7. 2012 (priloga B 2/1). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da je bil tožnik v skladu z osmo alinejo V. člena pogodbe o zaposlitvi odgovoren za izvrševanje in kontroling izplačil podjetja in e-davkov, vendar pa obenem opozarja, da je bil v skladu z deseto alinejo istega člena pogodbe o zaposlitvi dolžan opravljati tudi druge naloge po odredbi nadrejenega. Čeprav drži tudi pritožbena navedba, da je bil tožnik v skladu z drugim odstavkom IV. člena pogodbe o zaposlitvi dolžan opravljati (le) tista dela in naloge po odredbi direktorja, ki so bila nujna za izvajanje dejavnosti delodajalca in bi jih nekdo s skrbnostjo dobrega gospodarja v danih okoliščinah opravil, je po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi bistveno, da je tožnik prenos sredstev izvedel po naročilu takratnega direktorja tožene stranke G.G., ki mu je zaupal (izpovedba tožnika), zato izpolnitev s strani direktorja odrejene naloge, ki sicer res ni bila nujna za izvajanje osnovne dejavnosti tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča predstavlja le navadno malomarnost tožnika in ne hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja oz. kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nadalje pravilno sledilo izpovedbi tožnika, da v trenutku izvedbe sporne transakcije ni vedel, da dejansko prenaša sredstva rezervnega sklada. Ker je napako pri nakazilih nesporno naredila družba J.J. d. o. o., tožniku te nevednosti ni mogoče očitati, pritožbena trditev, da se je tožnik z družbo J.J. d. o. o. dogovoril, da bo slednja sredstva nakazala na napačen transakcijski račun, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi moral pred izvedbo transakcije preverjati izvor sredstev na transakcijskem računu tožene stranke, saj pomote pri nakazilih ni mogel pričakovati. Direktor G.G. je bil pri sklepanju posojilnih pogodb v imenu in za račun tožene stranke avtonomen (nasprotno tožena stranka niti ne zatrjuje), česar dejstvo, da tožena stranka dejavnosti dajanja posojil ni imela registrirane kot svoje osnovne dejavnosti, ne omaja. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnik pri sklenitvi posojilne pogodbe, ki je bila sklenjena nekaj dni pred spornim nakazilom, ni sodeloval (skladni izpovedbi tožnika in G.G.), zato je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik dolžan preveriti plačilno sposobnost posojilojemalke. Tožnik je namreč z izvedbo transakcije le izpolnil že prevzeto pogodbeno obveznost tožene stranke, od katere pa tudi v primeru slabe plačilne sposobnosti posojilojemalke, tožena stranka ne bi mogla več enostransko odstopiti. Ker je bila posojilna pogodba pred izvedbo nakazila že sklenjena, so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe, da tožena stranka za vrnitev posojila ni imela nobenih garancij. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v skladu s 6. členom posojilne pogodbe za vračilo posojila osebno odgovoren direktor posojilojemalke H.H., ki je direktorju tožene stranke G.G. v ta namen izročil tudi bianco menico (izpovedba G.G.), pritožbene navedbe, da to ni bila zadostna garancija, ker H.H. ni imel nobenega premoženja, pa so tudi pavšalne in neizkazane.

Tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s prvo kršitvijo nadalje očita protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožniku spletna aplikacija doma ni omogočala vpogleda v vse relevantne podatke, ker to naj ne bi izhajalo iz izvedenega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik o tem izpovedal na naroku za glavno obravnavo 18. 4. 2014 (list. št. 71), zato pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen. Tudi nadaljnja pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal, zakaj je sporno transakcijo izvedel doma in ne v službi, je neutemeljena, saj je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da mu je direktor G.G. 30. 7. 2012 ob 8.30 po telefonu rekel, da se s transakcijo zelo mudi. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot življenjsko, da je tožnik zato želel direktorjevo navodilo izpolniti v čim krajšem času. Tudi pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik moral vedeti, da 800.000,00 EUR ni običajen znesek na transakcijskem računu tožene stranke, nima opore v izvedenih dokazih, saj je M.M., ki je bila vodja računovodstva pri toženi stranki v spornem obdobju, izpovedala, da tak znesek na transakcijskem računu tožene stranke (s končnico 557) v zadnjih dneh meseca ni bil nič nenavadnega. Tožena stranka v pritožbi tudi zmotno opozarja, da bi tožnik za sporno transakcijo potreboval soglasje ostalih družbenikov tožene stranke. Tega je bil sicer v pravnih poslih nad 50.000,00 EUR v skladu z družbeno pogodbo dolžan pridobiti direktor tožene stranke (priloga B 2), kar je G.G. zaslišan kot priča potrdil, kar pa ne pomeni, da je bil k temu zavezan tudi tožnik oz., da bi slednji moral pred izvedbo nakazila od direktorja zahtevati, da mu soglasje predloži. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da to ni bila njegova dolžnost po pogodbi o zaposlitvi, kot delavca tožene stranke pa ga k temu ni zavezovala niti družbena pogodba. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja na prvi odstavek XIII. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki mu nalaga, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, delodajalcu materialno in moralno škodujejo. Med strankama namreč ni sporno, da za toženo stranko z izvedeno transakcijo ni nastala nobena (materialna) škoda, saj sta tožnik in direktor G.G., ker sta ugotovila, da so bila pomotoma nakazana tudi sredstva rezervnega sklada, še istega dne (30. 7. 2012) uredila vračilo celotnega zneska na transakcijski račun tožene stranke. Pritožbeno sodišče v skladu z vsem navedenim pritrjuje sodišču prve stopnje, da prva tožniku očitana kršitev ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče tudi glede druge tožniku očitane kršitve (da je neutemeljeno in brez pravne podlage kot predsednik komisije 28. 5. 2012 uničil osnovna sredstva iz knjigovodskih evidenc drobnega inventarja) soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (11. do 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo, da so osnovna sredstva s knjigovodsko vrednostjo nič imela tržno vrednost, zato jih tožnik ne bi smel brezplačno odtujiti. To namreč v obravnavani zadevi niti ni bistveno, saj tožena stranka tožniku v izredni odpovedi ni očitala, da je ta sredstva uničil (v dokaznem postopku se je celo izkazalo, da tudi tega ni storil, saj se večina odpisanih osnovnih sredstev še vedno nahaja v prostorih tožene stranke), temveč da je to storil neutemeljeno in brez pravne podlage. Slednje pa tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne drži, saj je tožnik kot predsednik komisije pri toženi stranki le izvršil sklep direktorja o odpisu sredstev iz knjigovodskih evidenc in drobnega inventarja z dne 10. 5. 2012. Pritožbeno sodišče po pregledu dokumentacije v spisu še dodaja, da se ta sklep nahaja v prilogi A 10, zato je v zvezi s tem zmotno pritožbeno opozarjanje, da tožnik sklepa sodišču prve stopnje ni predložil. Ker pritožbeno sodišče v skladu z navedenim tudi glede druge očitane kršitve ugotavlja, da ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga po prvi ali drugi alineji 111. člena ZDR, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka).

Zmotne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnikova trditvena podlaga v zvezi z denarno odškodnino (pravilno z denarnim povračilom) ni zadostna, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo okoliščine, ki narekujejo njeno višino ter, da tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. Na naroku za glavno obravnavo 29. 1. 2014 je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožnikova neto plača v obdobju od 30. 11. 2012 do 4. 1. 2013 znašala 1.700,00 EUR. Na istem naroku je tožnik tudi navedel, da je imel zaradi sporne izredne odpovedi precej nevšečnosti z iskanjem zaposlitve, iz njegovih osebnih podatkov pa izhaja, da je po poklicu diplomiran ekonomist ter da je bil ob izdaji izpodbijane sodbe star 41 let. Na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2014 je v zvezi z zahtevo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi še navedel, da je bil pri toženi stranki zaposlen 15 let (kar potrjujeta njegova izpovedba, da se je pri toženi stranki zaposlil 1. 11. 1997 in potrdilo iz registra ZZZS v prilogi C 1). Takoj po izredni odpovedi se je za en mesec zaposlil pri družbi A. d. o. o., nato pa se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je 9 mesecev prejemal nadomestilo za brezposelnost. Pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo okoliščine, na podlagi katerih je odmerilo višino denarnega povračila, je v skladu z navedenim neutemeljeno.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja tudi višini prisojenega zneska odškodnine

. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (V. točka izreka izpodbijane sodbe) zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč o tem odločilo na podlagi določb ZDR, čeprav so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prve stopnje že veljale določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013 – popr.)

