Jedro

Tožnik zaradi osamosvojitve Republike Slovenije ni ostal brez zaposlitve, ampak je z delom nadaljeval v tuji vojski (JLA) in na dan 1. 1. 1994 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, pri čemer se mu je upoštevala pokojninska doba, dopolnjena pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Iz tega razloga ob upoštevanju iste pokojninske dobe ne more pridobiti pravice do pokojnine še pri tožencu, čeprav se je v letu 2005 vključil v obvezno zavarovanje in je bil ob vložitvi zahteve tudi zavarovanec toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 1. 2007 in z dne 4. 10. 2007 in ugotovi, da je upravičen do priznanja pravice do starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 7. 5. 2005 in mu jo je toženec dolžan izplačevati od 13. 12. 2006 dalje ter mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude od devetega dne po vročitvi sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravico do pokojnine uveljavljal po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) in po Sporazumu o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/02, v nadaljevanju MSVN), ključni argument za vrnitev zahtevka pa je bil, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine v Srbiji (od 1. 1. 1994 dalje), že opravil izbiro in s tem v zvezi po določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne more pridobiti pravice do pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, saj bi s tem pridobil pravico do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij. Izhajajoč iz nespornih dejstev, da je tožnik slovenski državljan in da je ves čas do dogodkov v letu 1991 delal v Republiki Sloveniji, na področju katere je tudi plačeval prispevke v pokojninski sklad (čeprav zaradi posebne ureditve za vojaške osebe tedaj ni šlo za republiški, pač pa za zvezni sklad, pa je bil ta sklad vsaj posredno tudi slovenski nosilec zavarovanja) je pravzaprav pomembno, kje je taka oseba delala oziroma državljan katere od držav naslednic je, je stališče sodišča prve stopnje glede izčrpane pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji z opravo izbire v Republiki Srbiji, napačno. To je v identičnem primeru ugotovilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi Up-360-05-39 z dne 2. 10. 2008, v kateri je navedeno, da Ustava v 1. odstavku 50. člena zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravica do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po zakonu izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ima pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Nadalje je v obrazložitvi navedene odločbe Ustavno sodišče Republike Slovenije zapisalo, da je stališče sodišč, da je s tem, ko je uveljavil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, že izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja in zato nima več izbirne pravice iz 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, napačno. Bistveno pri tej ustavni odločbi je, da uveljavitev pravice do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja ne pomeni, da je s tem izčrpal svojo pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Strinja pa se s tem, da ne more na podlagi ene pokojninske dobe uživati dveh pokojnin, v vsaki državi po eno, je pa to vprašanje, ki ga je treba rešeti po tem, ko je pravica že priznana. Meni, da to pomeni, da je treba ločiti med samo pravico in uživanjem te pravice, po drugi strani pa v konkretnem primeru ni sporno, da tožnik pokojnine iz Srbije v resnici sploh ne prejema in je zato strah, da bi prejemal dvojno pokojnino, neutemeljen. Tožnik je bil iz eksistenčnih razlogov prisiljen uveljaviti pokojnino v Srbiji, saj je bil v Sloveniji izbrisan in brez virov za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno razsodilo. Pri tem pa tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je pri tožencu dne 13. 12. 2006 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz predložene odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu št. ... z dne 13. 1. 1994 je razvidno, da je tožnik uveljavil pravico do pokojnine od 1. 1. 1994 dalje po Zakonu o vojski Jugoslavije na podlagi 34 let, 8 mesecev in 23 dni pokojninske dobe. Med strankama pa tudi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Slovenije (odločba z dne 10. 7. 2006) s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in da se je 17. 10. 2005 vključil v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Pravno podlago za priznanje pravice do starostne pokojnine predstavljajo določbe ZPIZVZ. Ta ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic (1. člen).

V 2. členu so našteti upravičenci in sicer so kot nosilci pravic po tem zakonu najprej v 1. in 2. alineji 1. odstavka 2. člena določeni tisti, ki so jim pravice priznane iz naslova sukcesije. Ne glede na načelno izhodišče o vezanosti kroga upravičencev na sukcesijo, torej na dan osamosvojitve Republike Slovenije 25. 6. 1991, ZPIZVZ priviligirano v krog upravičencev vključuje še aktivne vojaške osebe v nekdanji JLA, ki so pristopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do vključno 1. 2. 1992 izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine po vojaških predpisih (3. alineja 1. odstavka 2. člena) ter državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so po 25. 6. 1991 bili v aktivni vojaški službi, pod pogojem, da jim je do 18. 7. 1991 prenehala aktivna vojaška služba, ali so bili po navedenem datumu do prenehanja aktivne vojaške službe v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu ali na razpolago, če so do 18. 10. 1991 vložili zahtevek za upokojitev in do tega datuma tudi izpolnili pogoje za priznanje pravice po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ.

