Jedro

Namen zakonodajalca v petem odstavku 2. člena ZPIZVZ ni bil ponovno (še enkratno) priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih tistim osebam (slovenskim državljanom), ki so že postale uživalci pokojnine, sploh pa ne tistim, ki so bili pred pridobitvijo te pravice zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 24. 1. 2007 in 4. 10. 2007, za ugotovitev, da je upravičen do starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 7. 5. 2005 in mu je tožena stranka dolžna izplačati pokojnino od 13. 12. 2006 dalje ter povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.) niti na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN, Ur. l. RS, št. 71/02).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ključni argument sodišča prve stopnje ta, da je z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine v S. od 1. 1. 1994 dalje že opravil izbiro in po določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) ne more pridobiti pravice do pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, ker bi s tem pridobil pravico do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij. Tožnik je ta argument ovrgel s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008. Sodišče druge stopnje pa je navedlo nekoliko drugače, in sicer da pri tožniku ne gre za primer iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, ker ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 2. člena ZPIZVZ in zato pritožbene navedbe tožnika v zvezi s pravico do izbire niso pomembne. Tožnik ne sprejema izpeljave pritožbene odločitve iz citiranih zakonskih določb oziroma razlogov sodišča, ki temeljijo na petem odstavku 2. člena ZPIZVZ. Po tej določbi mora upravičenec izpolnjevati dva pogoja, in sicer slovensko državljanstvo in da je bil zavarovanec po vojaških predpisih. Tožnik je bil tudi nazadnje zavarovan pri zavodu, saj pritožbeno sodišče samo navaja, da je bil pri toženi stranki zavarovan nekaj več kot leto dni. Zato je treba ugotoviti še, kolikšna zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, se upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu. Glede na 18. člen ZPIZVZ bi morala tožena stranka upoštevati zavarovalno dobo v trajanju 32 let in 10 dni, oziroma z upoštevanjem zavarovalne dobe pri toženi stranki (nekaj več kot 1 leto) skupaj 33 let zavarovalne dobe. To pa pomeni, da gre pri tožniku dejansko za situacijo po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 in mu je treba priznati pravico do pokojnine. Poudarja, da je ves čas do znanih dogodkov leta 1991 delal v Republiki Sloveniji in na tem področju plačeval tudi prispevke v pokojninski sklad, ki je bil na nek način posredno tudi slovenski nosilec zavarovanja, najmanj toliko, kot je bila Republika Slovenija del federacije.

4. Po preteku roka za vložitev revizije je tožnik sam, brez pooblaščenca, dopolnil revizijo in v njej opozoril tudi na uveljavitev sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Te dopolnitve revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena prepozno, tožnik pa tudi sicer ni navedel in dokazal obstoja postulacijske sposobnosti za vložitev dopolnitve (3. in 4. odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.)

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V navedenem revizijskem okviru je predmet presoje revizijskega sodišča zgolj pravilna uporaba materialnega prava v zvezi z petim odstavkom 2. člena ZPIZVZ in posledično uporaba drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. 8. Iz petega odstavka 2. člena ZPIZVZ izhaja, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Namen te določbe je priznati pravico do pokojnine po splošnih predpisih državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, ne izpolnjujejo pa pogojev za pokojnino na podlagi prejšnjih odstavkov te zakonske določbe. Določba ne zajema tistih zavarovancev, ki so pravico do starostne pokojnine že pridobili, torej tudi zavarovancev, ki so pravico pridobili pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi zavarovanja v tuji državi – kot v primeru tožnika, ki je po 8. 10. 1991 nadaljeval z zaposlitvijo v tuji vojski in s tem zavarovanjem pri tujem nosilcu zavarovanja, vse do 30. 12. 1993, ko mu je prenehala aktivna vojaška služba in mu je bila že priznana pravica do starostne pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd, in sicer od 1. 1. 1994 dalje. Namen zakonodajalca v petem odstavku 2. člena ZPIZVZ torej ni bil ponovno (še enkratno) priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih tistim osebam (slovenskim državljanom), ki so že postale uživalci pokojnine, sploh pa ne tistim, ki so bili pred pridobitvijo te pravice zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja.

9. Tega ne more spremeniti okoliščina, da se je tožnik 2005 zaposlil v Republiki Sloveniji in se vključil v obvezno zavarovanje pri toženi stranki. Ta zavarovalna doba oziroma dejstvo kasnejšega zavarovanja pri toženi stranki (ob kasnejši pridobitvi državljanstva) se mu ne more upoštevati v smislu navedene določbe ZPIZVZ. Nasprotno tolmačenje bi bilo tudi v nasprotju z namenom Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/92 in nadalj.). Glede na navedeno so neutemeljene tudi nadaljnje revizijske navedbe tožnika, češ da bi preko te določbe lahko prišel do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu, s tem pa bi pridobil tudi pravico do izbire po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. 10. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.