(1).

Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o tem tožbenem zahtevku moralo uporabiti 118. člen ZDR-1, ki je v primerjavi z določbo 118. člena ZDR na novo opredelil okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila (in ne več odškodnine, kot je bilo določeno v ZDR). Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni vplivalo na pravilnost odločitve glede višine dosojenega zneska povračila, saj je sodišče prve stopnje kot okoliščine pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (15 let), njegovo starost (41 let) in dejstvo, da si je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi aktivno prizadeval najti novo zaposlitev. Ker tudi iz ostalih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izhajajo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini šest plač primerno, saj je primerljivo z višinami denarnih povračil, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Pritožba v skladu z navedenim tudi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o višini denarnega povračila, s čemer sodišču prve stopnje po vsebini očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pritožbene navedbe, da je bil tožnik po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugem delodajalcu ter, da je prejemal nadomestilo za brezposelnost, zaradi česar do denarnega povračila ni upravičen, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to dejstvo ne vpliva na njegovo pravico do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, temveč je to, kot že navedeno, le ena izmed okoliščin, ki vplivajo na njegovo odmero.

Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila, pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker pri odločanju o denarnem povračilu ni upoštevalo 5. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oz. 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj), na podlagi katerih mora tožena stranka od bruto zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek tega denarnega povračila

(2).

Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti poseglo v V. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati denarno odškodnino v višini 10.200,00 EUR in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati bruto denarno povračilo v višini 10.200,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno naložilo, da mora tožniku vzpostaviti delovno razmerje in ga prijaviti v socialno zavarovanje in evidenco ZPIZ, ker je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (I. točka izreka izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka od 4. 1. 2013 do 6. 1. 2013 ter od 9. 2. 2013 do 20. 10. 2013 dolžna vzpostaviti delovno razmerje in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter evidenco ZPIZ (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Dejstvo, da je tožnik od 9. 2. 2013 do vključno 20. 10. 2013 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, tožene stranke te dolžnosti odvezuje, problem „zavarovanja iz več naslovov“ pa ni predmet obravnave v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nedoločen, čeprav ne vsebuje podatkov o zneskih, ki jih je tožnik prejemal pri družbi A. d. o. o. (v obdobju od 7. 1. 2013 do vključno 8. 2. 2013) in Zavodu RS za zaposlovanje (v obdobju od 9. 2. 2013 do vključno 20. 10. 2013). Izvršilna sodna praksa namreč tolerira opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov

(3)

, dolžnost tožnika pa je, da toženi stranki predloži ustrezna potrdila o višini zgoraj navedenih prejemkov. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2014 sicer navedel, da je pri družbi A. d. o. o. prejel plačo v višini 850,00 EUR bruto, vendar bo moral to (kot tudi višino prejetih denarnih nadomestil za brezposelnost pri Zavodu RS za zaposlovanje) izkazati tudi z ustreznimi potrdili. Morebitna opustitev te dolžnosti s strani tožnika pa bo imela za posledico, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti iz III. točke izreka izpodbijane sodbe ne bo prišla v zamudo (prvi odstavek 300. člena v povezavi s prvim odstavkom 301. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičen niti tožnik, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

(1) Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 467/2009 z dne 23. 11. 2010 in opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014. (2) Podobno tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 318/2014 z dne 18. 6. 2014 in opr. št. Pdp 481/2014 z dne 31. 7. 2014 ter sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014. (3) Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, opr. št. I Ip 3054/2011 z dne 9. 3. 2011.