Nedvomno nobenega od navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje, saj na dan 25. 6. 1991 ni bil uživalec pokojnine oziroma ni prestopil k Teritorialni obrambi ter do 1. 2. 1992 izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po vojaških predpisih oziroma do 18. 10. 1991 ni zahteval upokojitve in izpolnil pogoje za pokojnino oziroma vložil zahtevek za priznanje pravice do pokojnine.

Tožnik pa prav tako ne izpolnjuje pogojev, določenih v 4. odstavku 2. člena tega zakona. Ta določba ureja socialno varnost le za tiste državljane Republike Slovenije, ki so na dan 18. 10. 1991 zaradi osamosvojitve Republike Slovenije ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, pa jim je na dan 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnik ne samo, da mu je na dan 18. 10. 1991, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine po vojaških predpisih, manjkalo več kot 5 let starosti in da torej ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, tudi zaradi osamosvojitve ni ostal brez zaposlitve. Tožnik je namreč z delom nadaljeval v tuji vojski in s 1. 1. 1994 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine. To pa je tudi razlog, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kljub temu, da se je dne 17. 10. 2005 vključil v obvezno zavarovanje pri tožencu in bil na dan vložitve zahteve 13. 12. 2006 njegov zavarovanec. Tožnik namreč ni ostal brez zaposlitve in brez zavarovanja ob osamosvojitvi Slovenije, ampak je ostal v zavarovanju v tuji državi, kjer je nadaljeval z zaposlitvijo pri tuji vojski tudi po 18. 10. 1991. Tam je s 1. 1. 1994 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine v skladu s predpisi tujega nosilca zavarovanja z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Pravico do pokojnine je lahko uveljavil pri tistem nosilcu zavarovanja, pri katerem je bil zavarovan. Ne more pa tožnik pridobiti pokojnine pri tožencu z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Ta doba se je upoštevala le tistim bivšim vojaškim zavarovancem, ki so se, ker so na dan osamosvojitve 25. 6. 1991 ostali brez zaposlitve in so se zaposlili v Sloveniji in se zavarovali pri tožencu in bili s tem izenačeni z zavarovanci toženca. Ker pri tožniku ne gre za takšen primer, samo dejstvo, da je bil na podlagi 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 10. 7. 2006 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije in da se je v letu 2005 (ko je bil že upokojen) zavaroval pri tožencu, samo po sebi ni razlog, da bi bil upravičenec po 2. členu ZPIZVZ oziroma konkretno po 5. odstavku 2. člena in se mu tudi doba, prebita pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev ne more upoštevati kot doba, prebita pri zavodu in tožniku priznati pokojnina po splošnih predpisih.

Tako, da v tožnikovem primeru tudi ne gre za dejanski stan iz 177. člena ZPIZ-1. Po 177. členu ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Glede na 2. odstavek 177. člena se ta določba uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Čeprav je tožnik pravico do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, že uveljavil s 1. 1. 1994, in torej že izbral pokojnino, pa je bistveni razlog, zaradi katerega pri tožniku ne gre za stanje iz 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, ta, da na podlagi te pokojninske dobe ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, ker ne izpolnjuje pogojev iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravico do izbire oziroma že izčrpano izbirno pravico v zvezi z ustavno odločbo, zato za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.

Tožnik tudi na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v zavarovanju pri tožencu v trajanju nekaj več kot eno leto, ne izpolnjuje pogojev po 36. členu ZPIZ-1, da bi na tej podlagi pridobil pravico do starostne pokojnine. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev po ZPIZVZ, niti po splošnih predpisih, je sodišče prve stopnje utemeljeno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

V zvezi z uporabo MSVN pa se je pritožbeno sodišče že v večih zadevah opredelilo in sicer kot na primer v zadevi Psp 819/2006, Psp 2/2006, Psp 705/2006 itd. in zavzelo stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin že prevzela in uredila s ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, v kolikor ni v tem zakonu določeno drugače. V 22. členu pa, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe citiranega sporazuma pa izhaja tudi iz obrazložitve priloge E Sporazuma, kjer je navedeno, da „vso pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ so naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in Sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi že revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 377/2007 z dne 20. 4. 2009 in v zadevi VIII Ips 519/2007 z dne 19. 10. 2009. Dodaten razlog, zaradi katerega MSVN za tožnika sploh ne velja, pa je ta, da tožnik v času, ko je Republika Slovenija ratificirala MSVN, ni bil državljan Republike Slovenije, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na vse obrazloženo in ker pritožbene navedbe, da tožnik ne uživa pokojnine iz Srbije in da je pokojnino v Srbiji uveljavljal iz eksistenčnih razlogov, na pritožbeno rešitev zadeve v ničemer ne vplivajo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.